VSL Sodba I Cp 167/2017

Jedro

Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju dejstva, da sta tožnika že ob vložitvi tožbe zahtevala odškodnino tudi zaradi manjvrednosti njune nepremičnine, ki sta jo po prejemu izvedeniškega mnenja le zneskovno prilagodila, ugovor zastaranja povišanega dela zahtevka pravilno zavrnilo.

Izvedenec je na naroku pojasnil, da glede metodologije za določanje manjvrednosti nepremičnine v strokovni literaturi ni kakšnih posebnih napotkov, z izjemo, da je oceno treba znati razložiti.

Tožnika odločitev o nepriznanju stroškov pred pravdo angažiranega izvedenca utemeljeno grajata, saj gre za izjemno zahteven pravdni postopek, kjer sta bila prisiljena angažirati izvedenca že zato, da je bilo sploh mogoče ugotoviti vzroke, zaradi katerih je prišlo do nastanka škode, ter odgovorne osebe, pa tudi za oceno stroškov sanacije in višino nastale škode. V takšnem primeru sodna praksa predpravdni strošek izvedeniškega mnenja priznava kot za pravdo potreben strošek skladno s prvim odstavkom 151. v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu tako spremeni, da se dosojeni znesek odškodnine za premoženjsko škodo iz 1. točke izreka zniža na 41.656,00 EUR, tožnikoma pa se v okviru pravdnih stroškov prizna znesek 2.840,00 EUR, tako da se izrek v celoti glasi:

"I. Prva tožena stranka je dolžna nerazdelno z drugo toženo stranko v roku 15 dni tožnikoma plačati odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 41.656,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2008 dalje do plačila.

II. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožnikov do druge tožene stranke (nerazdelno s terjatvijo prve tožene stranke do zneska 41.656,00 EUR) na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 48.090,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2008 dalje do plačila.

III. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

IV. Prva in druga tožena stranka sta dolžni v roku 15 dni nerazdelno tožnikoma povrniti pravdne stroške postopka na prvi stopnji v višini 18.950,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

V. Tožnika sta dolžna povrniti prvi toženi stranki pravdne stroške v višini 1.929,65 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

VI. Tožnika sta dolžna povrniti drugi toženi stranki pravdne stroške v višini 924,31 EUR v roku 15 dni, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo."

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in v nespremenjenem ter izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča in prva tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka je dolžna v 15. dneh drugi toženi stranki povrniti 179,41 EUR stroškov postopka na drugi stopnji, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi manjvrednosti nepremičnine, tako da je prvi toženi stranki naložilo plačilo zneska 48.090,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2008 dalje, glede druge tožene stranke pa je ugotovilo obstoj terjatve v enakem znesku. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožencema naložilo nerazdelno povračilo pravdnih stroškov tožnikov v višini 17.266,25 EUR. Hkrati je tožnika zavezalo, da sta dolžna prvi toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.624,97 EUR, drugi toženi stranki pa v višini 924,31 EUR.

2. Zoper sodbo sta pritožbo vložila tožnika in prva tožena stranka.

3. Tožnika pritožbo vlagata zoper zavrnilni del sodbe glede zahtevka v višini 4.980 EUR za stroške električnega agregata in glede sklepa o stroških v povezavi z zavrnjenim zahtevkom po povračilu predpravdnih stroškov za izvedenca A. A. v višini 2.840 EUR. Glede agregata je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Tožnika sta pojasnila, da dizelski električni agregat predstavlja pomemben sestavni del vgrajenega prečrpališča, saj zagotavlja avtonomnost in neprekinjenost delovanja v primeru motene dobave električne energije. Višino stroška sta izkazala s ponudbo družbe G., d. o. o., in pojasnila, da jima je bila vgradnja agregata svetovana kot nujno potrebna. Splošno znano je, da je v primeru neviht z večjimi količinami meteornih padavin pogosto motena dobava z električno energijo, kar povzroči prenehanje delovanje prečrpališča. Sodna izvedenca B. B. in C. C. sta potrdila, da je vgradnja prečrpališča nujen strošek sanacije, kar utemeljuje nujnost dobave električnega agregata, ki predstavlja del celovite in dokončne sanacije posledic obravnavanih škodnih dogodkov. Tožnika sta obstoj stroška predpravdnega izvedeniškega mnenja dokazovala z računom izvedenca s 24. 11. 2008 ter predloženim izvedeniškim mnenjem. Nujnost in potrebnost tega stroška sta utemeljevala z navedbo, da sta bila po škodnih dogodkih prisiljena angažirati izvedenca, da je sploh ugotovil vzroke, zaradi katerih je prišlo do nastanka škode ter odgovornost povzročitelja škode. Takšna ekspertiza je bila nujno potrebna za vložitev tožbe. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da v tako zahtevnih odškodninskih postopkih predpravdni stroški izvedenca predstavljajo potrebne pravdne stroške. O povračilu predpravdnih stroškov sodišče še ni pravnomočno odločalo, zaradi česar bi jih moralo priznati. Predlagata, da sodišče upoštevaje uspeh tožeče stranke v pravdi v korist tožnikov spremeni celoten sklep o stroških.

