VSL Sodba II Cp 2176/2017

Jedro

Pravilna uporaba teorije adekvatne vzročnosti pomeni tudi, da je treba posledice konkretnega oškodovanca primerjati s posledicami drugih, enako poškodovanih oškodovancev, enakih osebnostnih lastnosti, in stanj in ne le ob upoštevanju nekakšne povprečne pričakovane škode povprečnega virtualnega oškodovanca.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka tako spremeni, da se dosojeni znesek pravdnih stroškov zniža za 171,35 EUR (na 2.902,78 EUR), sicer se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine in toženki naložilo plačilo zneska 24.752,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 23.289,60 EUR od 11. 6. 2016 in od 1.463,11 EUR od 31. 5. 2016 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da mora toženka tožniku povrniti 3.074,13 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka. Graja odločitev sodišča, ki je pri odmeri odškodnine upoštevalo samo ustno delno spremenjeno mnenje izvedenca in izpovedbo tožnika, ni pa sledilo ostalim izvedenčevim ugotovitvam v njegovem mnenju. Postavilo se je na stališče, da je udarec tožnika v ledveni predel hrbtenice v obravnavani nesreči kljub predhodno močno okvarjeni hrbtenici bil izključni in edini dejavnik za nastale posledice. Tožnik je bil glede na svojo aktivno športno adrenalinsko udejstvovanje velik potencialni kandidat, da bi se mu takšne težave ob tako okvarjeni hrbtenici kljub mladosti slej ko prej manifestirale, zlasti ob dejstvu, da je do poškodbe prišlo že ob majhni sili na ledveno hrbtenico. Nesprejemljiva je zato odločitev, da predhodno okvarjena hrbtenica ni pravno relevanten vzrok za sedanje stanje. Odločitev je tudi v nasprotju s 179. členom OZ, ki govori o pravični denarni odškodnini, in ni skladna z osnovnim obligacijskim načelom pravičnosti in teorijo adekvatne vzročnosti. Odgovorna oseba lahko odgovarja za nedopustna ravnanja in povzročeno škodo le v obsegu, ki ga je po normalnem teku stvari mogoče pričakovati. Vzrokov za posledice pri tožniku je več in ne izhajajo samo iz protipravnega ravnanja odgovorne osebe. Izvedenec je kombinacijo razmejil tako, da je 80 % prispevka pripisal na račun bolezni, 20 % pa na račun poškodbe. V skladu z načelom pravičnosti bi sodišče moralo vsaj 50 % vzrokov za sedanje stanje pripisati njegovi že pred nesrečo bolezensko oslabljeni in degenerativno prizadeti hrbtenici. Glede na navedeno bi bila za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem primerna odškodnina 4.000,00 EUR. Za strah je sodišče prisodilo tožniku previsoko odškodnino, saj primarnega strahu ni doživel. Primerna odškodnina za sekundarni strah znaša 700,00 EUR, ob upoštevanju razmejitve 50 % pa 350,00 EUR. Glede prisojene odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti v višini 13.000,00 EUR bi ob 50 % soprispevku sodišče toženi stranki lahko naložilo le 6.500,00 EUR. Ker tožnikova brazgotina na hrbtu ne pomeni skaženosti, temveč le lažjo prizadetost zunanjosti, toženka odškodnini za skaženost v celoti ugovarja. Sodišče je pravilno ugotovilo odškodnino za materialno škodo, a bi v razmerju do toženke moralo upoštevati 50 % odgovornost. Napačno je stališče sodišča glede odločitve o teku zamudnih obresti. Še predno je potekel 15-dnevni rok od vložitve odškodninskega zahtevka, je tožeča stranka že vložila tožbo. Zato toženka zahtevka ni mogla obravnavati. Šele z mnenjem izvedenca je bil obseg škode znan. Tožnik je ravnal neekonomično, ko je po postavitvi zahtevka že v petih dneh vložil tožbo. Zato mu ne gre strošek za sestavo odškodninskega zahtevka.

3. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik je bil poškodovan v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec toženke z naletom v zadnji del tožnikovega vozila.

6. V obravnavani zadevi je za presojo pravno relevantne vzročne zveze med ravnanjem toženkinega zavarovanca in nastalo škodo bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da pred škodnim dogodkom tožnik ni imel nikoli poškodovane ledvene hrbtenice, temveč je bila ta okvarjena bolezensko zaradi neme degenerativne spremembe ali celo prirojeno. Pravilno je stališče, da naravni vzroki pri odmeri odškodnine ne morejo biti pravno relevantni. To velja tudi ob uporabi teorije adekvatne vzročnosti, ki jo omenja pritožnica. Sodna praksa namreč pojem adekvatnosti širi prek vrednostne ocene, da je odločilen tisti vzrok škode, ki ga lahko pripišemo povzročitelju. Odraz te tendence je stališče, da je povzročitelj škode odgovoren tudi za tisto škodo, katere pojavna oblika in višina sta pogojeni z osebnimi lastnostmi oškodovanca, torej da osebne lastnosti in stanja niso pravno relevanten vzrok.¹ Pravilna uporaba teorije adekvatne vzročnosti namreč pomeni tudi, da je treba posledice konkretnega oškodovanca primerjati s posledicami drugih, enako poškodovanih oškodovancev, enakih osebnostnih lastnosti, in stanj in ne le ob upoštevanju nekakšne povprečne pričakovane škode povprečnega virtualnega oškodovanca.²

