VSL Sklep I Cp 1023/2017

Jedro

Pritožniki pravilno poudarjajo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je kljub zaključku, da v stavbah obstaja dejanska etažna lastnina, v nadaljevanju višino toženkinih solastninskih deležev na stanovanjih (glede katerih tožniki v tem postopku od nje v skladu z ustreznimi določbami SZ zahtevajo sklenitev prodajnih pogodb) ugotavljalo z ozirom na višino solastninskih deležev, ki naj bi jih slednja imela na parcelah (na katerih prej omenjeni stavbi stojita), prišlo samo s seboj v nasprotje. Z naslonitvijo na te solastniške deleže je namreč ravnalo (kakor to ugotavlja pritožba), kot da bi šlo na parcelah oziroma na njej stoječih stavbah za pravo solastnino. Temu pa (upoštevaje prvenstveno lastne ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju dejanske etažne lastnine) očitno ni tako. Posledično o samostojnih (ločenih) solastninskih deležih na parcelah (zemljiščih) kot takih ni moč govoriti, niti ti ne morejo biti kriterij za ugotavljanje višine solastninskih deležev na samih stanovanjih (posameznih delih).

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu ter sklep z dne 20. 12. 2016 razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 23. 11. 2016:

- toženkin predlog za prekinitev postopka zavrnilo (I. točka izreka),

- dovolilo objektivno spremembo tožbe z dne 26. 5. 2016 (II. točka izreka),

- odločilo (vse v III. točki izreka), da je dolžna toženka kot prodajalka:

- s prvo tožnico M. S. kot kupcem skleniti prodajno pogodbo po določbah Stanovanjskega zakona (SZ) o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš, v skladu s katero se ji zavezuje izročiti in nanjo prenesti v last solastniški idealni delež do 773/2000 v razmerju do celote, na dvosobnem stanovanju v IV. nadstropju, v izmeri 47,70 m2, kot posameznem delu stavbe z ID znakom 000, stavba z naslovom M15, stoječa na nepremičnini zemljiški parceli z ID znakom 001 (v nadaljevanju je opredeljen tudi način plačila kupnine oziroma drugi pogodbeni pogoji);

- z drugo tožnico A. P. kot kupcem skleniti prodajno pogodbo po določbah Stanovanjskega zakona (SZ) o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš, v skladu s katero se ji zavezuje izročiti in nanjo prenesti v last solastniški idealni delež do 773/2000 v razmerju do celote, na triinpolsobnem stanovanju v II. nadstropju, v izmeri 103,72 m2, kot posameznem delu stavbe z ID znakom 000, stavba z naslovom M15, stoječa na nepremičnini zemljiški parceli z ID znakom 001 (v nadaljevanju je opredeljen tudi način plačila kupnine oziroma drugi pogodbeni pogoji);

- s tretje tožnico S. O. kot kupcem skleniti prodajno pogodbo po določbah Stanovanjskega zakona (SZ) o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš, v skladu s katero se ji zavezuje izročiti in nanjo prenesti v last solastniški idealni delež do 287/1000 v razmerju do celote, na dvoinpolsobnem stanovanju v 1. nadstropju, v izmeri 79,97 m2, kot posameznem delu stavbe z ID znakom 002, stavba z naslovom M15a, stoječa na nepremičnini zemljiški parceli z ID znakom 003 (v nadaljevanju je opredeljen tudi način plačila kupnine oziroma drugi pogodbeni pogoji);

- s četrto tožnico T. G. kot kupcem skleniti prodajno pogodbo po določbah Stanovanjskega zakona (SZ) o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš, v skladu s katero se ji zavezuje izročiti in nanjo prenesti v last solastniški idealni delež 773/2000 v razmerju do celote, na štiriinpolsobnem stanovanju v II. nadstropju, v izmeri 137,60 m2, kot posameznem delu stavbe z ID znakom 000, stavba z naslovom M15, stoječa na nepremičnini zemljiški parceli z ID znakom 001 (v nadaljevanju je opredeljen tudi način plačila kupnine oziroma drugi pogodbeni pogoji);