4. Prva tožena stranka sodbo izpodbija v I. in III. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče v celoti zavrne zahtevek tožnikov, oziroma podredno pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Prva toženka vztraja, da je tožbeni zahtevek tožečih strank v delu, kot je bil modificiran 11. 1. 2016, zastaral. Tožnika povišanja zahtevka nista utemeljila na trditveni podlagi, temveč sta se zgolj sklicevala na prejeto izvedeniško mnenje izvedenca C. Zato je njun tožbeni zahtevek nesklepčen. Neživljenjski je zaključek sodišča, da sta tožnika za vse potrebne stroške celovite sanacije izvedela šele z mnenjem sodnega izvedenca C. 18. 12. 2015, torej več kot sedem let po škodnem dogodku, po pridobitvi že dveh mnenj izvedencev in po izvedbi sanacije nepremičnine. Ocena sodišča, da tožnikoma ni mogoče očitati pomanjkanja skrbnosti, ne vzdrži resne presoje. Tožnika nista navajala, da bi bilo zvišanje zahtevka potrebno zaradi prilagoditve razmeram, ki so se spremenile zaradi poteka časa, ali dejstev, ki tožnikoma niso mogla biti znana pred tem. Sodna praksa je enotna, da bi bilo zastaranja glede zvišanega dela pretrgano z vložitvijo tožbe le, če bi izvedenec ugotovil kaj novega, česar tožnika nista mogla predvideti že pred izdelavo predmetnega mnenja. Sklicuje se na odločbi II Cp 3173/2015 s 13. 1. 2016 in VSL I Cp 1125/2010 z 19. 5. 2010. Prva toženka tudi ne soglaša s tržno vrednostjo nepremičnine, kot jo je ocenil izvedenec C. Opozarja, da je v tistem času globalna kriza že prizadela nepremičninski trg. Sodišče je v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje. Prav tako je povsem napačna ocena manjvrednosti nepremičnine zaradi posledic škodnega dogodka. V zvezi s tem je sodišče brez potrebe razpravljalo o stroških in načinu sanacije, saj je manjvrednost objekta odvisna od vrednosti objekta. Izvedeniško mnenje je mogoče razumeti celo tako, da zmanjšanja vrednosti nepremičnine zaradi vpliva poplave z odpadnimi vodami sploh ne bi bilo, če bi tožnika izvedla vse potrebne sanacijske ukrepe. Če bi ravnala dovolj skrbno, tudi škoda ne bi nastala. Samo dejstvo, da sta tožnika v nepremičnini živela in jo uporabljala, ne more vplivati na njuno skrbnost pri odpravi škode. Iz povzemanja mnenja izvedenca C. ni jasno, na katero časovno obdobje so vezane predmetne ocene stroškov v višini 48.090,20 EUR, zaradi česar sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pri postavkah glede zidarskih, obrtniških in instalacijskih del ter glede odškodnine za rušitvena dela gre za res iudicata, saj je sodišče že s sodbo III P 3553/2008 z 28. 4. 2014 priznalo tožnikoma iz naslova premoženjske škode 16.816,09 EUR. Iz odločbe izhaja, da je sodišče tožnikoma priznalo povračilo stroškov za slikopleskarska dela, uničeno pohištvo, uničene električne stroje in naprave, talne obloge, stroške izsuševanja in dezinfekcije. Prisojena premoženjska škoda se je opirala na mnenje izvedenca B., ki ga je podal na podlagi lastne ocene, račune je vzel le kot izhodišče. Glede na navedeno ne vzdrži obrazložitev, da se je tožnikoma že priznana premoženjska škoda nanašala na škodo, ki jima je dejansko nastala in je njen nastanek izkazan bodisi z listinami bodisi z izpovedbo tožnikov. Prva toženka izrecno izpodbija tudi strošek za dobavo in vgradnjo savne ter opozarja, da se te postavke ne da preizkusiti. Ni jasno, v kakšnem znesku je upoštevana uporaba strojne opreme, prav tako tudi ne, ali je sodišče tožnikoma priznalo celoten strošek vgradnje nove savne. V zvezi s stroškovno odločitvijo prva toženka poudarja, da bi sodišče moralo medsebojno pobotati obveznosti pravdnih strank, česar v izpodbijani sodbi ni storilo. Njen izrek je zato napačen.

