VSL Sklep Cst 434/2017

Jedro

Če družba B d. o. o. ni prevzela obveznosti vračila posojila, ker naj ga tudi ne bi prejela, kar trdi pritožnik, bi moral še pojasniti, zakaj je potem z družbenikom te družbe sklenil Sporazum o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na poslovnem deležu družbenika v svojo korist. Tega pa dolžnik sodišču ni razkril, zato neutemeljeno pričakuje, da mu bo sodišče verjelo, da denarja ni izročil družbi in da zato nima nobene terjatve do nje.

Ker je v izjavi o premoženjskem stanju dolžnik zamolčal ugotovljene premoženjske pravice, je s tem kršil svojo obveznost poročanja o vsem njegovem premoženju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek odpusta obveznosti in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil. Navedel je, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in da meni, da je odločitev sodišča napačna. Predlagal je razveljavitev sklepa.

3. Upnica A d. d.je na pritožbo odgovorila s predlogom sodišču, da neutemeljeno pritožbo zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je razpolagal s 30.000,00 EUR, ne da bi upnika po kreditni pogodbi vsaj delno poplačal, da je dejansko navedena sredstva "parkiral" z danim posojilom podjetju B za dobo 10 let in da je v poročilu o premoženjskem stanju izrecno zamolčal obstoj terjatev do tretjih oseb.

6. Za odločitev o pritožbi zoper sklep o ustavitvi postopka odpusta obveznosti in o zavrnitvi dolžnikovega predloga za odpust obveznosti je po oceni pritožbenega sodišča pomembno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dolžnik zamolčal premoženje v obliki terjatve do dolžnika B d. o. o. v višini 30.000,00 EUR, kar predstavlja kršitev določbe 384. člena ZFPPIPP, ki je po določbi 2. točke prvega odstavka 403. člena razlog za ugovor proti odpustu obveznosti. S tem je presodilo, da obstaja razlog, ki ga je uveljavljala upnica A d. d. z ugovorom proti odpustu obveznosti dolžnika. Pri tem motiv "parkiranja" sredstev ni odločilen, zato so tudi nepomembne pritožbene trditve, s katerimi pritožnik nasprotuje sklepanju sodišča prve stopnje o razlogih za zamolčanje tega premoženja.

7. Dolžnik je v izjavi o premoženjskem stanju, ki jo je priložil predlogu za odpust obveznosti, izjavil, da nima nobenih dolžnikov. Upnica pa je v ugovoru zatrjevala, da ima dolžnik terjatev do svojega dolžnika B d. o. o., ki je tudi zavarovana v njegovo korist na poslovnem deležu družbenika te družbe. Trdila je, da je D. D. kot posojilodajalec s posojilojemalcem B d. o. o. dne 19. 8. 2013 sklenil Posojilno pogodbo, ki sta jo pogodbeni stranki predložili v potrditev notarju C. C. in pred katerim sta D. D. kot zastavni upnik in njegov sin E. E. kot zastavitelj sklenila Sporazum o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na poslovnem deležu družbenika v družbi B d. o. o. v korist posojilodajalca. Trdila je tudi, da terjatev posojilodajalca še ni zapadla, niti ni bila predčasno plačana. Ugovoru je upnica priložila 1) Posojilno pogodbo, 2) notarski zapis Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na poslovnem deležu družbenika in 3) izjavo direktorja B d.o.o. E. E. z dne 10. 10. 2016. Dolžnik je ugovoru nasprotoval s trditvami, da do B d. o. o. nima nobene terjatve, ker pogodba ni bila realizirana in ker posojilojemalcu nikoli ni izročil 30.000,00 EUR, ker jih niti ni imel. Računal je, da si bo denar sposodil od prijatelja, vendar si ga ni.

8. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega postopka (8. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP sprejelo dokazno oceno glede spornega dejstva, ali je D. D. izpolnil svojo pogodbeno obveznost iz posojilne pogodbe, ki je pritožnik po oceni pritožbenega sodišča ni uspel ovreči. Nobenega dokaza, ki bi potrdil njegovo obrambo o "nerealiziranem notarskem zapisu", sodišču ni predložil. Pravilno je stališče upnice v odgovoru na pritožbo, da je to možnost kot prokurist družbe imel. Izjave direktorja družbe B d. o. o. sodišče prve stopnje glede na njeno jasno sporočilnost, ni moglo razlagati drugače kot se glasi. Dolžnik pa drugačne izjave direktorja družbe očitno niti ni uspel pridobiti, saj bi jo sicer predložil v presojo sodišču, česar pa ni storil, zato se neutemeljeno sklicuje na nevednost, ker sam ni vedel, zakaj je bila izjava o vračilu posojila sploh potrebna. Pomembno je, da posojilojemalec svoje (sicer še nezapadle) obveznosti do posojilodajalca ni zanikal, ne pa zavedanje dolžnika, zakaj upnica tako izjavo potrebuje. Če družba B. d. o. o. ni prevzela obveznosti vračila posojila, ker naj ga tudi ne bi prejela, kar trdi pritožnik, bi moral še pojasniti, zakaj je potem z družbenikom te družbe sklenil Sporazum o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na poslovnem deležu družbenika v svojo korist. Tega pa dolžnik sodišču ni razkril, zato neutemeljeno pričakuje, da mu bo sodišče verjelo, da denarja ni izročil družbi in da zato nima nobene terjatve do nje. Neuspešno poskuša tudi ovreči presojo sodišča prve stopnje glede dejstva podpisa posojilne pogodbe s trditvami, da se na pravo ne spozna in da zato tudi ne pozna postopkov v zvezi s podpisom kreditne pogodbe pri notarju. Taka obramba dolžnika pritožbenega sodišča ne prepriča, saj je dolžnik sam nastopal kot posojilojemalec in zastavni dolžnik v razmerju do banke, pri kateri je najel kredit za nakup stanovanja in je torej moral vedeti tudi za posledice sklenjene posojilne pogodbe z družbo B d. o. o.

9. S tem se izkaže, da pritožnik neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ker je v izjavi o premoženjskem stanju dolžnik zamolčal ugotovljene premoženjske pravice, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je s tem kršil svojo obveznost poročanja o vsem njegovem premoženju (384. člen ZFPPIPP) in posledično v skladu s 1. točko prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP ustavilo postopek odpusta obveznosti in zavrnilo predlog za odpust obveznosti.

10. Ker sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Datum zadnje spremembe:

03.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 285/2017
• VSL sklep Cst 210/2018
• VSL Sklep Cst 578/2019