VSL Sklep I Cp 1121/2017

Jedro

Čeprav pisni akt o prenosu pravice uporabe na pravno prednico MOL ni bil sklenjen, je z opustitvijo posesti verjetno med XS in pravno prednico MOL obstajalo soglasje volj o prenosu pravice uporabe na pravno prednico MOL, saj je slednja med in po rekonstrukciji objekta z objektom dejansko razpolagala. Pa tudi sicer je odsotnost posesti v času družbene lastnine pri družbeno pravnih osebah, kar je XS tudi bila, praviloma izključevala pravico uporabe oziroma je pomenila njeno prenehanje. Pravica uporabe je bila zasnovana kot izrazito ekonomska kategorija, neločljivo in organsko je bila vezana na njeno ekonomsko bistvo. Vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj za pridobitev te pravice in se je lahko prenašala tudi izvenknjižno. Vpis v zemljiški knjigi v korist pravne naslednice XS ob uveljavitvi ZLNDL torej ni odražal pravega stanja pripadnosti pravice uporabe v družbeni lastnini, saj je še pred uveljavitvijo ZLNDL izgubila posest in s tem materialnopravno upravičenje do posesti, medtem ko je pravna prednica občine ob in po rekonstrukciji objekta izvrševala stvarno pravna upravičenja na objektu.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanem sklepom dovolilo vzpostavitev v izreku navedenih listin, dopustilo udeležbo S. M., M. 1, Ljubljana ter na stavbi z ident. št. 000, stoječi na nepremičnini s parc. št. ... k.o. ..., na naslovu C. 2, M. 1, Ljubljana¹, vzpostavilo etažno lastnino, kar pomeni, da je določilo posamezne dele stavbe, splošne skupne dele stavbe, navedlo, kdo so lastniki posameznih delov stavbe ter odločilo o vknjižbi bremen.

2. Proti odločitvi glede ugotovitve obstoja lastninske pravice posameznega dela stavbe z identifikacijsko številko 000², sta vložila pritožbi iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku³ , prvi nasprotni udeleženec in dvanajsta udeleženka.

3. Prvi nasprotni udeleženec v pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje v nasprotju z navodili višjega sodišča ni ugotovilo, kje se je nahajal poslovni prostor njegovega pravnega prednika v izmeri 27,69 m²⁴ . Ugotovitev prvostopnega sodišča, da pravni prednik pritožnika poslovnih prostorov od leta 1979 ni uporabljal, je napačna in brez dokazne osnove. Iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VI Pg 1087/09 z dne 19. 2. 2010 izhaja, da je pritožnik imel posest nad spornim poslovnim prostorom in da se tej posesti nikoli ni odrekel. Če pritožnik prostorov od leta 1979 ne bi uporabljal, ne bi bil pozvan k podpisu Sporazuma o ustanovitvi etažne lastnine v letu 2005. Ne gre tudi spregledati elektronskega sporočila predstavnice Mestne občine Ljubljane A. A. z dne 24. 12. 2009, s katerim poziva predstavnika B. d.o.o., gospoda B., da je Mestna občina Ljubljana pripravljena odkupiti njegov delež v višini 16/1000. Prvostopenjski sklep tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj se do zgoraj navedenih listin prvostopno sodišče sploh ni opredelilo in tudi ni pojasnilo, zakaj pravnomočnih sodb sodišča, ki izkazujejo pritožnikovo lastništvo in posest nad posameznim delom stavbe št. 26, ni upoštevalo. Prvostopenjsko sodišče bi lahko zaslišalo predlagano pričo A. J., ki bi razjasnil okoliščine prenove lokala, obenem pa bi se lahko angažiral tudi izvedenec geodetske oziroma gradbene stroke, ki bi ugotovil, kaj predstavlja 16/1000 solastnega deleža pritožnika na stavbi, in ali morda ne obstaja solastnina na posameznem delu stavbe št. 26. Sporazum o združevanju sredstev za prenovo objekta M. 1 ni listina, ki v skladu s 3. in 4. členom ZVEtL izkazuje upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe. Lastninska pravica pravnega naslednika pritožnika je v skladu z določili ZVEtL bolj verjetna, saj temelji na zemljiškoknjižnem vpisu, na podlagi veljavno sklenjene prodajne pogodbe ter nenazadnje tudi na dejanski uporabi in posesti prostora.

