VSL Sodba in sklep I Cp 1397/2017

Jedro

Glede enotnega, nujnega sosporništva zakoncev je ustaljena sodna praksa na stališču, da vložitev tožbe presega redno upravljanje. Tako mora imeti zakonec, ki tožbo vloži, vsaj konkludentno soglasje drugega zakonca.

Lastništvo električnih priključkov (električni vod) je primarno na strani odjemalcev, to je fizičnih oseb, v kolikor ne pride do prenosa na tretje osebe. Toženca nista dokazala, da je električni vod na parceli tožnice javno dobro v lasti države ali občine.

Izrek

I. Pritožbi tožnice zoper sklep v stroškovnem delu se delno ugodi in se sklep v točki VI. izreka spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

II. V preostalem se pritožba tožnice, tožencev pa v celoti zavrneta ter se odločba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu, potrdi.

III. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanima sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe z 20. 9. 2016 (I. točka izreka), zavrnilo je priglašene separatne stroške tožeče stranke (II. točka izreka), tožencema je naložilo, da odstranita kanalizacijski in električni vod, ki potekata po parceli tožnice ter jima je naložilo, da povrneta zemljišče v prejšnje stanje (III. točka izreka), prepovedalo jima je nadaljnje vznemirjanje s takšnimi ali podobnimi ravnanji (IV. točka izreka), ter jima je naložilo plačilo uporabnine v višini 279,77 EUR z zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2013, v preostalem delu je denarni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka) in tožnici naložilo, da tožencema povrne 425,26 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (VI. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper stroškovni del (VI. točka izreka) ter navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v pravdi uspela s 15 %, tožena stranka pa s 85 %, vendar navedenega ni mogoče preizkusiti, saj sklep ne vsebuje obrazložitve. Ne drži, da je tožnica v pravdi uspela zgolj s 15 %, saj je treba sporne denarne in nedenarne terjatve obravnavati ločeno po temelju in po višini, zato ji gre za prvi priznani nedenarni zahtevek 100 % temelj, za drugi priznani nedenarni zahtevek 100 % temelj, z denarnim zahtevkom pa je uspela 15 %, torej je v povprečju uspela 72 %. Ob upoštevanju navedenega razmerja bi moralo sodišče odločiti, da sta toženca dolžna tožnici povrniti stroške v višini 1.692,91 EUR.

3. Toženca vlagata pritožbo zoper I., III., IV., V. in VI. točko sodbe in sklepa ter ju izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navajata, da sta izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje se v tretji točki obrazložitve sklicuje na drugo točko izreka, v kateri naj bi bilo specificirano, kaj natančno je in kje je podano vznemirjanje lastninske pravice tožeče stranke. Takšna obrazložitev je v nasprotju z izrekom sodbe, tretja točka izreka se namreč ne nanaša na opis vznemirjanja, temveč na zavrnitev zahteve za povračilo separatnih stroškov. Nadalje je obrazložitev sodišča prve stopnje nerazumljiva v četrti točki, kjer sodišče navaja, da je tožena stranka odpravila nesklepčnost tožbe, saj tožena stranka ni podala nikakršnega tožbenega zahtevka, katerega nesklepčnost bi posledično v nadaljevanju odpravljala. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo njen ugovor o prekluziji novih dejstev in dokazov, podanih po prvem naroku z 19. 6. 2015, in je povsem nekritično upoštevalo navedbe in dokaze, ki jih je tožeča stranka podala z vlogama z 2. 7. 2015 in 13. 7. 2015. Poziv stranki, naj se v določenem roku izjavi o določenih dejstvih ali dopolni svoje dokazne predloge, je bil s strani sodišča konkretiziran in usmerjen, tožeča stranka je svojo trditveno in dokazno podlago razširila, sodišče pa jo je povsem nekritično dopustilo, pri tem pa ni razmejilo, katera trditvena podlaga in dokazila so bili podani pravočasno do konca naroka za glavno obravnavo. Ker je sodišče svojo odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka napačno oprlo tudi na dejstva in dokaze, ki jih je tožeča stranka vložila prepozno, je navedena kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

