VSL Sodba I Cp 201/2017

Jedro

Lastninjenje športnih objektov.

Zakonodajalec je kot primarnega nosilca lastninske pravice postavil društva: vsi športni objekti postanejo njihova last, razen če jih lokalna skupnost določi kot objekte občinskega pomena, pa še tu lahko društvo/fizična/pravna oseba (v nadaljevanju: prizadeti lastnik) uveljavlja svojo lastninsko pravico (v pravdi) in prepreči lastninjenje na lokalno skupnost. Iz jezikovne in logične razlage 64. člena ZSpo izhaja, da objekt, ki je razglašen za objekt lokalnega pomena, postane last lokalne skupnosti (še)le, če se prizadeti lastnik (1) lastninski pravici odreče, (2) svojega zahtevka ne priglasi v roku iz drugega odstavka in (3) po priglasitvi tega zahtevka ne izkaže svoje lastninske pravice na tem objektu. Ker se v obravnavani zadevi društvo kot prizadeti lastnik lastninski pravici ni odreklo, temveč je pravočasno priglasilo zahtevek, nato pa še v tej pravdi dokazalo, da je lastnik, občina to ne more biti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe (glede parc. št. 441/1, 441/2, 441/3, 448/3, 444/12, 444/13, 445/5, 443 do 1/2, 444/8 do 1/2, 444/10 do 1/2, vse k. o. X.) postopek v tem obsegu ustavilo. Sklep o ustavitvi je pravnomočen, ker ga tožena stranka ne izpodbija, tožeča pa ni vložila pritožbe.

2. Sodišče prve stopnje je v preostalem sledilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da je lastnica nepremičnin, naštetih v II. točki izreka in s prav tam navedenim deležem. Prvostopenjsko sodišče je toženi stranki v korist tožeče naložilo še plačilo 2.171,12 EUR pravdnih stroškov.

