VSL Sklep I Cp 1090/2017

Jedro

Pri stavbah, zgrajenih pred 1. 1. 2003, se pripadajoče zemljišče lahko določi tudi na zemljiških parcelah, ki niso nastale iz zemljiške parcele, na katerih stavba stoji (četrti odstavek 30. člena ZVEtL). Za zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe, se primarno šteje zemljišče, ki je bilo kot tako načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali v drugih upravnih aktih, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče (četrti odstavek 7. člena ZVEtL). Pri iskanju in razlagi upravnih aktov, lahko sodišču pomaga izvedenec urbanist (ni pa to nujno). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje izvedenca urbanista določilo, njegovega mnenja - tolmačenja upravnih aktov, pa nato ni sprejelo. S tem ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti ni kršilo pravice pritožnika do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Svoje stališče je pojasnilo in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene, s tem pa je tudi v zadostni meri opravilo dokazno oceno izvedenskega dela. Nato pa je na podlagi predložene dokumentacije in ostalih izvedenih dokazov (tudi ogleda) določilo pripadajoče zemljišče, kar je v njegovi pristojnosti in ne v pristojnosti izvedenca.

Kriterij velikosti zemljišča, namenjenega za redno rabo stavbe, je potrebno presojati tudi z zgodovinskega vidika, po merilih urbanistične prakse v času gradnje objekta. V konkretnem primeru gre za gradnjo v povojnem obdobju, v času družbene lastnine, s posebnim poudarkom tudi na ureditvi zunanjega prostora namenjenega vsem stanovalcem. Pri tem je potrebno izpostaviti tudi dejstvo, da ni šlo za gradnjo v ožjem mestnem središču, temveč na njegovem obrobju, ko je bilo kot zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe neredko načrtovano tudi zemljišče s prostorom za vrtove in zelenice, kot je bilo to tudi v konkretnem primeru.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot pripadajoče zemljišče k stavbi ID znak 000 na naslovu K., stoječi na parceli št. 695 k. o. X (ki je že določena kot pripadajoče zemljišče k stavbi in vpisana v zemljiški knjigi kot njej splošni skupni del), določilo parcele št. 696/1, 696/2, 696/3, 696/4, 696/5, 696/6 in 696/7, vse k. o. X; odločilo, da se navedene parcele v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka za določitev pripadajočega zemljišča, vpišejo v zemljiški knjigi kot splošni skupni deli zgoraj navedene stavbe ter so v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov te stavbe.

2. Zoper sklep je nasprotni udeleženec (G.), vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb nepravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve ustavnih pravic ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog zavrne, podredno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče v tej zadevi postavilo sodnega izvedenca urbanistične stroke, z obrazložitvijo, da samo ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem. Izdelanega mnenja z dopolnitvijo pa nato pri odločitvi ni upoštevalo. Glede na to, da je sodišče samo zatrjevalo, da nima strokovnega znanja, je logično tudi, da ga nima tudi za popolni preizkus izvedenskega mnenja, zato bi se moralo v določeni meri zanesti na njegovo mnenje oziroma vsaj navesti utemeljene, strokovno podprte razloge za odstop od stališč izvedenca, česar pa ni storilo. Pri tem je potrebno upoštevati, da se z odločitvijo o obsegu pripadajočega zemljišča posega v lastninsko pravico nasprotnega udeleženca, ki je ustavno varovana kategorija. Sodišče je preveč ekstenzivno razlagalo termin "upravno dovoljenje" in je v posledici tudi napačno uporabilo materialno pravo. Napačno je izhajalo iz stališča, da so načrti in skice za izgradnjo stavbe in ureditev okolice sestavni del upravnih dovoljenj. Načrti in skice za ureditev okolice niso formalnopravno povezani z izdajo odločbe o gradbenem dovoljenju, kar je ugotovil tudi izvedenec. Izvedenec je izpostavil tudi, da je bila že v letu 1958 izdelana nova parcelacija, ki je določila parcelo št. 695 kot stavbišče in funkcionalno stavbišče stavbe ter parcelo št. 696/1 kot ostalo zemljišče. Stanovalci so se zavedali ali bi se morali zavedati, da morajo na parceli št. 696/1, ki predstavlja gradbeno parcelo, lastništvo šele pridobiti. Prav tako je izvedenec pojasnil, da leta 1956 potreb po parkirnih površinah skoraj ni bilo oziroma so se za te potrebe lahko koristile javne prometne površine (v konkretnem primeru parkiranje ob K.), kot še sedaj. Pojasnil je tudi, da četudi lastnik ne nasprotuje izgradnji garaž na takratnem družbenem zemljišču, to ni podlaga za ugotovitev zemljiškoknjižnega lastništva danes. Izvedenec je jasno pojasnil, s čimer potrjuje stališče nasprotnega udeleženca, da zadostuje, da se za pripadajoče zemljišče določi le parcela št. 695. Vrtički nikakor niso nujna funkcija stanovanj v večstanovanjskih zgradbah, ampak je to dodatna funkcija, ki si jo lahko stanovalci zagotovijo z ustreznim nakupom ali najemom. Enako velja za garaže in asfaltirane površine med nizoma garaž ter ostale asfaltirane površine. Neutemeljene so trditve, da so sedanje parcele nastale iz parcele, na kateri stoji stavba (št. 695) in da so s tem postale pripadajoče zemljišče. Sedanje parcele so nastale po delitvi parcele št. 696/1. Če se pritožbeno sodišče s tem ne strinja, pa naj določi pripadajoče zemljišče vsaj v skladu s podrednim predlogom izvedenca.

