VSL sklep Cst 705/2017

Jedro

Upnik je dolžniku posodil veliko denarja, pri tem pa je vedel najmanj, da dolžnik ni zaposlen in nima omembe vrednih prihodkov, iz katerih bi lahko vrnil posojilo. Dolžnikovo ravnanje je bilo sicer lahkomiselno in neodgovorno, vendar pa je bilo tako tudi ravnanje upnika. Niti povprečno skrben gospodar, kaj šele oseba, ki se ukvarja s posojanjem denarja, že ob sklenitvi pogodbe ne bi menil, da bo posojilo lahko vrnjeno. Upnik zato ni oseba, ki bi bila upravičena do varstva z ugovorom proti odpustu obveznosti. Tudi od upnikov se namreč pričakuje, da bodo ravnali odgovorno in nikakor ne lahkomiselno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik sam nosi svoje stroške stroške pritožbenega postopka, dolžen pa je v roku 15 dni dolžniku povrniti njegove stroške v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu tega sklepa dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor upnika proti odpustu obveznosti.

2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da tega, da dolžnik v času sklenitve posojilne pogodbe ni bil zaposlen in je bil kot študent brez rednih prihodkov, ni navajal v smislu, da je za to vedel že ob sklenitvi pogodbe, temveč so mu te okoliščine postale znane šele po zapadlosti posojila. Prav tako ob sklenitvi pogodbe ni bil seznanjen z dolžnikovo odvisnostjo od iger na srečo; glede tega sodišče prve stopnje zgolj povzame izjavo dolžnika, ni se pa glede tega podrobneje opredelilo in je v tem delu sklep brez razlogov. Če bi namreč vedel za dolžnikovo odvisnost, se za sklenitev pogodbe ne bi odločil. Napačen je tudi zaključek, da je upnik vedel, da dolžnik ni sposoben vrniti izposojenega zneska. Upnik je že izpostavil, da je slepo verjel, da je dolžnik uspešen aktiven športnik, dotedanje dosežke je preveril tudi na spletu, kjer je bilo o tem objavljenih več člankov. Iz naslova nagrad mu je pravočasno vrnil posojilo v višini 5.000,00 EUR, zato je utemeljeno pričakoval, da ne bo težav z vračilom. Dolžnik je v izpovedi tudi prišel v nasprotje, ko je najprej trdil, da je bil v času sklenitve pogodbe član mladinske reprezentance, da je nastopal v alpskem in celinskem pokalu, da so bile tam že možne denarne nagrade in da je imel realne možnosti za uspeh v skokih, v pritožbi (v prejšnjem pritožbenem postopku) pa je trdil, da se je v letu 2013 uvrščal okoli 50. mesta, kar pa ne bi opravičevalo zaključka, da je bil uspešen športnik in da bi si iz tega lahko obetal denarne nagrade. Dolžnik ga je tako z izjavami zavedel, da bo sposoben vrniti posojilo. Ob sklenitvi pogodbe je upnik vedel le, da dolžnik ni zaposlen, je pa računal na vrnitev posojila iz naslova nagrad. Dolžnik je v letu 2013 razpolagal z večjimi prihodki, kot skuša prikazati, saj je posojilo v višini 5.000,00 EUR po pogodbi, sklenjeni manj kot tri mesece pred sklenitvijo sporne posojilne pogodbe, pa je uspel poplačati v roku enega meseca. Upnik je pri sklenitvi pogodbe ravnal z zakonsko določeno skrbnostjo, saj je dolžnikove dosežke preveril tudi na spletu, zaupanje pa je pridobil tudi z dotedanjim sodelovanjem. Iz višine obrestne mere tudi ni mogoče sklepati na to, da se je upnik zavedal možnosti nastopa insolventnosti posojilojemalca; uporabil je tako obrestno mero, kot jo uporablja z drugimi osebami. Razlogi sodišča prve stopnje so torej nejasni, zato je podana tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril, da je upnik na zaslišanju sam izpovedal, da je v času sklepanja pogodbe z dolžnikom vedel, da je ta dijak in brez rednih dohodkov. V ugovoru je upnik tudi zgolj navajal, da dolžnikov premoženjski položaj ne v času sklenitve pogodbe ne do njene zapadlosti ni omogočal poplačila obveznosti, dolžnik pa je na ugovor odgovoril, da je iz tega razloga upnik očitno vedel, da dolžnik v šestih mesecih ne bo sposoben odplačati dolga ter dolžniku zato ne bi smel dati posojila. Te navedbe upnik ni niti prerekal, zato je to dejstvo treba šteti za dokazano. Prav tako upnik ni prerekal navedbe glede odvisnosti od iger na srečo, zato sodišču o tem vprašanju ni treba izvajati dokazne ocene. Sodišče jo je vseeno opravilo - navedlo je, da ugotovitve izhajajo tudi iz izpovedb zaslišanih strank, ne gre le za povzemanje izjave dolžnika. Trditev o vrnjenem prejšnjem posojilu ni podprta z ustreznimi navedbami v ugovoru proti odpustu obveznosti ali na naroku, zato gre za nedopustno pritožbeno novoto.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Namen odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja (prvi odstavek 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanja stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti iz prvega odstavka tega člena - zloraba pravice do odpusta obveznosti (tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP). Med drugim velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti, če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem (3. točka četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP).

6. Iz spisa je razvidno, da je ugotovljena terjatev upnika, ki je tudi edini upnik, ki je sploh prijavil terjatev, v višini glavnice 15.000,00 EUR, ki povečana za obresti in stroške skupaj znaša 17.924,46 EUR.

7. Upnik temelji svoj ugovor na dolžnikovem prevzemanju obveznosti, nesorazmernih z njegovim premoženjskim položajem. Navajal je, da se je dolžnik ob sklenitvi posojilne pogodbe zavedal svojega slabega finančnega položaja, ki ga je upniku zamolčal, v sklenitev podojila pa je upnika prepričal z navedbami, da denar potrebuje za nakup nove smučarske opreme, priprave in financiranje nastopa na smučarskih tekmah, takrat naj bi se namreč profesionalno ukvarjal s smučarskimi skoki; vendar pa je denar porabil za poplačilo preteklih dolgov, v času sklenitve pogodbe pa ni bil zaposlen, temveč je bil študent brez rednih prihodkov in je dolžnik tako vedel, da v šestih mesecih ne bo uspel odplačati dolga, upnika pa je v sklenitev pogodbe prepričal z lažnim prikazovanjem okoliščin. Navedel je tudi, da dolžniku njegov premoženjski položaj ne v času sklenitve pogodbe ne v času zapadlosti posojila ni omogočal poplačila obveznosti; da je pogodbo sklenil zaradi poplačila preostalih dolgov, je razvidno tudi iz tega, da noben drug upnik ni prijavil terjatve, tako da je predloga za začetek postopka osebnega stečaja in za odpust obveznosti vložil izključno z namenom, da se izogne vračilu posojila. Svoj ugovor je upnik zaključil z navedbo, da je dolžnik s sklenitvijo posojilne pogodbe prevzel obveznost, nesorazmerno z njegovim premoženjskim položajem, s čimer je po 3. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP prav tako zlorabil pravico do odpusta obveznosti.

8. Dolžnik je imel možnost to domnevo izpodbiti tako, da bi dokazal, da prevzemanje obveznosti ni bilo nesorazmerno. Česa takega niti ni dokazoval, ravno nasprotno - celo sam je trdil, da zneska 15.000,00 EUR v tako kratkem času, kot je bil dogovorjen, niti ni bil sposoben vrniti. V odgovoru na ugovor (in tudi ne kasneje) tega ni izpodbijal. Navedel je, da upnika ni prepričal v posojilo z navedbo, da denar potrebuje za nakup nove smučarske opreme ter za priprave in financiranje njegovega nastopa na naslednjih smučarskih tekmah, prav tako se ni profesionalno ukvarjal s smučarskimi skoki, pri čemer je vsakomur tudi jasno, da se ta dejavnost izvaja pod okriljem reprezentance, zaradi česar smučarska zveza krije stroške priprav in nastopov na tekmah. Prav tako je dolžnik navedel, da je bilo upniku poleg ostalih osebnih okoliščin znano, da je dolžnik odvisen od iger na srečo, kar je upnik izkoristil za nesorazmerno premoženjsko korist, izrabil je dolžnikovo stisko in je ravnal neodgovorno in lahkomiselno, čeprav bi se kot dober gospodar moral in mogel zavedati, da mu dolžnik posojila ne bo mogel vrniti.