3. Tožena stranka vlaga obsežno pravočasno pritožbo, v kateri kot bistveno navaja, da je pravno nevzdržna pravna konstrukcija legitimacije pravdnih strank glede parcel, pri katerih je kot lastnica že vknjižena tožeča stranka, a na napačni pravni podlagi. Zakonodaja ne omogoča pravnega varstva zoper samega sebe, zato tožeča stranka v tem delu nima pravnega interesa. Tožena stranka ne more biti pasivno legitimirana, tudi zato ne, ker je sodišče v drugem postopku ugotovilo, da je vknjižba na tožečo stranko materialnopravno zmotna. Tožbe "na zalogo" v našem pravnem sistemu niso dopustne. Tožeča stranka nima interesa, saj se na podlagi te sodbe ne bo mogla vknjižiti kot lastnica, ker je že vknjižena. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo določbo 181. člena ZPP, s čimer je zagrešilo relativno, pa tudi bistveno kršitev postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pod točko II pritožbe navaja, da je materialnopravno zmotna odločitev, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin, ki predstavljajo del Športnega parka Ilirija. Ni sporno, da je tožena stranka s Sklepom o določitvi športnih objektov občinskega pomena v MOL vse objekte določila kot športne objekte občinskega pomena, s čimer je realizirala 64. člen ZSpo in na tej podlagi postala njihova lastnica. Tožeča stranka je nedvomno imela pravico uporabe, nikoli pa lastninske pravice, zato ji je sodišče prve stopnje nekritično sledilo ter svojo odločitev oprlo na nepravilno materialnopravno podlago. V času sprejetja ZSpo leta 1998 je bila pri vseh nepremičninah vknjižena družbena lastnina s pravico uporabe tožeče stranke. Da je stališče sodišča prve stopnje nepravilno, potrjuje Vrhovno sodišče v zadevi I Up 852/2002. Prav zato, ker so bile nepremičnine do ZSpo neolastninjene, je tožeča stranka na podlagi Sklepa ex lege postala lastnica. Nepomembno je, ali je tožeča stranka priglasila zahtevek, saj bi lahko z njem uspela le, če bi bila lastnica že ob uveljavitvi ZSpo, kar pa nedvomno ni bila. Tako stališče potrjuje tudi VSL v zadevi II Cp 1507/2011. Le če bi tožeča stranka izkazala, da je pridobila lastninsko pravico, bi lahko preprečila lastninjene po ZSpo. Ustavno sodišče zastopa stališče, da pred 14. 4. 1998 sploh ni bilo mogoče lastniniti športnih objektov, pregled pravnih podlag tožeče stranke pa pokaže, da vse izvirajo iz časa pred tem datumom. Lastninska pravica se za razliko od pravice uporabe ni mogla prenašati zunajknjižno. Tožbeni zahtevek je torej nesklepčen. Pod III. točko svoje pritožbe tožena stranka najprej ponovi razloge sodišča prve stopnje, zaradi katerih je ugodilo tožbenemu zahtevku, ter opozarja, da sodišče ni navedlo, na podlagi katerega zakona je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico po samem zakonu. Navaja (točka III.1), da lastninske pravice ni mogoče pridobiti, če je bila pravica uporabe pridobljena odplačno. Pomembno je samo dejstvo, kako se je ta veljavno pridobljena pravica uporabe olastninila. Dokler posamezna pravica ni bila olastninjena, je veljal režim družbene lastnine, dotlej pa pridobitev lastninske pravice na noben način (niti originarno) ni bila mogoča, zato je pred ZSpo tožeča stranka ni mogla pridobiti. Pri tem se sklicuje na odločbo VS RS I Up 852/2002. Nadalje (točka III.2) navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev postopka, ker je najprej navedlo, da je tožeča stranka v skladu s takratno zakonodajo in predpisi odplačno pridobila pravico uporabe na zemljiščih, na katerih je sezidala predmetne športne objekte, zato je utemeljeno njeno sklicevanje, da je po takratni zakonodaji kot graditelj, ki je imel pravico gradnje, že na podlagi zakona s samo gradnjo pridobila lastninsko pravico na stavbi oziroma drugem zgrajenem objektu. Zaključek je tudi materialnopravno zmoten, saj na družbeni lastnini ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice. Zmotno je stališče sodišča, da je zakonska podlaga 12. člen ZTLR pomenila samostojno podlago za originarno pridobitev lastninske pravice. Povzema tedanjo zakonodajo in opozarja, da noben tedaj veljavni zakon ni uvedel gradbenega oziroma ostalih dovoljenj kot pridobitnega načina za pridobitev lastninske pravice v družbeni lastnini. Sodna praksa je tudi že zavzela stališče, da družbene lastnine ni bilo mogoče dobiti, četudi je družbena lastnina prenehala, če je bil objekt zgrajen v času družbene lastnine. Še drugačna oblika prometa je bila oddaja za gradnjo, kjer je zemljišče ostalo v družbeni lastnini, spremenil pa se je uporabnik. Vendar pri tem ni šlo za podeljevanje ali ustvarjanje lastninske pravice. Opozarja še na skopo trditveno in dokazno gradivo v tem delu. Pod točko III.3 navaja, da podlage za lastninjenje ne nudi niti 11. člen ZTLR, že Zakon o društvih iz leta 1995 pa je poudaril, da društva kot dober gospodar zgolj upravljajo in gospodarijo z družbeno lastnino do dne uveljavitve posebnih zakonov, ki bodo uredili lastninsko preoblikovanje (torej do uveljavitve ZSpo). V nadaljevanju našteva preostale ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih označi za pravno nepomembne. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

4. Tožeča stranka je na vročeno pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Do trenutka, ko je pričel veljati posamezen zakon s področja lastninjenja, je obstojala družbena lastnina, sicer ne bi bilo potrebe za lastninjenje. Povedano drugače: razlog za sleherno lastninjenje odpade, kadar ima nepremičnina že lastnika. Ravno zakoni s področja lastninjenja so omogočili ugotavljanje/določanje lastništva. Podobno, kot je potekalo lastninjenje po ZLNDL (avtomatičen prehod iz vknjižene pravice uporabe v lastninsko pravico, dejanski lastnik pa je to lahko izpodbijal s tožbo), poteka tudi lastninjenje po ZSpo, le da je tu še nekoliko bolj kompleksno.

7. Pritožbeno sodišče se mora glede na pritožbene očitke najprej opredeliti do pravne narave zahtevka iz drugega odstavka 64. člena ZSpo in ureditve lastninjena po ZSpo nasploh. Res je temeljni zakon s področja lastninjenja ZLNDL, a za lastninjenje športnih objektov je zakonodajalec sprejel posebno določbo, ki jo je uvrstil v ZSpo. V odnosu do ZLNDL je ZSpo lex specialis¹.

