VSL Sklep Cst 362/2017

Jedro

Pri štetju roka iz prvega odstavka 237. člena v zvezi z 238. členom ZFPPIPP je treba upoštevati, da gre za zakonsko določen rok, ki začne teči naslednji dan po poteku roka za vložitev zahteve za odložitev odločanja. Rok za opravičbo zahteve za odložitev odločanja je povsem fiksen in vezan zgolj na datum, ko dolžnik prejme upnikov predlog za začetek stečajnega postopka.

Za zapolnitev pravne praznine glede razmerja med postopkom poenostavljene prisilne poravnave in stečajnim postopkom je primerneje smiselno uporabiti 236. do 238. člen ZFPPIPP, pravila, določena v 152. členu ZFPPIPP, pa samo v povezavi s tretjim odstavkom 238. člena ZFPPIPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nad dolžnikom začelo stečajni postopek in imenovalo upravitelja.

2. Dolžnik se je zoper sklep pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi kršitve pravil postopka (predvsem 152., 237. in 238. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju; ZFPPIPP). V pritožbi tudi nasprotuje upnikovi terjatvi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je izpolnjen dejanski stan iz drugega odstavka 238. člena ZFPPIPP in je nastopila domneva o dolžnikovi insolventnosti.

5. Drugi odstavek 238. člena ZFPPIPP določa, da velja, in nasprotni dokaz ni dovoljen, da je dolžnik insolventen, če dolžnik do poteka dvomesečnega obdobja odložitve iz prvega odstavka 237. člena tega zakona ne ravna po prvem odstavku tega člena, to je opraviči odložitev odločanja o upnikovemu predlogu za začetek stečajnega postopka tako, da vloži predlog za prisilno poravnavo (glej 1. točko prvega odstavka).

6. Pritožnik zatrjuje, da je sodišče storilo kršitev pravil postopka iz drugega odstavka 238. člena ZFPPIPP, ker je kršilo pravila postopka v postopku odločanja o zahtevi za odložitev odločanja o začetku stečajnega postopka. Dolžnik zatrjuje, da mu je bil sklep o odložitvi odločanja vročen šele 20. 1. 2017, pri čemer ga je sodišče izdalo 17. 1. 2017, čas, za katerega je bilo odloženo odločanje, pa je potekel 19. 1. 2017. Ker torej s sklepom o odlogu odločanja do izteka roka sploh še ni bil seznanjen, mu je bila s postopanjem sodišča kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva.

7. Višje sodišče odgovarja, da je pri štetju roka iz prvega odstavka 237. člena v zvezi z 238. členom ZFPPIPP treba upoštevati, da gre za zakonsko določen rok, ki začne teči naslednji dan po poteku roka za vložitev zahteve za odložitev odločanja. Rok za opravičbo zahteve za odložitev odločanja je povsem fiksen in vezan zgolj na datum, ko dolžnik prejme upnikov predlog za začetek stečajnega postopka. Poteče v času 15 dni + 2 meseca od tega datuma in ga ni mogoče podaljšati, na njegov tek pa ne vpliva niti dejanje sodišča niti ravnanje dolžnika in tudi ne okoliščina, ali dolžnik sodne pošiljke prejema neposredno ali s fikcijo po 142. členu ZFPPIPP.

8. Višje sodišče¸je to pritožniku že pojasnilo (sklep Cst 190/2017 z dne 5. 4. 2017). Tudi na ostale trditve v zvezi z nezakonitim ravnanjem sodišča je višje sodišče v tem postopku že odgovorilo v zgoraj navedeni odločitvi, zato dodatna pojasnila niso potrebna. Pritožnik ne more uspeti s pritožbeno navedbo o kršitvah določb postopka v postopku odločanja o zahtevi za odložitev odločanja o začetku stečajnega postopka. Te pritožbene razloge želi pritožnik pripeljati v ta pritožbeni postopek skozi domnevo iz drugega odstavka 238. člena ZFPPIPP oziroma v zvezi s tem zatrjevano kršitvijo postopka, vendar neutemeljeno.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je zaradi nepravočasne vložitve predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo podana neizpodbojna domneva o dolžnikovi insolventnosti (dolžnik je predlog vložil 20. 1. 2017, kar je en dan prepozno).

10. Pritožnik navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določbe 152. člena ZFPPIPP, ki se uporablja tudi v primeru poenostavljene prisilne poravnave. Navaja, da je procesna ovira iz 152. člena ZFPPIPP za vodenje stečajnega postopka obstajala tudi na dan odločanja o začetku stečajnega postopka in je nastopila z dnem vložitve predloga za uvedbo postopka poenostavljene prisilne poravnave (torej 20. 1. 2017). Ta ovira obstaja tudi na dan vložitve te pritožbe, ker okrožno sodišče v zadevi St 257/2017 še ni odločilo o dolžnikovemu predlogu za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave. Sodišče bi moralo stečajni postopek prekiniti.

