VSL Sodba II Cp 737/2017

Jedro

Sodišče prve stopnje je odločitev pravilno oprlo na pogodbeno materialno pravo in splošna obligacijska pravila. Na Zakon o štipendiranju se je sklicevalo zgolj zato, da je lahko razčistilo vprašanje namenske porabe sredstev. Pritožnik je namen sklepanja pogodbe (kavzo) prikazal očitno pomanjkljivo in nerazumljivo: skliceval se je sicer na razpis, vendar kot namen pogodbe izpostavil samo financiranje bivanja v tujini in potnih stroškov; na spodbujanje raziskovalnega dela v tujini in prenos pridobljenih znanj v slovenski prostor se ni skliceval.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo na osnovi verodostojne listine izdan sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 141289/2014 z dne 22.10.2014 in tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 1.077,30 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14, 48/15 - odl. US, 6/17 - odl. US - v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da sklep o izvršbi ostane v veljavi, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Zatrjuje, da dokazna ocena ni taka, kakršna je predpisana z 8. čl. ZPP. Listinski dokazi niso ocenjeni. Listine so v nasprotju z izpovedbami prič. Gre predvsem za potrdilo tožene stranke o času opravljanja raziskovalnega dela A. A. v tujini in potrdilo italijanske raziskovalne institucije o času opravljanja raziskovalnega dela. Do tega nasprotja med dokazi se sodišče ni opredelilo. Sodišču prve stopnje očita, da je pravno razmerje presojalo kot štipendijsko razmerje na podlagi Zakona o štipendiranju in na osnovi tega zakona presojalo tudi namen pogodbe. Ravnalo je napačno, ker Zakon o štipendiranju ni ustrezna podlaga za presojo spornega razmerja. Materialna podlaga so javni razpis, ki se sklicuje na Poslovni in finančni načrt Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije za leto 2011 in njegov rebalans ter Splošni pogoji poslovanja Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije. Pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili, določa, da se za vsa vprašanja, ki jih pogodba ne ureja, uporabljajo določila Obligacijskega zakonika. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je namen pogodbe zmotno ugotovljen. Sodišču je bilo pojasnjeno, da je namen pogodbe spodbujanje raziskovalnega dela v tujini in zatem prenos znanj v slovenski prostor, v gospodarstvo. Ne soglaša, da je tožena stranka izpolnila formalni del in bistven vsebinski del pogodbene obveznosti. Zaključek, da je doktorski študent v pretežnem delu izpolnil pogodbeno obveznost in predložil dokazila o izpolnjevanju obveznosti, se nanaša na razmerje med delodajalcem in doktorskim študentom. Tožeča stranka ni bila v pogodbenem razmerju z doktorskim študentom, ampak s toženo stranko. Razmerje je treba presoditi na osnovi Splošnih pogojev poslovanja Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije (Ur. list RS 91/09) ter Obligacijskega zakonika. Tožeča stranka je svojo obveznost izpolnila - 6.400,00 EUR nakazala toženi stranki. Tožena stranka se je s pogodbo zavezala, da bo v roku enega meseca po zaključku raziskovalnega dela tožeči stranki posredovala poročilo o opravljenem raziskovalnem delu, potrjeno s strani domačega in tujega mentorja. Iz tega poročila mora biti razviden potek raziskovalnega sodelovanja, točen datum raziskovalnega sodelovanja, ugotovitve in podobno. Zavezala se je o vsaki spremembi obveščati v roku 8 dni, zlasti o spremembi časa ali obdobja izvedbe raziskovalnega dela. Za kršitev pogodbenih obveznosti je predpisana sankcija - prenehanje pogodbenega razmerja. Tožena stranka ni izpolnila pogodbenih obveznosti: ni izkazano osem-mesečno neprekinjeno raziskovalno delo doktorskega študenta, ni izkazano potrdilo domačega in tujega mentorja o opravljanju raziskovalnega dela od 20.2.2013 do 31.3.2013 in obveščanje o nastalih spremembah. Neizpolnitev pogodbene obveznosti ima za posledico razvezo pogodbe in dolžnost vračila sredstev.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbo označuje za pavšalno in nekonkretizirano. Meni, da je izkazana namenska poraba denarja in da je bila tožeča stranka o vsem ažurno obveščena. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbena graja dokazne ocene ni utemeljena. Pritožbeno sodišče dokazno oceno ocenjuje za vsebinsko prepričljivo, racionalno sprejemljivo in preverljivo in z njenim rezultatom - ugotovljenim dejanskim stanjem - soglaša. Zaključki so jasni, logični in življenjsko sprejemljivi, zato je dokazna ocena prepričljiva. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo vse izvedene dokaze in se do vseh opredelilo, ocenilo vsakega posebej in opravilo primerjavo dokazov med seboj. Dokazna ocena je vestna, izredno natančna in skrbna ter analitično-sintetična, kakršna je predvidena z 8. čl. ZPP.

6. Trditev o pomanjkljivi dokazni oceni je v pritožbi argumentirana z nerazčiščenim nasprotjem med listinskimi dokazi in izpovedbama prič. Listini, na kateri se pritožnik sklicuje, sta potrdilo tožene stranke o času opravljanja raziskovalnega dela in potrdilo italijanske raziskovalne institucije o času opravljanja raziskovalnega dela. Dejstvo, ki ga navedeni listini prikazujeta drugače kot priči, je čas opravljanja raziskovalnega dela, torej čas študentovega bivanja v tujini. Glede časa, v katerem je doktorski študent opravljal raziskovalno delo v tujini, se je sodišče prve stopnje izreklo v 20. in naslednjih točkah sodbe. V pritožbeni fazi postopka ni sporno, da je med pravdnima strankama sklenjena pogodba predvidela raziskovalno delo v času med 20.6.2012 in 20.2.2013 (osem mesecev), dopuščala pa tudi drug termin na ta način, da ga je omejila z določilom, da se mora začeti v času pred 30.9.2012. Sodišče prve stopnje je dejstvo, da je raziskovalec z raziskovalnim delom v tujini pričel 1.8.2012, štelo za nesporno; tožeča stranka ni oporekala, da je bilo raziskovalno delo izvajano v s pogodbo predvidenem terminu. Tem dejstvom tožeča stranka tudi v pritožbeni fazi postopka ne oporeka in ne zatrjuje kršitve pogodbe zaradi izvedbe raziskovalnega dela izven predvidenega termina. V pritožbi za moteče označuje, da listinski dokazi potrjujejo izvedbo raziskovalnega dela v terminu od 20.6.2012 do 20.2.2013 in ne v času, ko se je raziskovalno delo dejansko opravljalo (od 1.8.2012 dalje). Raziskovalno delo v času od 20.6.2012 do 20.2.2013 je potrjeno s potrdilom inštituta v ... (listina A41) in s potrdilom Univerze ... (listina A10). Celo doktorski študent je v svojem poročilu o raziskavi (listina A42) navedel izvedbo raziskovalnega dela v obdobju od 20.6.2012 do 20.2.2013. Z navedenimi listinami je izkazano potvarjanje podatka o terminu njegove izvedbe, ki pa je lahko pomembno zgolj z vidika nepravilnega obveščanja tožeče stranke o opravljenem raziskovalnem delu, saj ni dvoma, da je bilo raziskovalno delo izvedeno v dogovorjenem terminu. Nepravilno oz. pomanjkljivo obveščanje pa ni izkazano, saj je iz izpovedbe B. B. razvidno, da je bila C. C., ki je bila s strani tožeče stranke zadolžena za spremljanje pogodbe (po izpovedi priče skrbnica pogodbe), z zamikom izvedbe raziskovalnega dela seznanjena in ga je odobrila. Očitno je, da sta domača in tuja raziskovalna ustanova kot čas izvedbe raziskovalnega dela potrdili termin, ki je bil zapisan v pogodbi. Ker je bilo delo izvedeno in je bila tožeča stranka o dejanskem času izvedbe dela - že v času izvedbe raziskovalnega dela - ustno seznanjena, ni odločilno, ali je bil netočen termin zapisan zato, da je bilo zadoščeno usklajenosti evidenc ali po pomoti (nenamerno).