3. Predlagatelj je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru gre za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi zgrajeni pred 1. 1. 2003. Pripadajoče zemljišče je tisto zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe (tretji odstavek 7. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine - ZVEtL). Pri stavbah zgrajenih pred 1. 1. 2003 se pripadajoče zemljišče lahko določi tudi na zemljiških parcelah, ki niso nastale iz zemljiške parcele, na katerih stavba stoji (četrti odstavek 30. člena ZVEtL), zato se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenega očitka, da sedanje parcele niso nastale iz parcele na kateri stavba stoji. Za zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe, se primarno šteje zemljišče, ki je bilo kot tako načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali v drugih upravnih aktih, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče (četrti odstavek 7. člena ZVEtL). Pri iskanju in razlagi upravnih aktov, lahko sodišču pomaga izvedenec urbanist (ni pa to nujno). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje izvedenca urbanista določilo, njegovega mnenja - tolmačenja upravnih aktov, pa nato ni sprejelo. S tem ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti ni kršilo pravice pritožnika do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Svoje stališče je pojasnilo (točka 14 v zvezi s točkami 16 do 25 obrazložitve) in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene, s tem pa je tudi v zadostni meri opravilo dokazno oceno izvedenskega dela. Nato pa je na podlagi predložene dokumentacije in ostalih izvedenih dokazov (tudi ogleda) določilo pripadajoče zemljišče, kar je v njegovi pristojnosti in ne v pristojnosti izvedenca.

6. Odločitev sodišča prve stopnje, da kot pripadajoče zemljišče k stavbi določi vse predlagane parcele, je pravilna in zakonita. Pri odločitvi je pravilno upoštevalo tudi spremljajočo dokumentacijo¹ - predvsem grafični prikaz dvorišča in opis ureditve dvorišča z dne 11. 9. 1956 (prilogi A 40 in A41), torej iz leta, ko je bila hiša zgrajena in se je urejala tudi njena okolica. Pri tem je sodišče prve stopnje upravičeno poudarilo, da je bil celo pogoj za izdajo uporabnega dovoljenja, vrtnarsko urejena okolica. Prepričljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da iz upravnih dovoljenj za gradnjo stavbe, katerih sestavni in neločljivo povezan del so tudi načrti in skice za izgradnjo stavbe ter ureditev okolice, iz naznanilnega lista št. 15/58 k. o. Y s priloženo mapno kopijo z dne 12. 6. 1959 (priloga A39) ter iz vseh okoliščin konkretnega primera izhaja, da funkcionalno zemljišče konkretne stavbe (stavbišče z zemljiščem namenjenim za redno rabo stavbe) obsega v celoti zemljišče nekdanjih parcel 176/11, 176/12 in 176/13 (v tedanji skupni izmeri 1978 m2) k. o. Y. Iz teh parcel sta nato nastali parceli št. 695 in 696, ki sta predstavljali stavbišče s stanovanjsko stavbo in preostali del zemljišča.² V posledici izgradnje šestih garaž je bila nato izvedena parcelacija parcele št. 696, ki je bila ukinjena, iz nje pa so nastale sedanje parcele od št. 696/1 do št. 696/7, sedaj k. o. X. V tem obsegu je bilo zemljišče ves čas tudi uporabljeno za redno rabo stavbe in nikoli ni šlo za zemljišče namenjeno splošni rabi vseh in vsakogar.

7. Glede na pomisleke pritožbe, da tako veliko zemljišče ni nujno potrebno za redno rabo stavbe,³ pritožbeno sodišče še pripominja, da je potrebno ta kriterij presojati tudi z zgodovinskega vidika, po merilih urbanistične prakse v času gradnje objekta⁴. V konkretnem primeru gre za gradnjo v povojnem obdobju, v času družbene lastnine, s posebnim poudarkom tudi na ureditvi zunanjega prostora namenjenega vsem stanovalcem. Pri tem je potrebno izpostaviti tudi dejstvo, da ni šlo za gradnjo v ožjem mestnem središču, temveč na njegovem obrobju, ko je bilo kot zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe neredko načrtovano tudi zemljišče s prostorom za vrtove in zelenice, kot je bilo to tudi v konkretnem primeru.

8. Utemeljeno je tako sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo zemljišče v predlaganem obsegu v celoti namenjeno redni rabi stavbe in da so imeli stanovalci na tem zemljišču ves čas pravico uporabe, ki se je z dnem 25. 7. 1997 na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini preoblikovala v lastninsko pravico, stanovalci (in ne nasprotni udeleženec) pa so kot etažni lastniki na njem pridobili solastninsko pravico po samem zakonu.

9. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).

-------------------------------
¹ Primerjaj 1. točko prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1.
² Kako je bilo dvorišče urejeno, je kot rečeno, razvidno iz grafičnega prikaza zemljišča in iz opisa ureditve dvorišča z dne 11. 9. 1956.
³ V kateri se nahaja šest stanovanj.
⁴ Primerjaj četrti odstavek 7. člena, šesti odstavek 30. člena ZVEtL.

Datum zadnje spremembe:

14.02.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1461/2021
• VSL sklep I Cp 2572/2015
• Sklep II Ips 86/2014