<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba in sklep I Cp 250/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CP.250.2017
Evidenčna številka:VSL00000167
Datum odločbe:07.06.2017
Senat, sodnik posameznik:dr. Peter Rudolf (preds.), Majda Irt (poroč.), Mojca Hribernik
Področje:STVARNO PRAVO
Institut:priposestvovanje - ugotovitev lastninske pravice - priposestvovalna doba - dobra vera

Jedro

Sodišče je utemeljeno zaključilo, da je neurejenost katastrskega stanja povzročila napačne zapise prodanih parcel v sklenjenih kupoprodajnih pogodbah. Zato obširno pritožbeno navajanje o neopravičljivosti zmote tožnika in njegovega pravnega prednika glede nakupa parcele ni utemeljeno.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep o stroških z dne 6. 12. 2016 se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki zniža iz zneska 2.224,58 EUR na znesek 1.459,38 EUR.

III. V preostalem delu se pritožba zoper sklep zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožnik lastnik nepremičnine parc. št. 830/0, k. o. ... (I. točka izreka). Tožencem je naložilo povračilo tožnikovih stroškov pravdnega postopka v znesku 3.222,16 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka). Z dopolnilnim sklepom o stroških pa je sklenilo, da so toženci dolžni tožniku poleg že priznanih pravdnih stroškov povrniti še stroške pravdnega postopka v znesku 2.224,58 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujejo toženci iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlagajo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju sodišče ni izvedlo nobenega novega dokaza, nato pa je o posameznih pravnih vprašanjih napravilo povsem nasprotne sklepe kot v sodbi P 33/2014 z dne 10. 9. 2015. Ti sklepi so napačni, izpodbijana sodba pa je v nasprotju s pravnim redom, pravno teorijo in uveljavljeno sodno prakso. Napačen je zaključek, da je A. A. izpolnil pogoje za priposestvovanje glede obdobja trajanja posesti. Tožnik je sam navajal, da je B. B. A. A. z darilno pogodbo z dne 8. 6. 1983 podarila parc. št. 53 - stavbišče s hišo, parc. št. 634/1 in parc. št. 634/2, vse k. o. ..., medtem ko je obdržala v lasti parc. št. 52 - klet, parc. št. 828 gozd in parc. št. 830/0 njiva, vse k. o. .... A. A. je lahko nastopil posest najprej 8. 6. 1983, zato bi se njegova 20-letna posestna doba iztekla 8. 6. 2013. Takrat pa ni bil več posestnik parc. št. 53- stavbišče s hišo, parc. št. 634/1 in parc. št. 634/2, vse k. o. ..., prav tako pa tudi ne sporne parc. št. 830/0, k. o. .... Pogodba med A. A. in tožnikom je bila sklenjena 5. 1. 2001, sam pa je povedal, da je že bistveno prej opustil izvajanje tistih dejanj nad parcelami, ki se lahko enačijo z videzom obstoja lastninske pravice. A. A. nikoli ni bil dobroverni in zakoniti posestnik po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR), ki je veljal do 1. 1. 2003, ker ni imel veljavnega pravnega naslova, potrebnega za pridobitev lastninske pravice, saj darilna pogodba med njim in njegovo materjo B. B. ni vključevala parc. št. 830/0, k. o. ... Zato njegova dobra vera ni podana in je napačen zaključek izpodbijane sodbe, da je tožnik nadaljeval dobroverno posest A. A. Tožnik bi moral biti v dobri veri o veljavnosti pravnega naslova in pridobitvi lastninske pravice tako glede A. A. (ki pravnega naslova sploh ni imel) kot tudi svojega pravnega naslova (ki ga prav tako ni imel). Ni mogoče zanemariti, da je B. B. sedaj sporno parcelo 830/0, k. o. ... prodala