<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cp 1388/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CP.1388.2017
Evidenčna številka:VSL00006483
Datum odločbe:22.11.2017
Senat, sodnik posameznik:Barbara Žužek Javornik (preds.), mag. Gordana Ristin (poroč.), Barbka Močivnik Škedelj
Področje:DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:obstoj zunajzakonske skupnosti - skupno premoženje - pridobitev skupnega premoženja - originaren način pridobitve lastninske pravice - vlaganje v nepremičnino drugega zakonca - vlaganje zakoncev v nepremičnino v času njune zakonske zveze - vlaganje v solastno nepremičnino - razpad zunajzakonske skupnosti - odpadla pravna podlaga - vrnitev vlaganj v nepremičnino - pravna podlaga - obogatitveno načelo

Jedro

Ker je tožnica vlagala v nepremičnino izvenzakonskega partnerja in njegovih staršev, nato pa se je po razpadu izvenzakonske skupnosti odselila, ima pravico na podlagi 48. člena SPZ in 190. člena OZ zahtevati vlaganja nazaj. Ker sta vlagala v stanovanje, je sodišče pravilno ugotovilo novo vrednost stanovanja glede na vrednost brez vlaganj.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo T. T. plačilo tožnici 16.393,97 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2013 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Naložilo je tudi tožencu vrnitev pralnega stroja in sušilnega stroja, v tem delu ni pritožbe. T. T. in B. B. je naložilo nerazdelno plačilo tožnici 16.125,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2014 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožencem je nerazdelno naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 2.460,71 EUR s pripadki.

2. Tožnica vlaga pritožbo proti sodbi v delu, s katerim ni uspela s tožbenim zahtevkom. Sodišče je pravilno izračunalo povečanje vrednosti nepremičnin za 64.500,00 EUR. Ne strinja se z odločitvijo, da polovico tega zneska dobi toženec, ker naj bi to bilo povečano v času trajanja zunajzakonske skupnosti. Ona je prispevala veliko več, to je bilo listinsko izkazano, on pa ni predložil nobenega dokaza. Toženec tudi nikoli ni trdil, da polovica pripada njemu. Vložila je svoja sredstva pred začetkom trajanja izvenzakonske skupnosti v višini 19.580,00 EUR. To je njeno posebno premoženje. Ta znesek bi se moral odšteti od skupaj ustvarjenega premoženja in bi moral biti njej vrnjen. Vsak izmed tožencev bi tako moral vrniti 19.790,00 EUR. Sodišče ugotovi najetje dveh bančnih posojil. Šteje pa, da sta jih najela oba, čeprav jih je odplačala le tožnica. Pravilni izračun bi tako pokazal, da pripada tožnici 44.920,00 EUR oziroma polovica 22.460,00 EUR. Toliko bi ji toženec moral nakazati. Preostala dva toženca pa skupaj 42.400,00 EUR. Le bančnih posojil je bilo 24.421,02 EUR. Moral bi ji vrniti vsaj polovico posojila. V resnici pa je prispevala veliko več, kar je pokazal dokazni postopek. Tožnica zahteva samo vračilo tistega, kar je vložila. Sodišče pa pravi, da ni zahtevala višjega deleža na skupnem premoženju, temveč le izključno lastnino. Tožnica ni uveljavljala le lastnine, ampak le vračilo vlaganj. Čeprav sodišče ugotovi, da je toženec vlagal zelo malo, pa šteje, da so deleži enaki. Tožnica je vložila prihranke, posojilo, skupaj 44.011,02 EUR in če bi ji priznali le polovico je to 31.830,00 EUR. Ne strinja se z nepriznanjem stroškov za vzdrževanje toženca. Vzdrževala ga je zato, ker je pričakovala trajanje zunajzakonske skupnosti toženca, ta pa se je končala. Če bi vedela, ga ne bi vzdrževala. To je torej tako, kot darilo, ko odpade nagib. Ne bi tudi prispevala tudi k preživljanju hčere.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Proti delu, s katerim ni uspela, vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Narobe je, da je bila tožena B. B. Stanovanjska hiša nikoli ni bila v lasti tretje toženke in še danes ni in predstavlja posebno premoženje drugega toženca. Zato je tudi on bil vknjižen v zemljiško knjigo. Polovico pa je sedaj podaril sinu T. T., prvotožencu. Tožnica ni mogla vlagati v nepremičnino tretje toženke in ta ne more biti obogatena. Tožeča stranka tega niti ni izpodbijala. Sodišče zmotno ugotovi začetek zunajzakonske skupnosti. Objektivni znak je skupno prebivanje partnerjev in to se je zgodilo šele z vselitvijo na ... in od tega je odvisno, kdaj sta začela ustvarjati skupno premoženje. Sodišče bi moralo od vrednosti vlaganj odšteti koristi, ki jih je imela tožnica, ko je brezplačno živela pri družini prvega toženca. V zvezi s tem bi sodišče v okviru materialnega vodstva pravde prvega toženca moralo pozvati, da postavi nasprotni tožbeni zahtevek. S tem je ravnalo v nasprotju s členom 5 ZPP. Iz sodbe ne izhaja, zakaj bi morale tožene stranke nerazdelno povrniti pravdne stroške. Zato je sodba v tem delu neobrazložena. Sicer bi morali upoštevati uspeh v pravdi.

5. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke:

7. Tretjetožena stranka trdi, da ni pasivno legitimirana v tej pravdi, ker ni lastnica objekta, v katerega je vlagala tožnica. Trdi tudi, da tožeča stranka ni prerekala njenih navedb. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, ki je pasivno legitimacijo tretjetožene stranke oprlo na 51. in 59. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Tožnica je namreč izkazala, da sta drugo in tretjetožena stranka kupili nepremično na podlagi kupoprodajne pogodbe 11. 6. 1993, to je med trajanjem zakonske zveze (priloga A21). Dejstvo, da je tretjetoženka to oporekala in dokazovala s trditvijo, da je bil v zemljiško knjigo vpisan le mož, tega dejstva ne spremeni. Tožnica je vse te navedbe podala v tožbi proti drugo in tretjetoženi stranki (združen spis P 787/2014 v prilogi) in predlagala dokaze. Nato pa je po odgovoru na tožbo prerekala vse navedbe (list. št. 176) in v nadaljnjih vlogah. Nikakor ni mogoče šteti, da je pritrdila tretjetoženi strani. Po izvedenih dokazih pa je sodišče sledilo tožnici glede pridobljenega skupnega premoženja med zakonsko zvezo drugo in tretjetožene stranke. Tretjetožena stranka pa ni pojasnila, zakaj je bila sklenjena taka pogodba in zakaj je bil v zemljiško knjigo vpisan le drugotoženec. Zato je pasivna legitimacija izkazana. Skupno premoženje nastane z delom in pomeni originarni način pridobitve lastninske pravice. Zato vpis le na moža ne spremeni lastninskega razmerja med njima. Le če bi toženec dokazal, da gre za njegovo posebno premoženje, bi sodišče to moralo upoštevati.

8. Tožena stranka nadalje trdi, da je sodišče zmotno štelo, da je začetek zunajzakonske skupnosti že od začetka 2007 in ne šele, kot trdi pritožba, ko sta dokončala urejanje stanovanja in se vselila v stanovanje na ... oziroma v hiši tožene stranke. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je pravilna (točka 19 izpodbijane sodbe) in pravilno uporabljeno materialno pravo. Zmotno meni pritožba, da lahko nastane zunajzakonska skupnost šele s skupnim bivanjem na novem naslovu. Tožnica in prvotoženec sta pričela zvezo tako, da je toženec živel pri svojih starših, pri tožnici pa občasno prespal in bil tam ob vikendih in praznikih. Nato pa sta se dogovorila in začela urejati stanovanje v zgornjem nadstropju in v začetku 2007 pričela s skupnimi investicijami, saj je imela ona prihranke ter plačo. Med urejanjem je bil prvotoženec čez dan doma pri starših, nato pa sta popoldne delala skupaj v stanovanju in skupaj odšla v ... k njenim staršem, kjer sta prespala in zjutraj je tožnica prvotoženca pripeljala nazaj na ... Takšen način v življenju ob skupnih vlaganjih in čustveni povezanosti je mogoče pravno opredeliti kot zunajzakonsko skupnost.

