VSL Sklep I Cp 1127/2017

Jedro

V vsebinskem smislu pa pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da predstavljajo najustreznejši kriterij za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča okoliščine rabe v času družbene lastnine. To stališče je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno zato, ker je država (konkretno: Občina Y.) s podržavljanjem (ko je po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje najkasneje nastala dejanska etažna lastnina) in vzpostavitvijo stanovanjske pravice na posameznih delih stavbe, (praviloma) povzročila tudi spremembo obsega zemljišča, potrebnega za normalno (redno) rabo zgradbe. Neutemeljeno je zato pritožbeno odrekanje zemljišča, potrebnega za normalno (redno) rabo zgradbe etažnim lastnikom stavbe, zgrajene pred prvo svetovno vojno, s sklicevanjem na to, da ne gre za plansko gradnjo v času družbene lastnine. Naj gre za takšno gradnjo, ali gradnjo pred podržavljenjem, je zemljišče, potrebno za redno rabo enake zgradbe, enako.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zgoraj navedenim sklepom (v delu, ki je izpodbijan v pritožbenem postopku) parcelo št. 2301/2 k. o. ... določilo kot pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del stavbe z ID znakom ... na naslovu A, stoječe na parceli št. 2304, iste k. o. V naravi gre za parkirišče.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje prva nasprotna udeleženka, ki predlaga naj višje sodišče sklep spremeni tako, da predlog glede parcele št. 2301/2 k. o. ... zavrže oziroma zavrne ali pa vsaj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Meni, da je k določitvi pripadajočega zemljišča treba pristopiti izjemno skrbno, saj se v nasprotnem primeru poseže v ustavno varovano lastninsko pravico. Pritožnica povzema ugotovitve sodišča prve stopnje in izvedenke urbanistke o položaju spornih nepremičnin od leta 1936 dalje, nato pa opozarja, da pri nepremičnini, ki je v etažni lastnini tožnikov, ni šlo za plansko gradnjo večstanovanjskih stavb v času družbene lastnine, ampak je bila zgrajena pred prvo svetovno vojno, nato pa nacionalizirana. M. P., ki je stavbo gradila, na parceli 2301/2 ni imela nikoli nobenega razpolagalnega upravičenja. Predvojni lastnik je lahko na nove pridobitelje prenesel le toliko pravic, kot jih je imel sam.

Predlagatelji nikoli niso pridobili lastninske pravice na spornem zemljišču in tudi ni bilo mišljeno kot pripadajoče zemljišče njihove stavbe. Nasprotna udeleženka pojasni, kakšne načrte je v preteklosti imela s spornim zemljiščem - šlo naj bi za zeleno javno površino, zelenico kot del parkovne ureditve, predvidena je bila celo kot enosmerni uvoz s takratne X na Y ali kot podhod pod takratno X cesto.

Pritožnica še izpostavlja, da sodišče prve stopnje sicer navede, da iz aeroposnetka, priloženega k izvedenskemu mnenju, izhaja, da so bili na spornem zemljišču že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja parkirani avtomobili, ni pa se opredelilo do aeroposnetkov nasprotne udeleženke iz leta 1954 in 1964, iz katerih izhaja, da parkirišča ni.

3. Predlagatelji v odgovoru na pritožbo predlagajo zavrnitev pritožbe in opozarjajo, da izpodbijani sklep ne posega v lastninsko pravico pritožnice, saj je ta ni nikoli zares pridobila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno in popolno predstavilo pravno podlago za odločitev o obravnavanem predlogu, ponavljanje v 12. in 13. točki izpodbijanega sklepa izčrpno opisanih materialnopravnih izhodišč bi bilo nesmiselno. Zaradi preglednosti obrazložitve pritožbeno sodišče le pojasnjuje, da je podlaga za določitev pripadajočega zemljišča v 7. členu Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL); za stavbe, zgrajene pred 1. januarjem 2003 pa še v 4. in 6. odstavku 30. člena ZVEtL.