C. C., dejanski in zakoniti pravni prednici tožencev. Ta pogodba je bila veljavno sklenjena, overjena in v celoti realizirana, vključno z zemljiškoknjižnim vpisom (in seveda nesporno plačano kupnino), pa tudi s prevzemom v posest, kot sta izpovedala D. D. in E. E. Tožnik ni bil dobroveren, saj ni imel pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice. Že zemljiškoknjižni izpisek za parc. št. 830/0, k. o. ... ovrže dobro vero A. A. in še zlasti tožnika. Tožnikov interes (domnevna posest) brez pravnega pridobitnega naslova ne more predstavljati močnejšega interesa od zemljiškoknjižne lastnine C. C. in njene posesti. Tožnik je izkušena oseba, nasprotnega niti ne zatrjuje, zato se zanj kot od povprečnega kupca zahteva, da pozna delovanje zemljiške knjige in sistem pridobitve lastninske pravice na nepremičnini. Izpodbijana sodba izhaja iz absolutne veljavnosti dobre vere tožnika, kar pa je napačno in predstavlja napačno uporabo materialnega prava, kot tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). B. B. nikoli ni bila lastnica parcel 828/0, 832/0 in 856/0, vse k. o. ... in jih ni mogla veljavno prodati C. C. Sodišče prve stopnje ni opravilo dokazne ocene za vsako zaslišano pričo posebej, čeprav bi po določilih ZPP moralo oceniti vsak izvedeni dokaz posebej in v povezavi z drugimi dokazi. Tako ni ocenilo dokazne vrednosti F. F. in G. G., staršev tožnika, pa tudi ne drugih prič, ki so tožnikovi prijatelji. Številne priče so po lastnih izpovedbah obilno pomagale tožniku pri čiščenju sporne parcele, le-ta pa je bila ob vložitvi tožbe povsem zanemarjena z očitno večletnim rastlinjem. Tega sodišče ni dokazno ocenilo, pa tudi ne fotografij, ki so jih je o stanju parcele toženci vložili ob odgovoru na tožbo. Izpovedba H. H. izključuje dobro vero tožnika. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je domnevno neusklajeno katastrsko stanje za odločitev v tej zadevi bistveno. Katastrsko stanje je bilo jasno in nespremenjeno od nastanka naprej. Stara hiša ni vrisana v nobeno parcelo, kar pa ne vpliva na vprašanje opravičljivosti zmote. Iz pogodbe in mapnih kopij je bilo razvidno, da tožnik ne kupuje parc. št. 830/0, k. o. ..., zato se je zavedal, da objekt ... 7 ni predmet pogodbe. Očitno je tožnik parceli 634/1 in 634/2, obe k. o. ... kupil kot pripravljalno dejanje, da bo lažje prepričal sosedo C. C. v prodajo sosednje nepremičnine 830/0, k. o. ... Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o stroškovnem delu, zato ni jasno, katere stroške tožnika je sodišče priznalo in v kakšni višini. Prav tako ni jasno, kako je sodišče obračunalo delni uspeh tožencev, saj je bil del tožbenega zahtevka pravnomočno zavrnjen.

Toženci se pritožujejo tudi zoper dopolnilni sklep o stroških. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Izpodbijani sklep je nezakonit, saj ga ni mogoče preizkusiti, kar so toženci izpostavila tudi v pritožbi zoper sodbo.

3. Tožnik je na pritožbo zoper sodbo in sklep podal odgovor. Predlaga zavrnitev pritožb in potrditev sodbe ter sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena. Pritožba zoper sklep je delno utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da:

- je priča B. B. z darilno pogodbo z dne 28. 6. 1983 sinu A. A. podarila parc. št. 53*- stavbišče s hišo, parc. št. 634/1 in parc. št. 634/2, vse k. o. ..., medtem ko so v njeni lasti ostale parc. št. 53 - klet, parc. št. 828 - gozd in parc. št. 830/0 - njiva, vse k. o. ...;