7. Neutemeljen je očitek kršitve materialnega prava. Sodišče prve stopnje je odločitev pravilno oprlo na pogodbeno materialno pravo in splošna obligacijska pravila. Na Zakon o štipendiranju se je sklicevalo zgolj zato, da je lahko razčistilo vprašanje namenske porabe sredstev. Tožeča stranka je namen sklepanja pogodbe (kavzo) prikazala očitno pomanjkljivo in nerazumljivo: sklicevala se je sicer na razpis, vendar pa kot namen pogodbe izpostavila samó financiranje bivanja v tujini in potnih stroškov (na naroku 14.9.2016, list. št. 90). Namen pogodbe - spodbujanje raziskovalnega dela v tujini in prenos pridobljenih znanj v slovenski prostor - tožeča stranka izpostavlja šele v pritožbi.

8. Točna je pritožbena trditev, da tožeča stranka z doktorskim študentom ni bila v pogodbenem razmerju. Tudi je res, da se je pogodbeno razmerje med toženo stranko in doktorskim študentom ne tiče. Ker pa so obveznosti tožene stranke iz razmerja s tožečo stranko pravilno in v celoti izpolnjene z ravnanjem doktorskega študenta, se je sodišče prve stopnje moralo ukvarjati tudi z razmerjem med toženo stranko in doktorskim študentom. Sicer pa pritožba niti ne pojasni, zakaj naj bi bilo to napačno. Celo nesporno je, da se je tožeča stranka tožni zavezala plačati 6.400,00 EUR za financiranje osem-mesečnega raziskovalnega dela doktorskega študenta A. A. na gostujoči instituciji v tujini.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožena stranka ni izkazala osem-mesečnega neprekinjena raziskovalnega dela v tujini. Da je bilo neprekinjeno raziskovalno delo v tujini izvedeno, se je prvostopenjsko sodišče izreklo v 24. do 34. točki obrazložitve. Ker pritožnica ne nasprotuje obsežnim in zelo natančnim ugotovitvam o tem, da nekajkraten prihod v Slovenijo ne pomeni prekinitve raziskovalnega dela, se pritožbeno sodišče sklicuje na prvostopenjske razloge, s katerimi v celoti soglaša.

10. Res je, da potrdili domačega mentorja in mentorja tuje raziskovalne institucije o opravljenem raziskovalnem delu, ki sta bili tožeči stranki predloženi, ne potrjujeta izvedbe raziskovalnega dela v obdobju dobrega meseca, kolikor je bilo raziskovalno delo zaradi kasnejšega začetka zamaknjeno (od 20.2.2013 do 31.3.2013). Ker pa je bila tožeča stranka že v času izvedbe raziskovalnega dela ustno (skrbnica pogodbe) in pisno (elektronsko sporočilo doktorskega študenta z dne 26.2.2013) obveščena, da delo poteka v tem obdobju, pritožbeni očitek - da tožena stranka ni izkazala potrdil domačega mentorja in mentorja tuje raziskovalne institucije o opravljenem raziskovalnem delu v času od 20.2.2013 do 31.3.2013 - ne terja drugačne odločitve. Razlogi, ki se tičejo obveščanja o spremembi termina raziskovalnega dela in netočnosti pri obveščanju, so natančno razdelani v šesti točki te sodbe.

11. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

21.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 2387/2019
• VSL sodba I Cpg 1223/2015
• VSL Sodba I Cp 66/2018