5. Na pritožbo prve toženke sta odgovorila tožnika in prerekala podane pritožbene navedbe.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Tožnika s to pravdo zahtevata plačilo odškodnine za škodo, ki jima je nastala zaradi neskrbnega in malomarnega ravnanja toženk glede pristopa k sanaciji poškodovanega kanala K-5 na delu avtoceste ... V pritožbenem postopku je sporen le še del zahtevka, s katerim uveljavljata povračilo premoženjske škode v zvezi z manjvrednostjo njune nepremičnine. Tožnika sta po prejemu izvedeniškega mnenja izvedenca gradbene stroke C. C. vtoževani znesek odškodnine po tej postavki dvignila in spremenila tožbo, kar je sodišče iz razlogov smotrnosti dopustilo. Ker nobena od strank v okviru označbe izpodbijanega dela odločbe ne omenja pritožbe zoper sklep, je ta postal pravnomočen, zato se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do povsem pavšalnih trditev prve toženke o neizpolnjevanju pogoja za dopustitev spremembe tožbe iz prvega odstavka 185. člena ZPP. Tudi sicer so te trditve neutemeljene, saj je bila tožba spremenjena le glede višine vtoževanega zneska, kar na potek samega postopka ni vplivalo in ga ni dodatno zavleklo.

8. Drži pritožbena navedba, da izvedeniško mnenje ne more nadomestiti trditvene podlage pravdnih strank. Vendar sta tožnika v postopku pravočasno podala trditve, da jima je zaradi nedopustnih ravnanj toženk nastala škoda tudi zaradi manjvrednosti nepremičnine, ki je bila zalita s fekalnimi vodami, kar sta zneskovno opredelila, sklicujoč se na pred pravdo pridobljeno izvedeniško mnenje, ter si pridržala možnost, da zahtevek po prejemu strokovnega mnenja v tem postopku ustrezno zvišata. To za sklepčnost njune tožbe v tem delu zadošča in ne drži, da bi tožnika ob spremembi tožbenega zahtevka morala še dodatno pojasnjevati metodologijo za izračun manjvrednosti nepremičnine. Pogojev za zavrnitev tožbenega zahtevka, ker iz trditev ne bi izhajala v predlogu izražena posledica, torej ni.

9. Sodna praksa, da se zastaranje pretrga v primeru vložitve tožbe tudi za kasneje povečani del tožbenega zahtevka, je poenotena¹. Zastaranje se namreč veže na obveznost in ne na posamičen, v postopku preoblikovani, zahtevek glede iste obveznosti. Zato se lahko v zastaralnem roku, določenem za posamično obveznost, postavijo različni zahtevki, ki izvirajo iz iste dejanske in pravne podlage. Bistveno je, da s povišanjem tožbenega zahtevka tožnika nista zahtevala nekaj novega, temveč v okviru istega dogodka na isti dejanski podlagi izpolnitev iste odškodninske obveznosti v višjem znesku. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera, torej dejstva, da sta tožnika že ob vložitvi tožbe zahtevala odškodnino tudi zaradi manjvrednosti njune nepremičnine, ki sta jo po prejemu izvedeniškega mnenja le zneskovno prilagodila, ugovor zastaranja povišanega dela zahtevka pravilno zavrnilo. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da odločitev, na katero se sklicuje prva toženka (VSL I Cp 1125/2010), predstavlja odstop od sicer sprejete sodne prakse ter zato ne pomeni prepričljivega argumenta glede podanega ugovora zastaranja.

10. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju tržne vrednosti nepremičnine tožnikov v juliju 2008 oprlo na izvedeniško mnenje sodnega izvedenca in cenilca gradbene stroke. Ta je glede na podane pripombe strank mnenje dodatno dopolnil in svoje stališče prepričljivo pojasnil ob zaslišanju pred sodiščem prve stopnje. Opozoril je, da je vrednost nepremičnine ugotavljal na podlagi analize trga v konkretnem obdobju in s pristopom primerljivih prodaj petih referenčnih objektov. Prva toženka zato zgolj s subjektivnim stališčem, da je predmetna ocena tržne vrednosti nepremičnine pretirana, strokovne in verodostojne ocene izvedenca ne more izpodbiti.

