VSL Sklep I Cp 1044/2017

Jedro

Ker s plačilom sodne takse v enkratnem znesku ne bodo tako občutno zmanjšana sredstva toženke, da bi bilo ogroženo njeno oziroma njuno preživljanje, je odločitev o zavrnitvi predloga za obročno plačilo takse pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za revizijski postopek in njen podredni predlog za delno oprostitev plačila sodne takse oziroma za obročno plačilo sodne takse za revizijski postopek.

2. V pravočasni pritožbi toženka navaja, da sodišče ni skrbno presodilo vseh okoliščin. Pokojnina nje in njenega moža ni visoka, kljub temu pa je sodišče enostavno in neutemeljeno zaključilo, da ne verjame toženki, da z možem nimata drugih prihodkov. Dejstvo je, da se preživljata z dvema nizkima pokojninama, toženka prejema mesečno 556,58 EUR, njen mož pa 624,23 EUR pokojnine. Njuno preživljanje je odvisno zgolj od navedenih pokojnin. Če sta toženka in njen mož lastnika več podjetij, to še ne pomeni, da jima podjetja mesečno prinašajo tudi denarne prihodke, premoženje pravne osebe je ločeno od premoženja fizične osebe. Podjetja so v slabi poslovni in finančni kondiciji, toženkin mož pa le zato, da ne bi propadla, poskuša poslovanje kolikor toliko za silo še voditi najprej, pri čemer se poslužuje aktualne poslovne prakse, da skupne, že tako nizke prihodke podjetij, položi najprej na svoj transakcijski račun, nato pa se denarna sredstva sprovedejo v smislu pologa gotovine na poslovni račun podjetij. Takšna praksa je splošno znana in namenjena izogibu visokim provizijam bank. To je toženkin mož tudi jasno zapisal v izjavi dne 9. 3. 2017. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na varčevalne račune iz katerih izhaja, da sploh ne gre za varčevanje ampak za minimalne zneske za nujne in nepredvidene situacije. Celotna višina sodne takse dejansko dosega seštevek obeh pokojnin, obrazložitev pa se opira tudi na neobrazložen znesek 1.981,42 EUR, ki naj bi ga imela toženka in njen mož na svojih računih. Sodišče bi moralo vsaj odložiti plačilo tako visoke sodne takse ali dovoliti obročno odplačilo. Toženka predlaga podredno, da se ji omogoči odlog plačila sodne takse za čas treh mesecev oziroma obročno plačilo v treh mesečnih obrokih po 335,00 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno povzelo določbe noveliranega 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki se uporablja od 11. 11. 2016.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, izhaja, da sta toženka in njen mož po podatkih GURS lastnika več kmetijskih in gozdnih zemljišč v k. o. S., J., G., V. in Č., ter industrijskih stavb, lokala, garaže in hiše v k. o. G. Na podlagi podatkov AJPES je sodišče ugotovilo tudi, da imata v lasti več podjetij in sicer Go. d. o. o., G. d. o. o., Gr. d. o. o. Njen mož je družbenik tudi v družbah K. d. o. o. v kateri je tudi prokurist, in T. d. o. o.. Iz izjave o premoženjskem stanju izhaja, da je pritožnica solastnica ne samo nepremičnine, v kateri živi, ampak tudi drugega stanovanja ali stanovanjske hiše ter stavbnega zemljišča v vrednosti 250.000,00 EUR (ki je sicer obremenjeno z zastavno pravico). Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, je institut taksne oprostitve namenjen socialno najbolj ogroženemu sloju prebivalstva, kot so brezposelni, prejemniki socialne pomoči in podobno, kamor tudi po presoji pritožbenega sodišča po povedanem toženka in njen mož ne sodita. Glede na ugotovljen obseg in vrsto premoženja pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da pritožnici ni mogoče verjeti, da z možem razen pokojnine nimata nobenih drugih prihodkov za preživljanje.

6. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj ne verjame izjavi toženkinega moža, da prav vse prilive, ki jih prejme na svoj račun, nato prenakaže na račun podjetij, katerih solastnik je (nakazila od 2.000,00 EUR do 30.000,00 EUR), saj je logično, da če bi bilo to res, bi bil na računu zabeležen enak znesek prilivov in odlivov, česar pa izpis prometa na računu ne potrjuje. Tudi te ugotovitve sodišča pritožba ne izpodbija. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni obrazložilo kako je prišlo do zneska 1.981,42 EUR, na podlagi katerega je zaključilo, da bi lahko že iz teh sredstev plačala dolžno sodno takso 1.005,00 EUR, ne da bi jima bilo zato treba porabiti tudi pokojnino. Gre za seštevek sredstev, s katerimi sta toženka in mož razpolagala na varčevalnih in transakcijskih računih na dan 31. 1. 2017 oziroma 24. 2. 2017 in so navedeni v 5. točki obrazložitve.

7. Vse navedeno potrjuje pravilnost nadaljnjega zaključka sodišča prve stopnje, da s plačilom dolžne sodne takse v enkratnem znesku ne bodo tako občutno zmanjšana sredstva toženke, da bi bilo ogroženo njeno oziroma njuno preživljanje. Zato je tudi odločitev o zavrnitvi predloga za obročno plačilo takse pravilna.

8. Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

21.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep VII Kp 46987/2016
• VSM Sklep I Cp 430/2019
• VSM sklep I Ip 1240/2014