VSL Sodba II Cp 1230/2017

Jedro

Materialno dokazno breme, da je bil namen tožnikovega plačila z dne 13. 8. 2010 plačilo kupnine po Pogodbi o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža, je na tožniku. Ker svojih trditev v postopku ni izkazal, njegov zahtevek ni utemeljen.

V skladu z določilom 215. člena ZPP v primeru, ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Sodišče prve stopnje pa na podlagi izvedenih dokazov ni moglo zanesljivo ugotoviti obstoja dogovora o vzdržanju Pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža z dne 14. 6. 2010 v veljavi tudi po poteku roka za plačilo kupnine in posledično namena nakazila, ki ga je zatrjeval tožnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 712,57 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 3.082,42 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec je podpis na potrdilu o prejemu z dne 18. 8. 2010, iz katerega izhaja, da je tožnik prejel odpravek notarskega zapisa za registrsko sodišče prepoznal kot svoj in ga ni izpodbijal, ni pa znal pojasniti okoliščin nastanka te listine. Sodišče se je ukvarjalo s tem, da toženec dne 18. 8. 2010 tožniku ni mogel izročiti odpravka notarskega zapisa za registrsko sodišče, saj takrat z njim še ni razpolagal. Slednje dejstvo med strankama ni bilo sporno. Pravno pomembno je, da je to potrdilo predstavljalo prikaz pripravljenosti pravdnih strank, da nameravan prenos poslovnega deleža toženca na tožnika kljub poteku roka v nadaljevanju vseeno izpolnita. Pravdni stranki po 2. 7. 2010 pogodbenega namena kljub v Pogodbi z dne 14. 6. 2010 predvidenim sankcijam nikakor nista razumeli kot neobstoječega. Pogodbenika sta se namreč pogajala o izpolnitvi pogodbenega namena iz Pogodbe z dne 14. 6. 2010 do konca meseca septembra 2010, ko je bilo dokončno spoznano, da tožnik ne bo mogel zagotoviti financiranja. Da sta pravdni stranki želeli ohraniti pogodbeni namen pri življenju, dokazuje potrdilo z dne 18. 8. 2010. Sodišče ni odgovorilo na vprašanje, ali je bistvo pogodbenega namena iz Pogodbe z dne 14. 6. 2010 še obstajalo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da po poteku roka zapadlosti Pogodbe z dne 14. 6. 2010 pogodbeni namen strank ni več obstajal, je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pričakovanje sodišča, da bi moral tožnik v trditveni podlagi pojasniti, za kakšen dodatni izpolnitveni rok sta se pravdni stranki dogovarjali, je pretirano in nesorazmerno. Toženec je izjavo, ki jo je dal tožnik davčnemu organu, v pravdnem postopku grobo zlorabil. Tožnik izjave ni prebral in se je zanašal na zagotovila toženca, da je izjava zgolj formalne narave in jo potrebuje za svoje potrebe v davčnem postopku. Dokazi v spisu izkazujejo, da vsebina izjave ni mogla biti točna. Sodišče je parcialno in brez upoštevanja drugih dokazov sklepalo na resničnost in verodostojnost izjave, dane davčnemu organu, s čimer je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je pretežno ukvarjalo z razmerjem med dvema družbama, kar je glede na to, da je nakazilo spornega zneska izvršil tožnik kot fizična oseba na račun toženca kot fizične osebe, postranskega pomena. Ključno je razmerje med tožnikom in družbo E. d.o.o. Tožnik zneska 50.000,00 EUR nikoli ni nakazal zaradi poplačila kakšnih terjatev družbe U. d.o.o do družbe E. d.o.o., ker za to ni obstajala nobena pravna ali dejanska podlaga. Na dan začetka stečajnega postopka nad družbo E. d.o.o. je bil saldo terjatev med tožnikom in E. d.o.o. nič, kar pomeni, da družba do tožnika ni imela nobenih terjatev. Sodišče se o pomenu knjigovodskih podatkov, ki se nanašajo na relacijo tožnik - E. d.o.o., ni opredelilo niti z besedo, enako velja za pojasnila priče K. v tej smeri, kar pomeni, da sodba o odločilnem dejstvu nima razlogov. Toženec bi moral, če bi njegov ugovor držal, sredstva že v treh mesecih po začetku stečajnega postopka nad družbo E. d.o.o. vrniti v stečajno maso. Ker tožnik zneska 50.000,00 EUR ni plačal v korist družbe E. d.o.o., tega zneska zagotovo ni nakazal v kakršnikoli povezavi s takrat obstoječimi terjatvami družbe E. d.o.o. do tožnika. Če bi držalo, kar je ugotovilo sodišče, da ni izključeno, da sta pravdni stranki zaradi težke finančne situacije družbe E. želeli privilegirati družbo U. d.o.o, potem bi moral tožnik nakazilo izvesti na račun družbe U. d.o.o. Zgrešene so tudi trditve sodišča o indicu o tem, da naj tožnik ne bi štel, da je bil zaradi plačila oz. odpadle kavze prikrajšan, ker toženca pred vložitvijo tožbe ni pozval na vrnitev sredstev. Sodišče prve stopnje je umetno skonstruiralo položaj, ko je denarna sredstva tožnika štelo za premoženje družbe E. d.o.o. Še posebej je problematičen kazensko pravni zaključek sodišča, po katerem tožnik ni dokazal svojih trditev s takšno stopnjo prepričljivosti, da bi bil o njihovi resničnosti izključen vsak razumen dvom. Takšno razlogovanje v pravdnem postopku ni dopustno. sodišče je razpolagalo s takšnimi listinskimi dokazi tožnika (zlasti knjigovodska kartica v prilogi A32), da ni imelo nobene logične in prepričljive podlage, da sklepa na obstoj terjatve družbe E. d.o.o. do tožnika v znesku 50.000,00 EUR in pokrivanje njenih obveznosti do družbe U. d.o.o.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik in toženec sta dne 14. 6. 2010 sklenila Pogodbo o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža, s katero sta se dogovorila, da bo tožnik od toženca odkupil njegov poslovni delež v družbi E. d.o.o. za kupnino 150.000,00 EUR do 2. 7. 2010, pri čemer je bil rok v pogodbi določen kot bistvena sestavina pogodbe. Tožnik trdi, da znesek 50.000,00 EUR, ki ga je nakazal tožencu dne 13. 8. 2010, predstavlja kupnino po tej pogodbi. Ker je pravna podlaga Pogodbe o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža odpadla, tožnik od toženca zahteva vrnitev plačanega zneska (190. člen OZ). Toženec je v postopku zahtevku tožnika ugovarjal z navedbo, da navedeno nakazilo tožnika ni bilo dano na podlagi Pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža, temveč ga je tožnik plačal zaradi zmanjšanja obveznosti družbe E. d.o.o, v kateri je bil tožnik direktor, do družbe U. d.o.o., v kateri je bil direktor toženec.

