VSL Sodba II Cp 135/2017

Jedro

V konkretnem primeru ni bilo potrebe po dopolnjevanju izvedenskega mnenja. Izvedenec je odgovoril na vse pripombe, ki jih je tožeča stranka podala na njegovo mnenje. Pritožbeno sodišče soglaša, da je izvedeniško mnenje popolno, razumljivo in preverljivo, zato ni potrebe po njegovem preverjanju s strani novega izvedenca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke v višini 22.367,63 EUR (I. točka izreka) in da terjatev tožene stranke v višini 57.250,71 EUR ne obstoji (II. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 165074/2013 z dne 17. 10. 2013 je vzdržalo v veljavi za 22.367,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), v preostalem delu pa ga je razveljavilo in zahtevek za plačilo 101.020,78 EUR z obrestmi zavrnilo (IV. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 1.324,52 EUR (V. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del (IV. točko izreka) in posledično stroškovni del odločitve (V. točko izreka) se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Bistvena kršitev postopka naj bi bila storjena, ker sodišče - kljub obširnim in argumentiranim pripombam na izvedensko mnenje in na dopolnitev izvedenskega mnenja - ni sledilo predlogu za postavitev novega izvedenca in od toženca ni zahtevalo, da predloži projektno dokumentacijo. Sklicuje se na obširne in argumentirane pripombe na izvedensko mnenje. Izvedenec je potrdil, da so bila zaračunana dela izvedena, zato osnovna izvedenčeva ugotovitev dokazuje utemeljenost zahtevka. Začasna situacija-rekapitulacija v višini 339.008,76 EUR vsebuje dela, ki so bila izvedena do avgusta 2011. Toženec sam je potrdil, da je bilo zadnje plačilo izvedeno 27. 2. 2012. S stani toženca in B. prejeta plačila ne vključujejo plačila vseh del. Dela so se izvajala tudi od konca avgusta 2011 do maja 2012. Zajeta so v obračunu Hiša Š. v višini 35.033,53 EUR in obračunu Hiša Š. topolovod in zalogovnik v višini 34.204,35 EUR. Teh del tožena stranka ni plačala. Glede na podano mnenje in razloge izpodbijane sodbe je očitno sporen tudi obseg del. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je na naroku 24. 6. 2015 povedal, da obračuna Hiša Š. in Hiša Š. toplovod in zalogovnik nista sama po sebi predmet postopka. Tudi sodišče je ugotovilo, da je šlo za kompleksno in povezano zadevo. Tožeča stranka je argumentirano predlagala, da izvedenec oceni dela, opravljena v času od avgusta 2011 do maja 2012. Izvedenec ni podal odgovora, kje naj bi bila ta dela upoštevana. Tega odgovora izvedenec ni podal niti na zaslišanju. Postavitev novega izvedenca bi bila zato nujna. Tožena stranka obračunom ni ugovarjala. Postavljeni izvedenec je šel izven okvira svoje stroškovne pristojnosti. Obravnavani obligacijski odnos ni običajen; neobičajne so instalacije, tako po obsegu kot po kvaliteti in načinu plačila. V ugovoru v izvršilnem postopku in do druge vloge v pravdnem postopku je toženec trdil, da dela iz spornega računa niso bila izvedena, da jih ni prevzel ali potrdil; v nadaljevanju postopka pa, da so bila vključena v začasno situacijo-rekapitulacijo v višini 339.008,76 EUR. Trditev, naj bi zaračunana dela plačala družba B., je toženec podal šele v drugi vlogi. Šele v drugi vlogi je torej priznal, da so bila dela po ponudbah naročena in izvedena. Navedenim trditvam in ponudbam tožena stranka ni substancirano ugovarjala. Verodostojnost navedb tožene stranke bi bilo treba kritično oceniti, česar sodišče prve stopnje ni storilo. Zavrnjen je dokazni predlog po projektni dokumentaciji, ki bi potrdila obseg in specifičnost opreme toženčeve nepremičnine. Pojasnjuje, da je bila - zaradi nenehnega spreminjanja toženčevih navedb - prisiljena vlagati več obračunov. Posledično je nepravilna odločitev o stroških postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je toženčev stanovanjski objekt opremila s strojnimi instalacijami. Tudi v pritožbenem postopku - enako kot v postopku pred sodiščem prve stopnje - ni sporen ni niti obseg izvedenih del niti dejstvo, da je za izvedena dela toženec že plačal 344.076,18 EUR. Sporno je, ali z zadnje izdanim računom št. RK/1200/13 z dne 5. 9. 2013 v višini 123.388,41 EUR tožeča stranka zaračunava dela, ki so bila predmet predhodnih računov in torej že plačana.