11. ZFPPIPP v tretjem odstavku 238. člena določa, da sodišče ravna po 152. členu ZFPPIPP, če dolžnik do poteka dvomesečnega obdobja od vložitve iz prvega odstavka 237. člena zakona vloži predlog za prisilno poravnavo. Vendar ni sporno, da dolžnik v zakonskem roku predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo ni vložil, zato citirane določbe tretjega odstavka 238. člena ZFPPIPP ni mogoče uporabiti.

12. Očitno pritožnik meni, da bi moralo sodišče uporabiti prvi odstavek 152. člena ZFPPIPP, ki določa prekinitev postopka odločanja o upnikovemu predlogu za začetek stečajnega postopka, če je upnik pred uvedbo postopka prisilne poravnave vložil predlog za začetek stečajnega postopka, o katerem sodišče do uvedbe postopka prisilne poravnave še ni odločilo, ali če je upnik tak predlog vložil po uvedbi in pred koncem postopka prisilne poravnave. V tem primeru sodišče prekine postopek odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka do konca postopka prisilne poravnave. Vendar tako pritožbeno stališče ni utemeljeno. Ta odstavek se v primeru vložitve predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo ne uporablja. To izhaja iz določbe drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP. Taka je tudi ustaljena sodna praksa (primerjaj sklep VSL Cst 704/2016 z dne 8. 11. 2016 in VSL sklep Cst 644/2016 z dne 11. 10. 2016). Tudi v pravni teoriji je zavzeto stališče, da je za zapolnitev pravne praznine glede razmerja med postopkom poenostavljene prisilne poravnave in stečajnim postopkom primerneje smiselno uporabiti 236. do 238. člen ZFPPIPP, pravila, določena v 152. členu ZFPPIPP, pa samo v povezavi s tretjim odstavkom 238. člena ZFPPIPP (primerjaj dr. Nina Plavšak, Razmerje med postopkom poenostavljene prisilne poravnave in stečajnim postopkom, Pravna praksa, 2014, št. 21, stran 22).

13. Pritožnik napada obstoj upnikove terjatve in navaja, da v času vložitve predloga za začetek stečajnega postopka ni imel terjatev do pritožnika oziroma so bile te že poplačane, FURS pa jih je v svojih evidencah vodil zaradi administrativne napake, ki jo je ugotovil tudi stečajni upravitelj in o tem obvestil FURS. Terjatev FURS-a se namreč nanaša na odločbo o davčnim inšpekcijskem nadzoru z dne 4. 1. 2012.

14. Višje sodišče pritožbe v večjem obsegu ni povzemalo, saj so te pritožbene navedbe pritožbena novota iz prvega odstavka iz 337. člena ZFPPIPP. Pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje upnikovemu predlogu za začetek stečajnega postopka sploh ni nasprotoval, temveč je uporabil možnost iz prvega odstavka 236. člena ZFPPIPP in v roku za ugovor zoper upnikov predlog za začetek stečajnega postopka vložil zahtevo za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Zato so navedbe, ki se nanašajo na terjatev, nedopustne pritožbene novote. Višje sodišče pa kljub temu dodaja naslednje. Bistvo pritožbenih navedb v zvezi s terjatvijo se nanaša na dolžnost plačila vstopnega DDV. Pritožnik navaja, da nima obveznosti iz naslova davka v višini 35.000,00 EUR (iz naslova 20 % DDV) po računu v znesku v višini 210.000,00 EUR (izdajatelja C. d.o.o.; omenjeni davek predstavlja dolžnikov vstopni DDV). Višje sodišče odgovarja, da je upnik v predlogu za začetek stečajnega postopka zatrjeval terjatev v skupni višini 74.990,80 EUR, ki jo je dokazal s seznamom izvršilnih naslovov z dne 12. 9. 2016. Iz izvršilnega naslova izhaja, da obstojijo neporavnane davčne obveznosti iz naslova davkov in prispevkov, v pritožbi pa konkretnih navedb v zvezi s tem ni. Torej, tudi če bi bila konkretno uveljavljena pritožbena navedba pravočasna in resnična, z njo dolžnik ne bi mogel uspeti.

15. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 238. člena ZFPPIPP in nad dolžnikom začelo stečajni postopek.

16. Pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Datum zadnje spremembe:

03.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 320/2017
• VSL sklep Cst 278/2015
• VSL Sklep Cst 622/2017