VSL Sodba II Cp 2790/2016

Jedro

Znižanje kupnine iz naslova stvarnih napak je treba uveljavljati z oblikovalnim zahtevkom. V času, ko so tožniki vložili tožbo (v letu 2007), je bila sodna praksa drugačna, saj je dopuščala dajatvene zahtevke brez predhodnega oblikovalnega zahtevka, zato tožnikom ni mogoče očitati neskrbnosti pri oblikovanju zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenim zahtevkom in tožnikom znižalo kupnino, določeno v prodajnih pogodbah, tožencu pa naložilo, da tožnikom plača ustrezne zneske (I. - X. točka izreka). V točkah XI. - XXX pa je odločilo o stroških pravdnega postopka.

2. Toženec vlaga pritožbo zoper obsodilni del sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v celoti zavrne tožbene zahtevke. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obeh primerih uveljavlja povračilo stroškov prvostopenjskega in pritožbenega postopka, vključno s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Vztraja pri stališču, da je zahtevek za znižanje kupnine iz naslova jamčevanja za stvarne napake oblikovalni; slednjega bi morali tožniki postaviti že ob vložitvi tožbe. Zato ponovno opozarja na prekluzijo in v zvezi s tem izpostavlja določbo 480. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Opozarja na svoje ustavne pravice in poudarja, da je v izpodbijani sodbi stališče sodišča prve stopnje v nasprotju z načelom pravne varnosti (2. člen Ustave RS). Meni, da sprememba sodbe prakse ne more varovati pred nastopom prekluzije. V konkretnem primeru je pomembno tudi dejansko stanje in ne gre le za reševanje pravnih vprašanj. Opozarja na odsotnost zavrnilnega dokaza glede zaslišanja prič. Zavrnitve dokaza prvo sodišče sploh ni omenilo, zato je v tem delu izpodbijana sodba neobrazložena. V zvezi z obrazložitvijo zavrnjenih dokazov obširno povzema zakonske in ustavne določbe ter sodno prakso. Graja dokazno oceno izvedenskih mnenj, ki ji očita vsakršno neobrazloženost. Glede neustreznosti vhodnih vrat opozarja na napačno ugotovljeno dejansko stanje in zagrešeno bistveno kršitev pravil postopka. Meni, da bi moralo sodišče zaslišati pričo - zakonitega zastopnika podjetja X. A. A. - o okoliščinah vgradnje vhodnih vrat, ki jih iz pojasnila prej navedene družbe ni mogoče razbrati. Izraža svoje nestrinjanje s stališčem sodišča, da tožniki glede tega dela zahtevka niso prekludirani. V zvezi z vhodnimi vrati graja mnenje izvedenca, ki temelji le na domnevah ter na nekem drugem primeru. Ugotovitve priče B. B., ki sploh ni sodni izvedenec gradbene stroke, za to zadevo niso relevantne. V zvezi z nevgrajenimi zunanjimi senčili pritožnik izpostavlja neobrazloženo dokazno oceno in poudarja pravilnost prvega izvedenskega mnenja. Glede neustrezne zvočne in toplotne izolacije opozarja, da je bila za objekt izdana vsa ustrezna dokumentacija, česar pa sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo.

3. Odgovor na pritožbo so podali tožniki, ki pritrjujejo argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča ter predlagajo zavrnitev pritožbe, vključno s stroškovnimi posledicami.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožniki uveljavljajo jamčevalni zahtevek za znižanje kupnine iz tretjega odstavka 25. člena Zakona o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb. Toženec meni, da je enoletni prekluzivni rok za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov iz 480. člena OZ ob naknadni prilagoditvi tožbenega zahtevka že iztekel, zato so pravice tožnikov zaradi stvarnih napak ugasnile.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožbe, da je treba zahtevke za znižanje kupnine iz naslova stvarnih napak uveljavljati z oblikovalnim zahtevkom za znižanje kupnine. V času, ko so tožniki vložili tožbo (v letu 2007), je bila sodna praksa drugačna, saj je dopuščala dajatvene zahtevke brez predhodnega oblikovalnega zahtevka, zato tožnikom ni mogoče očitati neskrbnosti pri oblikovanju zahtevka. Vrhovno sodišče je šele s sodbo II Ips 38/2012 z dne 17. 10. 2013 zavzelo stališče, da je jamčevalni zahtevek za znižanje kupnine po OZ urejen kot tožbena oblikovalna pravica, kar pomeni, da lahko denarni zahtevek temelji le na predhodno uspešno uveljavljanem oblikovalnem zahtevku. Na novo sodno prakso so se tožniki odzvali z ustrezno postavitvijo oblikovalnega zahtevka, zato o prekluziji zaradi spremembe sodne prakse ni moč govoriti. Če bi bili njihovi prvotni denarni tožbeni zahtevek zavrnjeni zaradi nesklepčnosti, oblikovalni pa zaradi prekluzije, bi bili tožniki prikrajšani za sodno varstvo.

7. Pritožbeni očitek v zvezi z (ne)zavrnitvijo dokaznih predlogov ni utemeljen. Prvo sodišče je zavrnitev dokazov obrazložilo na strani 29 izpodbijane sodbe. Navedlo je razlog za zavrnitev dokazov, zato bi moral pritožnik v pritožbi konkretizirazno obrazložiti, kateri dokaz bi moralo sodišče po njegovem prepričanju izvesti in v zvezi s katerim od zatrjevanih dejstev. Temu pa pritožba ne zadosti. Pri uveljavljanju kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je ključno, da pritožnik pojasni, kako je kršitev podana v konkretnem primeru. Poleg tega pritožnik odločitve o zavrnitvi dokazov, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo na naroku, niti ni pravočasno grajal, zato se na to kršitev v pritožbi ne more več sklicevati (prvi odstavek 286. b člena ZPP).

8. Enako velja za dokazno oceno glede izvedenskih mnenj. Sodišče prve stopnje je pojasnilo razloge za (ne)upoštevanje izvedenskih mnenj. Takšna dokazna ocena omogoča njen preizkus, zato očitane bistvene kršitve niso podane.

9. Pri zahtevku za znižanje kupnine zaradi neustreznih vhodnih vrat je bistvena odsotnost toženčevih trditev, da bi bila vrata vgrajena drugače, kot sledi iz pojasnila družbe X. Zato je odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje priče A. A. pravilna. Izpovedba priče ne more nadomestiti trditvene podlage. Izvedenec je podatke o načinu vgradnje vrat črpal iz pojasnila podjetja, ki jih je vgradilo. Pomanjkljivosti vgradnje je pojasnil na naroku, in zaključil, da vrata ne ustrezajo predpisom o protivlomni zaščiti. Zato je zaključek prvega sodišča, da so vrata drugačna od dogovorjenih, pravilen; tožbenemu zahtevku pa je bilo tudi v tem delu pravilno ugodeno, saj gre za stvarno napako po 3. točki 459. člena OZ.

10. Drugi izvedenec je v zvezi z zunanjimi senčili ustrezno pojasnil razloge za potrebo po zasenčenosti vseh zunanjih stekel - 23. člen Pravilnika o toplotni zaščiti in učinkoviti rabi energije - zato je tožbeni zahtevek v tem delu utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo prvo izvedensko mnenje kot nejasno in nato sledilo drugemu, ki teh nejasnosti nima. Prepričljivo je pojasnilo, da gre za napako, ki pomeni odstop od predpisanih normativov. Dejstvo, da so bila v blokih, zgrajenih kasneje, zunanja senčila montirana na vseh steklenih zunanjih površinah, samo po sebi (upoštevaje celoten sklop prepričljivih razlogov) ni odločilno.

11. Prepričljivo pojasnjena je tudi odločitev v zvezi z zahtevkom zaradi neustrezne zvočne in toplotne izolacije. Izvedenka določnih ugotovitev ni predstavila, zato tožnikom ni mogoče očitati prepozne podaje pripomb. Pomanjkljiva izolacija sten med stanovanji je v nasprotju s predpisi; prvo sodišče pa je prepričljivo pojasnilo tudi aktivno legitimacijo tožnikov za uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova.

12. Razlogovanje pritožbe v zvezi z očitnimi napakami pri spremembi tožbenega zahtevka (decimalne vejice) na samo odločitev nima vpliva in predstavlja zgolj toženčevo interpretacijo, pri čemer pa povezave oziroma zveze z vplivom na pravilnost in zakonitost odločitve niti ne obrazloži.

13. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni zaznalo kršitev, na katere - skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP - pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in je logična posledica zavrnitve toženčeve pritožbe. Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi, predstavlja nepotreben strošek, ki ga tožniki nosijo sami (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Cpg 97/2016
• VSL Sodba II Cp 477/2018
• VSL sklep I Cpg 1345/2012