6. Od predhodno izdanih računov sta stranki sodišču predložili le enega v višini 66.120,00 EUR (račun št. RK/1033/11 z dne 27. 6. 2011). Ostali računi so bili (skladno z dogovorom) izdani toženčevi družbi B. d.o.o. in s strani te družbe tudi plačani. S pomočjo izdanih računov torej ni ugotovljivo, katera dela so bila pred izdajo spornega računa zaračunana.

7. Iz spornemu računu priložene specifikacije je ugotovljivo, da gre za material, potreben pri opremljanju stavbe s strojno inštalacijo. Táko inštalacijo je tožeča stranka vgrajevala, sporno pa je, ali jo je zaračunala (in torej dobila plačano) že pred izdajo spornega računa. Sporni račun je bil izdan 5. 9. 2013 - več mesecev po tem, ko so zastopniki strank dne 22. 5. 2013 na T. skušali uskladiti neplačani del terjatve. Na tem sestanku je tožeča stranka svojo terjatev argumentirala s stroški prevozov (relacija Ptuj - Kranj - Ptuj) v višini 101.847,32 EUR (dokaz B12) in ne: 1) s seznamom vgrajenega materiala, ki ga je potem zaračunala s spornim računom ali 2) s storitvami iz obdobja od avgusta 2011 do maja 2012, kot je svojo terjatev začela argumentirati na zaključku tega pravdnega postopka.

8. Ni mogoče spregledati, da tožeča stranka končnega obračuna (končne situacije), v kateri bi bili na enem mestu zbrani vsi podatki o opravljenem delu, porabljenem materialu ter vrednosti storitve, ni izdelala oz. ni predložila. Specifikacija izvedenih in zaračunanih del (listina A 28) se ne nanaša na celotno storitev, saj specificira le dela v vrednosti 14.513,85 EUR in 112.683,48 EUR. D.E., ki pri tožeči stranki obračune izdeluje, je na vprašanje o izdelavi končnega obračuna povedal, da je nekaj pripravljal in izročil predpostavljenim, ni pa mu znano, kaj se je s tem zgodilo. Na ponovno vprašanje o izdelavi končnega obračuna je izpovedal, da je bilo nekaj pripravljenega v več dokumentih. Taki nedoločni odgovori in dejstvo, da tožeča stranka na začetku postopka ni zatrjevala, da so predmet izračuna nazadnje izvedena dela, porajajo dvom o tem, kaj tožena stranka s spornim računom zaračunava. Ta dvom se poraja tudi pri pregledu trditev tožeče stranke. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožeča stranka sodni spis zasipa z obračuni - vsi so brez datumov in pojasnil, v kakšnih okoliščinah oz. za katere potrebe so bili pripravljeni - končnega obračuna z vsemi podatki o količinah in vrednosti izvedenih del pa ne predloži. V vlogi z dne 18. 6. 2015 se je, v nasprotju s svojimi prejšnjimi trditvami, začela sklicevati na obračuna "HIŠA Š. - toplovod" in "Specifikacija Š." (listini A31 in A32) ter navedla, da je prvo navedeni obračun del specifikacije spornega računa, druga specifikacija pa se nanaša na še neplačano delo in material za obdobje od avgusta 2011 do maja 2012. Zakaj se drugo navedena specifikacija (listina A32) ne ujema s tisto, ki je sestavni del računa, oz. kaj specificira računu priložen obračun, ni pojasnjeno. Na naroku 24.6.2015 je tožeča stranka navedla, da navedeni specifikaciji nista predmet tega postopka in sta bili predloženi zaradi dokazovanja, kako obsežna dela so bila na hiši tožene stranke opravljena (deveta stran zapisnika). M. Š. je izpovedal, da začasna situaciji-rekapitulacija (listine B13 - B21) zajema vsa dela do avgusta 2011; na ponovno vprašanje pa, da vseh del, ki so bila v času njene sestave izvedena, obračun ne zajema, pri čemer ni pojasnil, zakaj ne. Tudi z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke dejansko stanje ni razjasnjeno, saj ni vedel povedati nič drugega kot to, da tisto, kar je bilo zaračunano s spornim računom, pred tem ni bilo zaračunano. Glede listine A32 je izpovedal, da je pred zaslišanjem ni videl. Sodni izvedenec je s primerjavo začasne situacije-rekapitulacije in specifikacije spornega računa ugotovil, da v začasni situaciji-rekapitulaciji niso zajeta dela, ki so v računu specificirana v višini 25.494,48 EUR (višina računa je 123.388,41 EUR). Seštevek te vrednosti (25.494,48 EUR) in vrednosti del iz začasne situacije-rekapitulacije (339.008,76 EUR) je vrednost po tožeči stranki izvedene storitve (364.503,24 EUR). Upoštevajoč, da je tožena stranka že plačala 344.076,18 EUR, je dolžna plačati še 20.427,06 EUR.

