<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep II Cp 762/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.762.2017
Evidenčna številka:VSL00000680
Datum odločbe:24.05.2017
Senat, sodnik posameznik:Karmen Ceranja (preds.), Majda Lušina (poroč.), Barbara Žužek Javornik
Področje:DEDNO PRAVO
Institut:napotitev na pravdo - manj verjetna pravica - oseba, katere pravica je manj verjetna - dedna pravica - dokazovanje očetovstva

Jedro

Pritožnikova trditev o dedni pravici, ki jo utemeljuje z očetovstvom svojega očeta, ki v rojstni matični knjigi ni vpisano, je manj verjetna kot trditve ostalih strank postopka, ki pritožnikovo sorodstveno razmerje z zapustnico zanikajo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prekinilo zapuščinski postopek in M. A. napotilo na pravdo zaradi ugotovitve, da je edini zakoniti dedič po zapustnici.

2. Pritožuje se M. A. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sklicuje se na 210., 212. in 213. čl. Zakona o dedovanju. Meni, da je o napotitvi na pravdo treba odločiti na podlagi 210. čl. Zakona o dedovanju. Meni, da je v zapuščinskem postopku dokazal, da je njegov stari oče V. A.. V. A. je oče zapustnice. Da je pok. V. A. oče tožnikovega očeta (pokojnega M. A. st.) potrjuje izpisek iz krstne matične knjige župnišča ..., v katerem je zapisano: "I. A. roj. 1985, nezakonski sin I. je M., oče - B. - V. - A., V. M., na št. ...". Gre za jasno listino - izpisek iz krstne matične knjige - zato je pritožnikova pravica verjetnejša in bi sodišče na pravdo moralo napoti zakonita dediča in oporočno dedinjo, ki pritožniku dedne pravice ne priznajo. Obvezno vodenje matičnih knjig je bilo za območje današnje Slovenije prvič predpisano s Cesarskim patentom Marije Terezije in Jožefa II. leta 1784. Javno pooblastilo za vodenje matičnih knjig je sodilo v pristojnost cerkvenih organov, razen v Prekmurju, kjer je veljal ogrski predpis in so matične knjige vodili civilni organi. Po razpadu Avstro-Ogrske je kraljevina Jugoslavija za področje matičnih evidenc ohranila pravni red, ki je na posameznih območjih veljal pred njenim nastankom. Med drugo svetovno vojno so bile na območjih, ki so jih zasedli Nemci, vzpostavljene civilne matične knjige, sicer pa je vse do leta 1946 glede vpisovanja matičnih knjig veljal sistem, ki je veljal pred začetkom vojne. Civilne organe je za vodenje matičnih knjig pooblastil Zakon o državnih matičnih knjigah iz leta 1946. Sedaj veljavni Zakon o matičnem registru iz leta 2003 v 37. čl. določa, da imajo matične knjige, ki so se vodile pred uveljavitvijo tega zakona in potrdila iz teh javnih knjig dokazno moč javnih listin. Enako je določal prej veljaven Zakon o matičnih knjigah v 33. členu. Sklicuje se na 224. čl. ZPP, ki določa, da javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Leta 1927, ko se je rodil M. A. st., so bile matične knjige v pristojnosti cerkvenih organov. Izpis iz cerkvene krstne knjige ima dokazno moč javne listine in se domneva resničnost njene vsebine. Z javno listino je torej dokazano, da je pritožnikov oče sin V. A. in torej polbrat zapustnice. Ker zapustnica ni imela potomcev in moža, po njej dedujejo starši. Ker so ti pokojni, dedujejo njuni otroci oz. vnuki. Ker zapustničina sestra B. A. nima potomcev, je pritožnik zapustničin edini dedič. Ker je pritožnikov sorodstveni položaj izkazan z javno listino, sklep o pritožnikovi napotitvi na pravdo ni pravilen. Ker se domneva, da so v matični knjigi vpisani podatki točni, je pravica drugih zakonitih dedičev in oporočne dedinje manj verjetna.

3. Zakonita dediča in oporočna dedinja so na pritožbo odgovorili. Navajajo, da župnikom oz. cerkvenim osebam ni bilo poverjeno javno pooblastilo za vodenje matičnih knjig. Župnik ne more izdati javne listine oz. potrdila, ki bi imelo značaj javne listine. Potrdilo iz javnih knjig lahko izda le pristojni matičar. Po tožniku predložena listina ni izpis iz krstne knjige, ampak izpis iz knjige "Status Animarum", knjige župljanov, ki ni imela statusa matične knjige. V krstni knjigi očetovstvo pritožnikovega očeta ni vpisano. V knjigi Status Animarum so pod opombami navedene govorice o domnevnem očetovstvu tožnikovega očeta. V času, ko se je rodil pritožnikov oče, je področje očetovstva urejal Občni državljanski zakonika (ODZ), ki je v 164. čl. določal, da je vpis očetovega imena v krstno ali rojstno knjigo popoln dokaz le tedaj, kadar je izvršen po zakonitem predpisu in s privoljenjem očeta in je to privoljenje potrjeno z izpričevalom dušnega pastirja in botra s pristavkom, da jima je oče osebno znan. Da V. A. očetovstva ni priznal, izhaja iz izjave I. B. z dne 24. 8. 1932. V postopku za ugotavljanje dedne pravice je dopustno dokazovati, ali je bilo očetovstvo že ugotovljeno in priznano, ni pa dopustno ugotavljanje očetovstva.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni trditvi, da je očetovstvo pritožnikovega očeta (I. A. st., roj. 1927) izkazano z izpiskom iz matične knjige, ni mogoče slediti. Pritožnik sam je s predložitvijo izpiska iz rojstne matične knjige (dokaz B2) dokazal, da podatek o očetu I. A. st. v rojstni matični knjigi ni vpisan. Dedna pravica, ki jo uveljavlja na podlagi trditve, da je njegov oče sin V. A. je zato manj verjetna kot trditve ostalih strank postopka, ki pritožnikovo sorodstveno razmerje z zapustnico zanikajo. Listina, ki naj bi po pritožnikovih trditvah očetovstvo dokazovala, ni rojstna matična knjiga, saj ne evidentira podatkov o starših, ampak podatke o bivališčih oseb, ki so vpisane. Ne gre torej za matično evidenco rojstev in posledično verodostojno listino, ki bi dokazovala očetovstvo, ki je - zgolj kot dopolnilen podatek - vpisano pri imenu pritožnikovega očeta.

6. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. Zakona o dedovanju pritožba zavrnjena.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 210, 213

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.09.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEwNDQ1