VSL Sodba I Cpg 680/2016

Jedro

Sklepčnost tožbe pomeni, da iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, izhaja tista pravna posledica, ki jo zatrjuje v zahtevku. V formalnem pogledu predstavlja trditveno breme dolžnost tožnika, da v tožbi navede dejstva, na katera opira zahtevek, v vsebinskem pogledu pa dolžnost tožnika, da navede vsa tista dejstva, ki utemeljujejo zahtevek.

Določbi 2. in 3. člena OZ omogočata svobodno urejanje obligacijskih razmerij in pogodbenim strankam omogočata, da uredijo svoje obligacijsko razmerje drugače, kot je določeno v OZ (ob predpostavki, da iz posamezne določbe zakona ali iz njenega smisla ne izhaja kaj drugega).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 153306/2014 z dne 13.11.2014 ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 405,04 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 153306/2014 z dne 13.11.2014 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka ter zahtevek zavrnilo, (II.) toženi stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper I. točko izreka se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je v tem postopku zatrjevala in dokazovala, da sta s toženo stranko dne 18.8.2014 sklenili Pogodbo o ciljnem predplačilu št. OD-4309-2014 (v nadaljevanju: pogodba). Obveznost tožeče stranke po pogodbi je bila, da bo najkasneje do 22.8.2014 znesek svoje obveznosti po pogodbi (predplačilo do največ 5.000,00 EUR) prijavila v večstransko multilateralno kompenzacijo do tožene stranke, slednja pa se je zavezala, da bo najkasneje do 1.9.2014 znesek ciljnega predplačila, in sicer v višini izkazanega pokritja po multilateralni kompenzaciji, vrnila tožeči stranki (3. odstavek 2. člena pogodbe). Kompenzacija je bila izvršena, tožena stranka pa svoje obveznosti vračila pogodbeno dogovorjenega zneska ni realizirala.

6. Tem trditvam tožeče stranke je tožena stranka nasprotovala z navedbami, da tožeča stranka ni navedla predpisov, na katerih temelji svojo terjatev, ter še, da od tožeče stranke ni prejela nobenega brezobrestnega predplačila.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga nesklepčnosti. Navedlo je, da v kolikor je tožena stranka v okviru večstranske kompenzacije poplačala upnike tožeče stranke v višini 5.000,00 EUR in je v ta namen tožeča stranka do tožene stranke v svojih poslovnih knjigah vzpostavila obveznost, ni logično, da bi se tožena stranka s pogodbo hkrati zavezala vtoževani znesek vrniti tožeči stranki, saj je znesek za namene večstranskega pobota zagotovila tožena stranka. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki še očitalo, da ni pojasnila, kako so se zapirale terjatve in obveznosti ter zaključilo, da je bil namen pogodbenih strank poravnava obveznosti tožeče stranke do tretjih in izterjava (najbrž) toženi stranki dolgovanih zneskov do tretjih.

8. Višje sodišče soglaša s pritožbenim očitkom, da za zaključke, kakršni izhajajo iz izpodbijane sodbe, v navedbah pravdnih strank ni najti nobene opore. Tožeča stranka je (v vlogah in na naroku) pojasnila temelj vtoževane terjatve (Pogodba o ciljnem predplačilu št. OD-4309-2014), pojasnila je tudi vsebino pogodbe ter se v dokaz svojih navedb sklicevala na citirano pogodbo in še posebej na elektronsko sporočilo tožene stranke z dne 17.9.2014, iz katerega izhaja priznanje vtoževane terjatve. Pri tem ne gre spregledati niti tega, da je tožeča stranka na povsem pavšalne ugovorne trditve tožene stranke konkretizirano odgovorila v dveh vlogah (5.2.2015 in 10.6.2015), kljub temu pa je tožena stranka tudi v nadaljevanju postopka navajala zgolj to, da tožeča stranka ni navedla nobenega predpisa, na katerem temelji svojo terjatev. Že zgolj zaradi tega je napačen zaključek izpodbijane sodbe, da je zahtevek tožeče stranke nesklepčen.

9. Sklepčnost tožbe pomeni, da iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, izhaja tista pravna posledica, ki jo zatrjuje v zahtevku. V formalnem pogledu predstavlja trditveno breme dolžnost tožnika, da v tožbi navede dejstva, na katera opira zahtevek (1. odstavek 180. člena ZPP), v vsebinskem pogledu pa dolžnost tožnika, da navede vsa tista dejstva, ki utemeljujejo zahtevek.

10. Tožeča stranka je v tem postopku zatrjevala in dokazovala, da se je tožena stranka s pogodbo zavezala, da ji bo pogodbeno dogovorjeni znesek vrnila najkasneje do 1.9.2014, v elektronskem sporočilu z dne 17.9.2014 pa je svojo obveznost iz pogodbe priznala. Zakaj sta pravdni stranki sklenili pogodbo s takšno vsebino in kakšen konkreten namen sta z njo zasledovali, ni zatrjevala nobena od pravdnih strank, zaradi česar tudi ni bilo nobene potrebe, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo, kakšen je bil njun namen. Določbi 2. in 3. člena OZ namreč omogočata svobodno urejanje obligacijskih razmerij in pogodbenim strankam omogočata, da uredijo svoje obligacijsko razmerje drugače, kot je določeno v OZ (ob predpostavki, da iz posamezne določbe zakona ali iz njenega smisla ne izhaja kaj drugega, česar pa tožena stranka ni trdila). Udeleženci, ki prosto urejajo obligacijska razmerja, jih sicer ne smejo urejati v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli, vendar tožena stranka kaj takega ni niti zatrjevala niti dokazovala, prav tako pa zgolj zaradi tega, ker ni jasno, kakšne namene sta pravdni stranki s pogodbo zasledovali, še ni mogoče govoriti o njeni ničnosti (92. člen OZ).

11. V pravdnem postopku je uveljavljeno razpravno načelo, ki strankama nalaga, da navedeta dejstva in predlagata dokaze, na katere opirata svoje zahtevke ali s katerimi izpodbijata navedbe in dokaze nasprotnika. Ker se tožena stranka na trditve tožeče stranke, s katerimi je slednja izpodbijala njene ugovorne navedbe, ni odzvala, sodišče prve stopnje ni smelo odpraviti pomanjkljivosti njenega trditvenega in dokaznega bremena, pač pa bi moralo s strani tožeče stranke zatrjevana dejstva šteti za priznana (214. člen ZPP). Tožena stranka je imela možnost, da se o vtoževani terjatvi in navedbah ter dokazih tožeče stranke določno izjavi, česar pa ni storila. Tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazovala, da bi tožeča stranka s pogodbo prevzete obveznosti ne izpolnila (ali da bi jo izpolnila z napako), zaradi česar jo je tudi sama dolžna izpolniti. Ugovor tožene stranke, da tožeča stranka zahtevka ni utemeljila z navedbo predpisov, pa za odločitev ne more biti relevanten.

12. Ker je bilo dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje sicer pravilno ugotovljeno, je pa bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je višje sodišče sodbo spremenilo tako kot to izhaja iz izreka te sodbe (5 alineja 358. člena ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbene stroške tožeče stranke je sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško tarifo.

Datum zadnje spremembe:

22.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep I Cpg 27/2018
• VSL sklep I Cpg 1531/2015
• VSK sodba I Cpg 188/2006