VSL Sodba II Cp 1858/2017

Jedro

Toženec, na katerem je bilo dokazno breme, ni dokazal, da bi naročniško razmerje odpovedal dne 13. 1. 2016. Do prekinitve naročniškega razmerja je prišlo s strani tožeče stranke, ker toženec svojih obveznosti plačila ni izpolnil, do tega trenutka pa je bila pogodba veljavna in zavezujoča.

Kot potrebni stroški postopka se praviloma priznavajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka (II. točka izreka) spremeni tako, da glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 430,76 EUR stroškov postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka do prenehanja obveznosti."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 74298/2016 z dne 21. 7. 2016 ohranilo v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 62,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2016 do plačila in v tretjem odstavku izreka glede izvršilnih stroškov za znesek 130,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. dne od prejema sklepa o izvršbi do plačila (I. točka izreka) ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti pravdne stroške v višini 521,04 EUR, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka, določenega za prostovoljno izpolnitev obveznosti (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločitev se laično pritožuje toženec. Navaja, da mu tožeča stranka računov za meseca december in januar ni dostavila, medtem, ko je račun z dne 4. 3. 2016 zavrnil. Sodišče mu na naroku za glavno obravnavo ni dovolilo, da bi bil zaslišan ter da bi predložil dodatne dokaze. Cena v ceniku A. razširjenega B. paketa je bila 4,91 EUR in je tožeča stranka višino pravilno obračunala v računu, zato je napačna trditev v izpodbijani sodbi, da je obračun v višini 5,99 EUR pravilen. Prav tako je tudi napačen obračun C. v višini 6,99 EUR. Zmoten je zaključek sodišča glede stroškov izklopa v višini 94,59 EUR. Meni, da je bilo pogodbeno razmerje med pravdnima strankama prekinjeno dne 13. 1. 2016. Neutemeljeno je sodišče tožeči stranki priznalo kilometrino v višini 74,00 EUR, saj ima tožeča stranka sedež v Ljubljani.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da bi toženec na naroku v potrditev svojih navedb predlagal dokaze. Ne glede na navedeno pa je tožencu potrebno pojasniti, da mora tožena stranka v sporu majhne vrednosti vse dokaze predlagati že v odgovoru na tožbo, kot to določa 451. člen ZPP. Sodišče namreč ni dolžno izvesti dokazov, glede katerih je stranka prekludirana (287. člen ZPP), na kar je bila tožena stranka opozorjena s pozivom, ki ga je prejela dne 19. 11. 2016, da lahko v 8 dneh odgovori na pripravljalno vlogo tožeče stranke, ki vsebuje tožbene navedbe, saj se je postopek v zadevi začel na podlagi verodostojne listine, ki bo vsebovala navedbe odgovora na tožbo, v njej pa mora navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze.

6. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, kjer tožeča stranka uveljavlja denarno terjatev, ki ne presega zneska 2.000,00 EUR. Sodba v sporih majhne vrednosti se lahko izpodbija le zaradi bistvenih kršitev iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku¹ in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), zato sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo jasne, pravilne in popolne razloge o izkazanju obstoja in višini terjatve ter pravilno v celoti ugodilo dajatvenemu tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 62,79 EUR. Materialnopravno podlago za odločitev predstavljajo določbe splošnih pogojev, naročniška pogodba ..., dva aneksa sklenjena k tej pogodbi ter cenik storitev. Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da toženec, na katerem je bilo dokazno breme, ni dokazal, da bi naročniško razmerje odpovedal dne 13. 1. 2016. Do prekinitve naročniškega razmerja je prišlo s strani tožeče stranke, ker toženec svojih obveznosti plačila ni izpolnil, do tega trenutka pa je bila pogodba veljavna in zavezujoča. Pritožbeno sodišče pritožniku zgolj še pojasnjuje, da je, kot izhaja iz predloženih računov, bila naročnina za paket B. res 4,91 EUR ter naročnina za paket C. 5,73 EUR, vendar pa je potrebno prišteti še 22 % DDV, iz česar izhaja, da je tožeča stranka tožencu pravilno zaračunala mesečno naročnino za paket B. v višini 5,99 EUR oziroma mesečno naročnino za paket C. v višini 6,99 EUR.

8. Delno pa je utemeljena pritožba glede stroškovne odločitve. Večinska sodna praksa² je, da se kot potrebni stroški postopka priznavajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča. Tožeča stranka ima sedež v Ljubljani, za zastopanje pa je pooblastila odvetnika iz Slovenskih Konjic, kar je sicer njena pravica, vendar tožencu ni mogoče naložiti stroškov kilometrine zaradi prihoda odvetnika, ki ima sedež izven območja sodišča, ki je v Ljubljani. Iz pravica do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave izhaja pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika, kar pa še ne pomeni, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti v breme stroške, ki mu nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. Da bi bile za izbiro odvetnika zunaj sedeža sodišča podane poseben okoliščine, tožeča stranka v postopku ob predložitvi stroškovnika ni zatrjevala. V odgovoru na pritožbo zatrjevano dejstvo, da ima pooblaščenec tožeče stranke priglašeno generalno pooblastilo za zastopanje ter da tožečo stranko zaradi specifičnosti področja elektronskih komunikacij na podlagi poslovnega sodelovanja zastopa na območju celotne Slovenije, je podano prepozno, pa tudi sicer gre po mnenju pritožbenega sodišča v konkretnem primeru za zastopanje v sorazmerno nezapleteni zadevi, kjer posebna specializacija odvetnika ni potrebna. Pritožbeno sodišče je zato priznano nagrado znižalo za znesek potnih stroškov za prihod odvetnika na narok iz Slovenskih Konjic v znesku 74,00 EUR s pripadajočim 22 % DDV.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov iz zneska 521,04 EUR znižalo na znesek 430,76 EUR, sicer pa je pritožbo zavrnilo in v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje

10. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka, ker odgovor na pritožbo ni prispeval pri odločanju na pritožbeni ravni (1. odstavek 155. člena ZPP).

11. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločala višja sodnica posameznica.

-------------------------------
¹ V nadaljevanju ZPP.
² Npr. odločbe VSL II Cp 3281/2011, VSK Cpg 221/2015, VSL sodba II Cp 483/2010, VSL II Cp 746/2015, VSL II Cpg 611/2017, VSL Cp 2403/2016, VSL I Cp 1914/2017.

Datum zadnje spremembe:

15.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 3281/2011
• VSL Sklep II Cpg 701/2021
• VSL Sodba I Cp 1523/2022