- je priča B. B. pravni prednici tožencev C. C. 21. 10. 1992 prodala nepremičnino s parc. št. 830/0 - njiva, k. o. ..., za kupnino v znesku 48.000,00 SIT,

- je priča A. A. 5. 1. 2001 prodal tožniku nepremičnino s parc. št. 634/1 - njiva in 634/2 pašnik s stavbiščem, obe k. o. ..., za kupnino v znesku 900.000,00 SIT, pri čemer je v pogodbi navedeno, da je predmet pogodbe tudi stara kmečka hiša v slabem stanju,

- da orto foto posnetki in izvedensko mnenje izvedenca geodetske stroke I. I. izkazujejo, da je katastrsko stanje glede parc. št. 830/0, 634/1, 634/2, 1271/3 in 1271/2, vse k. o. ... popolnoma neurejeno,

- sporna stavba z naslovom ... 7 v celoti stoji na parc. št. 830/0, pot s parc. št. 1271/3 (obe k. o. ...) pa v naravi ne obstaja,

- je neurejeno katastrsko stanje imelo za posledico napačne zapise v citiranih kupoprodajnih pogodbah.

6. Po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi ključna okoliščina, da je bilo, kot izhaja iz mnenja sodnega izvedenca geodetske stroke, katastrsko stanje glede parc. št. 830/0, na kateri stoji stara kmečka hiša, in sosednjih parcel 634/1, 634/2, 1271/3 in 1271/2, vse k. o. ..., popolnoma neurejeno. Na podlagi navedene ugotovitve je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je neurejenost katastrskega stanja povzročila napačne zapise prodanih parcel v sklenjenih kupoprodajnih pogodbah. Zato obširno pritožbeno navajanje o neopravičljivosti zmote tožnika in njegovega pravnega prednika glede nakupa parc. št. 830/0, k. o. ..., ni utemeljeno. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje tožencev na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, češ da je pravna prednica tožencev, ki je, kot izhaja iz kupoprodajne pogodbe, kupila nepremičnino 830/0, k. o. ..., dobroverna. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da ni imela ključev stare hiše, niti ni sporne nepremičnine uživala, katastrsko stanje nepremičnin pa je bilo, kot že navedeno, povsem neurejeno. Da bi toženci oziroma njihova pravna prednica uživala sporno nepremičnino 830/0, k. o. ..., na kateri stoji stara kmečka hiša, so priče A. A., J. J., K. K., L. L., M. M. in N. N. Glede na ugotovitev prvega sodišča, da je s ključem hiše razpolagal A. A., ki je ključ dal tožniku, v kupoprodajni pogodbi pa je izrecno navedeno, da je predmet pogodbe tudi stara kmečka hiša v slabem stanju (za katero se je kasneje ugotovilo, da stoji na parc. št. 830, k. o. ...), je zaključek sodišča prve stopnje glede dobrovernosti tožnika, ki je za kupljene nepremičnine plačal precej več kot pravna prednica tožencev (900.000,00 SIT, pravna prednica tožencev pa zgolj 48.000,00 SIT), pravilen. Kot izhaja iz prepričljive izpovedbe tožnikovega pravnega prednika A. A., mu je sporno nepremičnino 830/0, k. o. ..., na kateri stoji stara kmečka hiša, leta 1983 podarila njegova mati B. B. Da je pravni prednik tožnika navedeno nepremičnino kot dobroverni posestnik užival in posedoval do prodaje leta 2001, ko jo je prodal tožniku, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi prepričljivih izpovedb prič J. J. , K. K., L. L., M. M. in N. N. Posledično so neutemeljeni pritožbeni očitki, ki izpodbijajo dobro vero pravnega prednika A. A. Da je tožnik kot posestnik užival sporno nepremičnino od nakupa dalje, pa so potrdile priče J. J., T. T., K. K., L. L., O. O., N. N., G. G., P. P., R. R. in S. S. Pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava v zvezi s presojo dobrovernosti tožnika in njegovega pravnega prednika tako ni utemeljen. Enako velja glede pritožbenega očitka, da izpovedba priče H. H. tožnikovega bivšega dekleta, izključuje tožnikovo dobro vero, saj je priča izpovedala, da ne ve točno, kje na spornem ozemlju imajo C. parcelo (list. št. 86). Tožnikove dobrovernosti, kot tudi dobrovernosti njegovega pravnega prednika, ki se v skladu z določilom 9. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) domneva, toženci v dokaznem postopku niso uspeli izpodbiti (7. in 212. člen ZPP).

