VSL Sklep PRp 215/2017

Jedro

Petdnevni rok iz prvega odstavka 113.a člena ZP-1 ni prekluzivni rok po ZP-1, temveč za prekrškovni organ predstavlja rok, določen za opravo določenega procesnega dejanja, in s potekom katerega ne nastopijo prekluzivni učinki v smislu izgube pravice, kar je značilnost zakonsko določenih prekluzivnih rokov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se predlog za začasen odvzem vozniškega dovoljenja obdolženemu ne zavrže.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Trbovljah je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlog prekrškovnega organa za začasni odvzem vozniškega dovoljenja obdolženemu zavrže. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je pooblaščena uradna oseba ugotovila prekršek in storilca dne 22. 5. 2017, ko je prekrškovni organ prejel poročilo Inštituta za sodno medicino o toksikološki preiskavi. Prekrškovni organ je vložil predlog 30. 5. 2017, kar je po preteku zakonskega roka petih dni, določenega v prvem odstavku 113.a člena Zakona o prekrških (ZP-1), torej prepozno. Sodišče je zato na podlagi četrtega odstavka 113.b člena ZP-1 zavrglo prepozen predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja.

2. Proti sklepu vlaga predlagateljica pravočasno pritožo. Uveljavlja, da bi moralo sodišče pri odločitvi upoštevati sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 4/2017 z dne 21. 2. 2017.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi prvega odstavka 113.a člena ZP-1 mora prekrškovni organ, če je podan utemeljen sum, da je storilec, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, storil prekršek zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, v petih dneh od ugotovitve prekrška in storilca predlagati sodišču, da storilcu začasno odvzame vozniško dovoljenje.

5. Vrhovno sodišče RS je v sodbi IV Ips 4/2017 z dne 21. 2. 2017, na katero se sklicuje pritožnica, zavzelo stališče, da so prekluzivni roki po ZP-1 (na primer roki za vložitev pravnih sredstev, kot sta zahteva za sodno varstvo ali pritožba) nepodaljšljivi, teh pa ni mogoče enačiti z naravo petdnevnega roka iz prvega odstavka 113.a člena ZP-1, ki za prekrškovni organ predstavlja rok, določen za opravo določenega procesnega dejanja, in s potekom katerega ne nastopijo prekluzivni učinki v smislu izgube pravice, kar je značilnost zakonsko določenih prekluzivnih rokov. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je samo jezikovna razlaga določbe prvega odstavka 113.a člena ZP-1 (ki jo je uporabilo tudi sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru in nato štelo predlog prekrškovnega organa za začasni odvzem vozniškega dovoljenja za prepoznega) preozka in predstavlja le besedni pomen zakonske določbe. Obravnava tega člena zahteva tudi namensko razlago in brez dvoma je namen tako kratkega roka v pospešitvi postopka odločanja o predlogu in zagotovitvi časovne sorazmernosti odvzema vozniškega dovoljenja kot posega v človekovo pravico do gibanja in drugih posledic (zaposlitev, družinske obveznosti, povezane z vožnjo ipd.), predvsem pa se s tako kratkim rokom na drugi strani zagotavlja varnost premoženja in ostalih udeležencev cestnega prometa, saj tako kratek rok nalaga obveznost prekrškovnemu organu, da čimprej izloči iz cestnega prometa storilca najtežjih cestnoprometnih prekrškov. Iz tega razloga ni mogoče zaključiti, da prekoračenje petdnevnega roka iz 113.a člena ZP-1 več ne dosega namena, ki ga je zasledoval zakonodajalec, saj bi to vodilo v razlago, da zgolj zaradi poteka petdnevnega roka storilec najtežjih cestnoprometnih prekrškov za družbo ni več nevaren in ni potrebe po njegovi omejitvi oziroma izločitvi iz cestnega prometa, kar ob odsotnosti namenske ne bi vzdržalo niti logične presoje. Prav tako ni mogoče spregledati vsebinskega pogoja iz prvega odstavka 113.a člena ZP-1, po katerem mora za vložitev predloga za začasni odvzem vozniškega dovoljenja obstajati utemeljen sum storitve najtežjega cestnoprometnega prekrška, zato bi bilo tudi vsebinsko nelogično stališče, da bi bil le s pretekom petdnevnega roka omajan oziroma ovržen tudi utemeljen sum storitve takega prekrška. Vrhovno sodišče RS je v obrazložitvi sodbe zapisalo še, da takšno razlago potrjuje tudi ugotovitev, da v ZP-1 niso določene negativne posledice v primeru prekoračitve petdnevnega roka iz prvega odstavka 113.a člena ZP-1 s strani prekrškovnega organa in torej njegovi prekluzivni učinki niso nikjer opredeljeni. Širše gledano je možno izpeljati tudi primerjavo prekrškovnega organa s položajem državnega tožilca v kazenskem postopku oziroma primerjavo z drugim odstavkom 184. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

6. Glede na navedeno je višje sodišče ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa. Sodišče prve stopnje pa naj v novem postopku predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja obdolženemu vsebinsko obravnava in odloči, ali je predlog utemeljen.

Datum zadnje spremembe:

07.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep EPVDp 190/2021
• VSRS Sodba IV Ips 4/2017
• VSL Sklep PRp 26/2019