8. ZSpo v prvem odstavku 64. člena določa, da športni objekti, ki so družbena lastnina ali last razvojnih skladov in v upravljanju društev, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljala dejavnost v športu, postanejo društvena lastnina, razen objektov, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti najkasneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona določi za športne objekte občinskega pomena (prvi odstavek 64. člen). Objekti, ki so v skladu s prejšnjim odstavkom določeni kot objekti občinskega pomena, v skladu z drugim odstavkom 64. člena ZSpo postanejo lastnina lokalnih skupnosti, društvo, druga pravna ali fizična oseba pa lahko uveljavlja lastninsko pravico na objektu, ki je opredeljen kot objekt občinskega pomena, če (tj. pod pogojem da, op. pritožbenega sodišča) svoj zahtevek priglasi pristojnemu organu lokalne skupnosti v roku, določenem v prejšnjem odstavku, oziroma najkasneje v šestih mesecih potem, ko pristojni organ lokalne skupnosti opredeli objekte občinskega pomena. Tisti športni objekti, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti ne določi za objekte občinskega pomena, postanejo lastnina društev (tretji odstavek 64. člena ZSpo), če pa jih določi, postanejo lastnina lokalne skupnosti le in če se oseba iz drugega odstavka pravici do lastnine odreče oziroma ne priglasi svojega zahtevka v roku iz tega odstavka.

9. Iz povzete zakonske ureditve jasno izhaja, da je zakonodajalec kot primarnega nosilca lastninske pravice postavil društva²: vsi športni objekti postanejo njihova last, razen če jih lokalna skupnost določi kot objekte občinskega pomena, pa še tu lahko društvo/fizična/pravna oseba (v nadaljevanju: prizadeti lastnik³) uveljavlja svojo lastninsko pravico (v pravdi) in prepreči lastninjenje na lokalno skupnost⁴. Iz jezikovne in logične razlage 64. člena ZSpo izhaja, da objekt, ki je razglašen za objekt lokalnega pomena, postane last lokalne skupnosti (še)le, če se prizadeti lastnik (1) lastninski pravici odreče, (2) svojega zahtevka ne priglasi v roku iz drugega odstavka in (3) po priglasitvi tega zahtevka ne izkaže svoje lastninske pravice na tem objektu.

10. Med pravdnima strankama ni sporno, da se tožeča stranka lastninski pravici ni odrekla niti ne gre za situacijo, ko zahtevka iz drugega odstavka 64. člena ZSpo ne bi priglasila. Nasprotno, priglasila ga je. V sodni praksi se je izoblikovalo enotno stališče, da ima zahtevek, ki ga prizadeti lastnik na podlagi drugega odstavka 64. člena ZSpo vloži pri lokalni skupnosti, naravo procesne predpostavke⁵. Povedano drugače: če zahtevek ni bil dan v roku, prizadeti lastnik lastninske pravice ne more uveljavljati⁶ (to nenazadnje pove že ZSpo v četrtem odstavku 64. člena). Toda prizadeti lastnik, ki je tak zahtevek vložil, ima na voljo civilnopravno varstvo, lokalna skupnost (konkretno tožena stranka) pa ni tista, ki bi o tem zahtevku odločala ali morala odločiti. Prizadeti lastnik svojo pravico uveljavlja s tožbo⁷, in prav to je tožeča stranka storila s to tožbo.

11. Vrhovno sodišče RS je že v zadevi II Ips 71/2013 s 17. 4. 2014 (12. točka obrazložitve) zapisalo:"Do lastninjenja po 64. členu ZSpo pa ne bi prišlo samo v primeru, če bi bili športni objekti skupaj z zemljiščem že pred lastninjenjem v lasti društva in če bi prizadeto društvo po določitvi športnega objekta kot objekta občinskega pomena to pravočasno uveljavljalo pri pristojnem organu (drugi odstavek 64. člena ZSpo)." Tožeča stranka je trdila, dokazovala in dokazala, da je lastnica spornih športnih objektov, zato tožena stranka ni imela pravne podlage, da jih razglasi za objekte občinskega pomena in na tak način prenese v svojo last⁸. V takem primeru, kot je obravnavani, v končni fazi ne gre za lastninjenje po ZSpo, temveč za situacijo, ko društvo (tožeča stranka) dokazuje in dokaže, da je bila lastnik in s tem prepreči lastninjenje po ZSpo (ki se je v neki fazi izvedlo na občino). Na tem mestu pritožbeno sodišče pritožnici pojasnjuje, da pravna podlaga jasno izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, zato očitek o obstoju absolutno bistvene kršitev ni utemeljen, tudi sicer pa pomanjkljiva ali celo manjkajoča navedba pravne podlage nikdar ne predstavlja bistvene kršitev postopka.