7. V skladu z določilom 269. člena SPZ se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določila SPZ, kar pomeni, da se za presojo pogojev za priposestvovanje tožnika uporabljajo določila drugega odstavka 43. člena SPZ, ki določajo 10-letni rok za priposestvovanje nepremičnin. Ker je dokazni postopek potrdil, da je tožnikov pravni prednik užival nepremičnino 830/0, k. o. ... od leta 1983 dalje, tožnik pa od leta 2001 dalje, je pogoj trajanja priposestvovanja izpolnjen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbena navedba, ki izpostavlja, da pravni prednik A. A. ni izpolnil časovnega pogoja za priposestvovanje nepremičnine (28. člen ZTLR), ker se do leta 2001 priposestovalna doba zanj ni iztekla, za odločitev v zadevi ni relevantna, saj je predmet postopka ugotavljanje, ali je tožnik izpolnil pogoje za priposestvovanje sporne nepremičnine. Zaradi ugotovitve tega pa je ključno, ali je bil tožnikov pravni prednik dobroverni posestnik po tretjem odstavku 28. člena ZTLR, kar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Na podlagi določila 45. člena SPZ se v priposestvovalno dobo tožnika všteva tudi čas, ko je imel pravni prednik tožnika stvar v posesti kot dobroverni lastniški posestnik, kar je tožnikov pravni prednik bil, sodišče prve stopnje pa je slednje pravilno upoštevalo.

8. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in življenjsko logična, zato jo kot pravilno sprejema tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeni očitek, da se je na podlagi sklenjene pogodbe in mapnih kopij tožnik zavedal, da objekt ... 7, ki predstavlja staro kmečko hišo, ni predmet pogodbe, ni utemeljen, saj iz IV. člena kupoprodajne pogodbe, ki jo je tožnik sklenil z A. A., jasno izhaja, da je predmet pogodbe tudi stara kmečka hiša, pri tem pa ni nepomembno, da je bilo katastrsko stanje glede parc. št. 830/0, k. o. ... neurejeno. Da se sodišče prve stopnje do izpovedb priče F. F. in G. G. ni opredelilo, ne drži, saj iz razlogov sodbe izhaja, da je tudi na podlagi njunih izpovedb zaključilo, kdaj je tožnik začel izvajati dobroverno lastniško posest (glej zadnji odstavek na strani 7 izpodbijane sodbe).

9. Sodišča prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog po vpogledu v fotografije, ki so jih k odgovoru na tožbo priložili toženci. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da priča A. A. zgolj zaradi nezmožnosti čiščenja parcele svoje posesti ni izgubila. Teza tožencev, da je tožnik kupil nepremičnini 634/1 njiva in 634/2 pašnik zgolj kot pripravljalno dejanje za nadaljnji nakup parc. št. 830/0, vse k. o. ..., na kateri stoji stara hiša, ki je v prodajni pogodbi izrecno navedena kot predmet nakupa, od pravne prednice tožencev, je nelogična, saj je imel tožnik ključe hiše in je sporno nepremičnino 830/0, k. o. ... tudi dejansko užival.

10. Pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje navedlo jasne razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi ni nasprotij.

