VSL Sodba I Cp 170/2017

Jedro

Predloga, naj sodišče opravi obravnavo, ne more nadomestiti dokazni predlog.

Toženec je popravilo svojega vozila očitno naročil tožničinemu direktorju osebno, vendar je naknadno pristal, da bo dolgovano plačilo izvršil tožnici. Takšno razmerje pa je sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo po pravilih, ki veljajo za pogodbo v korist tretjega (126. člen OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o toženčevem ugovoru zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 38982/2014 z dne 25. 3. 2014 razsodilo, da ostane navedeni sklep v veljavi za 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2014 do plačila in za izvršilne stroške z obrestmi. V preostalem je sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek (v obrestnem delu za čas od 11. 2. 2014 do 25. 2. 2014) zavrnilo.

2. Toženec se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče zadevo vrne v novo odločanje. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno povzelo njegove navedbe. Toženec nikoli ni priznal, da je potrdil sporni znesek. Sodišče bi moralo izvesti narok za glavno obravnavo, saj bi le tako lahko pravilno ugotovilo dejansko stanje. Od tožnice bi moralo zahtevati originalno listino o domnevnem dogovoru med strankama. Tako bi lahko brez težav ocenilo njeno pristnost. Toženec vztraja, da tega dokumenta ni podpisal. Sodišče je nepravilno sklepalo, da bi to lahko dokazal le s forenzično preiskavo. Sodišče bi moralo stranki seznaniti z dejstvom, da naroka ne namerava izvesti. Sicer pa sta obe stranki predlagali zaslišanje in ta dokaz ocenili za relevantnega, zato ni bil nepotreben. Toženec je navedel, da menjava turbine ni bila izvedena. Dokazno breme o nasprotnem je bilo na tožnici. Toženec ni bil v nobenem pravnem razmerju s tožnico. V resnici ni šlo za pogodbo v korist tretjega, ampak je toženec D. K., s. p., naročil garancijsko popravilo. Za povrh je tudi po izvedbi popravila imel težave z vozilom.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme po prvem odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijati samo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena istega zakona in (ali) zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Relativne procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v teh sporih niso dopusten pritožbeni razlog.

6. Pritožbeni preizkus je pokazal, da v postopku na prvi stopnji ni bilo absolutnih bistvenih kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niti tistih, na katere neopredeljeno meri pritožba.

7. Zmotno je namreč pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti glavno obravnavo. Postopek v sporu majhne vrednosti poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj (prvi odstavek 450. člena ZPP). Ker glavna obravnava ni obligatorna, bi pravdni stranki morali izrecno predlagati izvedbo naroka. Toženec tega ni storil, predlog, ki ga je tožnica podala šele v drugi pripravljalni vlogi, pa je bil prepozen in zato neupošteven (drugi odstavek 452. člena in 453. člen ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je, upoštevaje trditve pravdnih strank, o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov. S svojo odločitvijo, da naroka ne bo opravilo, ni bilo dolžno vnaprej seznaniti pravdnih strank. Drugačno pritožbeno stališče nima podlage v zakonu. Sklicevanje na toženčevo nevednost ni utemeljeno, saj je bil toženec (v pozivu sodišča z dne 11. 2. 2015) poučen o svojih pravicah v postopku.

9. Predloga, naj sodišče opravi obravnavo, ne more nadomestiti dokazni predlog. Strankina pravica do izvedbe dokaza namreč ni absolutna. O tem, katere dokaze bo izvedlo, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP), ki dokaze lahko zavrne kot prepozne, nedovoljene, neprimerne ali nepotrebne. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da zaslišanje pravdnih strank, upoštevaje (le) pravočasno ponujeno trditveno gradivo, ne bi moglo vplivati na drugačno ugotovitev relevantnega dejanskega stanja.

10. Nosilni razlog izpodbijane sodbe predstavlja ugotovitev sodišča, da je toženec s podpisom dogovora, da bo najkasneje do 25. 2. 2014 poravnal tožničin račun št. 4/2014 (priloga A3), priznal tožničino terjatev. Takšna ugotovitev zadošča za presojo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Toženčevi pomisleki o zgrešeni aktivni legitimaciji so zato odveč.

11. Ni bistveno, če je tožnica navedeni dogovor predložila zgolj v kopiji. Priloge vlog v pravdnem postopku so sodišču lahko izročene v kopiji. Toženec je zahteval, naj tožnica predloži originalni zapis spornega dogovora šele v zadnji pripravljalni vlogi, torej prepozno (451. člen v zvezi s 453. členom ZPP). Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, ki meri na to, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo pravila o edicijski dolžnosti. Toženec tudi pristnosti svojega podpisa na navedenem dogovoru prej ni oporekal. Zgolj navedba, da se ne spominja, da je podpisal dogovor, pa ne zadošča za dvom o verodostojnosti tega listinskega dokaza. Ne glede na to bi moral toženec, kot mu je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, predlagati dokaz z izvedencem, ker gre pri presoji pristnosti podpisa za strokovno vprašanje. Samo strankina izpoved v ta namen ne zadošča.

12. Neutemeljeni so tudi preostali pritožbeni očitki. Napačen povzetek strankinih navedb v sodbi bi lahko pomenil le relativno bistveno kršitev postopka, na katero se toženec v pritožbi ne more uspešno sklicevati. Enako velja za trditev, da menjava turbine ni bila opravljena in da je toženec tudi po izvršenem popravilu imel težave s svojim vozilom. Te trditve se namreč nanašajo na dejansko stanje; vanj pa, ker gre za spor majhne vrednosti, v pritožbenem postopku ni več dopustno posegati.

13. Končno niso utemeljeni niti pritožbeni pomisleki o materialnopravni podlagi izpodbijane sodbe. Res je toženec popravilo svojega vozila očitno naročil tožničinemu direktorju osebno, vendar je naknadno pristal, da bo dolgovano plačilo izvršil tožnici. Takšno razmerje pa je sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo po pravilih, ki veljajo za pogodbo v korist tretjega (126. člen Obligacijskega zakonika). O tem je v izpodbijani sodbi navedlo izčrpne razloge, ki jih ni treba ponavljati.

14. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani. Sodišče druge stopnje je zato toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 442. členom istega zakona).

15. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker je toženec s pritožbo propadel, do njihovega povračila ni upravičen.

Datum zadnje spremembe:

20.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cpg 590/2019
• VSL Sodba II Cp 838/2017
• VSL sodba II Cpg 756/2014