VSL Sodba I Cp 2960/2016

Jedro

Med pravdnima strankama soglasje volj za izvedbo del na cesti ni bilo doseženo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 37788/2015 z dne 30. 6. 2015 v celoti razveljavilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 1.425,09 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka (tožnica) iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Tekom postopka je bilo ugotovljeno, da so tožena stranka (toženec) in ostali solastniki nepremičnin, do katerih poteka skupna dovozna cesta, ki jo je izvajala tožnica, vse razgovore vodili z A. A. Sodišče ne navede, da del ni izvajala tožnica, ampak je razlog za zavrnitev zahtevka dejstvo, da ta z investitorji ni sklenila ustrezne pogodbe, da je investitorji niso izbrali za izvajalca gradbenih del in da z investitorji ni sklenila dogovora glede ureditve ceste. Solastniki spornih parcel in pravdni stranki so imeli številne sestanke, nekatere je v zapisnikih povzela B. B. Po mnenju tožnice je napačna ocena sodišča, da med pravdnima strankama ni bilo doseženo soglasje volj za izvedbo del na cesti. To izhaja iz večih razlogov. Za opravo nadzora nad izvedbo del na cesti je bil angažiran C. C., ki mu je bilo obljubljeno plačilo za do tedaj opravljeno delo, lastniki prve in druge hiše, torej tudi toženec, so bili pripravljeni plačati 4.700,00 EUR na enoto, pri čemer je A. A. pristal, da bodo cesto izdelali za 28.800,00 EUR brez DDV - zapisnik sestanka dne 11. 12. 2012. Na naslednjem sestanku 7. 1. 20113 ni bilo več govora o izgradnji ceste, na sestanku 26. 2. 2013 pa so se solastniki strinjali, da bodo dali del svojih lastnih parcel v skupno trase ceste in da cesta poteka skladno s projektom. C. je izpovedal, da je cesto izvajal A. A. oziroma njegovi delavci. Dela so se sočasno opravljala tako pri posameznih hišah, kot na cesti. Kdo drug naj bi jih opravljal, toženec ni pojasnil, ker je dela opravljala tožnica. Povedal je tudi, da je bila opravljena zakoličba ceste s strani D. D., delavca izvajalca. Vse zaslišane priče so povedale, da se je na cesti delalo, da cesto uporabljajo, da pa ne vedo, kdo je delal in zakaj je delal. Vsa dela je opravljala izključno tožnica, kar je bilo tudi dogovorjeno. Tožnico žalosti obnašanje toženca in ostalih solastnikov, ki so bili prisotni na skupnih sestankih. Navedbe toženca so protispisne in v nasprotju z listinskimi dokazi ter podane izključno za potrebe pravde. Tožnica je zatrjevala, da je cesto utrdila in uredila, da je izvedla električni priključek in da je izvedla meteorno kanalizacijo in TK priključek. Dokaz, da je tožnica v soglasju z lastniki parcel opravljala dela, je zapis, "da se A. A. poračuna za do sedaj narejena dela na cesti in elektriki, ki poteka po cesti." Tožnica je dela začela izvajati že konec leta 2012, nadaljevala v letu 2013 in določene manjše aktivnosti tudi v letu 2014. Dela je izvajala brez pogodbe, ker je verjela obljubam in besedam toženca in ostalih. Posebna pogodba se za realizacijo nečesa, kar je dogovorjeno, ne zahteva. Tožnica je pojasnila, da je bila po njenem prepričanju cena dorečena, podano je bilo soglasje med pravdnima strankama, izbrana je bila kot izvajalec dela, kljub temu, da ni bila podpisana izvajalska pogodba. Dejansko stanje je tako zmotno ugotovljeno, zmotno je uporabljeno materialno pravo. Tožnica ni nikoli prikrivala, da izvajalska pogodba ni bila sklenjena, vendar so bili vsi lastniki soglasni, da se dela s cesto izvajajo, kot so se tudi izvajala. Podpis družbe ... trgovina, d. o. o. na zapisniku 26. 2. 2016 ne odkazuje na to, da je bila ta izvajalec izgradnje skupne dovozne ceste. Tožnica opozarja, da je svoje navedbe podala tudi iz naslova neupravičene obogatitve po 190. členu OZ. V prvi pripravljalni vlogi je na peti strani podala dovolj zadostnih trditev, da bi sodišče lahko in moralo odločiti tudi o tožbenem zahtevku zaradi zatrjevane neupravičene obogatitve toženca oziroma prikrajšanja tožnice. Tožnica je pojasnila, da višina neupravičene obogatitve toženca predstavlja višino vtoževanega zahtevka, že v predhodnih navedbah je pojasnila, kakšna dela je tožnica opravila ter navedla, da cesto toženec uporablja, jo koristi, s čimer je obogaten na škodo tožnice. Podala je pravno relevantna dejstva. Trditve sodišča, da tožnica ni navedla kondikcijskega zahtevka, da ga ni obrazložila in da ni postavila podrejenega tožbenega zahtevka, so neutemeljene in napačne. Sodišče je tako razsodilo nasprotno kot izhaja iz predloženih listin in izpovedi, s čimer je zagrešilo kršitev iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP. S tem, ko se sodišče v obrazložitvi ni opredelilo in dokazno ocenilo vseh konkretno navedenih in pritožbenih grajanih dokaznih predlogov ter trditev tožnice, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zlasti 8. člena ZPP, kar vpliva na pravilnost in zakonitost končne odločitve.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje napravilo pravilno dokazno oceno, skladno z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Tožnica v pritožbi podaja svojo dokazno oceno in zatrjuje, da je bila v predmetni zadevi izbrana kot izvajalec, vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da tožnica z investitorji ni sklenila ustrezne pogodbe, da je ti niso izbrali za izvajalca gradbenih del na dovozni cesti in da tudi ni sklenila drugega dogovora glede ureditve ceste z investitorji. Pravilno je navedlo, da je brezpredmetno sklicevanje na določilo 58. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in teorijo realizacije, saj v konkretnem primeru volje za sklenitev posla na strani toženca tožnica ni izkazala. Solastniki spornih parcel so res imeli številne sestanke, vendar je ocena sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama soglasje volj za izvedbo del na cesti ni bilo doseženo, pravilna.