6. Ker je pripadajoče zemljišče k stavbi last vsakokratnega lastnika stavbe, če je stavba v etažni lastnini pa skupni del stavbe, ki je v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe (1. odstavek 7. člena ZVEtL), je neutemeljeno pritožničino stališče, da predstavlja določitev pripadajočega zemljišča poseg v njeno lastninsko pravico. Predlagatelji imajo prav, ko poudarjajo, da pritožnica lastninske pravice na zemljišču, potrebnem za redno rabo stavbe, ni pridobila; kaj vse je na njem načrtovala, za odločitev v tej zadevi ni odločilno.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da za obravnavano stavbo, zgrajeno v letu 1936, pripadajočega zemljišča ni mogoče določiti po kriteriju iz prvega stavka 4. odstavka 7. člena ZVEtL¹, saj prostorski akt iz časa gradnje ali načrt zunanje ureditve ni bil najden. Pritožnica tem dejanskim ugotovitvam in pravnemu zaključku sodišča prve stopnje, ne nasprotuje. Ker je tako, je moralo sodišče pripadajoče zemljišče določiti po kriterijih, ki jih določa drugi stavek 4. odstavka 7. člena ZVEtL². Uporabilo je kriterija iz 1. in 2. točke 4. odstavka 7. člena ZVEtL in se postavilo na pravilno izhodišče, da je pri ugotavljanju pretekle redne rabe zemljišča pomembno, kako so zemljišče uporabljali (in razumeli) imetniki stanovanjske pravice na stanovanjih v družbeni lastnini in ne predvojni lastnik celotne stavbe. Tudi pri presoji kriterija iz 1. točke 4. odstavka 7. člena je relevanten čas po nacionalizaciji in ne čas pred njo. Le, če bi sodišče pripadajoče zemljišče določilo po kriteriju iz 3. točke 4. odstavka 7. člena ZVEtL (pa ni), bi moralo v skladu s 6. točko 30. člena ZVEtL (ker gre za stavbo, zgrajeno pred 1. januarjem 2003) upoštevati merila in pogoje iz tistih prostorskih aktov, ki so veljali v času izgradnje stavbe.³

8. Pritožnici je treba pojasniti, da je sodišče prve stopnje zaradi narave in namena postopka, katerega cilj naj bo pravilna in celovita ureditev pravnih razmerij med udeleženci na podlagi kolikor mogoče široko ugotovljenega dejanskega stanja, obravnavalo prav vse njene pravno pomembne trditve, tudi tiste, ki jih je navedla po prvem naroku za glavno obravnavo in tik pred koncem postopka. Takšno ravnanje je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno. A pritožbeno sodišče lahko v pritožbi prvič zatrjevana dejstva obravnava le, če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave.

9. Pritožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da "investitorica M. P. ni nikdar pridobila parcele št. 2301, zato na njej tudi niso mogli pridobiti lastninske pravice predlagatelji, saj na druge ni mogoče prenesti več pravic kot jih imaš sam", kot je njeno trditev iz pripravljalne vloge, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 8. 9. 2016 (list. št. 378 in 379), pravilno povzelo v izpodbijanem sklepu. Kaj naj bi takšna trditev (sploh glede na zgoraj opisane kriterije, ki jih za določitev pripadajočega zemljišča določa ZVEtL) pomenila, je težko dognati. Očitno pa je, kako jo je razumelo sodišče prve stopnje - nasprotni udeleženki je pojasnilo, da se je z generalno nacionalizacijo gradbenih zemljišč spremenila pravna narava povezave med zemljišči in stavbo, tako da odtlej zemljišče deli pravno usodo stavbe in ne obratno; s tem nujno nastopi vprašanje, ali bi za redno rabo stavbe v sistemu družbene lastnine lahko služilo bodisi večje bodisi manjše zemljišče v primerjavi s tistim, ki ga je v času zasebne gradnje pridobil investitor. Sodišče prve stopnje zavzame stališče, da predstavljajo najustreznejši kriterij za ugotavljanje obsega takšnega zemljišča okoliščine rabe v času družbene lastnine, manj pa v času gradnje stavbe. Pritožnica temu razumevanju njene dileme ne nasprotuje, v pritožbi pa spet ponavlja zgoraj povzete navedbe in jim dodaja nove - "v kolikor oziroma ko je M. P. po izgradnji predmetne stavbe razpolagala s stanovanji v tej stavbi, je lahko razpolagala tudi s pripadajočim zemljiščem, katerega lastnica je bila, ne pa tudi z drugim, kot npr. parc. št. 2301/2 k. o. ..., saj v zvezi s tem nikoli ni imela prav nobenega razpolagalnega upravičenja ... in da je predvojni lastnik lahko na nove pridobitelje prenesel le toliko pravic kot jih je imel sam". Tudi te navedbe ostajajo v veliki meri nejasne. Če naj bi jih bilo razumeti v smislu obsega in narave pogodb predlagateljev, s katerimi so pridobili lastninsko pravico na posameznih delih stavbe, katere pripadajoče zemljišče se v tem postopku določa, gre za neopravičene pritožbene novote, ki jih višje sodišče v skladu s 1. odstavkom 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom zakona o nepravdnem postopku (ZNP) ne sme obravnavati.

