VSL Sodba I Cp 33/2017

Jedro

Ker ni dokazano, da je zavarovanka toženke tožnika zbila, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe z 18. 4. 2016, nato pa v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 19.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2012 dalje. Odločilo je še, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 34,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je ocenilo kot nelogično, da se je tožnik po več letih bolj podrobno spominjal dogodka kot tedaj, ko je podal prijavo škodnega dogodka policiji. Upoštevati bi moralo, da je tožnik policistom ter v tožbi povedal zgolj bistvo, natančnejša pojasnila pa je podal zaradi poziva, naj konkretizira svoje navedbe o škodnem dogodku. Podrobnejši opis škodnega dogodka ni neskladen s predhodnimi navedbami, podanimi policiji ter v tožbi. Tožniku ni znano, v čem naj bi bilo neskladje med njegovimi izjavami. Sodišče se je ukvarjalo z vprašanjem, kdaj je tožnik z berglo udaril po avtu, kar je nerelevantno, saj je njegovo mahanje z berglami dokazano. Očitno je z berglo v avto udaril pred in po tem, ko ga je avto zadel. Tudi glede vprašanja, na kakšen način naj bi do zadetja prišlo, je tožnik zgolj konkretiziral predhodne navedbe. Bistvene okoliščine prometne nesreče pa so nedvomno dokazane, torej da je tožnik bil na kraju nesreče, da je kričal in mahal z berglami, ko je proti njemu vzvratno zapeljala zavarovanka toženke, da slednja tožnika ni ne videla ne slišala, čeprav ga je skozi zaprto okno hiše videla in slišala priča, ter da je bil tožnik poškodovan. Glede na navedeno bi moralo sodišče postaviti izvedenca cestno prometne stroke, ki bi rekonstruiral potek nezgode. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožnik ni dokazal svojih navedb, da naj bi ga zavarovanka toženke ob vzvratni vožnji z vozilom zbila. Objektivnih dokazov o stiku med tožnikom in vozilom namreč ni bilo. O zadetju je izpovedal zgolj tožnik, ki pa je bil zaradi spreminjanja navedb o poteku nezgode, hitrosti vozila, hoji po cestišču, kot tudi udarcu z berglo, izrazito neprepričljiv. Tožnik graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar je bila ta po oceni pritožbenega sodišča opravljena v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, torej izčrpna, prepričljiva in ustrezno obrazložena.

6. Pritožbeno sodišče ne sledi pritožbenim navedbam, da je tožnik policistom povedal bistvo, tekom postopka pa okoliščine nesreče zgolj konkretiziral, zaradi česar naj ne bi bilo neskladja med njegovimi izjavami. Tožnik je policistom ob prijavi škodnega dogodka dejal, da se ne spominja, kam ga je vozilo zadelo, medtem ko je v obravnavnem sporu podrobno pojasnil potek nesreče. Pritožbena teza, da je tožnik policistom povedal le bistvo zadeve, ni prepričljiva, saj se je policija z zadevo precej podrobno ukvarjala. Zaradi neskladja med izjavami tožnika in voznice se je namreč že tedaj pojavilo vprašanje, ali je do trka med tožnikom in vozilom sploh prišlo, posledično pa je policija zagotovo tožnika pozvala k posredovanju vseh razpoložljivih informacij o zatrjevani nezgodi.

7. Ker je tožnik v predmetnem postopku precej podrobno opisal škodni dogodek, česar ob prijavi škodnega dogodka policiji ni zmogel, je utemeljen že pomislek sodišča prve stopnje, da ni življenjsko in tudi ne logično, da bi se tožnik, ki tri dni po dogodku ni znal pojasniti poteka nesreče, več let kasneje nezgode natančno spominjal. Takšnega neskladja ne pojasnijo pritožbene navedbe, da je tožnika sodišče prve stopnje pozvalo k natančnejšemu opisu dogodka. Tožnik bi lahko na poziv odgovoril, da se podrobnosti nezgode ne spominja, če bi bilo temu tako. Vendar pa je tožnik opisal potek nezgode, ki ne le da je bil bistveno podrobnejši od prehodnih navedb policiji, temveč se je od teh tudi po vsebini precej razlikoval. Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje tožniku neskladja v izjavah zgolj pavšalno očitalo. Sodišče prve stopnje je namreč natančno in izčrpno razložilo, v katerih delih se je izpovedba tožnika razlikovala od njegovih predhodnih navedb v predmetnem postopku in od izjave, podane policiji.

