VSL Sklep I Cp 2990/2016

Jedro

Ker tožeča stranka zatrjuje sklenitev ustnega dogovora, ki ga izkazuje z izpovedbami, bi se moralo sodišče ob tem, ko si izpovedbe pravdnih strank nasprotujejo, do izpovedb opredeliti in jih dokazno oceniti, česar ni storilo. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP:

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je prvotožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 342.412,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 29.620,00 EUR od 25. 12. 2012 do plačila, od zneska 45.500,00 EUR od 1. 7. 2011 do plačila, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila ter da je prvotožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je drugotožena stranka dolžna plačati tožeči stranki enak znesek z obrestmi (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 6.598,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Navaja, da se sodišče do pretežnega dela tožbenih navedb sploh ni opredelilo. Tožeča stranka je sodišču predstavila, da je sklenila dogovor s toženo stranko, po katerem je z najemom kredita pri svoji poslovni banki toženi stranki pomagala financirati izgradnjo objekta v T. Tožena stranka je potrebovala zagonska sredstva, v zameno zanje, pa bi tožeči stranki nudila boljšo (gradbeno) prodajno ceno nepremičnine. Tožena stranka je zagotavljala, da bo najkasneje v dveh letih objekt v T. že vseljiv. Takrat bi tožnika kupila stanovanje po gradbeni ceni, ob prodaji stanovanja pa bi lahko dosegla razliko v ceni in zaprla svoje kreditne obveznosti. Slovenski obligacijski pravni sistem temelji na prostem urejanju obligacijskih razmerij. Dogovor pogodbenikov, da ena pogodbena stranka zagotovi finančna sredstva preko najema kredita, ki jih nadalje posreduje drugi pogodbeni stranki, da ta lahko s temi sredstvi uresniči svoj poslovni načrt, ni urejen v obliki nekega posebnega nominatnega kontrakta. Zakon za tak dogovor ne predpisuje posebne obličnosti. Sodišče je v celoti spregledalo, da za razliko od tožeče stranke, tožena stranka ni izpolnila svoje osnovne zaveze, ki je vseljivost objektov v T. Sodišče se je ukvarjalo s tem, kar med pravdnima strankama nikoli ni bilo sporno. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče se ni opredelilo niti do tega, da je predstavljal kredit, ki ga je tožeča stranka posredovala toženi stranki, zagotovitev zagonskih sredstev za financiranje gradnje projekta. Še manj pa je ta navedbe argumentirano zavrnilo. Sodišče se tudi ni opredelilo do pomena roka, ki je bil bistvena sestavina dogovora med pravdnima strankama. Sodišče se ni opredelilo niti do tega, ali obstaja pogodbena kršitev in je preuranjeno zavrnilo tožbo. Nerelevantno je, ali sta tožnika sklenila kupoprodajno pogodbo za nezgrajene nepremičnine v T. oziroma ali sta to možnost imela, ko pa se tožena stranka ni držala zaveze, da bi v zameno za posredovanje denarja, ki sta ga tožnika dobila z najemom kredita, v določenem roku zagotovila objekt v T. Zaradi kršitve svojih zavez je tožena stranka odškodninsko odgovorna tožeči. Tožnika bi tudi ob sklenjeni prodajni pogodbi za nezgrajeno stanovanje zaradi nespoštovanja zavez in nedoseganja dogovorjenega roka utrpela enako škodo. Tožnika sta ostala sama s svojimi problemi glede najetega kredita, ki ga nista mogla zapirati tako, kot sta predvidevala ob sklenitvi dogovora. Tožena stranka pa ju je še dodatno ovirala, ko jima je metala polena pri prodaji stanovanj v V.

Sodišče problematizira dokumentacijo glede objekta v T. Logično je, da je toženec zanikal, da bi dokumentacijo predal tožnikoma, saj to ustreza njegovim interesom v tej pravdi. Vendar vsebina dokumentacije ne dopušča nobenega drugega zaključka kot tega, da sta dobila tožnika dokumentacijo od toženca. Neprepričljiv in neverjeten je zaključek sodišča, da je potrebno slediti navedbam toženca, da ni prejel maila z 2. 10. 2007. Tožnika sta izkazala mail v obliki listine natisnjene v sistemu elektronske pošte, ki sta jo takrat uporabljala. Zavrniti je treba tudi zaključek sodišča, da sestanek leta 2009 nima podpore v listinski dokumentaciji. Ni verjetno, da bi fizične osebe o izvedbi nekega sestanka delale zapisnike, ki naj bi jih potem udeleženci parafirali, še predvsem ob dejstvu, da so se na sestanku pravdne stranke sprle. Sodišče se sploh ne opredeli do izpovedb prič, medsebojne nasprotne izjave tožeče in tožene stranke pa bi moralo ustrezno tehtati. Sodišče je enostavno zaključilo, da sestanka ni bilo, ker ni podporne dokumentacije. Po vsem tem je jasno, da je podan pritožbeni razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično je sodišče tudi napačno odločilo o stroških postopka.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo za nakup nepremičnin v V., nista pa sklenili prodajne pogodbe za nakup nepremičnin v T. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je zaključilo, da med pravdnima strankama ni bil sklenjen ustni dogovor o nakupu nepremičnin v T. in o tem, da se bo glede nakupa nepremičnin v V. naknadno sklenila menjalna pogodba. Po oceni sodišča prve stopnje iz celotne dokumentacije ne izhaja namera pravdnih strank o sklenitvi menjalne pogodbe za nepremičnine v V. z nepremičninami v T. Ker izpovedbi tožnikov o sestanku v letu 2009, na katerem naj bi se dogovorili o menjalni pogodbi, nimata podpore v listinski dokumentaciji, niti iz predloženih dokazov ne izhaja, da naj bi se sestanek, na katerem naj bi bil sklenjen ta dogovor med pravdnima strankama, sploh zgodil, sodišče ni sledilo trditvam tožeče stranke o sestanku v letu 2009. Poleg tega pa ustni dogovori o nakupu nepremičnin niso dopustni. Take zaključke prvostopenjskega sodišča tožeča stranka v pritožbi utemeljeno graja.

