VSL Sklep I Cp 236/2017

Jedro

Tožnik tožbenega zahtevka ni utemeljeval na pravnem pravilu iz 10. točke Pogodbe z dne 29. 4. 1999, zato je s preizkusom utemeljenosti tožbenega zahtevka na navedeni pravni podlagi sodišče prve stopnje prekršilo razpravno načelo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v I. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan v roku 15 dni plačati tožniku znesek 65.931,82 EUR skupaj s pogodbeno dogovorjeno letno obrestno mero v višini 13,5% letno od 28. 2. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku, kar zahteva tožnik več ali drugače, in sicer plačilo zneska 121.703,94 EUR s pogodbeno dogovorjeno letno obrestno mero v višini 15% od zapadlosti posameznih zneskov dalje, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je o pritožbah obeh strank zoper navedeno sodbo že odločalo s sodbo in sklepom I Cp 3175/2014 z dne 4. 2. 2015. Pritožbo tožeče stranke je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. In III. točki izreka potrdilo (I. točka izreka), pritožbo tožene stranke je zavrglo (II. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbene stroške (III. točka izreka). Toženec je zoper odločitev sodišča druge stopnje vložil revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče ugodilo, ker ni soglašalo s stališčem sodišča druge stopnje, da je toženec vložil pritožbo pooblaščencu, ki ni oseba iz tretjega odstavka 87. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 208/2015 z dne 12. 1. 2017 odločbo sodišča druge stopnje v II. točki izreka in v delu III. točke izreka, ki se nanaša na pritožbene stroške tožene stranke razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo odločanje.