12. Na tem mestu pritožbeno sodišče odgovarja na vprašanje, kakšen mora biti v takem primeru tožbeni zahtevek. Resda je v sodni praksi zavzeto stališče, da se ugotovitveni zahtevek veže na trditveno podlago o origininarnem načinu pridobitve lastninske pravice⁹, medtem ko pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice pritiče dajatveni zahtevek - izstavitev zemljiškoknjižne listine. Toda v obravnavani situaciji gre za specifično situacijo, ko se na podlagi zakonske domneve vknjiži domnevni lastnik (npr. na podlagi ZSpo občina glede športnih objektov, ki jih je določila za športne objekte občinskega pomena, oziroma na podlagi ZLNDL tisti, ki je bil vpisan kot imetnik pravice uporabe), in v takem primeru pritožbeno sodišče sodi, da je ugotovitveni zahtevek primeren, saj je sodišče tisto, ki bo na podlagi zatrjevanih dejstev ugotovilo, kdo je dejanski (in pravi) lastnik, ta pa se bo nato na podlagi pravnomočne sodbe vknjižil v zemljiško knjigo. Ob tem se pritožbene navedbe glede pomanjkanja pravnega interesa tožeče stranke za tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na nepremičnine, kjer je že vknjižena kot njihova lastnica, izkažejo kot pravno neodločilne. Teoretično drži vse, kar navaja pritožnica, a ob tem spregleda (in tega v pritožbi ne graja), da je sodišče prve stopnje zapisalo, da je tudi glede teh parcel v zemljiški knjigi vpisana zaznamba spora zaradi izbrisne tožbe tožene stranke, ki jo je ta naperila proti tožeči stranki zaradi domnevno neveljavne vknjižbe. Za pritožnico torej ni sporno, da ta spor poteka, prav tako pa je očitno, da v tistem sporu tožeča stranka ni vložila nasprotne tožbe (če bi jo, bi bila podana litispendenca), temveč se je odločila, da vloži samostojno lastninsko tožbo (to, ki je predmet te pravde). Ker se v zadevi, v zvezi s katero je vpisana zaznamba spora, (lahko) brani le z ugovorom¹⁰, da je lastnica, je odločitev v predmetni zadevi (kjer lastninsko pravico terja s tožbenim zahtevkom) predhodno vprašanje za tisto zadevo. V taki procesni situaciji pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da ji je treba priznati pravni interes za ugotovitveno tožbo tudi glede teh parcel.

13. Za pritožnico niso sporna (bodisi ker to izrecno navaja v pritožbi bodisi ker dejanskega stanja konkretizirano ne graja) naslednja dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje:

- nepremičnine, ki so predmet te pravde, so parcele, na katerih je zgrajeno pomožno nogometno igrišče, ki je del Športnega parka ...;

- tožeča stranka ima nepremičnine v posesti od leta 1951 (tj. od svoje ustanovitve), športne objekte pa od trenutka, ko jih je zgradila, in to s svojimi sredstvi oziroma s sredstvi društva;

- pravna prednica tožeče stranke je leta 1931 kupila zemljišče, na katerem je zgradila S. dom;

- na nepremičninah je bila vknjižena družbena lastnina;

- lokacijsko dovoljenje in odločbe o gradbenih dovoljenjih glede spornih nepremičnin se glasijo na tožečo stranko;

- tožeča stranka je gradnjo izvedla upravičeno ter objekte uporabljala in z njimi upravljala;

- pravico do uporabe zemljišč je tožeča stranka dobila odplačno (delno v obliki odškodnine prejšnjim lastnikom, delno je odškodnino plačala na račun Sklada za zidanje stanovanjskih hiš);

- tožeča stranka je nepremičnine ves čas uporabljala za izvajanje organizirane športne dejavnosti - objekti še vedno stojijo in se uporabljajo za namen, za katerega so bili zgrajeni.