4. Navajata, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede vprašanja lastništva nepremičnine parcele št. 002, k. o. ... Četudi je tožeča stranka nepremično pridobila v letu 1979 na podlagi dedovanja, sta z možem na njej zgradila stanovanjsko hišo, kar pomeni, da je prišlo do ustvaritve skupnega premoženja. Do navedenega se sodišče ni opredelilo, zato odločitve ni mogoče preizkusiti v tej smeri, ter je podana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično je sodišče zmotno odločilo, da je podana aktivna legitimacija tožeče stranke v tej pravdi. Prav tako je nerazumljivo razlogovanje sodišča prve stopnje glede ugovora pasivne legitimacije, oziroma je obrazložitev sodišča sama s seboj v nasprotju, kar prav tako predstavlja absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, to je Odlok o odvajanju komunalne in padavinske vode v Občini Domžale. Kanalizacijsko omrežje je nesporno javno. Ko komunalni vod zapusti nepremičnino tožeče stranke, poteka pod javno cesto na parceli št. 001 do nadaljnjih uporabnikov. Ne gre zgolj za uporabnika - tožečo stranko, temveč se omrežje nadaljuje za nadaljnje uporabnike, to sta toženi stranki, na ta kanalizacijski vod pa je priklopljen tudi sosed I. Ž. Iz tehnične dokumentacije, to je gradbenega dovoljenja, izhaja, da je bila na delu, kjer je tožeča stranka ugovarjala vznemirjanje lastninske pravice, predvidena javna komunalna infrastruktura in je bila na tem delu dejansko zgrajena. Na navedeno kaže tudi dejstvo, da sta toženi stranki plačali stroške izdaje soglasja in prispevke za priključitev objekta na električno in komunalno omrežje. V postopku je bilo stanje komunalnih vodov oziroma njihovega lastništva ter ali so javni ali zasebni, nepravilno in nezadostno ugotovljeno, v zvezi s tem se je sodišče tudi selektivno opredelilo do izpovedbe priče E. J., čeprav je za vprašanje pasivne legitimacije in sklepčnosti tožbe njegova izpoved ključna. Odločitev sodišča, da ne gre za javno infrastrukturo, je strogo formalistična in v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bila komunalna infrastruktura predvidena in zgrajena, ter tudi v nasprotju z načelom pravičnosti.

5. Nadalje navajata, da je obrazložitev sodišča v delu, ki se nanaša na vprašanje obstoja dogovora med strankami, v takšni meri nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju, da ne omogoča objektivne preveritve. Sodišče povsem nekritično ne verjame izpovedi prvega toženca in ne upošteva logične in nepristranske izpovedi ključne priče D. R., ki je sam izvedel komunalne vode. Jasno je, da se priča zaradi časovne oddaljenosti dogodkov več kot 20 let ni mogla natančno opredeliti do datumov, ko naj bi bil dogovor sklenjen. Iz izpovedi priče D. R. izhaja, da so komunalni vodi javni, da je obstajal dogovor in je sedanje nasprotovanje tožnice obstoju vodov na njenem zemljišču zloraba procesnih pravic. Da je tožnica vedela za potek kanalizacijskega voda, je izpovedala zaslišana priča J. V. Da je vedela za napeljavo električnega voda že vse od njegove izgradnje dalje, je potrdila priča A. A., to je njen mož, ko je povedal, da je videl delavca od L., da je kabel napeljeval po njihovem dvorišču. Ob povedanem bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je tožnica s svojim konkludentnim dejanjem - molčečim pristankom v trajanju več let, gradnjo vodov po svoji nepremičnini odobrila, kar izključuje protipravnost posega v lastninsko pravico, zato ji negatorno varstvo po 99. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ne gre.

6. V pritožbi navajata tudi, da je sklep sodišča prve stopnje z 9. 8. 2016 nezakonit, ker je šlo pri njem za očitno prejudiciranje, saj se je sodišče še pred zaključkom dokaznega postopka postavilo na stališče, da so vodi na zemljišču tožnice v njeni lasti. Zaradi tega je s strani izvedenca prišlo do nepravilnega ugotavljanja dejanskega stanja, hkrati pa izvedenec ni upošteval, da del električnega voda od elektro omarice na stavbi tožnice do elektro omarice na betonskem opornem zidu ni del voda, ki naj bi ga uporabljali toženi stranki. Sodišče je vlogo tožeče stranke z 20. 9. 2016 napačno upoštevalo kot spremembo tožbe, saj v tej vlogi določenega tožbenega zahtevka oziroma njene spremembe ni bilo podane. S tem je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju s 184. členom ZPP. Toženi stranki sta pravočasno ugovarjali svoji pasivni legitimaciji tudi v zvezi v električnim vodom, in sicer sta obširne navedbe podali na prvem naroku za glavno obravnavo, zato je zaključek sodišča, da nista pravočasno podali ugovora, protispisen. Navajata, da je tretja točka izreka neizvršljiva, saj odstranitveni zahtevek ni določno opredeljen z vsesplošno veljavnimi merskimi enotami, pri zahtevku za vzpostavitev v prejšnje stanje pa ni navedeno, kakšno naj bi to prejšnje stanje bilo in na kakšen način naj se vzpostavi.

7. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga, da jo sodišče zavrne kot neutemeljeno.

8. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožencev pa ni utemeljena.

Pritožba toženih strank

9. Pritožbeni ugovor tožene stranke se nanaša na dvakratno pomoto v zapisu obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, ki je v 3. točki obrazložitve res pomotoma zapisalo, da je zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja razviden iz druge točke izreka sodbe, čeprav je ta zahtevek vsebovan pod tretjo točko izreka. Tudi je res, da je sodišče v zadnjem stavku zadnjega odstavka 4. točke obrazložitve namesto tožeča stranka zapisalo tožena stranka in gre tudi v tem delu za očitno pisno pomoto. Vendar zaradi navedenih dveh očitnih pisnih pomot razlogi sodbe niso nejasni. Pravnomočen postane izrek sodbe, iz njegove tretje točke pa jasno izhaja, kaj je sodišče tožencema naložilo, prav tako je jasno, da tožena stranka ni mogla odpravljati nesklepčnosti sodbe, saj je tožbo vložila tožeča stranka. Da lahko pri obsežni sodbi, kot jo je spisalo sodišče prve stopnje, pride do očitnih pisnih pomot, je po oceni pritožbenega sodišča življenjsko razumljivo, kar je razvidno tudi iz navedb tožene stranke v pritožbi, ko je sama pomotoma navedla, da se tretja točka izreka ne nanaša na opis vznemirjanja, temveč na zavrnitev zahteve za povračilo separatnih stroškov. To ne drži, namreč tretja točka izreka se nanaša na opis vznemirjanja, o zahtevi za povrnitev separatnih stroškov pa je odločeno v drugi točki izreka.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo spremembo tožbe, podano s pripravljalno vlogo tožeče stranke z 20. 9. 2016, in so pritožbeni očitki v tej smeri neutemeljeni. Tožeča stranka je postavila zahtevek za plačilo uporabnine v višini 3.600 EUR. Po prejemu izvedenskega mnenja izvedenca je lahko ugotovila, da ji bo priznan nižji znesek, zato ni bila dolžna postavljati dodatnega zahtevka, ampak je povišanje uveljavljala v okviru že postavljenega denarnega zahtevka. Tožeča stranka ni mogla vedeti, na kateri dan bo sodišče izdalo sodbo, zato je lahko zgolj opisno zahtevala uporabnino za obdobje od vložitve tožbe do izdaje sodbe. Uporabnine od izdelave dodatnega izvedenskega mnenja do izdaje sodbe tudi izvedenec ni mogel izračunati, zato jo je izračunalo sodišče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče spremembo tožbe upoštevalo skladno z določili ZPP. Nadalje ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče v nasprotju s procesnimi določili upoštevalo dejstva in dokaze tožeče stranke, ki jih je podala z vlogama 2. 7. 2015 ter 13. 7. 2015. Sodišče je pravilno zavrnilo ugovor prekluzije, saj je tožena stranka na prvem naroku za glavno obravnavo podala dodatno obširno utemeljitev svojih trditev in je predložila dodatne dokaze, tožeči stranki pa je sodišče dodelilo rok za odgovor najprej petnajst dni, na njeno prošnjo, zaradi pridobivanja dodatne dokumentacije, je rok podaljšalo še za nadaljnjih 30 dni. Obe vlogi tožeče stranke sta bili podani v navedenih rokih, po oceni sodišča pa se nanašata na ugovore tožene stranke podane pred prvim narokom in na prvem naroku za glavno obravnavo. Tožena stranka je imela pravico na navedbe tožečih strank odgovoriti, kar je storila s 7. pripravljalno vlogo, pravdni stranki pa sta pred začetkom dokazovanja z zaslišanjem strank in prič vložili še vsaka eno pripravljalno vlogo, zato zgoraj navedeni vlogi tožeče stranke nista bili prepozni in tudi nista podaljšali postopka.