9. Pritožbeno sodišče soglaša, da potrebe po dopolnjevanju izvedenskega mnenja ni. Izvedenec je odgovoril na vse pripombe, ki jih je tožeča stranka podala na njegovo mnenje. Pritožbeno sodišče soglaša, da je izvedeniško mnenje popolno, razumljivo in preverljivo, zato ni potrebe po njegovem preverjanju s strani novega izvedenca. Pritožnik se sklicuje na neodgovorjena vprašanja iz vloge z dne 26. 1. 2016, jih pa ne povzame. V pritožbi, enako kot v vlogi z dne 26. 1. 2016, posplošeno ponavlja, da plačilo (znesek 344.076,18 EUR) ne zajema vseh izvedenih del in se sklicuje na listini B31 in B32. Nesprejemljiva je pripomba, da izvedenec ni pojasnil, kje so upoštevana dela, ki so bila izvedena od avgusta 2011 do maja 2012. Teh del tožeča stranka ni navedla oz. opisala. Niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi tožeča stranka ni pojasnila, katere inštalacije, na katerem delu objekta ... je vgrajevala v času od avgusta 2011 do maja 2012. To bi morala storiti, saj tožena stranka zanika, da bi se dela v tem obdobju še izvajala. S spornim računom se ne zaračunavajo v listini A32 navedena dela; šele v pritožbi tožeča stranka (v nasprotju s svojimi prejšnjimi trditvami) zatrjuje, naj bi bila predmet zahtevka dela, navedena v listini A32. Ne pojasni pa, zakaj je spornemu računu priložena specifikacija del drugačna od popisa del v listni A32. Ni torej jasno, kaj naj bi izvedenec dodatno ocenjeval.

10. Ni mogoče pritrditi pritožbeni trditvi, da je tožena stranka svoje trditve tekom postopka spreminjala. Tako v ugovoru zoper sklep o izvršbi kot v pravdnem postopku je zatrjevala, da ji ni jasno, kaj se s spornim računom zaračunava. V ugovoru je zatrjevala, da zaračunano ni bilo izvedeno, v pravdnem postopku pa pojasnila, katera dela je tožeča stranka izvedla, v kakšnem obsegu in na kakšen način so bila plačana. Vse do konca postopka se je spraševala, kaj se s spornim računom sploh zaračunava; tudi na zaključku postopka ji vsebina računa ni bila razumljiva.

11. Pritožbeno sodišče soglaša, da s pregledom projektne dokumentacije, katere predložitev je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke, dejansko stanje ne bi bilo razjasnjeno. Nesporno namreč je, da so bila dela izvedena. Podatkov o tem, kdaj so bila dela izvedena in na kakšen način zaračunana, pa projektna dokumentacija ne vsebuje.

12. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

20.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 511/2014
• VSL sklep III Cp 372/2016
• VSRS Sodba II Ips 171/2017