14. Po oceni pritožbenega sodišča ugotovljena dejstva zadoščajo za sklep, da je tožeča stranka dokazala, da je lastnica spornih nepremičnin. Pritožnica se sprašuje, na kakšni pravni podlagi je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico, a vprašanje je treba zastaviti drugače: na podlagi kakšnega dejanskega stanja bi tožeča stranka sploh lahko dokazala, da je lastnica, če ne ravno na podlagi takega, kot je ugotovljeno v obravnavani zadevi? Z razlago, kot jo v pritožbi ponuja tožena stranka, bi se de facto izničila sleherna možnost, da bi prizadeti lastnik uveljavil svojo lastninsko pravico. Toda zakonodajalec take možnosti ni zasledoval, saj bi bila tudi ustavnopravno sporna, ker bi šlo za zakonsko razlastitev vseh tistih lastnikov športnih objektov, za katere bi posamezna občina ocenila, da so občinskega pomena.

15. V tej zadevi enostavno ni mogoče mimo dejstva, da je tožeča stranka plačala odškodnino za zemljišča in plačala izgradnjo objektov z lastnimi sredstvi, tako zemljišča kot objekte pa je ves čas tudi imela v posesti. Tu se pritožbeno sodišče sprašuje, na kakšni (pravni in dejanski) podlagi (ter zakaj sploh) bi lastnica ne bila tožeča, ampak tožena stranka? ZSpo ji sicer daje podlago za olastninjenje, ker je (sama) ocenila, da gre za športne objekte občinskega pomena, vendar to ne more iti na škodo pridobljene lastninske pravice prizadetega lastnika. Da so okoliščine "za kakšne športne objekte gre, kdo in kdaj jih je ustvaril, ter ali gre za stvari, na katerih je društvo v relevantnem času sploh lahko vzpostavilo lastninsko pravico" lahko pravno odločilna dejstva, izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 279/2011 z 18. 12. 2014, zato je sodišče prve stopnje ravnalo povsem prav, ko se je z njimi ukvarjalo. Z današnjim videnjem in razumevanjem stvarnega ter zemljiškoknjižnega prava je težko pojasniti vse dejanske in pravne situacije iz časa, ko je obstojala družbena lastnina, a dejstvo je, da je lastninska pravica lahko obstajala tudi v času družbene lastnine (in to npr. v eni stanovanjski enoti znotraj nepremičnine, ki je bila v družbeni lastnini in ki je stala na zemljišču, ki je bilo prav tako v družbeni lastnini), zemljiška knjiga pa ni imela pomena, kot ga ima danes. Golo dejstvo, da je bila na nepremičninah vknjižena družbena lastnina, torej tožeči stranki ni preprečevalo, kot zmotno meni pritožnica, da bi postala lastnica (objektov). Vrhovno sodišče je prav tako že zavzelo stališče, da zakonskih kriterijev za lastninjenje športnih objektov ni mogoče razlagati tako, da bi se športni objekti, ki so bili v zasebni lasti, stali pa so na zemljišču v družbeni lastnini, lastninili po 64. členu ZSpo, sicer bi s tem prišlo do odvzema lastninske pravice dosedanjega lastnika brez nadomestila, kar bi bilo v nasprotju z določbo 69. člena URS¹¹.