3. Po povedanem je zato predmet pritožbenega preizkusa le še ugodilni del sodbe (I. točka izreka).

4. Toženec se pritožuje zoper I. in III. točko izreka sodbe iz pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali pa jo razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. V bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo meje tožbenega zahtevka, ker je odločilo o vsebini, ki je tožnik ni ne zatrjeval ne predložil sodišču v odločanje v obliki tožbenega zahtevka. Iz vsebine tožbe izhaja, da je tožbeni zahtevek utemeljeval na dogovoru z dne 6. 4. 2001. Tudi tožbeni predlog je odraz vsebine tega dogovora. V odgovoru na tožbo se je zato toženec pred tožbenim zahtevkom branil z zanikanjem njegovega obstoja. Tožnik torej ni utemeljeval tožbenega zahtevka na prenehanju pogodbe z dne 29. 4. 1999 oziroma na neupravičenem odstopu toženca od poslovnega razmerja po pogodbi z dne 29. 4. 1999, temveč je zatrjeval, da je bila pogodba z dne 29. 4. 1999 nadomeščena z dogovorom z dne 6. 4. 2001 (in je tako prenehala že 6. 4. 2001), po katerem je tožnik postal lastnik celotnega podjema gostinske dejavnosti ter vseh vlaganj v nepremičnino, ki je bila predmet najema po pogodbi z M. z dne 15. 6. 1993. Toženec je zato izpostavil vprašanje prenehanja pogodbenega razmerja, razlogov za prenehanje in sankcij za pogodbeni stranki, česar pa sodišče prve stopnje kljub temu, da je kot podlago tožbenega zahtevka vzelo pogodbo z dne 29. 4. 1999, ni ugotavljalo, zaradi česar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ker se je tožnik skliceval na pogodbo z dne 29. 4. 1999 le v smislu potrditve verodostojnosti vsebine dogovora z dne 6. 4. 2001 in okoliščin njegovega nastanka, predstavlja ta pogodba le dokaz pomožnih razlogov tožbe, dokaz za odločilne razloge tožbe pa predstavlja dogovor z dne 6. 4. 2001. Ob zaključku, da je dogovor z dne 6. 4. 2001 ničen, bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti tožbeni zahtevek, ne pa presojati njegove utemeljenosti na podlagi pogodbe z dne 29. 4. 1999, saj obveznosti, ki bi temeljile na navedeni pogodbi (med njimi obveznosti vračila vlaganj), tožnik ni zatrjeval. Sodišče prve stopnje mora upoštevati razpravno načelo ter zagotoviti postopkovno pravičnost. Kot odločilno dejstvo je sodišče prve stopnje štelo izpraznitev poslovnih prostorov po pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I P 4072/04 z dne 11. 11. 2005 zaradi odstopa M. od pogodbe z dne 15. 6. 1993, za katero je odgovoren toženec. Pri tem ni ugotavljalo, kako je prenehanje te pogodbe vplivalo na poslovno razmerje po pogodbi z dne 29. 4. 1999 oziroma čas in okoliščine neupravičenega odstopa toženca od poslovnega razmerja po tej pogodbi in kakšna je bila narava poslovnega sodelovanja po navedeni pogodbi. Za odločilno je štelo vsebino dogovora z dne 6. 4. 2001 (tako glede temelja, kot tudi glede višine tožbenega zahtevka). S cenitvijo je tožnik dokazoval vsebino dogovora z dne 6. 4. 2001 in ne vsebine pogodbe z dne 29. 4. 1999. V zvezi s tem dokazom sodišče prve stopnje ni sprejelo dokaznega sklepa in ni obrazložilo, v dokaz katerih pravno relevantnih zatrjevanih dejstev bo ta dokaz izvedlo. Ker je cenitev dokaz iz drugega postopka, v katerem je bila celo zavrnjena, se na cenitev ne bi smelo opreti brez pojasnil o njeni dokazni vrednosti. Iz cenitve sicer izhaja, da so v njej upoštevana tudi druga tožnikova vlaganja in celo vlaganja samega toženca. Toženec pa le pavšalno ocenjuje, da je vložek tožnika v poslovanje gostinskega obrata znašal okoli 100.000,00 EUR, pri čemer gre za vložek za izvajanje brezplačnega najema gostinskega lokala od 29. 4. 1999 do 28. 2. 2011. Dokaze, ki so bili priloženi pripravljalni vlogi z dne 17. 5. 2013, je tožnik predložil prepozno in tega ni opravičil, zato jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da je toženec navajal preobširno in da je s predlaganimi dokazi kršil 11. člen ZPP, je protispisna in neutemeljena. Toženec je le izpolnil sklep sodišča prve stopnje in odgovoril na dokazne predloge tožnika iz pripravljalne vloge z dne 17. 5. 2013. S predlaganimi dokazi (zaslišanje priče T. R. in pogodbe z dne 22. 3. 1996, sklenjene med tožencem in T. R.) se je le branil pred tožnikovimi navedbami in dokazi o toženčevih nepoštenih poslovnih praksah. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnikov dokaz z zaslišanjem priče A. G. ni bil uspešen, saj tožnik ni sporočil pravilnega naslova te priče, medtem ko je toženec v postavljenem roku posredoval dopis T. R. in pogodbo z dne 22. 3. 1996. Dejanskega stanja ni dopustno ugotoviti v nasprotju s procesnim dokaznim bremenom in njegovo uspešnostjo. Zato bi moralo sodišče prve stopnje šteti vsebino pogodbe z dne 29. 4. 1999 za običajen poslovni dogovor, kar je pomembna okoliščina glede na potek dogodkov v obdobju med 29. 4. 1999 in 6. 4. 2001. S tem, ko je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze, ki jih tožnik ni predlagal kot dokaz za zatrjevana dejstva, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. V 15. in 16. točki je sodišče prve stopnje zgolj posplošeno zavrnilo preostale predlagane dokaze. Iz obrazložitve sodbe ni razvidno, katere trditve so bile prepozne. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da toženec ni lastnik poslovnega prostora, v katerega je tožnik vlagal, in da od leta 2001 ni imel več nobene koristi (v posesti ni imel ne nepremičnine ne gostinskega podjema). Tožnik je s pogodbo z dne 29. 4. 1999 kupil polovico poslovnega podjema tako, da je prevzel polovico gostinskega lokala, katerega najemnik je bil toženec na podlagi najemne pogodbe za obdobje 25 let, pri čemer toženec ni plačeval najemnine, saj so mu bila priznana vlaganja s strani lastnika poslovnega prostora. Z vlaganji tako ni bil obogaten toženec, temveč lastnik nepremičnine. Sodba, s katero je ostal v veljavi izpraznitveni nalog, je postala pravnomočna 8. 3. 2006. Zaradi prenehanja najemne pogodbe je takrat prenehalo tudi poslovno razmerje med pravdnima strankama na podlagi pogodbe z dne 29. 4. 1999 in je od takrat naprej tožnik uporabljal poslovni prostor brez podlage. Ob vložitvi tožbe je bil tožbeni zahtevek že zastaran. Tudi tožnik zatrjuje, da ni bila sklenjena podnajemna pogodba, zato obrazložitev sodišča prve stopnje ni razumljiva. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec že leta 1993 sklenil najemno pogodbo za obdobje 25 let, obenem pa naj bi od 29. 4. 1999 ponovno (ne glede na že pretečenih 6 let) pričelo teči obdobje 25 let. Toženec je od leta 1993 do 1996 samostojno izvrševal najemno pogodbo, v pogodbi z dne 29. 4. 1999 pa je bilo jasno dogovorjeno, da stranki nadaljujeta z izvrševanjem obstoječega najemnega razmerja, kar pomeni, da sta soglašali, da je čas najemnega razmerja še devetnajst let.

5. Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago tožbenega zahtevka upoštevalo določilo Pogodbe o sodelovanju pri opravljanju gostinske dejavnosti (Pogodba o partnerstvu)¹ z dne 29. 4. 1999 (gre za 10. točko Pogodbe z dne 29. 4. 1999), po katerem je v primeru odstopa od pogodbe in prekinitve partnerstva zaradi kršitve, za katere odgovarja toženec, družba L., d.o.o., upravičena do povrnitve neamortizirane vrednosti vloženih sredstev, povečanih za 50%, katero skupno vrednost ji izplača toženec, v šestih mesecih po odstopu od pogodbe in prekinitvi partnerstva.² V nadaljevanju je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženec dolžan tožniku (kot cesionarju) povrniti neamortizirano vrednost vloženih sredstev na podlagi 10. točke Pogodbe z dne 29. 4. 1999, ker je zaradi krivde toženca (ki je kršil izrecne pogodbene omejitve glede dajanja v nadaljnji najem brez soglasja najemodajalca) prišlo do deložacije družbe L., d.o.o., iz poslovnih prostorov.

8. Ugotovljena dejstva, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje (krivda toženca za deložacijo družbe L., d.o.o.), se prilegajo dogovoru z dne 6. 4. 2001. V njem je po ugotovitvah sodišča prve stopnje zapisano, da se mora denar vrniti v primeru, če mora tožnik predčasno zapustiti poslovne prostore na D., in sicer ne po svoji krivdi. Ker se po pojasnjenem vsebina pravnega pravila iz Pogodbe z dne 29. 4. 1999 in vsebina pravnega pravila iz dogovora z dne 6. 4. 2001 ne prekrivata, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je sodišče prve stopnje dejansko odločilo na podlagi dogovora z dne 6. 4. 2001, ki ga je predhodno zavrnilo kot neveljavnega.

9. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče kot odločilno ugotavlja, da tožnik ni utemeljeval tožbenega zahtevka na pravnem pravilu iz 10. točke Pogodbe z dne 29. 4. 1999, zato je s preizkusom utemeljenosti tožbenega zahtevka na navedeni pravni podlagi sodišče prve stopnje prekršilo razpravno načelo.

10. Pravna pravila, ki sta jih stranki določili s sklenitvijo pogodbe, lahko sodišče ugotavlja le na podlagi in v mejah (pravočasnih)³ trditev. Tožnik je sicer navajal, da sta toženec in družba L., d.o.o., 29. 4. 1999 sklenila Pogodbo, ki bi se ob rednem poteku dogodkov iztekla 29. 4. 2024, in navedel tudi vsebino pogodbenih obveznosti,⁴ vendar je navajal tudi, da je sodelovanje v skladu s Pogodbo potekalo le do 6. 4. 2001, ko je prišlo do spremembe medsebojnega odnosa s sklenitvijo nove pogodbe, konkretno dogovora z dne 6. 4. 2001, tako, da je tožnik prevzel celoten lokal v podnajem. Navedel je vsebino tega dogovora, pri čemer je izrecno izpostavil dogovor, da je dolžan toženec povrniti tožniku znesek 34.000.000,00 SIT v primeru predčasne prekinitve dogovora in v kolikor mora tožnik oziroma družba L., d.o.o., ne po svoji krivdi predčasno zapustiti prostore.⁵ V nadaljevanju je izrecno zahteval plačilo zneska 141.897,48 EUR (kar po navedbah tožnika predstavlja celotna vložena sredstva v znesku 34.000.000,00 SIT) na podlagi dogovora z dne 6. 4. 2001.⁶

11. Ob upoštevanju zgoraj navedenega pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je tožnik utemeljeval tožbeni zahtevek le z dogovorom z dne 6. 4. 2001. Pavšalno sklicevanje tožnika na to, da vtoževana obveznost povrnitve vloženih in plačanih sredstev izhaja tudi iz Pogodbe z dne 29. 4. 1999 (ki izhaja iz tožbenih navedb), v obravnavanem primeru ne omogoča zaključka, da je tožnik utemeljeval tožbeni zahtevek (tudi) s pravnim pravilom iz 10. točke Pogodbe z dne 29. 4. 1999, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka. V trditveni podlagi tožbe tožnik ni povzel njegove vsebine, temveč je celo navajal, da je sodelovanje na podlagi Pogodbe z dne 29. 4. 1999 prenehalo s sklenitvijo dogovora z dne 6. 4. 2001. Končno pa tudi višina vtoževane terjatve ne ustreza vsebini 10. točke Pogodbe z dne 29. 4. 1999.