9. Pritožba nadalje trdi, da bi sodišče moralo opozoriti toženo stranko v okviru materialnega vodstva pravde in načela odprtega sojenja, da postavi nasprotni tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je prerekala navedbe tožene stranke in med drugim tudi dejstvo, da naj bi bila ona obogatena s tem, ker je bivala v stanovanju katerega sta s skupnim delom in sredstvi preuredila. Tožnica je med drugim trdila, da je ona preživljala prvotoženca in tudi plačevala za njegovo hčerko ter da je plačevala za stroške. Ob taki trditveni podlagi obeh pravdnih strank sodišču ni bilo treba opraviti materialnega vodstva pravde. Sodišče ne inštruira stranke o morebitnih tožbenih zahtevkih oziroma nasprotnih tožbah, saj je tožena stranka bila zastopana po odvetniku, tožeča pa prerekala njene navedbe. Sicer sodišče v obrazložitvi pravilno ugotavlja, da je šlo za vlaganja tožnice in prvotoženca v premoženje toženih strank z njihovim soglasjem in da je tudi z njihovim soglasjem tam brezplačno bivala. Po prenehanju zunajzakonske skupnosti je pravna podlaga odpadla za naprej, ni pa odpadlo dejstvo, da je obstajala zunajzakonska skupnost oziroma s tem pravna podlaga. Tako tudi toženci, če bi tudi vložili nasprotno tožbo, ne bi uspeli s takšnim zahtevkom (primerjaj razloge sodbe v točki 27). Tako se izkaže, da tudi očitana relativna bistvena kršitev določb ZPP iz 5. člena v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ni bila podana.

10. Tožena stranka še graja izrek o stroških. Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svojo odločitev na določbo prvega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP. Pravilno je pobotalo stroške tožeče stranke. Kljub dejstvu, da so toženci dolžni plačati vsak svoj znesek glavnice, pa to ne vpliva glede njihove solidarne obveznosti plačila pravdnih stroškov tožeči stranki, ki je imela enotne stroške proti toženim strankam. Tožena stranka izpodbija sodbo v obsodilnem delu v 2. točki in prvem odstavku 4. točke in v 5. točki izreka. V preostalem delu sodbe ne napade. Zato je bilo treba sodbo v izpodbijanem delu potrditi in zavrniti pritožbo tožene stranke (353. člen ZPP). V postopku tako niso bile podane bistvene kršitve določb ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, na katere opozarja pritožba.

O pritožbi tožeče stranke:

11. Tožnica graja sodbo v II. točki izreka, IV. in V. točki, v kolikor ni uspela. Meni, da sodišče ni upoštevalo njenega posebnega premoženja, saj je ugotovilo, da je imela pred zunajzakonsko skupnostjo prihranjena sredstva v višini 19.580,00 EUR. Meni, da ker je ta sredstva vložila v obnovo, so tudi za ta denar toženci obogateni in bi ji zato morali to povrniti, skupaj z ugotovljenimi vlaganji. Pritožbeno sodišče opozarja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo trditveno podlago in v zvezi z dejanskim stanjem ugotovljeno materialno pravo, to je določbe ZZZDR, SPZ in Obligacijskega zakonika (OZ). Med tožnico in prvim tožencem je moralo sodišče uporabiti kot pravno podlago ZZZDR (51. in 59. člen), saj se je tožnica sklicevala, da je vlagala v premoženje toženih strank med zunajzakonsko skupnostjo. Ker sta zakonca vlagala v nepremičnino tretje osebe, pa je moralo zato uporabiti določbo 48. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) oziroma 190. člena OZ. Gre torej za vlaganja v solastniški delež toženih strank in pri tem se uporabijo določbe o neupravičeni pridobitvi oziroma verziji. Ko je izvenzakonska skupnost prenehala, je pravna podlaga odpadla, njena vlaganja pa so ostala in v tej meri je prišlo do prehoda koristi na tožene stranke. Zato je kot način izračuna sodišče pravilno z izvedencem ugotavljajo, za koliko je prišlo do prikrajšanja oziroma koristi na strani tožene stranke. Zato sodišče ni moglo pri izračunu upoštevati posameznih zneskov (vložena posebna sredstva tožnice, vrednost celega kredita, plačevanje posameznih računov ipd.). Izvedenec je pojasnil, da izvedena vlaganja v obravnavani stanovanjski objekt imajo za posledico nastanek novega stanovanja, vzpostavitev namena funkcionalnosti posameznih prostorov stanovanja. Povečanje vrednosti je izvedenec določil skozi tržno vrednost stanovanja ob dveh različnih izhodiščnih stanjih, po stanju brez izvedenih vlaganj in po stanju z izvedeni vlaganji. Pri tem je upošteval tržno vrednost obravnavane nepremičnine po metodi primerljivih prodaj, s katero se določi tržna vrednost na podlagi transakcij za enako oziroma podobno nepremičnino. Zato je izračunal tržno vrednost stanovanja po stanju brez izvedenih vlaganj na dan izdelave poročila (135.200,00 EUR) in ocenjeno tržno vrednost obravnavane nepremičnine na dan izdelave poročila z izvedenimi vlaganji (199.700,00 EUR). Razlika povečane vrednosti je tako 64.500,00. EUR. Te vrednosti tudi tožnica ne graja. Vendar zmotno meni, da se k tej vrednosti še prištejejo tisti zneski, ki jih je tožnica vložila kot svoje prihranke in plačilo kredita. Takšen način izračuna ni pravilen. V povečani vrednosti so že vračunani zneski, katere je tožnica vložila. Zato ni mogoče pritrditi tožnici, da bi sodišče moralo vštevati še tožničin prihranek 19.580,00 EUR, kredit 24.500,00 EUR, nakupe materialov in podobno.

