VSL Sodba I Cpg 1170/2016

Jedro

Obvestilo o prispelem pismu, ki se nahaja na spodnjem delu podaljška vročilnice in je bilo puščeno v hišnem predalčniku tožene stranke je edino relevantno. Zgolj to obvestilo lahko služi seznanitvi naslovnika s posledicami opustitve dviga pošiljke v 15 dnevnem roku, ne pa (kot to trdi pritožnica) obvestilo na zadnji strani ovojnice, s katerim se naslovnik seznani šele po tem, ko mu je po neuspešnem poteku roka za dvig pošiljke na pošti, pismo puščeno v hišnem predalčniku.

Po sistemu afirmativne litiskontestacije, ki je uveljavljen po mnenju večjega dela teorije in sodne prakse, se pasivnost toženca ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Iz domneve o priznanju dejstev logično sledi, da zamudne sodbe s pritožbo ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Za sklepčnost tega dela zahtevka je bilo torej v obravnavanem primeru dovolj, da je tožeča stranka zatrjevala, da je za toženo stranko rezervne dele in ostali potrošni material (kot specificiran po posameznem računu) dobavila, da je tožena stranka le-tega prevzela oziroma posamezno dobavo z dobavnico potrdila ter da ji tožena stranka po izstavljenih računih ni plačala. Na tej osnovi je po mnenju pritožbenega sodišča mogoč zaključek, da je bila sklenjena prodajna pogodba. Še posebej, ker tožeča stranka v tožbi tudi sama trdi, da je podlaga njenega zahtevka pogodbena.

Tožeča stranka je trdila, da je za toženo stranko opravila različne servisne storitve (in da opravljanje teh storitev izpolnjuje elemente podjemne pogodbe). In to je za zaključek, da je bila sklenjena podjemna pogodba, dovolj. Zatrjevanje cene se za tak sklep ne zahteva, saj določitev višine plačila ni bistvena (nujna) sestavina podjemne pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 5.135,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo:

- od zneska 565,77 EUR od 18. 3. 2015 dalje do plačila,

- od zneska 192,80 EUR od 24. 4. 2015 dalje do plačila,

- od zneska 527,35 EUR od 26. 4. 2015 dalje do plačila,

- od zneska 527,35 EUR od 29. 4. 2015 dalje do plačila,

- od zneska 17,39 EUR od 23. 5. 2015 dalje do plačila,

- od zneska 9,15 EUR od 27. 5. 2015 dalje do plačila,

- od zneska 129,86 EUR od 18. 6. 2015 dalje do plačila,

- od zneska 718,52 EUR od 17. 6. 2015 dalje do plačila,

- od zneska 271,21 EUR od 20. 6. 2015 dalje do plačila,

- od zneska 32,83 EUR od 26. 7. 2015 dalje do plačila,

- od zneska 21,23 EUR od 1. 8. 2015 dalje do plačila,

- od zneska 658,13 EUR od 28. 8. 2015 dalje do plačila,

- od zneska 1.464,00 EUR od 17. 5. 2015 dalje do plačila,

vse v 15 dneh (I. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbene razloge (1) bistvene kršitve določb pravdnega postopka, in sicer 7., 212., 142. in 318. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (v nadaljevanju ZPP), (2) absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, (3) kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije ter (4) zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano (delno) zamudno sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov, ki so nastali s to pritožbo.

3. Na pravilno vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot nedopustno zavrže, podrejeno pa, da jo kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži še plačilo stroškov, ki so tožeči stranki nastali z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

O vročanju tožbe

5. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da ji je bila tožba z dne 5. 10. 2015 nepravilno vročena. Upoštevaje spisovne podatke zadeve ter same dokaze, priložene obravnavani pritožbi (B 3 in B 4), ji namreč ni mogoče pritrditi, da obvestila iz tretjega odstavka 142. člena ZPP nikoli ni prejela. Skladno z vsebino priloge Pravilnika o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku² (v nadaljevanju: Pravilnik) pa pritožnici tudi ni mogoče pritrditi v njeni navedbi, da obvestilo o prispelem pismu (iz tretjega odstavka 142. člena ZPP) ne vsebuje obvestila iz četrtega odstavka 142. člena ZPP (tj. opozorila o pravnih posledicah opustitve dviga pisanja v petnajstdnevnem roku).

