VSL Sklep Cst 413/2017

Jedro

Četudi že navedene kršitve dolžničine sodelovalne dolžnosti povsem zadostujejo za ustavitev postopka odpusta, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da je dolžnica s svojimi ravnanji v postopku odpusta obveznosti nedvoumno izkazovala, da nima namena poskrbeti niti za delno poplačilo upnikov in da se nasprotno trudi le, da upniki iz njenih tekočih prihodkov ne bi ničesar prejeli.

Odnos med upraviteljem in dolžnikom je vendarle strogo profesionalen odnos, v katerem imajo uradni kontakti določeno težo, in je zato razumno pričakovati, da bodo upravitelji vsaj za pomembnejše zadeve uporabljali naslov za sprejemanje poštnih pošiljk. Zaključek prvostopnega sodišča, da sklicevanje dolžnice na polomljen nabiralnik ne more predstavljati relevantnega razloga za nesprejemanje pisemskih pošiljk, je bil zato povsem pravilen. Dolžnica je bila dolžna poskrbeti za ustrezen nabiralnik, če pa to ni bilo takoj mogoče, bi morala nemudoma obvestiti upraviteljico, da začasno na poštnem naslovu ni dosegljiva in predlagati drugačno komunikacijo. Zagotavljanje lastne dosegljivosti upravitelju je izključna dolžnikova dolžnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek odpusta obveznosti in predlog za odpust obveznosti zavrnilo. Ugotovilo je, da je dolžnica kršila svoje obveznosti iz 383.b, 399. in 401. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).

2. Zoper navedeni sklep se je pritožila stečajna dolžnica. Sodišču prve stopnje očita, da je pomanjkljivo in napačno presodilo dejansko stanje, da ni upoštevalo dokazov dolžnice in da je sprejelo napačne zaključke. Poleg tega je obravnavalo in odločalo o dejstvih, ki jih v ugovoru upraviteljice ni in stečajni dolžnici onemogočilo, da bi se o teh dejstvih lahko izrekla. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi. Upraviteljica je v odgovoru na pritožbo vztrajala pri ugovoru proti odpustu obveznosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma pripominja, da odpust o obveznosti ni nevtralen pravni institut, pač pa gre za posebno pravno dobroto prezadolženi fizični osebi, ki je odvisna tudi od njene osebne moralno etične drže ter od primernosti in korektnosti njenega odnosa do upnikov, ki z odpustom prevzamejo breme njenih neporavnanih dolgov. Dolžnik ima med trajanjem preizkusnega obdobja dve poglavitni obveznosti: 1. aktivno in pristno si mora prizadevati, da bo v tem obdobju vsaj delno poplačal svoje dolgove; in 2. dolžan je tvorno in konstruktivno sodelovati z upraviteljem. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da dolžnica teh obveznosti ni izpolnjevala. Iz pritožbenih razlogov pa veje kvečjemu nerazumevanje dolžnice resnosti svojega položaja in svoje vloge v postopku odpusta.

5. Določila 383.b člena, 384. člena in 401. člena ZFPPIPP, ki urejajo način in vsebino sodelovanja dolžnika z upraviteljem, so popolnoma jasna in ne dopuščajo nikakršnega dvoma, da mora stečajni dolžnik upravitelju (samoiniciativno) redno poročati o vseh okoliščinah, ki se tičejo njegovega premoženjskega stanja, da se mora nemudoma odzivati na pozive stečajnega upravitelja, in mu tako omogočiti, da stečajni upravitelj izvaja nadzor nad izpolnjevanjem njegovih obveznosti. To je še zlasti pomembno iz razloga, ker je tako na konceptualni kot normativni ravni obveznost nadzora upravitelja iz 2. odstavka 402. člena ZFPPIPP preoblikovana v obveznost stečajnega dolžnika, da upravitelju z rednim in vsebinsko polnim poročanjem ter takojšnjim odzivanjem omogoči nadzor. Z drugimi besedami, za operativno in vsebinsko izvajanje nadzora nad dolžnikom je dolžan skrbeti sam dolžnik, saj zakon stečajnemu upravitelju ne daje prav nobenih pooblastil za izvrševanje kakršnihkoli preiskovalnih oziroma oblastnih dejanj v razmerju do dolžnika. Prav iz tega razloga je zagrožena tudi tako stroga sankcija v primeru kršitve obveznosti poročanja in odzivanja na upraviteljeve pozive.

6. V obravnavanem primeru je bila dolžnica že ob začetku stečajnega postopka seznanjena s svojimi obveznostmi in tudi opozorjena na posledice, če bo te obveznosti opustila. Osnovna, poglavitna in najbolj bistvena oblika sodelovanja med upraviteljem in dolžnikom je dolžnikovo redno poročanje, ki mora potekati povsem samoiniciativno. Dolžnica je vedela, da mora v primeru, če je zaposlena, upraviteljici mesečno pošiljati obračunske liste plače ter na zahtevo upravitelja dati vsa pojasnila in dokumente, ki se tičejo njenega premoženjskega stanja. Na te dolžnosti je bilo izrecno še posebej opozorjena s povsem konkretnimi štirimi pozivi upraviteljice, posredovanimi v času od 11.10. do 22.11.2016 (kot je izpovedala upraviteljica na naroku za obravnavanje ugovora, je dolžnico tudi tekom ugovornega postopka morala ponovno pozivati k predložitvi obračunskih listov za plačo za januar 2017). Že zgolj okoliščina, da mora upraviteljica dolžnici nenehno pošiljati pozive (celo, če bi jih dolžnica prejela) kaže na motnjo, na odklonskost, ki bi že sama po sebi terjala nujno revizijo njunega medsebojnega sodelovanja in takojšnjo korekcijo dolžničinega ravnanja. Pozivi upravitelja dolžniku naj bi bili praviloma namenjeni le pojasnjevanju, razčiščevanju določenih (že znanih) dejstev, ali reševanju nenadnih, urgentnih ali izrednih situacij, nikakor pa ne temu, da bi upravitelj s pozivanjem dolžnika nadomeščal oz. saniral očitne pomanjkljivosti dolžnikovih rednih poročil ali celo njihovo odsotnost. Po mnenju pritožbenega sodišče je dolžnica svoje obveznosti v postopku odpusta obveznosti kršila že s tem, da upraviteljici ni redno pošiljala plačilnih list.