11. Tožena stranka ima prav, da je sodišče prve stopnje glede vprašanja lastništva nepremičnine parcela št. 002, k. o. ..., zmotno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo prerekano, da je tožeča stranka nepremičnino pridobila v letu 1979 na podlagi dedovanja, na kar je sodišče oprlo svojo odločitev, ko je navedlo, da gre za njeno posebno premoženje. Vendar je pri tem spregledalo, da v postopku prav tako ni bilo sporno, da sta tožnica in njen mož v času trajanja zakonske zveze na tej nepremičnini zgradila stanovanjsko hišo, zato gre nepremičnino šteti za skupno premoženje tožeče stranke in njenega moža¹. Nima pa pritožba prav, da zaradi tega ni podana aktivna legitimacija tožeče stranke. Z ugovorom aktivne legitimacije tožena stranka meri na enotno sosporništvo po materialnem pravu in na nujno sosporništvo glede uveljavljanja zahtevka v postopku. Pritožbeno sodišče najprej obrazloži, da sosporništvo na aktivni strani ni obvezno, saj nikogar ni mogoče prisiliti na vložitev tožbe. Zato je treba v vsakem primeru posebej presoditi, ali gre za takšno materialno pravno razmerje, da je treba v postopku zajeti vse udeležence, če ne na aktivni, pa na pasivni strani. V obravnavani zadevi po oceni pritožbenega sodišča ne gre za takšno situacijo, torej ni bilo treba v okviru nujnega sosporništva zagotoviti sodelovanja tožničinega moža v postopku. Na podlagi 52. člena ZZZDR zakonca skupno premoženje upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno. Zakonca se lahko dogovorita, da le eden izmed njiju upravlja to premoženje ali njegov del, ali da ga upravlja in z njim tudi razpolaga upoštevaje koristi drugega zakonca. Ustaljena sodna praksa² stoji na stališču, da vložitev tožbe presega redno upravljanje, torej mora imeti zakonec, ki tožbo vloži, soglasje drugega zakonca, ki pa je lahko podano tudi konkludentno. V obravnavani zadevi je zakonec tožnice zaslišana priča A. A. potrdil, da je seznanjen s tožbo tožnice, iz njegove izpovedi pa izhaja, da ravnanja tožnice podpira, saj naj bi tudi on zahteval odstranitev komunalnih vodov z njihove parcele in vzpostavitev prejšnjega stanja. Poleg tega gre v obravnavani zadevi za tožbo, ki je zakoncu tožnice v korist, zato je imela tožnica v 52. členu ZZZDR podlago, da je tožbo vložila sama v svojo korist in v korist zakonca.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo v zvezi z ugovorom pasivne legitimacije glede komunalnih vodov in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na obrazložitev v 12. točki izpodbijane sodbe. Sodišče je pravilno tolmačilo Odlok o odvajanju komunalne in padavinske vode v Občini Domžale.³ Prav tako je pravilno ugotovilo, da je že pred tem veljavni Odlok o odvajanju odpadnih in padavinskih voda v Občini Domžale⁴ razmejeval javno kanalizacijo od interne, torej zasebne. Pritožba teh ugotovitev ne more izpodbiti z navedbo, da gre v delu komunalnega voda, ki poteka po zemljišču tožnice, za javno infrastrukturo oziroma javno dobro. Po dokaznem postopku, ki je bil temeljito izpeljan, je sodišče pravilno zaključilo, da gre komunalni vod, ki se nahaja na zemljišču tožnice, šteti kot njen zasebni vod v njeni lasti.⁵ Navedeno izhaja tudi iz dopisa pooblaščenega Komunalnega podjetja G. prvemu tožencu z 19. 7. 2013 (priloga A 23), kjer je navedeno, da sta se toženca priključila v interno kanalizacijo na parceli v lasti tožnice. Ugotovitev sodišča ne more izpodbiti niti pritožbena navedba, da gre za javno omrežje, ker so se na komunalni vod na parceli tožnice priklopili še naslednji uporabniki. Kot izhaja iz izpovedi strank in prič, sta na njem priklopljena toženca in sosed I. Ž., vendar je tožnica v postopku izpovedala, da ima on priklopljen svoj vod. Zato pritožbeno sodišče soglaša tudi z obrazložitvijo v 17. točki izpodbijane sodbe, kjer je ugotovljeno in v postopku ni bilo prerekano, da je bila med tožnico in I. Ž. sklenjena služnostna pogodba (priloga A 39), kar pomeni, da odstranitev kanalizacijskega voda, ki poteka po zemljišču tožnice, I. Ž. ne bo onemogočila pri odvajanju odpadnih voda. Tožnica in njen mož sta tista, ki mu bosta morala na podlagi dane služnosti, za katero sta prejela odmeno, zagotoviti priklop.

