VSL Sodba II Cp 838/2017

Jedro

V sporu majhne vrednosti sodbe zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 168326/2015 z dne 4. 1. 2016 vzdržalo v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka. Glede stroškov je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420,71 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (toženka). Navaja, da je dala jasno vedeti, da od leta 2008 ne biva več na naslovu G., stalno bivališče ima prijavljeno na K. Ker z O. in S. ni imele sklenjene pogodbe, se ne čuti dolžne poravnati dolga, ki je nastal po njeni izselitvi. Očitek glede vrnitve ključev in izpraznitve stanovanja ni utemeljen, saj s strani O. niti s strani S. ključev ni prejela. O. je točno vedela, kdo prebiva v tem stanovanju in vse zadeve so se dogajale mimo toženke, nič ni bila obveščena. Pošilja fotokopijo sodbe P 16/2015. V prejšnjih ugovorih je tožeča stranka (tožnica) toženki priložila pogodbo, sklenjeno med njo in O. o opravljanju storitev upravljanja s stanovanji, pošilja fotokopijo. V sodbi je navedeno, da se ne ve, ali se je toženka dejansko leta 2008 izselila iz stanovanja ali samo zamenjala stalno bivališče. Toženka navaja, da se je izselila že leta 2007, naslednje leto je zamenjala naslov. Kot dokaz pošilja kopijo rojstnega lista in osebne izkaznice svojega otroka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodbo v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V sporu majhne vrednosti torej sodbe zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati.

5. Sodišče prve stopnje je glede dejstva, ali je bila toženka dejansko uporabnica stanovanja na naslovu G. v obdobju, na katerega se nanašajo vtoževani stroški, zaključilo, da se toženka dolžnosti plačila stroškov uporabe stanovanja zgolj s predložitvijo potrdil o prejšnjih stalnih prebivališčih ni razbremenila, saj formalna prijava prebivališča ni nujno skladna z dejanskim prebivališčem osebe, kar je zatrjevala tožnica v tem postopku. Ocenilo je, da toženka ni uspela dokazati, da je dejansko od 28. 1. 2008 živela drugje in ne na naslovu G. Ugotovilo je, da je toženka v stanovanju na naslovu G. ostala tudi po tem, ko se je iz njega na podlagi sodbe Okrajnega sodišča na Vrhniki z dne 3. 4. 2001 izselil najemnik D. R., čeprav bi se bila dolžna izseliti tudi ona. Po vpogledu v listinska dokazila, ki se nanašajo na obdobje, za katerega je toženka zatrjevala (a ne dokazala), da ni več bivala v stanovanju in ki jih je sodišče pravilno ocenilo, je sodišče zaključilo, da je toženka v stanovanju ostala tudi po že navedeni (zamudni) sodbi z dne 3. 4. 2001. Sodišče je nadalje pravilno navedlo, da bi zato ob morebitni izselitvi toženka morala poskrbeti za predajo ključev in izročitev stanovanja lastnici. Svoje navedbe, da ji je bilo ob urejanju odjave in prijave prebivališča s strani O. zagotovljeno, da se vse ureja v računalniškem sistemu, namreč toženka ni izkazala z nobenim dokazom.

6. Pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dejanske zaključke sodišča prve stopnje, so nedopustne. Nedopustna je tako navedba, s katero toženka ponovno zatrjuje, da od leta 2008 ne biva več na naslovu G. Trditve v zvezi s pogodbo, sklenjeno med S. in O. leta 2012 ter o bivanju otroka toženke predstavljajo nedopustne pritožbene novote in so kot take neupoštevne, prav tako v zvezi s tem predlagani dokazi. Enako velja tudi za navedbe v zvezi s sodbo P 16/2015, v zvezi s katero je sodišče ugotovilo, da se je po njej D. K. dolžan izseliti iz stanovanja na naslovu G. in da ne držijo navedbe toženke o njegovem zakonitem bivanju v tem stanovanju.

7. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

21.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 569/2017
• VSL Sodba I Cp 1305/2017
• VSL Sodba in sklep II Cp 1154/2017