6. V spisu (pod list. št. 20) se nahaja obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi, iz katerega v nasprotju z zatrjevanji pritožnice izhaja, da (ob poskusu vročitve priporočenega pisma toženi stranki ni bilo mogoče osebno izročiti in da) je bilo (zato) dne 13. 11. 2015 v njenem hišnem predalčniku puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje³ , in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti (prav tako je navedeno, da naslovnik pisanja v 15 dneh, odkar mu je bilo puščeno zgoraj navedeno obvestilo, ni dvignil in da mu je bilo zato priporočeno pismo po poteku tega roka puščeno v hišnem predalčniku dne 30. 11. 2015).

7. Da je bil naslovnik (tj. tožena stranka) obveščen o prispelem pismu, pa izhaja tudi iz dokazov B 3 in B 4, priloženih k obravnavani pritožbi, ki po svoji vsebini predstavljata kopiji prve in zadnje strani ovojnice, v kateri je bila tožba. Iz izpolnjene črtne razpredelnice na vročilnici (tretji odstavek 6. člena Pravilnika), ki vsebuje natisnjeno besedilo "Naslovnik obveščen o prispelem pismu" je namreč razbrati, da je vročevalec naslovniku pustil obvestilo dne 12. 11. 2015 in se podpisal. Enako je mogoče razbrati tudi iz priložene kopije zadnje strani ovojnice (B 4; prim. 8. člen Pravilnika). Datum poskušane vročitve oziroma datum, ko je bil naslovnik obveščen o prispelem pismu, je na k pritožbi priloženih dokazih sicer drugačen od tistega, ki je naveden na obvestilu sodišču o opravljeni vročitvi, a po presoji pritožbenega sodišča zgolj na tej osnovi ni mogoče sklepati, da toženi stranki tožba ni bila pravilno vročena. Tožba je bila vročena skladno tretjim in četrtim odstavkom 142. člena ZPP. Datum, ki je zapisan na dokazih (B 3 in B 4), priloženih k pritožbi, pa je za pritožnika celo manj ugoden od tistega, ki ga je vročevalec navedel na obvestilu sodišču o opravljeni vročitvi. A četudi upoštevamo ta datum, torej 13. 11. 2015 (kot je to pravilno storilo sodišče prve stopnje), je bil odgovor na tožbo vložen prepozno.

8. Z navedbo, da obvestila o prispelem pismu nikoli ni prejela, pritožnica glede na priložene dokaze (B 3 in B 4) torej ne more uspeti. Zahtevi iz tretjega odstavka 142. člena ZPP je bilo v tem smislu zadoščeno. Vročevalec je obvestilo iz tretjega odstavka 142. člena ZPP pustil v hišnem predalčniku tožene stranke. Pri tem je na samem pisanju (B 3 in B 4) kot datum poskušane vročitve sicer navedel drugačen datum (12. 11. 2015) od tistega, ki je naveden na obvestilu sodišču o opravljeni vročitvi (13. 11. 2015), vendar po presoji pritožbenega sodišča to ni razlog, zaradi katerega bi v obravnavanem primeru tožena stranka lahko dosegla razveljavitev izpodbijane delne zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo datum, ki je naveden v obvestilu sodišču (pod list. št. 20) in za katerega se je v pritožbenem postopku izkazalo, da je za toženo stranko ugodnejši⁴ .