8. Tožnik je tako v predmetnem postopku trdil, da naj bi ga voznica zadela v bergle. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da policistom takšne izjave ni podal, temveč iz vsebine policijskega zapisnika izhaja, da je bilo tedaj govora o trku v tožnikovo telo. Policija je namreč želela pregledati tožnikova oblačila, kar pa ni bilo mogoče, saj jih je tožnik istega dne po padcu opral. Tudi iz okoliščine, da policija bergel ni pregledala, je sklepati, da gre za nove trditve tožnika. Poleg tega je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da bi trk v bergle zelo verjetno na avtu pustil vsaj minimalne sledi, vendar teh policija ob podrobnemu pregledu vozila ni našla. Nadalje je tožnik spreminjal navedbe glede vprašanja, kdaj naj bi z berglo udaril po vozilu. Tožnik je policistom dejal, da je z berglo udaril po vozilu, da bi opozoril voznico nase in da ga ta ne bi zbila, torej pred trkom vozila vanj. Med predmetnim postopkom pa je navajal, da je z berglo zamahnil proti avtu, ko ga je voznica že zbila in je ležal na tleh. Tožnik v pritožbi meni, da je navedeno neskladje povsem nebistveno, čemur pritožbeno sodišče ne sledi. Glede na to, da je o domnevnem škodnem dogodku izpovedal zgolj tožnik, bi morala biti njegova izpovedba toliko bolj konsistenta in prepričljiva, medtem ko spreminjanje navedb o pomembni okoliščini - opozorilu voznici nase z udarcem z berglo, vnaša precejšen dvom v verodostojnost tožnikove verzije o poteku škodnega dogodka. Sicer pa je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi se v primeru udarca z berglo v vozilo morale na tem poznati vsaj minimalne poškodbe laka. Precejšnje razlike med izjavo policiji in tožnikovo izpovedbo ob zaslišanju so bile tudi glede hitrosti vozila, saj je tožnik policistom dejal, da je avto s hitrostjo zapeljal vzvratno, ob zaslišanju pa, da je bila hitrost vozila mogoče 2 km na uro. Nenazadnje pa so bila neskladja tudi o tem, kje na cestišču naj bi se tožnik nahajal oziroma hodil ob nezgodi. V policijski skici je bila namreč narisana smer hoje ob desnem robu cestišča, v vlogi pa je tožnik drugače zatrjeval, da je hodil po sredini ceste ali malo bolj po levi. Vseh teh neskladij tožnik tudi v pritožbi ne pojasni.

9. Drugače od tožnikove izpovedbe je bila izpovedba voznice A. A. prepričljiva ter ves čas enaka. Povedala je, da tožnika ni ne videla ne slišala in da pri vožnji ničesar ni zaznala. Sodišče prve stopnje ji je v celoti sledilo, saj udarec z berglo v vozilo v dokaznem postopku ni bil potrjen. Poleg tega je imela voznica prižgan radio, vozilo pa tudi samo po sebi povzroča določen zvok, zaradi česar je povsem mogoče, da tožnika ob opozarjanju nase ni slišala. Po presoji pritožbenega sodišča pa je pomembna predvsem ugotovitev, da ima vozilo vgrajeno vzvratno kamero in senzorje za vzvratno vožnjo, zaradi česar bi voznica tožnika zagotovo zaznala, če bi se mu približala na kratko razdaljo. Takšnih ugotovitev tožnik v pritožbi ne izpodbija, temveč se opira predvsem na izpovedbo vozničine snahe B. B., ki je dogodek opazovala s kuhinjskega okna. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožniku, da je snaha izpovedala, da je bil tožnik v času škodnega dogodka res tam, da je kričal in mahal z berglami. Vendar tudi navedena priča ni potrdila, da bi voznica tožnika zbila oziroma da bi prišlo do stika med tožnikom in vozilom. Priča je namreč poudarila, da tašča tožnika ni zbila, da tožnik ni padel zaradi vozila in da bi mu v tem primeru zagotovo priskočili na pomoč. Zgolj dejstvo, da je tožnik kričal, ne potrjuje, da ga je vozilo res zbilo. Če pa je tožnik padel, ker je ob mahanju z berglami izgubil ravnotežje ali ker se je prestrašil avta, ki je pravočasno odvil in odpeljal v drugo smer, o zatrjevanem škodnem dogodku, za katerega bi bila podana odgovornost zavarovanke toženke, ni mogoče govoriti. Ker torej ni dokazano, da je zavarovanka toženke tožnika zbila, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

10. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog za izvedbo rekonstrukcije dogodka ter svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Tožnik ni pojasnil, katere odločilne in bistvene okoliščine naj bi sodišče razčistilo z opravo rekonstrukcije, saj je navedel zgolj, da naj sodišče opravi rekonstrukcijo nesreče. S takšnimi navedbami izvedbe tega dokaza ni določno predlagal. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da rekonstrukcije v obravnavani zadevi ni mogoče opraviti, saj je bilo premalo objektivnih podatkov o sami nesreči. Takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožnik s pavšalno navedbo, da bi moralo sodišče izvesti rekonstrukcijo, ne izpodbija.

11. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, uradoma upoštevnih procesnih kršitev po drugem odstavku 350. člena ZPP pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožeče stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

20.09.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1335/2016-12
• VSL sodba I Cp 5641/2005
• VSM Sodba II Kp 16459/2017