Glede stroškovne odločitve, zajete v sodbi in dopolnilnem sklepu o stroških

11. Pritožbeni očitek, da odločitve o stroških ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje tožnikove stroške odmerilo na podlagi stroškovnikov v prilogi A20 in A21, zatorej je preizkus pravilnosti odločitve mogoč. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno izračunalo uspeh pravdnih strank, saj z delom zahtevka na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe, sklenjene med B. B. in C. C., ki je bil pravnomočno zavrnjen s sodbo Okrajnega sodišča v Krškem P 33/2014 z dne 10. 9. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3408/2015 z dne 2. 3. 2016, niso nastali posebni pravdni stroški. Glede na to je odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločilo, da so toženci dolžni tožniku povrniti pravdne stroške v celoti, pravilna in utemeljena na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP. Kot izhaja iz tožnikovega stroškovnika, so mu v postopku nastali naslednji pravdni stroški: nagrada za predpravdni postopek po tar. 2200 v znesku 275,25 EUR, nagrada za postopek po tar. št. 3100 v znesku 477,10 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 v znesku 440,40 EUR, kilometrina (... - ... - ...) v znesku 4,37 EUR, materialni izdatki v višini 20,00 EUR po tar. št. 6002, nagrada za pritožbo po tar. št. 3210 v znesku 587,20 EUR ter nagrada za narok v ponovljenem postopku po tar. št. 3102 v znesku 440,40 EUR. Do nagrade za ponovljeni postopek tožnik na podlagi določila 4 opombe 3 ZOdvT ni upravičen, nagrada po tar. št. 2200 v znesku 275,25 pa se v skladu z določilom 3 opombe 3 ZOdvT všteje v nagrado za postopek. Nagrada tožnikovega pooblaščenca tako znaša 1.969,47 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 2.402,75 EUR. Stroški sodnih taks znašajo: 795,00 EUR (taksa za tožbo), 16,00 (taksa za pritožbo zoper sklep), 513,00 EUR (taksa za pritožbo), skupaj 1.324,00 EUR. Stroški izvedenca pa znašajo 792,92 EUR za izdelavo pisnega mnenja in 161,88 EUR za izdelavo dopolnilnega mnenja, skupaj 954,80 EUR. Tožniku so tako v postopku nastali pravdni stroški v višini 4.681,55 EUR. Sodišče prve stopnje mu je v sodbi priznalo pravdne stroške v višini 3.222,16 EUR, z dopolnilnim sklepom o stroških pa še pravdne stroške v višini 2.224,58 EUR, skupaj torej znesek 5.446,74 EUR. Glede na to, da je tožnik upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v višini 4.681,55 EUR, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi zoper dopolnilni sklep o stroških in dodatno priznani znesek pravdnih stroškov znižalo za 765,19 EUR, kar pomeni, da je po spremembi dopolnilnega sklepa tožnik upravičen do povrnitve stroškov v znesku 1.459,38 EUR, namesto do zneska 2.224,58 EUR. V tem delu je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi zoper dopolnilni sklep o stroških in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je dodatno priznani znesek pravdnih stroškov znižalo, v preostalem delu pa je pritožbo zoper dopolnilni sklep o stroških zavrnilo. V stroškovno odločitev, vsebovano v sodbi, pritožbeno sodišče ni posegalo.

12. Ker pritožbeni razlogi zoper sodbo niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zoper sodbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Glede pritožbe zoper dopolnilni sklep pa je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je znižalo višino pravdnih stroškov, ki so jih toženci dolžni povrniti tožniku (3. točka 365. člena ZPP).

14. Toženci s pritožbo zoper sodbo niso uspeli, s pritožbo zoper dopolnilni sklep o stroških, ki predstavlja zgolj stransko terjatev v postopku, so uspeli v manjšem delu, stroški odgovorov na pritožbo pa niso pripomogli k hitrejši rešitvi zadeve (155. člen ZPP), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sta pravdni stranki dolžni nositi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 9, 43, 43/2, 45, 269
Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (1980) - ZTLR - člen 28

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.09.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEwNDY5