VSL Sodba II Cp 2037/2017

Jedro

Država ne more odgovarjati za vse, kar se zgodi v zaporu, zgolj zato, ker to sodi v področje njenega delovanja. Nasprotno stališče bi vodilo v njeno objektivno odgovornost, za kar ni podlage ne v OZ ne v Ustavi. Odgovornost je krivdna, z obrnjenim dokaznim bremenom: ne odgovarja, če dokaže, da so njeni zaposleni v danih okoliščinah ravnali, kot je treba. V obravnavanem primeru bi odgovarjala le, če bi se vedelo, da je zapornik nevaren (bodisi splošno vsem zapornikom bodisi konkretno tožniku), pa temu ni bilo tako, oziroma, če bi lahko zaposleni v zaporu preprečili dogodek, toda hipnega, zaradi katerega je tožniku nastala škoda, ni bilo mogoče preprečiti. Za nepričakovane dogodke, ki se zgodijo v nekaj trenutkih, država pač ne more odškodninsko odgovarjati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval 100.000 EUR odškodnine.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in navaja, da je sodišče njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, ker ni dokazal odgovornosti tožene stranke za škodo, ki mu jo je povzročil sozapornik v zaporu na ..., in ker paznika nista mogla preprečiti poškodb pri tožniku, saj sta najprej dolžna poskrbeti za lastno varnost in poklicati pomoč, šele za tem pa lahko posredujeta med pretepači. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je napačen. Pazniki bi morali najprej poskrbeti za tak potek dela v zaporu, da do pretepov ne more priti. V tem primeru so pazniki vedeli, da je imel A. do tožnika neke zamere in da se je pričakovalo, da se bo kaj neprijetnega zgodilo, pa temu niso posvečali nobene pozornosti. Ko je prišlo do napada A. na tožnika, sta bila v bližini kar dva paznika, ki A. nista preprečila, da je tožnika tepel kar 30 sekund. Vsaj eden bi lahko priskočil tožniku na pomoč in preprečil A. nadaljnje udarjanje, drugi pa bi poklical okrepitev. Iz tega je razvidno, da so pazniki napad pričakovali ali pa ga celo načrtovali skupaj z A., pri čemer je treba poudariti, da je komandir nekaj časa pred pretepom tožniku rekel, da v fitnesu ne sme moliti. Tožnik je namreč musliman in ob določenih urah moli, pa kjer koli se nahaja, zato meni, da je bil pretep načrtoval s strani uslužbencev zapora, da bi disciplinirali tožnika. Za napad so sicer okrivili A., ki je bil očitno nagovorjen, saj je bil v dobrih odnosih s tožnikom. Ker uprava zapora ni poskrbela za varno prestajanje zaporne kazni in ko tudi prisotni paznik ni preprečil ali zaustavil pretepanja tožnika, je tožena stranka odgovorna za škodo, nastalo tožniku. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik uveljavlja odškodnino zaradi ravnanj državnega organa, za katerega odgovarja tožena stranka (26. člen Ustave RS, 147. in 148. člen OZ).

6. Pritožbene trditve so enako konfuzne kot tožbene, čeprav je na (vsaj delno) nasprotje med njimi opozorilo že sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe. Tožnik po eni strani trdi, da so pretep nanj načrtovali pazniki, a so zanj okrivili sozapornika A., s katerim sta bila v dobrih odnosih, po drugi pa navaja, da bi ga morali pazniki zaščititi pred A., saj so vedeli, da je imel ta do tožnika neke zamere in se je pričakovalo, da se bo kaj neprijetnega zgodilo.

7. Pritožbeno sodišče nima nikakršnega pomisleka, da je napad izvedel prav A. Ta je, zaslišan pred sodiščem, to sicer zanikal, a uradni zaznamek, opravljen po razgovoru z njim in ostalimi neposredno po dogodku (priloga A 9) ne pušča dvoma v pravilnost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča.

8. Že sodišče prve stopnje je opozorilo, da tožnik ni trdil, prvič, da bi ga A. že kdaj prej napadel ali mu s fizičnim napadom vsaj grozil, in drugič, da bi se strani A. počutil ogroženega oziroma da bi zaposlene v zaporu prosil za zaščito. O odnosu z A. je tožnik tudi pred sodiščem prve stopnje izpovedal, da sta se dobro razumela in se še vedno. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da izmenjava nekaterih neprimernih besed tistega dne ("kaj se mafijaš", "fajtal sem se že z večjimi" ...) ni terjala, da bi moral Zavod oziroma njegovi zaposleni izvesti kakršne koli ukrepa za zaščito tožnika. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo priči O., da so tovrstni prepiru v zaporu običajni in niso napovedovali nadaljnje zaostritve ali celo fizičnega napada A. na tožnika. Teh dejanskih ugotovitev in dokazne ocene pritožnik niti ne izpodbija.

9. Pritožnik ne trdi, da bi bil A. splošno nevaren/konflikten zapornik, da bi bil nevaren konkretno¹, tj. odnosu do tožnika, pa dokazni postopek tudi ni potrdil. Prav nobenega razloga torej ni bilo za preventivno ukrepanje (npr. poseben način nadzora in celo morebitne druge aktivnosti, kot so osamitev ipd.) Zavoda in njegovih zaposlenih, zato očitana protipravnost (ki meri na opustitev zagotovitve varnostnih ukrepov) ni podana.

10. V zvezi z očitkom, da paznika, ki sta bila fizično prisotna ob napadu A. na tožnika, nista ravnala, kot bi morala, in napada preprečila, ter pritožbeno grajo ugotovljenega zahtevanega ravnanja paznikov v primeru fizičnih obračunov, pritožbeno sodišče sodi, da je razpredanje o hipotetičnem pravilnem ravnanju v obravnavanem primeru povsem odveč.

11. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedi zaslišanih (tožnika, A. in obeh paznikov) prepričljivo ugotovilo (in tudi teh dejanskih ugotovitev pritožnik ne izpodbija), da se je tožnik onesvestil že ob prvem udarcu, da so udarci padali "kot iz brzostrelke" ter da ni šlo za pretep, temveč za "knock-out". Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik utrpel zlom levega in desnega korpusa mandibule, za kar zadostujeta že dva močna udarca s pestjo z leve in z desne, ki jih je bil A. zmožen, saj v času prestajanja zaporne kazni boksa v vrečo. Ob takem dejanskem stanju ni jasno, kako bi lahko paznika, čeprav bi ravnala drugače, kot sta, sploh preprečila nastanek škode, ki nastala kot posledica hipnega ravnanja A. in ki jo v tej pravdi vtožuje tožnik.

12. Država ne more odgovarjati za vse, kar se zgodi v zaporu, zgolj zato, ker to sodi v področje njenega delovanja. Nasprotno stališče bi vodilo v njeno objektivno odgovornost, za kar ni podlage ne v OZ ne v Ustavi. Odgovornost je krivdna, z obrnjenim dokaznim bremenom: ne odgovarja, če dokaže, da so njeni zaposleni v danih okoliščinah ravnali, kot je treba. Država bi v obravnavanem primeru torej odgovarjala le, če bi se vedelo, da je A. nevaren (bodisi splošno bodisi konkretno tožniku), pa temu ni bilo tako, oziroma, če bi lahko zaposleni v zaporu preprečili dogodek, toda hipnega, zaradi katerega je tožniku nastala škoda, ni bilo mogoče preprečiti. Za nepričakovane dogodke, ki se zgodijo v nekaj trenutkih, država pač ne more odškodninsko odgovarjati.

13. Pritožbeno sodišče glede na izrecno pritožbeno navedbo v tej smeri kljub temu dodaja, da je razumljivo stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, da morajo pazniki ob tovrstnih dogodkih najprej poklicati okrepitev, šele nato pa posredovati. A. je sam izpovedal, da mu je "počil film", da je bil afektu, paznik O. pa, da je bil "čisto podivjan". Za pritožnika ni sporno, da se je dogodek pripetil v istem prostoru z več zaporniki, zato je logično, da paznik ni smel posredovati, dokler ni poklical okrepitve, takoj zatem pa je zavpil A., naj neha, in ta ga je ubogal. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da nepravilnosti v opisanem ravnanju zaposlenih v zaporu ni zaslediti.

14. Na koncu se mora pritožbeno sodišče opredeliti še do posebej občutljivih navedb tožnika, in sicer, da je do napada nanj (bodisi s strani A. samega bodisi v povezavi s pazniki zapora oziroma vodstvom) prišlo zaradi tožnikove veroizpovedi. Med njo in napadom pritožbeno sodišče ne vidi nobene povezave. Gre za dve povsem ločeni dejstvi - da je tožnik musliman in da je bil napaden v zaporu - ki ju skuša pritožnik povezati in zaposlene v zavodu prikazati kot versko nestrpne. To, da je tožnik vernik, ga ne upravičuje do drugačnega režima, kot sicer velja v zaporu. Tožnik je namreč trdil, da razporeda za fitnes sobo niso prilagodili uram, ko on ne moli, zato je molil v fitnes sobi, kar je nekatere sozapornike motilo, in to je tisto, kar mu je povedal komandir. Zavrnitev prilagoditve urnega razporeda uporabe fitnes sobe veroizpovedi posameznega zapornika je razumljiva in tožnikova veroizpoved po trdnem prepričanju pritožbenega sodišča ni prav z ničemer povezana z obravnavanim škodnim dogodkom. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da so zaporniki različnih veroizpovedi in spoštujejo vero drug drugega ter da tožnik ni bil edini musliman. Na tej dejstveni podlagi pritožbeno sodišče zavrača očitke o usklajenem napadu zapornikov in uslužbencev na tožnika zaradi njegove veroizpovedi.

15. Pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, kot izhaja iz obrazloženega, niso podani, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe in je njena logična posledica.

-------------------------------
¹ Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 478/2008 z 21. 10. 2010 in II Ips 325/2009 z 22. 11. 2012 (zlasti 8. točko obrazložitve). Glej tudi odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4295/2010 z 11. 5. 2011.

Datum zadnje spremembe:

19.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1921/2019
• VSL sodba II Cp 1829/2015
• VSL sodba I Cp 4295/2010