4. Dvanajsti udeleženec v pritožbi meni, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi se X pravici do uporabe spornega poslovnega prostora odrekla s tem, ko se na dopis z dne 14. 12. 1979 ni odzvala oziroma, ker ni podpisala Sporazuma o združevanju sredstev za prenovo objekta M. 1 v Ljubljani ter naj bi zato pravica uporabe na tem prostoru prešla nazaj na Občino Ljubljana ..., kot pravno prednico Mestne občine Ljubljana. X se na noben način ni odpovedala pravici uporabe spornega poslovnega prostora Ljubljana, kar izhaja iz naslednjih dejstev: da je sporni poslovni prostor X Ljubljana uporabljala; da je Občina Ljubljana ... poslala dopis z dne 5. 3. 1980; in da je Občina Ljubljana ... predlagala vknjižbo novega imetnika pravice uporabe do 16/1000 na novega imetnika E. (to je pravnega prednika X). Opozarja, da je B. d.o.o. dobroverni pridobitelj solastninske pravice na nepremičnini na naslovu M. 1, Ljubljana oziroma lokala z nazivom C. in da ravnanje oziroma opustitve X ne morejo pomeniti, da B. d.o.o. ni pridobila solastninske pravice na nepremičnini. V zemljiški knjigi je kot solastnica stavbe vknjižena E., zato bi morala Občina Ljubljana ... najprej izposlovati "listino", na podlagi katere bi prišlo do uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim in bi tako prišlo do ponovne vknjižbe solastniškega deleža do 16/1000 na Občino Ljubljana ...

5. Odgovora na pritožbi so podali tretja predlagateljica, prva, druga, peta, šesta, sedma, trinajsta, štirinajsta in petnajsta udeleženka ter tretja nasprotna udeleženka. Predlagajo njuno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da zasnova postopka po ZVEtL ni takšna, da bi se v njem razreševala sporna lastninskopravna vprašanja. To pomeni, da jih ne rešuje niti nepravdno sodišče samo niti postopka ne prekine, da bi stranke napotilo na pravdo. Slednje je z določbo 17. člena ZVEtL izrecno izključeno. Nepravdno sodišče zato o spornih dejstvih odloči v izrazito poenostavljenem postopku in sicer v skladu z domnevami iz 9. člena ZVEtL, po pravilu iz 11. člena ZVEtL ter na podlagi merila o bolj verjetni pravici iz 17. člena ZVEtL. Takšna poenostavitev omogoča lažjo vzpostavitev etažne lastnine, vendar je pravna kakovost odločitve zato manjša do te mere, da sklep po ZVEtL ni ovira, da udeleženci svojih zahtevkov, ki se nanašajo tako na skupne kot posamezne dele zgradbe, ne bi mogli kasneje uveljavljati v pravdi ali drugih postopkih (25. člen ZVEtL).⁵

8. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje s stopnjo verjetnosti pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče sledi popolnim razlogom izpodbijanega sklepa in kot pravilne sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

9. Na posameznem delu stavbe št. 26 sta lastninsko pravico uveljavljali tako Mestna občina Ljubljana kot tudi B. d.o.o.

10. Nepremičnina je bila predmet povojne zaplembe (odločba Mestne zaplembene komisije v Ljubljani z dne 11. 9. 1945). Na njej je imela Občina Ljubljana ... izključno pravico uporabe. Na stavbi se je naknadno izoblikovala dejanska etažna lastnina s tem, ko je pravica uporabe najprej na dveh posameznih poslovnih prostorih, kasneje pa tudi na enem stanovanju, prešla iz občine na nove imetnike. Prvi prenos solastninskega idealnega deleža do 4/100 je bil vpisan na podjetje M. (pritlični poslovni prostor v izmeri 60,70 m²). Kasneje je občina z odločbo z dne 25. 10. 1979 v zvezi z dopolnilno odločbo z dne 18. 12. 1979 prenesla še drugi pritlični poslovni prostor v izmeri 27,69 m² v uporabo podjetju XS, pri čemer se je solastninski delež določil do 16/1000.⁶ Kot četrti imetnik navideznega solastninskega deleža do 199/1000 na stanovanju v skupni izmeri 54,40 m², se je v breme dotedanjega deleža občine v zemljiško knjigo vpisala H. V.

11. Materialnopravno pravilen je zaključek prvega sodišča, da gre v obravnavanem primeru za tako imenovano navidezno solastnino oziroma dejansko etažno lastnino.

12. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami, da sta kupoprodajna pogodba z dne 9. 3. 2009 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani St ... vsekakor listini, ki po svoji naravi predstavljata pravni naslov, ki izkazuje upravičenje do pridobitve lastninske pravice, vendar pa je v konkretnem primeru verjetneje, da je lastninsko pravico na posameznem delu stavbe št. 26 pridobila tretja nasprotna udeleženka. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z jasnimi in argumentiranimi razlogi sodišča prve stopnje, zakaj B. d.o.o. na zatrjevanih pravnih podlagah lastninske pravice na posameznem delu stavbe št. 26 ni mogla pridobiti.

13. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje je bila na podlagi odločbe Oddelka za splošne zadeve Skupščine Ljubljana ... z dne 25. 10. 1979, št. 464-39/78-04/VM in dopolnilne odločbe z dne 18. 11. 1979, s strani Občine Ljubljana ... na XS prenesena pravica uporabe na delu zgradbe, ki v naravi predstavlja poslovni prostor - skladišče v pritličju v izmeri 27,69 m² , v deležu 16/1000 do celotne zgradbe v Ljubljani, C. 2. XS je omenjeni poslovni prostor, kvadrature 27,69 m² uporabljala od 1. 8. 1972 dalje.

14. Iz dopisa z dne 4. 12. 1979, ki ga je XS poslala Samoupravna stanovanjska skupnost Ljubljane ... izhaja, da je objekt, v katerem se je nahajalo skladišče v izmeri 27,69 m², z ustreznim samoupravnim sporazumom predviden za prenovo. Program prenove M. 1 je predvideval, da se bo v pritličju z izkoristkom sedanjih skladiščnih prostorov povečalo število lokalov od 5 na 8. Iz sporazuma o združevanju sredstev za prenovo objekta M. 1 v Ljubljani z dne 5. 2. 1987⁷ , izhaja, da so poslovni prostori za dejavnosti sprejeti s Programom koordinacijskega odbora za prenovo stare Ljubljane, in sicer za obstoječe uporabnike (M., ki je imetnik pravice uporabe 66,70 m² obstoječega objekta) in za bodoče uporabnike, ki bodo najemniki lokalov. Nadalje iz Sporazuma izhaja, da se bo šele po končani prenovi objekta pridobila pravica uporabe na zgrajenih površinah, za katere so vsi podpisniki sporazuma združevali denarna sredstva ter da bodo uporabniki s Komisijo za oddajanje poslovnih prostorov sklenili najemne pogodbe. Med bodočimi uporabniki stanovanjskih in poslovnih prostorov, ki so sklenili Sporazum, XS ni navedena. Po adaptaciji objekta so poslovne prostore v objektu uporabljali investitorji ter najemniki iz sklenjenega Sporazuma. Na podlagi izvedenih dokazov sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti, kje se je v času prenosa pravice uporabe na XS dejansko nahajal sporni skladiščni prostor v izmeri 27,96 m². Ugotovilo pa je, da XS spornega poslovnega prostora najmanj od začetka prenove stavbe na M. 1 v Ljubljani ni več uporabljala oziroma ga ni mogla imeti več v posesti oziroma je posest na tem delu stavbe izgubila. Z rekonstrukcijo stavbe je očitno prišlo tudi do predrugačenja obsega posameznih poslovnih prostorov. Tudi površina dela, na katerem je XS pridobila pravico uporabe (27,69 m²), se v bistvenem razlikuje od površine posameznega dela stavbe št. 26, ugotovljene v tem postopku (173,2 m²).

15. Čeprav pisni akt o prenosu pravice uporabe na pravno prednico MOL ni bil sklenjen, je z opustitvijo posesti verjetno med XS in pravno prednico MOL obstajalo soglasje volj o prenosu pravice uporabe na pravno prednico MOL, saj je slednja med in po rekonstrukciji objekta z objektom dejansko razpolagala. Pa tudi sicer je odsotnost posesti v času družbene lastnine pri družbeno pravnih osebah, kar je XS tudi bila, praviloma izključevala pravico uporabe oziroma je pomenila njeno prenehanje. Pravica uporabe je bila zasnovana kot izrazito ekonomska kategorija, neločljivo in organsko je bila vezana na njeno ekonomsko bistvo.⁸ Vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj za pridobitev te pravice in se je lahko prenašala tudi izvenknjižno, kot je to pravilno navedlo že sodišče prve stopnje.⁹ Vpis v zemljiški knjigi v korist pravne naslednice XS ob uveljavitvi ZLNDL torej ni odražal pravega stanja pripadnosti pravice uporabe v družbeni lastnini, saj je še pred uveljavitvijo ZLNDL izgubila posest in s tem materialnopravno upravičenje do posesti, medtem ko je pravna prednica MOL ob in po rekonstrukciji objekta izvrševala stvarno pravna upravičenja na objektu.