9. Navedeno je tako okvir za razpravo, sodišče prve stopnje je upoštevalo le te okoliščine. Dolžnik ima prav, ko že v pritožbi z dne 5. 5. 2017 trdi, da trditve o prejšnjem posojilo, zaradi vračila katerega naj bi upnik dolžniku ponovno posodil denar - spornih 15.000,00 EUR, niso bile del trditvene podlage iz ugovora, prav tako ugovor ni bil dopolnjen v tej smeri na naroku. Zato so brezpredmetne navedbe upnika v obravnavani pritožbi glede zaupanja zaradi vračila prejšnjega posojila, kar je višje sodišče zapisalo že v razveljavitvenem sklepu z dne 5. 9. 2017. Na tem ugovor namreč ni temeljil.

10. Višje sodišče kot prepričljivo sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je upnik že ob sklepanju pogodbe vedel, da je dolžnik le dijak oziroma študent, ki nima rednih dohodkov, in da se ukvarja s smučarskimi skoki, iz česar si je upnik obetal povračilo posojila. Prav tako upnik tudi ni zanikal navedbe dolžnika, da je že ob sklepanju posojilne pogodbe vedel, da je dolžnik zasvojen z igrami na srečo, zaradi česar je treba to dejstvo šteti za resnično (primerjaj 214. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP, katerega pravila se smiselno uporabljajo na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP). Po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejstvo, da se upnik ukvarja s posojanjem denarja, pritožbeno ni izpodbijano v nobenem delu, zato ga sprejema tudi višje sodišče, pritrjuje pa mu tudi upnik, ko v pritožbi navaja, da tudi v posojilnih pogodbah z drugimi osebami uporablja isto obrestno mero, kot je uporabljena v pogodbi z dolžnikom.

11. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da je upnik dolžniku posodil veliko denarja (15.000,00 EUR), pri tem pa je vedel najmanj, da dolžnik ni zaposlen in nima omembe vrednih prihodkov, iz katerih bi lahko vrnil posojilo. Da bi upnik preverjal, kakšne so zmožnosti dolžnika za omembe vredne nagrade iz naslova nastopov na tekmah, ni del trditvene podlage ugovora, na odgovor na ugovor pa sploh ni odgovoril. Tudi če bi sodišče to kot trditev smelo upoštevati, pa tudi višje sodišče ocenjuje, da je bilo dolžnikovo ravnanje sicer lahkomiselno in neodgovorno, vendar pa je bilo tako tudi ravnanje upnika. Niti povprečno skrben gospodar, kaj šele oseba, ki se ukvarja s posojanjem denarja, že ob sklenitvi pogodbe ne bi menil, da bo posojilo lahko vrnjeno. Pravilen je tako zaključek, da upnik ni oseba, ki bi bila upravičena do varstva z ugovorom proti odpustu obveznosti, glede česar je jasna tudi ustaljena sodna praksa (že sklep Cst 60/2011 in sklep Cst 495/2015). Tudi od upnikov se namreč pričakuje, da bodo ravnali odgovorno in nikakor ne lahkomiselno.

12. Višje sodišče pri tem še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve glede dejanskega stanja tudi dovolj podrobno obrazložilo in kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

13. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).

14. Upnik, ki s pritožbo ni uspel, bo moral na podlagi 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP, oba pa v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZPP, sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

15. Dolžnik pa je z odgovorom na pritožbo uspel, zato mu mora upnik povrniti stroške sestave odgovora na pritožbo in DDV (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP, oba pa v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Datum zadnje spremembe:

16.02.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 105/2023
• VSL Sklep Cst 508/2017
• VSL sklep Cst 213/2017