6. Materialno dokazno breme, da je bil namen tožnikovega plačila z dne 13. 8. 2010 plačilo kupnine po Pogodbi o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža, je na tožniku. Tožnik je izkazal, da je nakazilo izvršil 13. 8. 2010, torej po roku, ki je bil v Pogodbi o odsvojitvi poslovnega deleža izrecno določen kot bistvena sestavina pogodbe. Pogodba z dne 14. 6. 2010 je namreč v tretjem členu izrecno določala, da se pogodba v primeru zamude s plačilom obrokov kupnine, ki morajo biti plačani najkasneje do 2. 7. 2010, šteje za razdrto po samem zakonu. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik v davčnem postopku, ki je tekel zoper toženca, podal izjavo v zvezi z namenom obravnavanega nakazila, in sicer je navedel, da znesek 50.000,00 EUR predstavlja zadržani znesek v korist družbe U. d.o.o, ki še ni rešen in da se je pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža z dne 14. 6. 2010 po poteku roka plačila kupnine 2. 7. 2010 štela za razdrto po samem zakonu. Do navedb tožnika, ki jih je v zvezi z vsebino te izjave podal (da jo je sestavil toženec), se je sodišče prve stopnje opredelilo in pojasnilo, zakaj jim ne sledi (glej 20. točko obrazložitve sodbe), zato očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Glede prejema odpravka notarskega zapisa za registrsko sodišče 509/2010 - SV z dne 14. 6. 2010, glede česar je tožnik trdil, da mu ga je toženec dal 18. 8. 2010, s čimer je dokazoval obstoj dogovora o vzdržanju Pogodbe z dne 14. 6. 2010 v veljavi, pa je sodišče prve stopnje na podlagi dopisa notarja A. z dne 25. 10. 2011 pravilno ugotovilo, da je notar tožencu vse odpravke, vključno z odpravkom za registrsko sodišče, izročil šele jeseni 2011, kar pomeni, da toženec avgusta 2010 odpravka za registrsko sodišče ni mogel izročiti tožniku. Zato pritožbeno izpodbijanje navedene ugotovitve ni utemeljeno.