7. V obravnavanem primeru je sodišče sledilo izvedencu, ki je po dodatnem študiju strokovne literature prišel do zaključka, da zgolj pri 20 % bolnikov z okvaro ledvene hrbtenice pride do takšnih posledic, kot jih je poškodba pustila pri tožniku, medtem ko pri ostalih 80 % okvara ostane nema, pri čemer ima znake spondilolisteze kar 5 % populacije. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je vzročna zveza med škodnim ravnanjem toženkinega zavarovanca in tožniku nastalo škodo v celoti podana. Ob tem ni porušeno vrednotno ravnotežje med oškodovancem in toženo stranko, saj bi bilo načelo pravičnosti napačno uporabljeno ravno tedaj, če bi oškodovanec v takem primeru, kot je obravnavani, zaradi svojih lastnosti izgubil pravico do popolne odškodnine, določene v 169. členu OZ. Toženka je zato dolžna tožniku plačati celotno škodo, ki jo je utrpel v prometni nezgodi 31. 5. 2013, in ne zgolj polovice, za kar se zavzema v pritožbi.

8. Toženka glede dosojene odškodnine po posameznih postavkah izrecno izpodbija le višino odškodnine za pretrpeli strah in skaženost, v preostalem delu pa uveljavlja 50 % znižanje dosojenih zneskov zaradi zmotnega stališča, da je treba polovični vzrok za nezgodo pripisati osebnim lastnostim poškodovanca. Pritožbeno sodišče soglaša z dosojeno odškodnino za prestani sekundarni strah v višini 1.000,00 EUR. Sodišče je pri odločanju upoštevalo, da je tožnika močno skrbelo stanje poškodovane hrbtenice, saj se njegovo zdravje ni izboljševalo. Ker je do operacije prišlo skoraj 3 leta po nezgodi, je bil strah dolgotrajen. Odškodnina v višini manj kot ene povprečne plače ne odstopa od primerljivih primerov iz sodne prakse in predstavlja pravično zadoščenje.

9. Sodišče si je osebno ogledalo brazgotino, ki je tožniku ostala po operaciji, ter ugotovilo, da je, kadar ni zakrita z zgornjim oblačilom, dobro vidna, dolga je 10 cm in široka nekaj mm. Ocenilo je, da pritegne pogled, zato je sledilo tožniku kot mlajšemu moškemu, ki mu je športen videz pomemben, da ga obremenjuje in zaradi tega duševno trpi. Pritožbeno sodišče sledi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da gre za pravno priznano škodo iz naslova skaženosti, pri čemer odmerjena odškodnina v višini 500,00 EUR ustreza odškodninam za podobne primere.

10. Sodišče je tožniku priznalo obresti s pretekom 15-dnevnega roka od dneva, ko je toženka prejela odškodninski zahtevek, to je od 11. 6. 2016 dalje. Ker je tožnik v odškodninskem zahtevku točno navedel, kakšne so bile posledice zaradi prometne nesreče, bi tudi po stališču pritožbenega sodišča toženka preko svojega izvedenca cenzorja v roku 15 dni lahko ocenila predloženo medicinsko dokumentacijo in o njegovem zahtevku odločila. Neutemeljeno je njeno pritožbeno zavzemanje, da je v zamudo prišla šele z izvedeniškim mnenjem v tem postopku.

11. Ker je tožnik tožbo vložil pred potekom roka za izpolnitev, ki ga je toženki postavil v odškodninskem zahtevku, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da stroška za odškodninski zahtevek ni mogoče šteti kot potrebnega. V tem delu je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v stroškovni odločitvi spremenilo, tako da je znesek dosojenih stroškov znižalo za vrednost odškodninskega zahtevka (300 točk), ob upoštevanju materialnih stroškov in davka na dodano vrednost, kar v konkretnem primeru znaša 171,35 EUR.

12. Po povedanem v pritožbi zatrjevane pritožbene navedbe, razen v stroškovnem delu, niso utemeljene, zato je pritožbeno sodišče, ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, v preostalem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka z odločitvijo v glavni stvari s pritožbo ni uspela, glede stroškovne odločitve pa v majhnem delu, zato sama krije svoje pritožbene stroške.

-------------------------------
¹ Primerjaj Ana Božič Penko: O (ne)relevantnosti osebnih lastnosti in stanj oškodovanca na pripisljivost škode odgovorni osebi v sodni praksi, Razsežnosti zasebnega prava, Univerza v Ljubljani, PF, 2017.
² Primerjaj odločbe VS RS II Ips 1249/2008, II Ips 178/2007, II Ips 331/2015.

Datum zadnje spremembe:

21.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1870/2021
• VDSS Sklep Pdp 553/2019
• VSL Sklep II Cp 477/2019