Sodišče prve stopnje je navedlo pravilne razloge in se sodišče druge stopnje nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Dejstvo, da je bilo za opravo nadzora nad izvedbo del C. C. obljubljeno plačilo za do takrat opravljeno delo v znesku 600,00 EUR (zapisnik z dne 11. 12. 2012), ter dejstvo, da so bili lastniki prve in druge hiše (torej tudi toženec) pripravljeni plačati 4.700,00 EUR na enoto, pri čemer je A. A. pristal, da bodo cesto izdelali za 28.800,00 EUR brez DDV ter navedbe glede nadaljnih sestankov, dokazne ocene sodišča prve stopnje v ničemer ne izpodbijejo. Sama tožnica v pritožbi navaja, da je C., zaslišan kot priča, izpovedal, da je cesto izvajal A. A. (s svojimi delavci), hkrati pa trdi, da je dela opravljala tožnica. To je sicer ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, le da je ugotovilo tudi, da je tožnica po sugestiji A. A. k posameznim opravilom pristopila samovoljno. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bilo (s tožencem) dogovorjeno, da dela opravlja tožnica. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da ne drži trditev, da je tožnico na sestankih (zlasti na sestanku 11. 12. 2012) zastopal A. A. oziroma D. D., saj takšna vloga A. A. niti D. D. iz zapisnika ni bila razvidna. Tožnica (predhodno) ponudbe investitorjem sploh ni posredovala oziroma je ponudbo poslala investitorjem šele v marcu 2013, medtem ko je prvotno ponudbo posredovala družba ... trgovina, d. o. o. (v nadaljevanju ... trgovina). Z lastniki se je torej dogovarjal A. A. oziroma družba ... trgovina in ne tožnica. Dogovori, na katere se tožnica sklicuje v pritožbi (glede poravnave 600,00 EUR C., glede poračuna A. A.), na odločitev ne vplivajo, glede na že navedeno ugotovitev, da se je s tožencem in ostalimi investitorji dogovarjal A. A. oziroma družba ... trgovina in ne tožnica (primerjaj npr. izpoved E. E., ki je izpovedal, da je bila ponudba (F., d. o. o.) za znesek 28.200,00 EUR sprejeta, da pa je v bistvu šlo za ponudbo ... trgovine in je njegova družba sodelovala z A. A., direktorjem ... trgovine. Je pa sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tudi ponudba ... trgovine ni bila sprejeta. Tožnica je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, z deli pričela brez ustreznega naročila lastnikov parcel in obenem solastnikov bodoče ceste in je ponudbo investitorjem poslala šele v marcu 2013, ti pa je niso sprejeli. Ob povedanem je zahtevek do toženca neutemeljen, neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi upoštevaje drugo pravno podlago, torej neupravičeno obogatitev po 190. členu OZ. Pritožba sicer utemeljeno navaja, da je napačen razlog sodišča, da bi morala tožnica postaviti podrejeni tožbeni zahtevek. Napačen je tudi zaključek sodišča, da tožnica sploh ni navedla in obrazložila, kaj navedeni zahtevek zoper toženca predstavlja, saj je ta določena dejstva na podlagi neupravičene obogatitve v prvi pripravljalni vlogi navedla. Vendar pa je odločilno, da je toženec v naslednji pripravljalni vlogi opozoril, da bi se v konkretnem primeru lahko uporabljala zgolj pravila v zvezi s poslovodstvom brez naročila, da pa za to niso izpolnjeni pogoji, ker ni šlo za storitev, ki je ni bilo mogoče odložiti oziroma je bilo dejanje kasneje celo izrecno prepovedano. Na takšne trditve toženca se tožnica ni odzvala. Ker je na to opozorila toženka, posebno materialno procesno vodstvo s strani sodišča prve stopnje ni bilo potrebno. Vseh potrebnih trditev po relevantni pravni podlagi, torej poslovodstvu brez naročila, tožnica tako ni podala, ob povedanem pa je bil zahtevek tudi na podlagi neupravičene obogatitve pravilno zavrnjen.

6. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče zagrešilo kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila sodba nerazumljiva. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge o odločilnih dejstvih, sodbo je bilo mogoče preizkusiti in kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Prav tako sodišče ni zagrešilo kršitve določb postopka iz 15. točke 339. člena ZPP, ki jo tožnica navaja nekonkretizirano in ne pojasni, kakšna nasprotja naj bi bila podana. Pri kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP gre namreč za napačen prenos vsebine listin in zapisnikov v sodbo, vendar takšne tehnične napake tožnica ne zatrjuje, pač pa dejansko tudi v tem delu zatrjuje napačno dokazno oceno, glede katere pa je bilo že navedeno, da ta ni podana.

7. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

8. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 612/2016
• VSL sodba II Cp 360/2016
• VSL sklep I Cp 511/2017