16. Pritožbeno sodišče se tako strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je pravica uporabe v skladu s 37. členom Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih prešla nazaj na Občino Ljubljana ..., ki je s poslovnimi prostori razpolagala tako, da jih je oddala v najem, med drugim s Pogodbo o najemu in sofinanciranju prenove poslovnega prostora po programu prenove stavbe M. 1 z dne 4. 8. 1988 tudi A. J. A. J. si je na podlagi pogodbe o najemu in sofinanciranju prenove poslovnega prostora po programu prenove stavbe M. 1 zavezal k prenovi poslovnega prostora v pritličju stavbe s prispevanjem lastnih sredstev in se je odpovedal zahtevku za vrnitev sredstev ob pogoju, da mu je zagotovljen najem prostorov za nedoločen čas, zaradi česar mu ni bilo potrebno 10 let plačevati najemnine. A. J., ki je na podlagi navedenega sporazuma in najemne pogodbe izvajal adaptacijska dela, je torej posamezni del stavbe št. 26 dobil v posest in uporabo od pravne prednice MOL kot najemodajalke ter je kot najemnik ta prostor uporabljal vse do leta 2009. V času vložitve predloga za vzpostavitev etažne lastnine dne 30. 9. 2008 je torej na posameznem delu stavbe št. 26 imela posredno posest tretja nasprotna udeleženka.

17. Po vložitvi predloga za vzpostavitev etažne lastnine je bila dne 9. 3. 2009 med C. d.d. - v stečaju, kot pravnim prednikom E., in D. T. sklenjena kupoprodajna pogodba, katere predmet je bil solastni delež stavbe 16/1000 in ne njen posamezni del. D. T. je nato navedeni solastni delež stavbe kot osnovni stvarni vložek vložil v B. d.o.o. Kot je višje sodišče že poudarilo v razveljavitveni odločbi I Cp 466/2016 z dne 5. 5. 2016 tako na podlagi kupoprodajne pogodbe kot na podlagi odločbe državnega organa pridobljena lastninska pravica ne more vzpostaviti etažne lastnine nazaj v solastnino, ker je to možno le s soglasjem vseh etažnih lastnikov.

18. Tudi iz elaborata, ki je bil podlaga za vpis podatkov v kataster stavb izhaja, da je kot lastnik/upravljavec navedenega dela stavbe navedena Mestna občina Ljubljana.

19. V konkretnem primeru je prvo sodišče vsa pravno relevantna dejstva ugotovilo že na podlagi predloženih listinskih dokazov. Opredelilo se je tudi do nasprotujoče si izjave priče A. J., zato zaslišanje navedene priče v tem postopku ni bilo potrebno.

20. Tudi osnutek sporazuma o ustanovitvi etažne lastnine iz leta 2005, kjer je C. d.o.o. naveden kot lastnik in sopodpisnik, ter elektronsko sporočilo predstavnice Mestne občine Ljubljana z dne 24. 12. 2009 ne dokazujeta, da je lastninska pravica B. d.o.o. na posameznem delu stavbe št. 26 verjetnejša. Osnutek sporazuma nima pravne veljave, iz vsebine elektronskega sporočila predstavnice MOL z dne 24. 12. 2009 pa izhaja le ponudba MOL, da od družbe B. d.o.o. odkupi njen solastni delež do 16/1000, kar pa ne dokazuje, da bi MOL na ta način priznavala pritožnici, da njen solastni delež 16/1000 predstavlja sporni posamezni del stavbe št. 26.

21. Glede na navedeno in ker niso podane niti uveljavljane niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

-------------------------------
¹ V nadaljevanju stavba.
² V nadaljevanju posamezni del stavbe št. 26.
³ V nadaljevanju ZPP.
⁴ V nadaljevanju sporni poslovni prostor.
⁵ Primerjaj odločbo VSL sklep I Cp 833/2014 z dne 20. 7. 2014.
⁶ Kot pravna naslednica XS je bila v zemljiški knjigi vknjižena E., katere pravni naslednik je podjetje C. d. d ., v stečaju.
⁷ V nadaljevanju Sporazum.
⁸ Primerjaj VSRS II Ips 559/2005.
⁹ Glej odločbo sklep II Ips 229/2013.

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 957/2019
• Sodba II Ips 390/2009
• VSL sklep I Cp 1886/2014