13. Pritožba tudi ni utemeljena v delu, da gre za javno komunalno infrastrukturo zaradi tega, ker toženca plačujeta javnemu komunalnemu podjetju stroške odvajanja. Sodišče je v sodbi obrazložilo, da sta to dolžna storiti na podlagi Odloka o čiščenju komunalnih odpadnih in padavinskih voda (Uradni list RS, št. 42/08), kar je bilo v postopku z zaslišanjem prič popolnoma razjasnjeno. Namreč ko odpadne vode v kanalu zapustijo zemljišče tožnice, tečejo naprej po javni infrastrukturi, zato obstaja obveznost plačila s strani uporabnikov. Tako se izkaže, da odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s komunalnim vodom ni strogo formalistična in ni v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bila komunalna infrastruktura predvidena in zgrajena, ter ni v nasprotju z načelom pravičnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje ni selektivno opredelilo do izpovedi priče E. J. glede razmerja med javno in zasebno komunalno infrastrukturo. Ravno nasprotno, pritožnica se selektivno opredeljuje do njegove izpovedi, iz katere gre razbrati, da je povedal na splošno, da bi moral konkretno situacijo preveriti, ter nadalje, da hišni priključki niso del javne infrastrukture. Potrdil je izpovedi zaslišane priče F. F. kot bolj suverene na tem področju, kot je on. Povedal je, da je investitor tudi lastnik, da pa je v času v letu 1996, ko je bilo izdano gradbeno dovoljenje, vladala zmeda. Povedal je tudi, da je interna kanalizacija tista, ki je v lasti zasebnika, mejo interne kanalizacije določata uredba oziroma pravilnik. Zato ni utemeljena pritožbena trditev, da je bilo dejansko stanje glede vprašanja, ali je komunalni oziroma kanalizacijski vod na parceli tožeče stranke javni ali zasebni, nepravilno in nezadostno ugotovljeno.

14. Je pa sodišče prve stopnje napačno štelo, da tožena stranka ni pravočasno ugovarjala svoji pasivni legitimaciji v zvezi z električnim vodom na zemljišču tožeče stranke. Takšen ugovor je bil pravočasno podan na prvem naroku za glavno obravnavo, kjer je tožena stranka ugovarjala pasivni legitimaciji tako za komunalno kot za električno infrastrukturo. Navedbe sodišča prve stopnje v opombi 24 zato niso pravilne. Posledično pa sodišče ni odločalo o ugovoru pasivne legitimacije v zvezi z električnim vodom, razen v obsegu, ko je v navedeni opombi navedlo, da je ne glede na to, čigava last naj bi bil ta del elektrovoda po vzpostavitvi po zakonu, dejstvo, da sta ga do električne omarice povlekli toženi stranki protipravno in s tem vznemirili lastninsko pravico tožeče stranke.

15. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je Energetski zakon (Uradni list RS, št. 79/99 s spremembami in dopolnitvami - EZ) določal, da so objekti, naprave in omrežja za proizvodnjo in prenos zemeljskega plina in električne energije ter distribucije električne energije, zemeljskega plina, toplote in drugih energetskih plinov, infrastruktura. Identično določa sedaj veljavni Energetski zakon (Uradni list RS, št. 7/2014 - EZ-1). 59. člen EZ je določal postopke za omejitev lastninske pravice in za razlastitev, v primerih, ko je izkazana javna korist, in se je pri tem skliceval na 93. člen Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 s spremembami in dopolnitvami - ZUreP-1). Sodna praksa je izrekla, da je javna korist izkazana le, če so nepremičnine nameravane gradnje predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu ali če je javna korist izkazana na drug način⁶. ZUreP-1 je v 110. členu določal tudi, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko začasno ali trajno obremeni s služnostjo v javno korist.