9. Da je obvestilo iz tretjega odstavka 142. člena ZPP toženka dobila, pa nenazadnje potrjuje tudi prazen pravokotnik (levo spodaj) na kopiji prve strani vročilnice, ki jo je v spis vložila pritožnica (B 3). Gre za del ovojnice, in sicer (v skladu z 9. členom Pravilnika) podaljšek, na katerem je na zgornjem delu obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi pisma, ki se vroča osebno v skladu s 142. členom ZPP, na spodnjem delu pa obvestilo o prispelem pismu, ki se vroča osebno v skladu s 142. členom ZPP. Prvi del podaljška je - kot že obrazloženo - v spisu (pod list. št. 20). Spodnji del podaljška manjka. To pa pritožbeno sodišče še dodatno utrjuje v prepričanju, da tožena stranka o pošiljki skladno s tretjim odstavkom 142. člena ZPP je bila obveščena. Glede na zaznamke na obvestilu sodišču in k pritožbi priložene dokaze je bil namreč spodnji del podaljška puščen toženi stranki v hišnem predalčniku.

10. Na drugi strani istega spodnjega dela podaljška, ki je omenjen že v predhodnem odstavku te obrazložitve in je bil - kot ugotovljeno - puščen v hišnem predalčniku tožene stranke, pa se je v nasprotju z zatrjevanji pritožnice nahajalo tudi opozorilo oziroma pravni pouk v zvezi s pravnimi posledicami opustitve prevzema pisma. Na podlagi vzorca vročilnice, namenjenega tisku na laserskem in matričnem tiskalniku, ki je priloga Pravilnika, se je pritožbeno sodišče namreč prepričalo, da obvestilo o prispelem pismu, ki je torej standardizirano, vsebuje pravni pouk v skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP in se dobesedno glasi: "Če pisma v tem (tj. 15-dnevnem roku) ne boste prevzeli, bo sodišče štelo, da je vročitev opravljena po poteku tega roka. Po poteku tega roka bo pismo puščeno v vašem hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku. Če predalčnika nimate ali je neuporaben, bo pismo vrnjeno sodišču, ki je odredilo vročitev (142. člen ZPP)"

11. To obvestilo (tj. obvestilo o prispelem pismu, ki se nahaja na spodnjem delu podaljška vročilnice in je bilo puščeno v hišnem predalčniku tožene stranke) pa je tudi edino relevantno. Zgolj to obvestilo lahko služi seznanitvi naslovnika s posledicami opustitve dviga pošiljke v 15 dnevnem roku, ne pa (kot to trdi pritožnica) obvestilo na zadnji strani ovojnice (s katerim se naslovnik seznani šele po tem, ko mu je po neuspešnem poteku roka za dvig pošiljke na pošti, pismo puščeno v hišnem predalčniku). Z navedbo, da je Pravilnik nezakonit, ker njegov 8. člen, ki določa vsebino zadnje strani ovojnice, ne vsebuje opozorila iz četrtega odstavka 142. člena ZPP⁵ , pritožnica zato ne more uspeti.

12. Po vsem povedanem se torej izkaže, da je prvi pogoj za izdajo (delne) zamudne sodbe v nasprotju z zatrjevanji pritožnice izpolnjen. Tožba je bila toženi stranki pravilno vročena. Potrebno pa je presoditi še ostale pogoje. Tožena stranka v nadaljevanju svoje pritožbe sodišču prve stopnje namreč očita tudi, da je napačno presodilo, da na tožbo ni pravočasno odgovorila, da je tožba (v delu, v katerem je bila izdana delna zamudna sodba) sklepčna in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik.

O (ne)pravočasnosti odgovora na tožbo

13. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da je izpodbijana delna zamudna sodba zanjo sodba presenečenja, ker jo je po vložitvi odgovora na tožbo dne 29. 12. 2015 sodišče prve stopnje dne 2. 2. 2016 pozvalo, naj odgovori na tožbo in je tožena stranka glede na takšen poziv dne 1. 3. 2016 vložila (ponoven) pravočasen odgovor na tožbo⁶ . Enako kot sodišče prve stopnje namreč tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka "prvega" oziroma relevantnega odgovora na tožbo ni vložila v zakonsko določenem 30 dnevnem roku (prvi odstavek 277. člena ZPP).