16. Tožeča stranka je že v prvem stavku tožbe zatrdila, da je lastnica objektov¹², ki jih je zgradila na zemljišču v družbeni lastnini, za katera je odplačno pridobila pravico uporabe. Pritožnica ima prav, da med strankama ni bilo sporno, da je bila na zemljiščih vpisana družbena pravica s pravico uporabe tožeče stranke, a tožena stranka nikdar ni konkretno prerekala trditve tožeče, da je slednja lastnica objektov, ki so stali na zemljišču, ki je bilo v družbeni lastnini¹³ (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka z vložitvijo lastnih sredstev in samoizgradnjo objektov, in predvsem z vednostjo in soglasjem tožene stranke, postala njihova lastnica. Bistveno v tem primeru (in za razliko s primeri gradnje na tujem svetu) je, da je tožeča stranka gradila z lastnimi sredstvi na zemljišču, na katerem je imela pravico uporabe. V primeru, ko je bil športni objekt last društva (in v tem primeru je bil), pa občina ni imela pravne podlage, da ga razglasi za objekt občinskega pomena¹⁴. To velja tudi, kot že zgoraj omenjeno, če je športni objekt v lasti društva stal na zemljišču, ki je bilo vpisano kot družbena lastnina¹⁵. Lastninsko stanje na zemljiščih, na katerih stojijo, ni pravno odločilno¹⁶ - pojem "športnih objektov" se namreč v smislu 64. člena ZSpo razteza tudi na zemljišče, na katerem je gradbeni objekt zgrajen¹⁷. Ker se ZSpo nanaša le na lastninjenje športnih objektov, je tožeča stranka s tem, ko je dokazala, da je objekt v njeni lasti, preprečila lastninjenje po tem zakonu. Podlage za lastninjenje po ZSpo torej ni, zato je (bilo) treba zemljišče olastniniti po splošnih predpisih (ZLNDL)¹⁸, ob tem pa ni sporno, da je imela tožeča stranka vseskozi pravico uporabe in se je lahko olastninila (3. člen ZLNDL).

17. Sodišče prve stopnje je v 29. do 33. točki izpodbijane sodbe ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, pri tem pa navedlo prepričljive argumente za svoje sklepanje, ki jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, temveč se nanje sklicuje. Pri tem je prvostopenjsko sodišče napravilo tudi prepričljiv zaključek, da je imela tožeča stranka na teh objektih v skladu s tedanjo zakonodajo lahko lastninsko pravico (11. člen ZTLR). Pritožnica tudi razlogovanje izpodbijane sodbe nepravilno razume, saj sodišče ni zapisalo, da ta člen predstavlja pravno podlago za lastninjenje, temveč je zgolj opravilo presojo, ali gre za stvari, na katerih je društvo v relevantnem času sploh lahko vzpostavilo lastninsko pravico" kot to izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 279/2011 z 18. 12. 2014. Nenazadnje pa pritožbeno sodišče še dodaja, da golo dejstvo, da sodijo parcele v sklop Športnega parka ..., še ne pomeni, da obstoji (glede celotnega kompleksa in vseh parcel, ki ga tvorijo) javni interes, da bi lastninsko pravico (tudi na v tem postopku spornih parcelah) imela tožena stranka. Zakaj bi pomožno nogometno igrišče moralo biti v občinski lasti, sicer lastninska razpolaganja ne bi bila skladna z načelom javnega interesa v športu¹⁹, pritožnica ni nikdar pojasnila. Toda sodišče prve stopnje je presodilo tudi ta vidik in ugotovilo, da je vse športne objekte, odkar jih je zgradila, prav za namene športne dejavnosti izvajala in jih še vedno izvaja tožeča stranka. S tem pa je po oceni pritožbenega sodišča več kot zadoščeno načelom in ciljem, ki jih zasleduje ZSpo.

18. Pritožbeno sodišče glede uporabe 64. člena ZSpo še dodaja, da je ZSpo sicer prenehal veljati 24. 6. 2017, ker ga je razveljavil ZŠpo-1²⁰ , vendar to glede na naravo določbe, upoštevaje 155. člen URS, ter predmet odločanja v tem pravdnem postopku na sojenje ne vpliva.

19. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

20. Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor tožeče stranke pa ni bistveno prispeval k vsebinski presoji pritožbenega sodišča in tako za odločitev v zadevi ni bil potreben (155. člen ZPP).