6. Tožeča stranka temelji svoj odškodninski zahtevek na dogovoru, ki naj bi ga sklenili pravdni stranki in po katerem naj bi tožeča stranka zagotovila toženi stranki finančna sredstva za gradnjo nepremičnin v T., saj tožena stranka ni imela denarja za predvideno gradnjo. Tožnika bi zato najela kredit z namenom nakupa stanovanja v T., tožena stranka pa se je zavezala, da bo objekt v T. zgrajen v letu in pol oz. bo vseljiv najpozneje v dveh letih in bi tožnikoma v zameno za pridobitev kredita zagotovila ugodno ceno in bi kasneje, ko bi tožnika stanovanje prodala, zaslužila s prodajo. Dogovor sta tožnika realizirala, saj sta plačala pogodbeno kupnino, drugi toženec, ki je zakoniti zastopnik prvotožene stranke, pa je izkazal resnost, da bo spoštoval dogovor, tako, da je tožnikoma kot fiduciarno jamstvo s kupoprodajno pogodbo zagotovil prenos lastninske pravice na dveh stanovanjih v V.¹

7. Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da se ni opredelilo do zatrjevanega ustnega dogovora, katerega kršitev oz. neizpolnitev predstavlja po njeni oceni podlago za odškodnino, saj se tožena stranka dogovora ni držala. Posledično pa naj bi tožeči stranki nastala škoda. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo za nakup nepremičnin v V., nista pa sklenili prodajne pogodbe za nakup nepremičnin v T. (kar med strankama niti ni sporno). Nesporne so tudi ugotovitve sodišča, da sta tožnika nepremičnini v V. prodala in zanje dobila kupnino. Pritožba ne problematizira niti ugotovitve sodišča, da pravdni stranki nista sklenili zavarovanja za nakup nepremičnin v T. Očita pa, da se sodišče ni opredelilo do njenih trditev o tem, da je toženec kršil dogovor, ki sta ga pravdni stranki sklenili in po katerem naj bi tožeča stranka z najemom kredita in plasiranjem finančnih sredstev toženi stranki omogočila gradnjo nepremičnin, tožena stranka pa naj bi tožeči stranki omogočila nakup nepremičnin (dveh stanovanj v T.) po ugodni ceni, ki bi ju lahko tožeča stranka kasneje prodala po višji ceni. Ker se tožena stranka dogovora ni držala oz. ga je kršila, je tožeči stranki nastala škoda. Sodišče bi torej moralo ugotoviti, če je do zatrjevanega dogovora med pravdnima strankama prišlo, če ga je katera od strank kršila in posledično, če je zato tožeči stranki nastala škoda.

8. Tožeča stranka zatrjuje ustno sklenitev dogovora² . V takem primeru stranke trditve o ustnem dogovoru najlažje izkazujejo z izpovedbami. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno očita, da se sodišče do izpovedb pravdnih strank ni opredelilo. Sodišče v razlogih izpodbijane sodbe navaja, zakaj sledi tožbenim trditvam tožeče stranke in zakaj ne sledi trditvam tožene stranke. V dokazni oceni pa se sodišče dokazno ne opredeli do izpovedb pravdnih strank oziroma jih dokazno ne oceni. Po oceni sodišča prve stopnje so trditve tožene stranke bolj prepričljive, ker so podprte z listinami v spisu. Ker tožeča stranka zatrjuje sklenitev ustnega dogovora, ki ga izkazuje z izpovedbami, bi se moralo sodišče ob tem, ko si izpovedbe pravdnih strank nasprotujejo, do izpovedb opredeliti in jih dokazno oceniti, česar ni storilo. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Ker se sodišče prve stopnje do odločilnih dejstev ni opredelilo in se ni opredelilo do uspehov dokazovanja, je prišlo do kršitve določb postopka po 14. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi navedenih kršitev je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Napotki za novo sojenje pa so razvidni iz gornje obrazložitve (354. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Preprosteje povedano, tožeča stranka trdi, da je zagotovila finančna sredstva preko najema kredita in jih posredovala drugi pogodbeni stranki (toženi stranki), za uresničitev svojega poslovnega načrta. Druga pogodbena stranka pa bi morala v roku doseči vseljivost objekta v T., da bi lahko tožeča stranka, ki ji je bila obljubljena prodaja stanovanj po gradbeni ceni, zaslužila s prodajo stanovanj po tržni ceni.
² Za obliko dogovora, ki ga zatrjuje tožeča stranka, zakon obličnosti ne predvideva.

Datum zadnje spremembe:

21.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 868/2009
• VSL Sodba II Cpg 1127/2017
• VSL sodba I Cp 2982/2012