14. Tožeča stranka je dne 6. 10. 2015 vložila tožbo, s katero zahteva plačilo za opravljene storitve servisiranja vozil ter za dobave rezervnih delov (I. točka tožbe), hkrati pa tudi plačilo zneska, ki ga je tožeča stranka kot porok plačala za opravljane storitve za toženo stranko v tujini (II. točka tožbe). Sodišče prve stopnje je tožbo dne 28. 11. 2015 (s fikcijo) vročilo toženi stranki s pozivom, naj nanjo odgovori. Rok za odgovor na tožbo je skladno s prvim odstavkom 277. člena ZPP iztekel 28. 12. 2015. Tožena stranka je odgovor na tožbo neposredno pri sodišču vložila dne 29. 12. 2015.

15. Odgovor na tožbo, vložen dne 29. 12. 2015, je prepozen. Tridesetdnevni rok je neuspešno potekel že 28. 12. 2015. In ker je ta rok zakonsko določen prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati, pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da je skladno s ponovnim pozivom sodišča prve stopnje z dne 2. 2. 2016 na tožbo pravočasno odgovorila dne 2. 3. 2016. Tožena stranka je z odgovorom na tožbo zamudila po prvem pozivu z dne 11. 11. 2015 (list. št. 19). Dne 29. 12. 2015 so zato nastopile zakonske posledice, ki jih za primer opustitve vložitve odgovora na tožbo določa zakon (česar se je tožena stranka, ki ima kvalificiranega pooblaščenca, nedvomno mogla in morala zavedati). Sodišče prve stopnje, ki je sicer po prejemu odgovora na tožbo ugotovilo, da je tožeča stranka tožbi priložila nekatere listine, ki niso v slovenskem jeziku in jo pozivalo, da naj jih predloži še v overjenem prevodu (sklep z dne 4. 1. 2016), toženi stranki z vročitvijo pripravljalne vloge⁷ in poziva z dne 2. 2. 2016, roka za odgovor na tožbo toženi stranki ni moglo podaljšati po uradni dolžnosti. S ponovnim pozivom z dne 2. 2. 2016 toženkina pravica do odgovora na tožbo ni mogla oživeti. Trditve pritožnice, da je skladno s tem pozivom dne 1. 3. 2016 pravočasno vložila odgovor na tožbo, so torej neutemeljene.

16. Pri tem pa je poudariti tudi, da je sodišče prve stopnje zamudno sodbo izdalo le glede tistega dela tožbenega zahtevka, po katerem tožeča stranka zahteva plačilo po prodajnih in podjemnih pogodbah (I. točka tožbe). Tožba pa je bila v tem delu popolna že od vložitve dne 7. 10. 2015. Sklep z dne 4. 1. 2016 (s katerim je prvostopenjsko sodišče tožnico pozivalo, da mora v roku 15 dni predložiti overjene prevode listin A 28 - A 31 spisa v slovenski jezik, saj v nasprotnem primeru sodišče teh ne bo upoštevalo v dokazne namene) se je namreč nanašal le na dokaze, ki so bili predlagani v okviru trditvene podlage, s katero je tožeča stranka utemeljevala plačilo 4.641,49 EUR, ker je kot porok poravnala toženkino obveznost. In zgolj za ta del zahtevka je tožena stranka po pozivu z dne 2. 2. 2016 še dobila možnost, da se do njega opredeli (neodvisno od izdane delne zamudne sodbe tudi še teče postopek). Glede na pravilno vročitev tožbe ter vročitev sporočila (list. št. 31) pa se je tega nedvomno mogla in morala zavedati tudi tožena stranka. Izpodbijana delna zamudna sodba za toženo stranko tako po presoji pritožbenega sodišča nikakor ne more predstavljati sodbe presenečenja.

O sklepčnosti tožbenega zahtevka

17. Zamudno sodbo sodišče lahko izda le, če so za to izpolnjeni posebni, z zakonom predpisani pogoji (318. člen ZPP). Na podlagi navedene določbe ZPP izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudno sodbo), če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku ne odgovori in če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Pasivnost toženca je torej eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe. Po sistemu afirmativne litiskontestacije, ki je uveljavljen po mnenju večjega dela teorije in sodne prakse, se pasivnost toženca ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Iz domneve o priznanju dejstev logično sledi, da zamudne sodbe s pritožbo ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Drugače pa je pri uporabi prava. Tu ravna sodišče v bistvu enako takrat, ko izda zamudno sodbo, kot takrat, ko je sodba rezultat kontradiktorne obravnave. To pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil tudi materialno pravo v obeh primerih uporabiti na enak način. Pogoj za izdajo zamudne sodbe je namreč tudi sklepčnost tožbe, kar pomeni, da sodišče lahko izda zamudno sodbo le, če utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz navedb v tožbi. Sodišče mora poiskati pravno normo, ki jo bo uporabilo, ter opraviti subsumpcijo pravnorelevantnih dejstev pod to pravno normo, narediti mora torej subsumpcijski sklep⁸ .