12. Toženec je po pojasnjenem utemeljeno štel, da tožnik zahteva plačilo le na podlagi dogovora z dne 6. 4. 2011, zaradi česar je vanj tudi usmeril svoje obrambne ugovore. Ugovarjal je, da tega dogovora ni sklenil in podpisal. Glede utemeljenosti zgoraj navedenega toženčevega ugovora sodba sodišča prve stopnje nima jasnih zaključkov. Sodišče prve stopnje se je namreč postavilo na stališče, da dogovor z dne 6. 4. 2001 v nobenem primeru ne more predstavljati veljavne podlage za tožnikove zahtevke že zato, ker je ničen. Za ničnega ga je štelo, ker vsebuje obligacijsko zavezo, ki ustvarja posledice, ki so v nasprotju z 22. členom Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP), po katerem najemnik nima pravice oddati poslovnih prostorov v podnajem brez dovoljenja najemodajalca, če v pogodbi ni drugače določeno. Ugotovilo je namreč, da je s predmetnim dogovorom toženec kot najemnik po najemni pogodbi z M. dal poslovni prostor v podnajem brez soglasja najemodajalca, čeprav je najemna pogodba med M. in tožencem izrecno določala, da najemnik najete nepremičnine ne sme oddati v podnajem brez soglasja najemodajalca. Materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o ničnosti dogovora z dne 6. 4. 2001 je napačen že zato, ker gre pri določbi 22. člena ZPSPP za zaščito le najemodajalčevih interesov in ne za zaščito splošnega interesa. V takšnih primerih pa ničnostna sankcija ne pride v poštev.

13. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člen ZPP in 355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče zadevo vrača sodišču prve stopnje, ker ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev razpravnega načela), glede na njeno naravo ne more odpraviti samo. Zaradi materialno pravno zmotnega stališča pa je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje in bi, če bi ga ugotavljalo pritožbeno sodišče samo, bila kršena pravica strank do pravnega sredstva. Sicer pa bo sodišče prve stopnje, ki je dokaze že neposredno izvajalo, tudi lažje in hitreje ugotovilo manjkajoča dejstva.

14. Posebni napotki, glede na obrazloženo niso potrebni. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje v okviru pravočasno ponujene trditvene in dokazne podlage strank, presoja utemeljenost še odprtega dela tožbenega zahtevka zgolj na podlagi zatrjevanega kasnejšega dogovora, to je dogovora z dne 6. 4. 2001. Ker navedeni dogovor ni ničen, bo moralo (med drugimi relevantnimi ugovori) obravnavati tudi ugovor toženca, da navedenega dogovora ni sklenil oziroma da obveznost, na katero se tožnik sklicuje, ni bila dogovorjena. Presojo ali za ugotovitev manjkajočih dejstev zadoščajo že izvedeni dokazi ali bo potrebno dokazni postopek dopolniti, pritožbeno sodišče presoja sodišču prve stopnje.

15. Na druge pritožbene očitke pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, saj za odločitev pritožbenega sodišča niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ob ponovnem odločanju naj jih kritično upošteva sodišče prve stopnje.

16. Odločitev glede stroškov pritožbenega postopka, ki se nanašajo na toženca⁷ , se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ V nadaljevanju Pogodba.
² Primerjaj 38. in 40. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
³ Določba 286. člena ZPP strankam nalaga, da trditve in dokaze ponudita najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, na poznejših narokih pa lahko navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku.
⁴ Da družba L., d.o.o., vloži denarna sredstva z namenom prenove prostorov, vrta in v nakup opreme in drobnega inventarja ter s tem zagotovi nemoteno delo gostinskega lokala, da bosta po odprtju lokala kot partnerja skupno sodelovala pri opravljanju gostinske dejavnosti, pri čemer je bil partnerski odnos dogovorjen v smislu enakega deleža na dobičku gostinske dejavnosti.
⁵ Takšen dogovor je pojasnil z navedbami o jamčevanju toženca, da bo uredil vse potrebno, da bo družba L., d.o.o., oziroma tožeča stranka v lokalu poslovala na svoje ime vse do leta 2025.
⁶ Tožnik torej ni zahteval plačila zgolj neamortiziranega dela vloženih sredstev, do česar ga upravičuje 10. točka Pogodbe z dne 29. 4. 1999, temveč plačilo celotnih vloženih sredstev, do česar ga upravičuje dogovor z dne 6. 4. 2001.
⁷ V tem delu je bila odločitev sodišča druge stopnje razveljavljena s sklepom Vrhovnega sodišča II Ips 208/2015 z dne 12. 1. 2017.

Datum zadnje spremembe:

21.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 3311/2009
• Sodba II Ips 968/2007
• VSL sklep I Cpg 942/2010