- s peto tožnikom E. L. kot kupcem skleniti prodajno pogodbo po določbah Stanovanjskega zakona (SZ) o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš, v skladu s katero se mu zavezuje izročiti in nanj prenesti v last solastniški idealni delež 773/2000 v razmerju do celote, na štiriinpolsobnem stanovanju v 1. nadstropju, v izmeri 111,56 m2, kot posameznem delu stavbe z ID znakom 000, stavba z naslovom M15, stoječa na nepremičnini zemljiški parceli z ID znakom 001 (v nadaljevanju je opredeljen tudi način plačila kupnine oziroma drugi pogodbeni pogoji),

- zavrnilo (IV. točka izreka), kar so tožniki zahtevali več ali drugače (t.j. glede zahtevka za sklenitev kupoprodajnih pogodb za višji solastninski delež, od tistega, ki je bil prisojen).

2. S sklepom z dne 20. 12. 2016 pa je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna toženka v 15-ih dneh od njegove vročitve povrniti prvo tožnici M. S. 313,04 EUR, drugo tožnici A. P. 313,04 EUR, tretje tožnici S. O. 489,07 EUR, četrto tožnici T. G. 313,04 EUR in peto tožniku E. L. 313,04 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

3. Tožniki se pritožujejo zoper zavrnilni del sodbe in zoper sklep z dne 20. 12. 2016.

4. Zoper sodbo se pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagajo, da jo spremeni tako, da toženki naloži sklenitev prodajnih pogodb tudi za zavrnjene idealne deleže. Uvodoma omenjajo, kaj naj bi sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Nepravilna pa naj bi bila ugotovitev sodišča, da naj bi toženka po denacionalizaciji ohranila idealni delež do 773/2000 na parceli št. 2078 (stavba na naslovu M15) oziroma idealni delež do 287/1000 na parceli št. 2179 (stavba na naslovu M15a). Če pa je imelo sodišče v mislih, da je toženka ostala solastnica navedenih nepremičnin kot celote, naj bi bila ta ugotovitev v izrecnem nasprotju z ugotovitvijo, da gre za navidezno solastnino, pri kateri idealnega deleža kot celotni nepremičnini ne more biti, saj gre za dejansko (izvenknjižno) etažno lastnino. V kolikor je imelo sodišče v mislih, da govori o idealnih deležih, ki jih je ohranila na posameznih stanovanjih po denacionalizaciji, pa je taka ugotovitev nepravilna in procesnopravno nedopustna. Pritožba pojasnjuje, kako je bila v predmetnih stavbah izvedena denacionalizacija. Sodišče prve stopnje naj bi glede delne odločbe z dne 23. 4. 2008 podalo pravilne ugotovitve. Kljub tej delni odločbi je toženka še zmeraj ohranila izključno lastna stanovanja tožnikov. Nepravilne ali vsaj nepopolne pa naj bi bile ugotovitve sodišča prve stopnje o končni odločbi ministrstva z dne 28. 5. 2012. Upoštevaje točko 3b izreka omenjene upravne odločbe je toženka ostala solastnica stanovanj v stavbi na naslovu M15 (torej tudi stanovanj tožnikov) v deležu do 8257/10000. Z ozirom na 4. točko izreka iste odločbe pa je ostala solastnica stanovanj in garaž na naslovu M15a v deležu do 5132/10000. Zato ni nikakršne opore za ugotovitev, da je toženka ohranila zgolj idealne deleže do 773/2000 na stanovanjih v stavbi na naslovu M15 oziroma do 287/10000 na stanovanjih v stavbi na naslovu M15a. Sodišče ni ugotovilo, to ne izhaja iz omenjene odločbe, niti tega ne zatrjuje toženka oziroma za to ni prav nobenega dokaza, da bi bil s končno odločbo z dne 28.5.2012 upravičencem na spornih stanovanjih v stanovanjih v stavbi na naslovu M15a vzpostavljen delež do 1227/2000 oziroma na stanovanjih v stavbi na naslovu.delež do 713/1000. Idealni deleži, ki so se vzpostavili v korist upravičencev na stanovanjih tožnikov, so jasno razvidni iz točk 3b in 4 izreka upravne odločbe z dne 28.5.2012. V nadaljevanju pritožniki omenjajo, kaj naj bi navedli na naroku dne 26. 5. 2016. Čeprav je v obrazložitvi in v obsežni dokazni ceni pritrdilo tožnikom, da gre v tem primeru le za navidezno solastnino, je sodišče prve stopnje dejansko na koncu odločilo tako, kot da bi bila toženka solastnica stanovanj tožnikov le v deležu, kakršnega ima vpisanega na zemljiških parcelah, na katerih stojita obe stavbi, torej kot da bi šlo za pravo solastnino in kot da ne bi bilo jasno, kaj ti deleži predstavljajo v naravi. Poleg nepravilno (nepopolno) ugotovljenega dejanskega stanja naj bi bili podani kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitve sodišča o idealnem deležu, ki ga je toženka ohranila na spornih stanovanjih po denacionalizaciji, so v nasprotju z njegovimi preostalimi predhodnimi pravilnimi ugotovitvami o tem, da je bila do denacionalizacije izključna lastnica navedenih stanovanj, in v nasprotju z vsebino končne odločbe z dne 28. 5. 2012. Hkrati pa te ugotovitve niso obrazložene, ravno tako ne oprte na eventualne dokaze ali to vsaj ni ustrezno obrazloženo. V nadaljevanju pritožba še pojasnjuje, zakaj naj bi bilo zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi morali v konkretni pravdi sodelovati vsi preostali navidezni solastniki predmetnih stavb.

5. Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

6. Zoper sklep z dne 20.12.2016 se pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagajo, da ga spremeni tako, da toženki naloži povrnitev vseh stroškov postopka v priglašeni višini. Odločitvi ugovarjajo, ker naj bi bila delno nepravilna in nezakonita odločitev o glavi stvari. Prav tako naj bi sodišče napačno uporabilo določbo Zakona o odvetniški tarifi glede odmere nagrade za narok.

7. Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

8. Pritožbi sta utemeljeni.

9. Pritožniki pravilno poudarjajo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je kljub zaključku,¹ da v stavbah na naslovu M15 in M15a v L. obstaja dejanska etažna lastnina, v nadaljevanju² višino toženkinih solastninskih deležev na stanovanjih (glede katerih tožniki v tem postopku od nje v skladu z ustreznimi določbami SZ³ zahtevajo sklenitev prodajnih pogodb) ugotavljalo z ozirom na višino solastninskih deležev, ki naj bi jih slednja imela⁴ na parcelah (na katerih prej omenjeni stavbi stojita),⁵ prišlo samo s seboj v nasprotje. Z naslonitvijo na te solastniške deleže je namreč ravnalo (kakor to ugotavlja pritožba), kot da bi šlo na parcelah oziroma na njej stoječih stavbah za pravo solastnino. Temu pa (upoštevaje prvenstveno lastne ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju dejanske etažne lastnine) očitno ni tako. Posledično o samostojnih (ločenih) solastninskih deležih na parcelah (zemljiščih) kot takih ni moč govoriti,⁶ niti ti ne morejo biti kriterij za ugotavljanje višine solastninskih deležev na samih stanovanjih (posameznih delih).⁷

10. Zaradi tega neustreznega enačenja sodišče prve stopnje višine toženkinih solastninskih deležev na predmetnih stanovanjih dejansko ni ugotavljalo. Prav tako zato ni presojalo utemeljenosti v tej smeri podanih trditev tožnikov oziroma njihovih razlogov za višino solastninskih deležev, na katero se sklicujejo, in jo vsebujejo tudi njihovi tožbeni zahtevki. Glede te višine je že v pritožbi nadalje pojasnjeno, zakaj naziranje sodišča prve stopnje o neutemeljenosti zahtevkov tožnikov iz razloga, ker naj ne bi bili toženi ostali solastniki, ni na mestu. Pritožniki⁸ namreč prepričljivo opozarjajo tako na učinke sodbe (s katero bi bilo v celoti ugodeno njihovim tožbenim zahtevkom) napram tretjim,⁹ kot tudi na vsebino njihovih zahtevkov oziroma dejstvo, da zahtevajo prodajo (zgolj) toženkinega solastninskega deleža na stanovanjih,¹⁰ glede katerih sodišče prve stopnje ugotavlja,¹¹ da na njih obstaja dejanska etažna lastnina,¹² da naj bi bila pred postopkom denacionalizacije njihova izključna lastnica toženka in da je bila po omenjenem postopku vzpostavljena solastninska pravica v korist denacionalizacijskih upravičencev.¹³ Ker tožniki v tem postopku ne zatrjujejo, da bi uveljavljali (zahtevali) karkoli glede solastninskih deležev, ki naj bi jih na predmetnih stanovanjih pridobila denacionalizacijska upravičenca, tudi ni razloga, da bi slednja¹⁴ v tem postopku nastopala kot toženca.

11. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega naziranja ni ugotavljalo pomembnega sklopa dejstev (oziroma v tem okviru presojalo utemeljenosti trditev tožnikov), je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu, posledično pa tudi sklep z dne z dne 20. 12. 2016,¹⁵ razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti v novo sojenje (355. člen ZPP¹⁶). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje upoštevaje vse v tem oziru podane trditve pravdnih strank in z njune strani predlagane dokaze ugotovi višino toženkinih solastninskih deležev na predmetnih stanovanjih ter v tem okviru presodi, ali so trditve (in posledično zahtevki) tožnikov glede te višine utemeljeni.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ S katerim je njihovim navedbam pritrdilo.
² Glej 31. točko obrazložitve izpodbijane odločbe (str. 20).
³ Stanovanjski zakon, Uradni list RS/I, št. 18/1991, s kasnejšimi spremembami.
⁴ Kot je to razvidno iz zemljiške knjige.
⁵ To je parcelah št. 2178/0 in št. 2179/0, obe k.o. X.
⁶ V primeru etažne lastnine sta namreč lastnina posameznega dela (npr. stanovanja) in solastnina na skupnih delih zgradbe/stavbe (kamor sodi tudi zemljišče) neločljivo povezani oziroma skupaj tvorita etažno lastnino (glej V. Rijavec, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (redaktorji Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur), GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 518, 519, kot tudi določbe 105. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami), 3. in 18. člena SZ-1 (Uradni list RS, št. 69/2003, s kasnejšimi spremembami) in 12. člena SZ).
⁷ Ta zaključek bi v konkretnem primeru veljal, tudi če bi bila samostojna (ločena) (so)lastninska razmerja na zemljišču (parceli) oziroma na posameznih delih (stanovanjih) možna (pa kot rečeno, niso). Kot je glede obeh predmetnih parcel to razvidno iz zemljiško-knjižnih izpiskov v spisu (glej prilogi B13 in B17), je namreč krog subjektov, ki naj bi imel na njih solastninska upravičenja, očitno drugačen od tistega, ki naj bi imel (glede na ugotovitve sodišča prve stopnje) takšna upravičenja na predmetnih stanovanjih.
⁸ Sklicujoč se na relevantne sodne odločbe.
⁹ Torej glede tako imenovane subjektivne meje pravnomočnosti.
¹⁰ Da je prodaja zgolj solastninskega deleža (solastnine) na stanovanju možna (dopustna), pa je ustrezno pojasnjeno prav v odločbi VSL I Cp 2936/2014 z dne 21. 1. 2015, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje.
¹¹ Glej 31. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹² Kar pomeni, da imamo opravka s samostojnim objektom lastninske pravice, ki pa je seveda povezana s solastnino skupnih delov (glej opombo št. 6 tega sklepa).
¹³ Torej naj bi nastalo solastninsko razmerje med njimi in toženko.
¹⁴ Oziroma njuni pravni nasledniki.
¹⁵ Zaradi česar se to sodišče do pritožbenih očitkov zoper omenjeni sklep ni posebej opredeljevalo.
¹⁶ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Datum zadnje spremembe:

15.02.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2862/2012
• VSM Sklep IV Kp 23311/2017
• VSL Sodba II Cpg 481/2019