18. Obrazložitev izpodbijane sodbe opisanim zahtevam ustreza. Iz nje je mogoče jasno in nedvoumno ugotoviti, na čem je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo ugotovitev o sklepčnosti tožbe oziroma utemeljenosti zahtevka za plačilo 5.135,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

19. Sodišče prve stopnje je natančno pojasnilo, da je svojo odločitev glede (tega) dela zahtevka oprlo na zatrjevana dejstva, da je tožeča stranka za toženo stranko dobavila rezervne dele in ostali potrošni material ter da ji tožena stranka tega ni plačala. V zvezi z vsako posamezno dobavo je nato prvostopenjsko sodišče povzelo tudi tožbene navedbe o tem, kaj konkretno je bilo dobavljeno ter trditve, da je tožena stranka s podpisom na dobavnici posamezno dobavo potrdila oziroma da je tožena stranka določeno blago prevzela, tožeča stranka pa za to izstavila račun v določenem znesku in z datumom zapadlosti (prim. 4. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

20. Takšna trditvena podlaga (tudi) po stališču pritožbenega sodišča nedvomno omogoča zaključek, da je v tem delu tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Sodišče prve stopnje je skladno s predhodno citiranimi trditvami tožeče stranke in njenem zatrjevanjem, da je podlaga zahtevka pogodbena (prim. trditve na list. št. 7), povsem utemeljeno zaključilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba in da je tožena stranka dolžna (ker tega še ni storila) izpolniti svojo obveznost plačila kupnine. Tožeči stranki namreč v fazi vložitve tožbe ni potrebno iti tako daleč, da bi zatrjevala, da se je toženi stranki zavezala, da bo stvar, ki jo prodaja (tj. rezervne dele za njena vozila), izročila toženi stranki tako, da bo ta pridobila lastninsko pravico, in da se je tožena stranka zavezala, da ji bo plačala kupnino. Tudi ji v nasprotju z navedbami pritožnice ni treba zatrjevati običajne cene - pri gospodarskih prodajnih pogodbah glede kupnine lahko domnevamo, da gre za neko objektivno običajno ceno⁹ . Za sklepčnost tega dela zahtevka je bilo torej v obravnavanem primeru dovolj, da je tožeča stranka zatrjevala, da je za toženo stranko rezervne dele in ostali potrošni material (kot specificiran po posameznem računu) dobavila, da je tožena stranka le-tega prevzela oziroma posamezno dobavo z dobavnico potrdila ter da ji tožena stranka po izstavljenih računih ni plačala. Na tej osnovi je po mnenju pritožbenega sodišča mogoč zaključek, da je bila sklenjena prodajna pogodba. Še posebej, ker tožeča stranka v tožbi tudi sama trdi, da je podlaga njenega zahtevka pogodbena (in se pri tem sklicuje na 435. člen Obligacijskega zakonika¹⁰ ).

21. Prav tako iz sklopa v izpodbijano sodbo povzetih trditev, ki jih je tožeča stranka ponudila v tožbi, po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da je bila med pravdnima strankama sklenjena (tudi) podjemna pogodba. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je tožeča stranka namreč trdila, da je za toženo stranko opravila različne servisne storitve (in da opravljanje teh storitev izpolnjuje elemente podjemne pogodbe). In to je za zaključek, da je bila sklenjena podjemna pogodba, dovolj. Zatrjevanje cene se za tak sklep ne zahteva, saj določitev višine plačila ni bistvena (nujna) sestavina podjemne pogodbe.¹¹