11. Po ponovnem zaslišanju izvedenca v pritožbenem postopku pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključke sodišča prve stopnje o načinu ugotavljanja manjvrednosti nepremičnine zaradi posledic škodnega dogodka po principu izračuna stroškov, ki bi bili potrebni za celovito odpravo škodnih posledic. Izvedenec je na naroku pojasnil, da glede metodologije za določanje manjvrednosti nepremičnine v strokovni literaturi ni kakšnih posebnih napotkov, z izjemo, da je oceno treba znati razložiti. Pavšalni odstotek od vrednosti nepremičnine sam po sebi ne pomeni ničesar, saj je manjvrednost odvisna od stroškov odprave napak, tako za obstoječega lastnika nepremičnine kot potencialnega kupca. Ker je izvedenec ocenil, da je v konkretnem primeru škodo na objektu tožnikov mogoče dokončno sanirati, je kot manjvrednost objekta ocenil potreben vložek dela in sredstev za odpravo posledic. Pritožbeno sodišče tak pristop sprejema, da bi bili stroški za odpravo posledic škode drugačni od ugotovljenih, pa prva tožena stranka v pritožbi ne zatrjuje. Tožnikoma ni mogoče očitati, da še nista izvedla vseh ukrepov za celovito sanacijo, saj to na višino celotne odškodnine ne vpliva. Če bi tožnika namreč že izvedla vsa potrebna sanacijska dela, bi jima nastala višja škoda zaradi izvedenih del, v konkretnem primeru pa se del teh stroškov kaže v obliki manjvrednosti nepremičnine, na kateri še obstojijo zaznavne škodne posledice. Prva toženka v postopku tudi ni konkretizirano zatrjevala, da bi zaradi opustitve sanacije škode tožnikoma nastala dodatna škoda, ki ne bi izvirala iz zalitja nepremičnine, temveč bi nastala zaradi njunih opustitev.

12. Ne držijo pritožbene trditve prve toženke, da je sodišče prve stopnje ponovno odločalo o delu zahtevka, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 34. točki sodbe, so bili tožnikoma v dosedanjem postopku že pravnomočno prisojeni tisti stroški odprave škode, ki so jima dejansko nastali in so bili izkazani s posameznimi računi. Z izpodbijano sodbo prisojeni znesek pa predstavlja bodoče izdatke, ki bodo potrebni za celotno sanacijo nepremičnine, trenutno pa pomenijo njeno manjvrednost.² Bistvene kršitve določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

13. Prva toženka je v pritožbi utemeljeno opozorila, da iz mnenja izvedenca C. ne izhaja, na katero časovno obdobje je vezana ocena stroškov. Ob ponovitvi dokaza z zaslišanjem izvedenca v pritožbenem postopku je ta na predlog sodišča pripravil dodatno oceno manjvrednosti nepremičnine po cenah v letu 2008, v katerem je prišlo do škodnega dogodka in v katerem je bila že vložena tožba, s katero tožnika zahtevata povračilo škode z zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2008 dalje. Ker so bili stroški dela in materiala v zvezi s popolno sanacijo posledic škode po cenah iz omenjenega razdobja nekoliko nižji kot v letu 2015, je pritožbeno sodišče opravilo ponoven obračun škode. Tako je za pripravljalna in rušitvena dela tožnikoma namesto zneska 11.304 EUR priznalo znesek 9.133 EUR, za zidarska, obrtniška in instalacijska dela namesto 30.114 EUR znesek 26.409 EUR, znesek opreme, ki se nanaša zgolj na lesene dele savne, pa je ostal enak v višini 2.500 EUR. Skupno ugotovljeni potrebni stroški za popolno sanacijo, ki predstavljajo škodo zaradi manjvrednosti objekta, znašajo 38.042 EUR oziroma ob upoštevanju DDV 41.656,00 EUR.

14. Prva toženka v zvezi s strani izvedenca ugotovljenimi potrebnimi deli in materialom za sanacijo škode izrecno izpostavlja le strošek dobave in vgradnje savne. Pritožbeno sodišče po izvedenem dokazu z zaslišanjem izvedenca na glavni obravnavi nima pomislekov v njegove ugotovitve, da leseni del savne, izdelane po meri, predstavlja del nepremičnine, ki je bil z zamakanjem uničen, zato je nepremičnina tožnikov manj vredna tudi za znesek, potreben za zamenjavo tega uničena dela. Ta znaša 2.500 EUR in ne vsebuje stroškov strojne opreme.