-------------------------------
1 Lastninjenje športnih objektov je po drugem odstavku 1. člena ZLNDL izrecno izključeno, kar je prestalo tudi preizkus skladnosti z Ustavo (Odločba Ustavnega sodišča U-I-210/98 z 28. 2. 2002).
2 Čeprav drži stališče, ki ga sodišče prve stopnje navaja v 27. točki svoje obrazložitve, da je zakonodajalec s tem, ko je prepustil lokalnim skupnostim, da odločijo, katere objekte bodo razglasile za objekte občinskega pomena, dal prednost vzpostavljanju lastnine lokalnih skupnosti in s tem materialni in pravni krepitvi mreže javnih športnih objektov, je to stališče, zapisano v odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-210/98 z 28. 2. 2002, treba pravilno razumeti: vzpostavljanje lastnine lokalnih skupnosti ne more iti na škodo lastninske pravice prizadetih lastnikov, sicer bi se s tem nedopustno poseglo v njihovo lastnino, ki jo ščiti 33. člen URS (primerjaj 25. točko obrazložitve ustavne odločbe U-I-210/98).
3 Ta izraz je uporabilo Ustavno sodišče v odločbi U-I-210/98 z 28. 2. 2002, povzelo pa ga je Vrhovno sodišče v svoji odločbi II Ips 71/2013 s 17. 4. 2014.
4 Primerjaj dejansko stanje v zadevi II Ips 71/2013 s 17. 4. 2014, kjer društvo ni priglasilo zahtevka pri lokalni skupnosti, zato je ta postala lastnica.
5 Glej odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 279/2011 z 18. 12. 2014 in II Ips 254/2013 z 2. 4. 2015.
6 Primerjaj dejansko stanje v zadevi II Ips 71/2013 s 17. 4. 2014, kjer društvo ni priglasilo zahtevka pri lokalni skupnosti, zato je ta postala lastnica.
7 Sodna praksa je zavzela stališče, da je enako pravno varstvo mogoče uveljavljati tudi z ugovorom. Glej sklep VSL II Cp 3524/2015 z 20. 4. 2016.
8 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 873/2005 z 9. 2. 2005.
9 Kar je po ZSpo pojmovno izključeno, ker nobeno društvo na originarni podlagi na presečni datum - dan uveljavitve ZSpo - ni moglo biti lastnik; vse oblike tovrstne pridobitve lastninske pravice na družbeni lastnini so bile namreč izključene.
10 Primerjaj 17. točko obrazložitve sodbe VSL II Cp 3524/2015 z 20. 4. 2016.
11 Glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 731/2011 z 9. 2. 2005.
12 Drugi odstavek točke I., str. 2 tožbe. To trditev povzame tudi sodišče prve stopnje v 3. točki svoje obrazložitve. V 28. točki sodišče nadalje povzame trditve tožeče stranke o lastništvu objektov, tudi tiste, na podlagi katerih je tožeča stranka zatrjevala pridobitev lastninske pravice (odplačna pridobitev zemljišč in gradnja objektov s svojimi sredstvi) in izpostavi, da teh trditev tožena stranka ni prerekala. Pritožnica v zvezi s tem ne uveljavlja nobene kršitve postopka in ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s tem celo izrecno sprejema (zadnji odstavek na 7. strani pritožbe - oziroma drugi odstavek točke III).
13 Ves čas je zgolj trdila, da je bila -na nepremičninah vknjižena družbena lastnina s pravico uporabe v korist tožeče stranke-, medtem ko se o lastništvu objektov sploh ni izrekla, kar očitno izhaja iz njenega zmotnega razumevanja sistema družbene lastnine, v kateri je bila možna lastninska pravica na stavbi/objektu, ki je stal na zemljišču, ki je bilo v družbeni lastnini in na katerem je imel nekdo pravico uporabe. Sodišče prve stopnje je na to razlikovanje opozorilo v sklepnem delu 24. točke svoje obrazložitve.
14 Primerjaj Damjan, dr. M., Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lastnini in urejanju sedanjega (neurejenega) stanja, Pravosodni bilten, letnik XXXII, Ljubljana, 2001, str. 149.
15 Tako Damjan, dr. M., ibidem, str. 149. Primerjaj tudi odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 344/2002 (glej sklepni stavek prvega odstavka obrazložitve, ki mu Vrhovno sodišče pritrjuje v ožji obrazložitvi).
16 Ibidem - opombi 14 in 15 ter tam navedena sodna praksa.
17 II Ips 279/2011 z 18. 12. 2014, 8. točka obrazložitve.
18 Glej Primerjaj Damjan, dr. M., ibidem, str. 149, in tam navedeno sodno prakso.
19 Primerjaj odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 254/2013 z 2. 4. 2015.
20 UR. list RS št. 29/2017.

Datum zadnje spremembe:

21.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 201/2017
• VSL Sodba II Cp 2018/2018
• VSL sklep I Cp 1252/2015