16. Nadalje so Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije (Uradni list SRS, št. 27/1995 s spremembami in dopolnitvami in Uradni list RS-stari, št. 26/90) v 23. členu določali, da za vzdrževanje zunanjega priključka v tehnično brezhibnem stanju skrbi dobavitelj oziroma uporabnik, kar je odvisno od tega, čigav je priključek.⁷ Smiselno enako je določala za temi pogoji veljavna Uredba o splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije (Uradni list RS, št. 117/2002 in 21/2003), sedaj veljavni Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (Uradni list RS, št. 126/2007 s spremembami in dopolnitvami) pa v 20. členu določajo dolžnost sklenitve pogodbe med uporabnikom in sistemskim operaterjem distribucijskih omrežij (SODO). V pogodbi se morata med drugim dogovoriti tudi o medsebojnih razmerjih v zvezi s priključkom in vzdrževanjem tega. Navedeni pravni predpisi, ki so veljali v času, ko je zatrjevano, da je prišlo do gradnje električnega voda na parceli tožnice, kot tudi sedaj veljavni predpisi, ne določajo, da so distribucijski električni vodi javno dobro. Nasprotno, tako EZ in EZ-1 kot ZUreP-1 urejajo razlastitev in ustanovitev služnostne pravice v korist države, občine ali izvajalca javne službe le v primeru, če je izkazana javna korist ali če to je nujno potrebno zaradi gradnje in nemotenega delovanja infrastrukture. Toženca sta zgolj pavšalno zatrjevala, da gre šteti električni vod, ki teče po parceli tožnice, za javno dobro v lasti občine. Zgoraj navedeni predpisi so določali in še določajo, da je lastništvo električnih priključkov, kamor skladno z navedenimi splošnimi pogoji spada tudi električni vod, primarno na strani odjemalcev, to je fizičnih oseb, zato bi morali toženca svoj ugovor v tej smeri bolj določno opredeliti, nato pa dokazati, da je prišlo do prenosa električnega priključka na tretjo osebo. Tega nista storila, zato nista dokazala, da je električni vod na parceli tožnice javno dobro v lasti države ali občine niti da je v lasti SODO, zato je njun ugovor pasivne legitimacije tudi glede električnega voda neutemeljen.

17. Ni res, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na vprašanje obstoja dogovora med strankami, v takšni meri nerazumljiva in nasprotujoča si, da objektivne preveritve ne omogoča. Tudi v tem delu pritožbeno sodišče sledi sodišču prve stopnje in v izogib ponavljanju v celoti sprejema obrazložitev v 13. točki izpodbijane sodbe. Še posebej zato, ker je bila trditvena podlaga tožene stranke o tem, kdaj naj bi bil sklenjen dogovor in kdaj naj bi se na njegovi podlagi sporna komunalna voda izgradila, tako nekonsistentna, da tudi po oceni pritožbenega sodišča zatrjevani dogovor ni dokazan. V treh vlogah tožena stranka ni konkretno opredelila, kdaj naj bi bila komunalni in električni vod izgrajena, le splošno je navajala, da sta bila zgrajena veliko prej kot v letu 2005. V odgovoru na tožbo je navedla, da je bil vod za kanalizacijo izgrajen leta 2000, v tretji pripravljalni vlogi je nasprotno navedla, da sta toženi stranki sporne komunalne vode zgradili nekje v letu 2003. Na prvem naroku za glavno obravnavo je navedla, da so se dela za komunalne vode pričela v letu 1995, da je bil tedaj dosežen tudi sporazum, kje bodo vodi potekali. V letu 1996 so se gradili naprej do nepremičnine tožene stranke, dogovor pa naj bi bil dosežen v letu 1997. Nasprotno že tako nekonsistentnim trditvam tožene stranke je izpovedal prvi toženec, ko je zatrdil, da je do dogovora prišlo v letu 1995, ter da je bil ta istega leta tudi izveden. Nasprotja med trditvami tožene stranke in izpovedjo prvega toženca so takšna, da sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno ni verjelo, da je do dogovora, kot ga zatrjujeta, prišlo. Poleg tega je sodišče pravilno zaključilo, da je nelogično, da dogovor ni bil omenjen v kasnejši pogodbi o nakupu parcele v letu 1996, ter da sta toženca, ko sta zaprosila za gradbeno dovoljenje, komunalne vode označila drugje, in sicer pod javno cesto. Ključna dokaza, da do takšnega dogovora, kot ga zatrjujeta toženca, to je, da sta skupaj s sosedom D. R. sama financirala in izgradila električne in komunalne vode, ki tečejo čez zemljišče tožeče stranke do njune nepremičnine, pa sta dokazili o plačilu s strani tožeče stranke in njenega moža. Iz predloženih listin (prilogi A 30 in A 31) izhaja, da sta podjetju C., d.o.o., (podjetju soseda in zaslišane priče D. R.) v letu 1998 plačala za izgradnjo kanalizacije, zasebniku M. K. pa v letu 2000 za izgradnjo električnega omrežja, vključno z dobavo in polaganjem električnega kabla. Nobene izpovedi tožencev in zaslišanih prič ne morejo izpodbiti ugotovitev na podlagi navedenih dokazil.

18. Prvi toženec je izpovedal, da sta se toženi stranki v hišo vselili v letu 2004, dopis tožnice odvetniški pisarni (priloga A 28) izkazuje, da naj bi se stranke na ustnem sestanku 19. 7. 2006 dogovorile, da uredijo sporna vprašanja tudi v zvezi s komunalnimi vodi, poziv s strani odvetniške družbe pa je bil tožencema podan v letu 2008 (dopis v prilogi A 14). Navedeno sosledje dogodkov ne pomeni, da bi tožnica s svojimi konkludentnimi dejanji in z molčečim pristankom v trajanju več let ravnanja tožencev odobrila. Sodišče je pravilno ugotovilo protipravnost ravnanj tožencev in tožnici negatorno varstvo po določbi 99. člena SPZ gre.

19. Nadalje ni res, da izrek sodbe ni izvršljiv. V tretji točki izreka sodbe je navedeno, da je treba vzpostaviti prejšnje stanje s tem, da se odstranita kanalizacijski vod in električni vod, ki potekata od meje parcele št. 001, k. o. ... (javna cesta), na jugovzhodnem delu parcele št. 002, k. o. ... (parcela tožnice), do kanala na dvorišču pred garažo oziroma do omarice na fasadi hiše. Takšen izrek je razumljiv, jasen in izvršljiv, prav tako izrek, da je potrebno sanirati poškodovani kanal v lasti tožnice. Glede vrnitve površine dvorišča pred garažo v prejšnje stanje, toženca tekom postopka nista podala ugovora. V drugi in v sedmi pripravljalni vlogi je bil podan ugovor le glede odstranitvenega zahtevka, pri čemer je bil v sedmi pripravljalni vlogi ugovor glede nejasnosti zahtevka popolnoma pavšalen. Zato je pritožbeni ugovor o nejasnosti in nerazumljivosti zahtevka za vzpostavitev v prejšnje stanje nedopustna pritožbena novota. Je pa tudi neutemeljen. Zadostna konkretizacija tega dela zahtevka namreč izhaja iz same besedne zveze "vrnitev v prejšnje stanje", zaradi česar je mogoče s preprosto jezikovno razlago razumeti, da želi tožnica z vrnitvijo v stanje doseči takšno stanje dvorišča, kakršno je bilo pred začetkom izvajanja gradbenih del s strani tožencev na nepremičnini, ki je njena last. V postopku ni bilo sporno in sta toženca izpovedala, da sta sporna komunalni in električni vod izgradila skupaj z D. R. po parceli tožnice. Tudi sicer gre to, da tožnica ni natančno navedla, kakšna naj bo vzpostavitev v prejšnje stanje, v korist tožencev, saj jima ohlapnejši izrek omogoča, da se glede nedorečenih podrobnosti odločita sama.⁸ Po drugi strani bo morala tožnica, glede na to, da ni čisto natančno konkretizirala vrnitve v prejšnje stanje, prevzeti stanje, kot ga bosta zagotovila toženca po lastni izbiri. Torej je riziko na njeni strani.

20. Ni utemeljena pritožbena navedba, da naj bi šlo pri sklepu sodišča izvedencu za očitno prejudiciranje, da so vodi na zemljišču tožeče stranke tudi v njeni lasti. Sodišče se je odločilo postaviti izvedenca, ko je v zadostni meri razčistilo trditve in ugovore strank, ter po izvedenem dokaznem postopku v zvezi s temeljem terjatve. Tudi če je izvedenec podal pravno kvalifikacijo, nanjo sodišče ni bilo vezano. Pravna kvalifikacija je v izključni pristojnosti sodišča. Pritožbena navedba, da izvedenec ni upošteval, da del električnega voda, ki poteka od elektro omarice na stavbi tožnice do elektro omarice na betonskem opornem zidu, ni del električnega voda, ki naj bi ga uporabljali toženi stranki, je prav tako neutemeljena. Sodišče je pravilno obrazložilo, da je do vznemirjanja lastninske pravice prišlo z izgradnjo električnega voda na zemljišču tožnice, zato ni bistveno ali ga zdaj toženca uporabljata ali ne. Bistveno je, da ga odstranita, saj bo s tem zagotovljeno varstvo tožničine lastninske pravice pri njeni parceli.

Pritožbi pravdnih strank zoper sklep o stroških

21. Sodišče prve stopnje je v šesti točki izreka s sklepom odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 425,96 EUR pravdnih stroškov. Iz obrazložitve izhaja, da je stroške prisodilo skladno z uspehom v pravdi, kjer je tožeči stranki priznalo 15 %, toženi stranki pa 85 % uspeh. Res je, kot zatrjuje pritožba tožeče stranke, da natančnega izračuna uspeha sodišče ni obrazložilo. So si ga pa stranke lahko izračunale same glede na vrednost spornega predmeta. Skupno vrednost za oba nedenarna zahtevka in denarni zahtevek je tožeča stranka opredelila na 6.200 EUR, kar v postopku ni bilo izpodbijano. Denarni zahtevek znaša 5.500 EUR, kar pomeni, da znaša vrednost spornega predmeta za nedenarni zahtevek 650 EUR. Sodišče prve stopnje je od skupne vrednosti spornega predmeta upoštevalo, da je tožeča stranka uspela z 279,77 EUR ter z nedenarnimi zahtevki v višini 650 EUR, kar poda izračun 15 % uspeha. V tem delu pritožba ni utemeljena. Ima pa tožeča stranka prav, da je sodišče napačno upoštevalo njen uspeh v pravdi. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je vrednost spornega predmeta v postopku pomembna predvsem zaradi zagotovitve procesnih predpostavk, to je odmere sodne takse in preizkusa pristojnosti sodišča. Glede uspeha v pravdi pa je treba upoštevati, kakšne zahtevke je tožeča stranka podala in v kolikšnem delu je uspela. Tožeča stranka je podala dva nedenarna zahtevka in denarni zahtevek. Dva nedenarna zahtevka je treba obravnavati skupaj, saj se drugi nanaša le na prepoved nadaljnjega vznemirjanja. Z nedenarnim zahtevkom je tožeča stranka v celoti uspela, z denarnim zahtevkom pa je uspela v zelo majhnem delu 279,77 EUR od zahtevanih 5.500 EUR. Uspeh tožeče stranke pritožbeno sodišče ocenjuje do polovice, do polovice pa je s svojimi ugovori uspela tožena stranka. Ker sta imeli obe stranki približno enake stroške v postopku ter sta bili obe zastopani po odvetnikih, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji, v preostanku pritožbi pravnih strank proti stroškovnemu sklepu nista utemeljeni.

22. Pritožbeno sodišče tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, o obeh pritožbah pa je odločilo na podlagi 351. člena in 365. člena ZPP.

23. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Pritožbeno sodišče je odločilo, da nosi svoje pritožbene stroške tudi tožena stranka, glede na to, da je svojo pritožbo uspela le delno. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in 154. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Primerjaj 51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR).
² Primerjaj sodbo VS RS II Ips 200/2015 z 8. 12. 2016, sklep VS RS II Ips 123/2011 s 25. 10. 2012 in sodbo VSL I Cp 854/2009 s 15. 7. 2009.
³ Uradni vestnik Občine Domžale št. 10/05.
⁴ Uradni vestnik Občine Domžale št. 6/98.
⁵ In v lasti njenega moža glede na obrazložitev pritožbenega sodišča o skupaj ustvarjenem premoženju.
⁶ Primerjaj odločbe: VS RS sodba X Ips 121/2016 z 21. 6. 2017, VSK sklep CDn 592/13 s 14. 1. 2014 in VSK sodba I Cp 251/2004 z 19. 10. 2004.
⁷ Primerjaj sodna praksa: VS RS II Ips 398/2003 in VSL I Cp 154/2000.
⁸ Primerjaj odločbo VSL II Cp 1512/2015 z 28. 7. 2015 in VSL sodbo in sklep I Cp 2712/2015 s 6. 1. 2016.

Datum zadnje spremembe:

15.03.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 191/2014
• UPRS sodba II U 177/2014
• UPRS Sodba I U 376/2019-16