15. Tožnika v pritožbi utemeljeno izpostavljata, da glede plačila stroškov agregata sodišče v predhodnem postopku še ni pravnomočno odločilo, saj je to postavko obravnavalo le v okviru sanacije škode in ne v okviru ugotavljanja škode zaradi manjvrednosti nepremičnine. Vendar pritožbeno sodišče po izvedenem dokazu z zaslišanjem izvedenca ocenjuje, da strošek agregata ne sodi v okvir stroškov celovite sanacije škode, ki predstavljajo izhodišče za ugotavljanje manjvrednosti nepremičnine. Gre za strošek izboljšanja stanja nepremičnine, ki ni nujno potreben za delovanje sistema prečrpališča. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka glede zneska 4.980 EUR, ki se nanaša na stroške električnega agregata, je zato pravilna.

16. Sodišče prve stopnje tožnikoma ni priznalo stroškov pred pravdo angažiranega izvedenca A. A., ne kot nastalo škodo niti v okviru pravdnih stroškov. Tožnika takšno odločitev utemeljeno grajata, saj gre za izjemno zahteven pravdni postopek, kjer sta bila prisiljena angažirati izvedenca že zato, da je bilo sploh mogoče ugotoviti vzroke, zaradi katerih je prišlo do nastanka škode, ter odgovorne osebe, pa tudi za oceno stroškov sanacije in višino nastale škode. V takšnem primeru sodna praksa predpravdni strošek izvedeniškega mnenja priznava kot za pravdo potreben strošek skladno s prvim odstavkom 151. v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov ugodilo in znesek 2.849 EUR upoštevalo v okviru njunih priznanih pravdnih stroškov.

17. Ker je sodišče spremenilo odločitev o glavni stvari, je ponovno odločalo o uspehu strank v pravdi. Tožnika sta po temelju uspela v celoti, torej s 100 %, po višini pa z 62 % tožbenega zahtevka. Njun skupni uspeh v postopku je 81 %. Pri odmeri stroškov je sodišče izhajalo iz ugotovitve obsega priznanih stroškov, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje in ki ji pravdni stranki v pritožbah nista oporekali. Stroške tožeče stranke je sodišče prve stopnje odmerilo na 20.555,06 EUR, povečano za stroške pred pravdo pridobljenega izvedeniškega mnenja pa ti stroški znašajo 23.395,06 EUR. Upoštevajoč 81 % uspeh v postopku sta prva in druga tožena stranka dolžna nerazdelno tožnikoma povrniti pravdne stroške v višini 18.950,00 EUR. Potrebne pravdne stroške prve tožene stranke je sodišče priznalo v višini 10.156,09 EUR, glede na 19 % uspeh prve toženke v postopku sta ji tožnika dolžna povrniti 1.929,65 EUR stroškov pritožbenega postopka. V stroškovno odločitev glede druge toženke sodišče ni posegalo, saj ta pritožbe ni vložila, tožnika pa glede glavne stvari s pritožbo nista uspela. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe prve toženke še dodaja, da opustitev medsebojnega pobotanja pravdnih stroškov ne predstavlja kršitve postopka, zaradi katere bi bil izrek o stroških napačen. Določbe ZPP o dolžnosti pobotanja pravdnih stroškov posameznih strank v postopku ne govorijo, zaradi preglednosti pa je v zapletenejših primerih ustreznejši način, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje.

18. Odločitev pritožbenega sodišča o spremembi tožbe temelji na prvi alineji 358. člena ZPP.

19. Tožnika sta v pritožbenem postopku uspela le v obsegu priznanja predpravdnega izvedeniškega mnenja v okviru stroškov postopka, prva tožena stranka pa le v obsegu upoštevanja cen za opravljena dela iz obdobja julija 2008. Obe stranki sta torej s pritožbama uspeli v manjšem delu, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da obe krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

20. Druga toženka pritožbe ni vložila, udeležila pa se je naroka pred sodiščem druge stopnje. Gre za potrebni pravdni strošek, ki sta ji ga dolžna povrniti tožnika. Odmera nagrade je razvidna iz stroškovnika v spisu, pri čemer je sodišče izhajalo le iz vrednosti za tožnika v pritožbi spornega predmeta 7.820 EUR.

-------------------------------
¹ Primerjaj odločitve VSRS III Ips 57/1996, II Ips 342/2014, II Ips 919/2007, II Ips 55771198, II Ips 174/2001 in II Ips 204/2013.
² Izvedenec B. je predložene račune strank res vzel le kot izhodišče za svoje mnenje, vendar je sodišče pri odločitvi v delu, ki je že pravnomočna, izhajalo iz računov in ne iz mnenje izvedenca B., saj bi sicer odločilo preko postavljenega zahtevka. To je razvidno iz 63. - 65. točke sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3553/2008-3 v povezavi s 17. točko odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2716/2014.

Datum zadnje spremembe:

22.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 24/2010
• VSL sklep II Cp 3352/2014
• VSL sklep II Cp 294/2011