7. Določilo, ki ureja obveznost prevzemanja pošiljk (383.b člen ZFPPIPP) predvideva, da dolžnik upravitelju poleg naslova, kjer biva, posreduje še dodatne kontaktne podatke, kjer bo dosegljiv. Več naslovov oz. več kontaktnih podatkov pomeni obveznost za dolžnika, da je praviloma dosegljiv na vseh, in ne obveznost upravitelja, da dolžnika išče povsod. Več naslovov oz. kontaktov pomeni, da lahko upravitelj z dolžnikom kontaktira na kateremkoli posredovanem naslovu (elektronski naslov ali telefon ali poštni naslov). Če dolžnik iz katerihkoli razlogov ni dosegljiv na katerem od posredovanih kontaktov, mora to nemudoma sporočiti upravitelju. Še zlasti to velja za poštni naslov. Odnos med upraviteljem in dolžnikom je vendarle strogo profesionalen odnos, v katerem imajo uradni kontakti določeno težo, in je zato razumno pričakovati, da bodo upravitelji vsaj za pomembnejše zadeve uporabljali naslov za sprejemanje poštnih pošiljk. Zaključek prvostopnega sodišča, da sklicevanje dolžnice na polomljen nabiralnik ne more predstavljati relevantnega razloga za nesprejemanje pisemskih pošiljk, je bil zato povsem pravilen. Dolžnica je bila dolžna poskrbeti za ustrezen nabiralnik, če pa to ni bilo takoj mogoče, bi morala nemudoma obvestiti upraviteljico, da začasno na poštnem naslovu ni dosegljiva in predlagati drugačno komunikacijo. Zagotavljanje lastne dosegljivosti upravitelju je izključna dolžnikova dolžnost. Trditve, da je upraviteljica nenadoma spremenila način komunikacije, dolžnica tudi ni dokazala. Iz e-mailov, ki jih je posredovala sodišču, je razvidno, da je upraviteljica le odgovarjala na dolžničino elektronsko pošto.

8. Neustrezno in v nasprotju z njeno dolžnostjo tvornega sodelovanja z upraviteljico je bila tudi nedovolitev ogledov potencialnih kupcev nepremičnine. Okoliščina, na katero se je dolžnica sklicevala, da v času, ko je upraviteljica želela opraviti oglede, sklep o prodaji nepremičnine še ni bil pravnomočen, je brezpredmetna in na drugačno oceno pritožbenega sodišča ni mogla vplivati. Če potencialnih kupcev nepremičnine ni motilo dejstvo, da sklep o prodaji nepremičnine še ni pravnomočen (in s tem tudi izklicna cena še ni določena), in so si želeli kljub temu ogledati nepremičnino, je dolžnica s svojo nekooperativnostjo prispevala le k zavlačevanju postopka (saj se ne glede na uspeh v pritožbenem postopku zoper sklep o prodaji nepremičnine v nobenem primeru ni mogla nadejati odločitve, da se nepremičnina ne bo prodajala).

9. Četudi že navedene kršitve dolžničine sodelovalne dolžnosti povsem zadostujejo za ustavitev postopka odpusta, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da je dolžnica s svojimi ravnanji v postopku odpusta obveznosti nedvoumno izkazovala, da nima namena poskrbeti niti za delno poplačilo upnikov in da se nasprotno trudi le, da upniki iz njenih tekočih prihodkov ne bi ničesar prejeli. S tem je izkazana ovira za odpust iz 1. odstavka 399. člena ZFPPIPP. Drži, da je tozadevne ugovorne razloge upraviteljica podala šele na naroku za obravnavanje ugovora proti odpustu obveznosti, vendar po oceni pritožbenega sodišča iz utemeljenih razlogov. Šele naknadno po vložitvi ugovora je prejela plačilne liste dolžnice za mesec september, oktober, november 2016 in januar 2017, iz katerih je razvidno, da si dolžnica v navedenih mesecih ni obračunavala prevoza in nadomestila za prehrano, ker je bodisi nadomestila kompenzirala z regresom (ki ga je upraviteljica zasegla) bodisi vsakomesečno koristi izredni dopust za izobraževanje, da ji teh nadomestil ni treba obračunati. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča takšno ravnanje kaže, da se dolžnica obveznostim, da bi upnike vsaj delno poplačala, izmika. Sicer pa pritožbenih ugovorov zoper navedene zaključke prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče ni obravnavalo, ker so prepozni. Dolžnica je namreč imela možnost, da bi trditvam in dejstvom, ki jih je upraviteljica navajala na naroku za obravnavanje ugovora proti odpustu obveznosti, argumentirano ugovarjala, zato ne drži pritožbeni očitek, da se o tem ni imela možnosti izjaviti, saj je bila na narok pravilno vabljena.

10. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (365. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Datum zadnje spremembe:

07.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 190/2015
• VSL sklep III Cpg 1380/2010
• VSL Sklep Cst 5/2019