12. Pritožba nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil toženčev prispevek manjši kot tožničin, pa vendar mu prizna polovico. Pri tem spregleda, da tožeča stranka ni zatrjevala, da je bil njen delež večji. Tožnica bi lahko v okviru predhodnega vprašanja prispevkov izvenzakonskih partnerjev med trajanjem izvenzakonske skupnosti zatrjevala, da je bil njen delež večji. Tako pa je sodišče prve stopnje moralo upoštevati zakonito presumpcijo in odločiti tako, kot je v izpodbijani sodbi.

13. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi opredelilo, da so stroški oziroma kredit, ki ga je sicer najela tožnica, tudi del vlaganj v zunajzakonski skupnosti in nima strani pasive oziroma obveznosti. Sodišče pravilno opozarja, da gre pri obogatitvenih zahtevkih za nečisto denarno terjatev, katere višina je bila ugotovljena šele v sodnem postopku. Šlo je tudi za sodelovanje prvotoženca pri izgradnji oziroma delu na hiši in kljub temu, da je bil brezposeln in je delala tožnica, ni mogoče brez ustrezne trditvene podlage priti do drugačnega razmerja med tožnico in prvotožencem glede obstoja koristi oziroma prikrajšanja.

14. Tožnica na koncu še graja zavrnitev stroškov za vzdrževanje toženca. Meni, da je to opravljala le zaradi tega, ker je mislila, da bo zunajzakonska skupnost obstala. Vendar je sodišče pravilno obrazložilo pravno podlago za odločitev o tem zahtevku. Dokler traja izvenzakonska skupnost, je preživninski zahtevek oprt na določilo 50. člena ZZZDR v zvezi s 12. členom. Prvotoženec je bil takrat nezaposlen, zato ga je morala preživljati v delu, v katerem je bilo to bilo v njeni moči. Sodišče je sicer ocenilo, da bi se lahko zaposlil in je štelo, da je bil krivdno brezposeln. Vendar je tožnica izkazala le plačilo stroškov za zdravstveno zavarovanje. Sodišče je ugotovilo, da je med njima obstajalo soglasje o tem, da je prvotoženec doma brez zaposlitve, da mu pa ona plačuje prispevke in stroške. Zavedala se je torej dolga, pa ga je plačala, čeprav bi lahko od toženca zahtevala, da se zaposli. Zato je sodišče štelo po določbi 191. člena OZ, da je plačala nekaj, kar je vedela, da ni dolžna in zato ne more zahtevati nazaj. Vendar je treba tudi dodati, da je sodišče prve stopnje v sodbi ugotovilo, da je prvotoženec čez dan tudi delal na vzpostavitvi skupnega stanovanja in da je bil čez dan pri starših. Zato je šlo za njun dogovor o načinu skupnega življenja in dokler je pravna podlaga bila, pa čeprav je tožnica plačevala več, kot bi morala, če bi bil zaposlen, sedaj ne more zahtevati teh stroškov nazaj. Izvenzakonska skupnost razpade za naprej in ne za nazaj, saj ni postala nična. Ni mogoče sprejeti teorije, ki jo ponuja pritožba, o odpadli causi "posla", ki bi mu rekli zunajzakonska skupnost moškega in ženske. Tako se izkaže, da je pritožba tožnice neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 48
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 51, 59
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.03.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE2MzQ5