22. Izkaže se torej, da sodišču prve stopnje postopanja v nasprotju z določbo 318. člena ZPP oziroma kršitve iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v tem oziru ni mogoče očitati. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožbene naracije pravilno ugotovilo, da je podlaga tožbenega zahtevka v prodajnih oziroma podjemnih pogodbah. Vsled zatrjevanega neplačila po vtoževanih računih pa je tudi pravilno odločilo, da je tožbenemu zahtevku v tem delu potrebno ugoditi. Pravilno je namreč ugotovilo, da v materialnem pravu obstajajo določbe, ki na obstoj tožbeno zatrjevanih dejstev navezuje pravno posledico, kot jo uveljavlja toženec s predmetnim tožbenim zahtevkom (3. točka 1. odstavka 318. člena ZPP). Pri tem tudi ni kršilo razpravnega načela iz 7. in 212. člena ZPP.

O dokazih

23. Končno pa pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da ni res, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka. V zvezi s podpisi delovnih nalogov tožeča stranka ni podala nobenih trditev. Tožena stranka tako ne more uspeti s svojo pritožbeno trditvijo, da so v tožbi zatrjevana dejstva v nasprotju z dokazi, ker delovni nalogi vsebujejo podpis voznika in ne zakonitega zastopnika tožene stranke. Takšno nasprotje bi bilo namreč podano zgolj v primeru, če bi tožeča stranka izrecno zatrjevala, da je delovne naloge podpisal zakoniti zastopnik tožene stranke. Ker tega ni trdila, pa nasprotje ni podano. Prav tako ni podano nasprotje med trditvijo, da je tožeča stranka servise opravila za toženo stranko in predloženimi delovnimi nalogi. Kot lastnik vozila je na delovnih nalogih nedvomno navedena tožena stranka.

24. Prav tako niso v nasprotju z zatrjevanimi dejstvi predložene dobavnice. V zvezi z dobavnicami, ki ne vsebujejo podpisa, tožeča stranka ni trdila, da je dobavo rezervnih delov tožena stranka potrdila s podpisom dobavnice, temveč da je rezervne dele tožena stranka prevzela. Pri dobavnicah, ki so podpisane, pa tožeča stranka je trdila, da je dobavo posameznih rezervnih delov tožena stranka potrdila s podpisom. In ker je na teh navedeno, da je prejemnik tožena stranka in ker je pri postavki "vozilo prejel" podpis, tožena stranka tudi ne more uspeti s tistim delom pritožbenih navedb, v sklopu katerih zatrjuje, da je nasprotje med zatrjevanimi dejstvi in predloženimi dokazi podano iz razloga, ker iz dobavnic ni mogoče ugotoviti, kdo jih je podpisal.

25. Izkaže se torej, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Izpodbijana odločitev je pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev, kakršna izhaja iz izreka delne zamudne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) potem, ko je sodba v izpodbijanem delu uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

26. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. V njem namreč ni ponudila takšnih navedb, da bi bilo mogoče šteti, da gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14, 48/15 - odl. US, 6/17 - odl. US in 10/17.
² Uradni list RS, št. 93/08, 25/09 in 53/16.
³ Tj. drugopis tožbe skupaj s prilogami in pozivom toženi stranki, naj odgovori na tožbo, povabilo k mediaciji.
⁴ VSL sklep II Cp 3427/2014.
⁵ Tj. opozorila, da se bo v primeru, da naslovnik pisanja v 15 dnevnem roku ne bo dvignil, štelo, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka.
⁶ Tožeča stranka torej trdi, da je od sodišče prve stopnje dobila nov rok za odgovor na tožbo.
⁷ S katero je tožeča stranka sodišču dostavila overjene prevode listin v slovenski jezik.
⁸ Tako odločba Ustavnega sodišča RS Up-201/01.
⁹ Prim. Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str.: 98.
¹⁰ Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo in 64/16 - odl. US.
¹¹ Prim. Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str.: 884.

Datum zadnje spremembe:

27.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSK sodba in sklep Cp 150/2010
• Sodba II Ips 45/2002
• Sodba II Ips 840/2007