10. V vsebinskem smislu pa pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da predstavljajo najustreznejši kriterij za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča okoliščine rabe v času družbene lastnine. To stališče je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno zato, ker je država (konkretno: Občina Y.) s podržavljanjem (ko je po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje najkasneje nastala dejanska etažna lastnina) in vzpostavitvijo stanovanjske pravice na posameznih delih stavbe, (praviloma) povzročila tudi spremembo obsega zemljišča, potrebnega za normalno (redno) rabo zgradbe. Neutemeljeno je zato pritožbeno odrekanje zemljišča, potrebnega za normalno (redno) rabo zgradbe etažnim lastnikom stavbe, zgrajene pred prvo svetovno vojno, s sklicevanjem na to, da ne gre za plansko gradnjo v času družbene lastnine. Naj gre za takšno gradnjo, ali gradnjo pred podržavljenjem, je zemljišče, potrebno za redno rabo enake zgradbe, enako.

11. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je sporna parcela parkirišče severno od pročelja stavbe, ki je omejeno z betonskim robnikom na severni strani in rumenimi tlakovci na južni strani. Najkasneje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo na opisani način ločeno od asfaltiranega pločnika, najkasneje od leta 1978 dalje pa je zaprto z zapornico, ključe imajo (praviloma le) stanovalci naslova A, ki parkirišče izključno uporabljajo. Takšnim dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje o uporabi spornega zemljišča pritožnica ne nasprotuje; nasprotno, pritrjuje jim. V pritožbi navaja, da je iz dokazov, ki jih je ocenilo sodišče (in nekaterih, ki jih ni) mogoče zaključiti le, da "... so si predlagatelji že več desetletij nazaj neupravičeno uzurpirali zemljišče". Zakaj bi bila njihova uporaba neupravičena, pritožnica ne pojasni.

12. Ob takšnem pritožbenem stališču (torej ob izrecnem sprejemanju ugotovitev o uporabi parcele za parkirišče) je nerazumljiv pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do "... aeroposnetkov nasprotne udeleženke M. za leto 1954 in 1964, iz katerih pa izhaja, da parkirišča na spornem zemljišču (še) ni bilo ...". Glede na slabo kvaliteto posnetkov (očitno ima pritožnica v mislih listini v prilogah D5 in D6) pa to, da se sodišče prve stopnje do posnetkov ni izrecno opredelilo, tudi ne predstavlja kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se mora namreč opredeliti do tistih trditev udeležencev postopka in tistih dokazov, ki so za odločitev bistvenega pomena. To, da se ni opredelilo do posnetkov, iz katerih stanja v naravi ni mogoče razbrati, ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka.

13. Ker je torej sporno zemljišče, zemljišče, na katerem so parkirni prostori (1. točka 4. odstavka 7. člena ZVEtL) in se kot takšno redno uporablja že najmanj od sedemdesetih let prejšnjega stoletja (2. točka 4. odstavka 7. člena ZVEtL), ga je sodišče pravilno določilo za pripadajoče zemljišče stavbe na naslovu A.

14. Pritožba torej ni utemeljena, sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe ZVEtL in kriterije za določitev pripadajočega zemljišča presodilo izjemno skrbno, prav tako, kot to v pritožbi predlaga pritožnica, pri tem pa tudi ni zagrešilo očitanih ali kakšne od po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb postopka. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Pritožnica in predlagatelji sami krijejo stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 35. člena ZNP).

-------------------------------
¹ Za zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe v smislu prejšnjega odstavka se šteje zemljišče, ki je bilo kot tako načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali v drugih upravnih aktih, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče.
² (4) Če pripadajočega zemljišča na tak način ni mogoče ugotoviti, ga določi sodišče, upoštevajoč vse okoliščine primera, pri čemer upošteva zlasti: 1. tisto zemljišče, ki predstavlja dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in podobno, 2. preteklo redno rabo zemljišča in3. merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki v času odločanja sodišča veljajo na območju, kjer zemljišče leži.
³ A tudi v tistem času so k stanovanjskim objektom pripadale utrjene površine (dovozi, parkirišča, dostopi, dvorišča) in zelene površine, ki so bili nujno potrebni za funkcioniranje objektov, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi pojasnila izvedenke.

Datum zadnje spremembe:

28.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep I Cp 371/2017
• VSL Sklep I Cp 1939/2020
• VSL sklep I Cp 2387/2016