7. V skladu z določilom 215. člena ZPP v primeru, ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen ZPP) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Sodišče prve stopnje pa na podlagi izvedenih dokazov ni moglo zanesljivo ugotoviti obstoja dogovora o vzdržanju Pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža z dne 14. 6. 2010 v veljavi tudi po poteku roka za plačilo kupnine in posledično namena nakazila, ki ga je zatrjeval tožnik. Dokazno breme za tak dogovor je na tožniku. Ker tožnik svoje tožbene teze, da je po razdrtju Pogodbe o odkupu poslovnega deleža dne 2. 7. 2010, med strankama prišlo do dogovora o vzdržanju pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža v veljavi ni izkazal, tudi ni izkazal zatrjevanega namena nakazila tožencu. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

8. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vprašanje, ali je bistvo pogodbenega namena Pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža z dne 14. 6. 2010 ob tožnikovem nakazilu še obstajalo, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v 18. točki obrazložilo, da noben drug priložen dokaz ne dokazuje, da bi med pravdnima strankama po 2. 7. 2010 potekala (pisna ali ustna) komunikacija, usmerjena v ohranitev pogodbenega razmerja (v podaljšanje roka za izpolnitev pogodbenih obveznosti - plačila kupnine in izročitev izbrisne pobotnice), na podlagi izvedenih dokazov tožnika pa tega dejstva ni moglo ugotoviti, kar je razvidno iz obrazložitve v 16., 17. in 19. točki, ko je pojasnilo, zakaj izvedeni dokazi takšnega zaključka ne omogočajo. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek o zagrešeni relativni bistveni kršitvi, ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da je trditvena podlaga glede dogovora o ohranitvi pogodbenega razmerja premalo konkretna, ker ne vsebuje podrobnejše vsebine dogovora o vzdržanju pogodbe v veljavi. Ne drži namreč očitek pritožbe, da je navedena zahteva sodišča prve stopnje nesorazmerna. V dispoziciji stranke je, s kakšno trditveno podlago bo utemeljevala svoje zahtevke in ugovore.

9. Pritožba z obširnimi navedbami izpodbija verjetnost toženčevega ugovora, da je tožnik navedena sredstva nakazal z namenom zmanjšanja obveznosti družbe E. d.o.o. do družbe U., d.o.o., ki je bila upnica družbe E. d.o.o. Za odločitev o utemeljenosti tožnikovega zahtevka je ključno, da tožnik ni izkazal svoje trditve o namenu plačila zneska. Ker tožnik svojih trditev v postopku ni izkazal, njegov zahtevek ni utemeljen. Pritožbene navedbe, ki izpodbijajo ugovorne navedbe toženca, da je bil namen plačila zmanjšanje obveznosti družbe E. d.o.o. do družbe U. d.o.o., za odločitev v zadevi niso odločilne, kot tudi ne pritožbena navedba, da tožnik ni imel dolga do družbe E. d.o.o. Sodišče prve stopnje se ni bilo dolžno opredeljevati do knjigovodske kartice v prilogi A32, ki se nanaša na tožnikove obveznosti do družbe E. d.o.o. (iz katere pa tudi sicer izhaja obstoj posojilnih razmerij med tožnikom in družbo E. d.o.o.), zaradi česar pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Tudi sicer pa je stečajna upraviteljica priča A. A. izpovedala, da je bila dokumentacija družbe E. d.o.o. v stečaju delno uničena, računalniška dokumentacija pa ukradena (list. št. 63 spisa), iz česar izhaja, da je bila dokumentacija družbe E. pomankljiva. Kot je izpovedala stečajna upraviteljica, je s strani tožnika kot direktorja družbe E. d.o.o prejela zgolj del dokumentacije ("nekaj malega je bilo").

10. Očitek protispisnosti (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ni utemeljen, saj ga pritožba uveljavlja zgolj pavšalno, brez navedbe, katero odločilno dejstvo in iz katere listine je sodišče prve stopnje napačno preneslo v sodbo.

11. Razlogi sodišča prve stopnje o vseh pravno odločilnih dejstvih so jasni, razumljivi in jih kot pravilne sprejema tudi pritožbeno sodišče. Zato tudi očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožencu so v pritožbenem postopku nastali stroški odgovora na pritožbo, ki znašajo 1.250 odvetniških točk (tar. št. 21) ter materialni izdatki v višini 22,5 točk, skupno torej 1.272,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,4590 EUR znaša 584,07 EUR, povečano za 22% DDV znaša 712,57 EUR. Stroškov konference s stranko v višini 100 točk ter končnega poročila v višini 50 točk pritožbeno sodišče pooblaščencu toženca ni priznalo, saj je nagrada za navedeni opravili že zajeta v postavki sestave odgovora na pritožbo. Tožnik je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžan tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 712,57 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Datum zadnje spremembe:

21.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 3116/2012
• VDSS sklep Pdp 48/2016
• VSRS Sklep II DoR 302/2017