VSL Sodba II Cp 1714/2017

Jedro

Tako Uredba v 5. in 6. členu kot OZ v 631. členu predvidevata plačilo naročnika podizvajalcu zgolj v primeru, da podizvajalec (sodelavec) izkaže, da je izvajalčeva terjatev pripoznana oz. da je glavni izvajalec svojo, iz podizvajalčevih računov izhajajočo obveznost, potrdil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 96.520,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.3.2010 dalje. Glede pravdnih stroškov je odločeno da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 5.425,75 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Za primer razveljavitve sodbe predlaga dodelitev zadeve v sojenje drugemu sodniku. Sklicuje se na zadevo II Ips 198/2014, v kateri je ugotovljeno, da je tožeča stranka od tožene stranke plačilo zahtevala in da je glavni izvajalec dobavo sanitarne keramike potrdil že s pogodbo, poimenovano asignacijska pogodba. Sodišču prve stopnje očita, da je prezrlo, da je dospelo terjatev tožeče stranke potrdil oz. priznal glavni izvajalec že v asignaciji, s katero je bila tožena stranka nesporno seznanjena. Sporno je le, ali je k asignaciji pristopila. Sklicuje se na odločbo III Ips 41/2013, v kateri je zavzeto stališče, da je bistveno le to, da naročnik za podizvajalca ve. Opozarja, da tožena stranka ni zanikala, da je vedela za tožečo stranko kot podizvajalca. Ni ugotovljeno, da je tožeča stranka toženi stranki najkasneje z asignacijo z dne 24.11.2009 podala zahtevo za neposredno plačilo. Po 24.11.2009 tožena stranka glavnemu izvajalcu ne bi smela plačevati računov, ki so se nanašali na keramiko, ki jo je na objekt dobavila tožeča stranka. Ker se sodišče ni opredelilo do teh pravno pomembnih dejstev, ni napravilo pravilnih materialnih zaključkov. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Sodišče bi moralo jasno zapisati, da je ugovor pobota toženkine terjatve do glavnega izvajalca iz naslova penalov v znesku 750.676,86 neutemeljen. Gre za domnevne terjatve tožene stranke do glavnega izvajalca. Tožena stranka je priznala, da zadržuje znesek 750.676,86 EUR. Ugovor tožene stranke je nesklepčen, saj ni navedeno, kdaj naj bi prišlo do pobota in katere terjatve naj bi stečajna upraviteljica pobotala. Priznanje ali nepriznanje toženkinih terjatev zoper glavnega izvajalca v stečaju nima zveze z obravnavanim zahtevkom. Tožena stranka je tista, ki bi morala dokazati, da z zadržanimi sredstvi v višini 750.676,86 EUR ne razpolaga več. Najkasneje s predloženo asignacijo z dne 24.11.2009 je tožeča stranka toženi stranki podala zahtevo za neposredno plačilo in pridobila pravico do neposrednih plačil pred začetkom stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem in torej pred pobotom terjatev s strani stečajne upraviteljice. Sklicuje se na odločbo III Ips 50/2014 in za nesprejemljiv označuje zaključek, da tožeča stranka ni prerekala toženkinih trditev o pobotu. Sicer pa je tožba vložena za 96.520,87 EUR, tožena stranka pa je ugovarjala, da je glavnemu izvajalcu poravnala 90 % pogodbene cene, 10 % (750.676,86 EUR) pa zadržala. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kdaj je bil s strani tožeče stranke podan zahtevek za neposredno plačilo. Ker tega ni ugotavljalo, še manj pa ugotovilo, se ni moglo opredeljevati do materialno pravnih predpostavk za zakonito cesijo, predvsem pa ob dejstvu, da ni bil ugotovljen trenutek, ko je bila tožena stranka obveščena o obstoju tožeče stranke kot podizvajalca, ni moglo opraviti sklepa glede vprašanja, katere terjatve je glavni izvajalec sploh lahko cediral oz. uveljavljal v pobot s toženo stranko. Opozarja na pomanjkljivost trditev tožene stranke glede blaga, ki ga je že plačala glavnemu izvajalcu. Tožena stranka ni izkazala, da je glavnemu izvajalcu plačala keramiko. Nepreverljiva je ugotovitev, da je tožena stranka svoje obveznosti do glavnega izvajalca poravnala; ni navedeno, kdaj naj bi jih poravnala. Tožena stranka je tista, ki je bila dolžna substancirano ugovarjati obstoju pogojev za neposredno plačilo. Opozarja na nasprotje med izpovedbo A.A., ki je rekel, da ni videl asignacijske pogodbe in da asignacijska pogodba nikoli ni prišla do njega ter B.B. izpovedjo, da je A.A. fizično (v roke) asignacijo prejel in da je podal tudi soglasje k vsebini in izvedbi te asignacijske pogodbe. B.B. je potrdil, da ni imel pooblastila za podpisovanje asignacij, vendar je konkretno asignacijo podpisal po izrecnem dogovoru s predsednikom tožene stranke. Na vprašanje, ali je vedel za akcept asignacije, kot izhaja iz elektronskega sporočila z dne 24.11.2009, je A.A.. odgovoril le, da B.B. ni imel pooblastila za sprejem in podpis asignacije. Sporno je, ali je A.A. B.B. potrdil, da asignacijo lahko podpiše. Zakoniti zastopnik tožene stranke je zainteresiran za izid pravde. Ker je B.B. v 3. čl. gradbene pogodbe naveden kot pooblaščena oseba naročnika, je razumljivo, da je tožeča stranka zaupala, da lahko izraža voljo v imenu naročnika. Na pomembnost tega dejstva je opozorjeno v sodbi III Ips 9/2015. Morebitne omejitve v notranjem razmerju med B.B. in toženo stranko nimajo učinka na tretje osebe. Sodišče bi tožeči stranki moralo nuditi pravno zaščito, ker je njen položaj specifičen. Sklicuje se na dopis tožene stranke z dne 25.8.2010, ki potrjuje, da je bila asignacija s strani tožene stranke sprejeta vsaj od 24.11.2009 do 25.8.2010. Zato ni mogoče govoriti o preteku enoletnega zastaralnega roka iz 1039. čl. Obligacijskega zakonika. Tožena stranka je ugovor zastaranja postavila prepozno. Sodba je v nasprotju s pravili pravdnega postopka in ustaljeno sodno prakso. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do nastale škode, kot posledice odstopa tožene stranke od sprejetja asignacije z dne 24.11.2009. Vsi elementi odškodninske odgovornosti so specificirani v zadostni meri. Škoda v višini 96.520,87 EUR ni bila prerekana. Glede na obrnjeno dokazno breme bi tožena stranka morala dokazati, da ni kriva za nastanek škode. Za ravnanje delavcev odgovarja delodajalec.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Povzema pogoje za plačilo na podlagi 631. čl. Obligacijskega zakonika in zaključuje, da računi glavnemu izvajalcu niso bili dani v potrditev. Koneksnost terjatve ni bila zatrjevana. Opozarja, da na dan, ko naj bi bila po pritožbenih trditvah asignacija sklenjena, tožničina dela sploh izvedena še niso bila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka (dobavitelj keramike - podizvajalec) svoj zahtevek do tožene stranke (naročnika) utemeljuje na štirih podlagah: asignaciji, neupravičeni obogatitvi, 631. čl. Obligacijskega zakonika in Uredbi o neposrednih plačilih podizvajalcem pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju (Ur. list RS 66/2007 - v nadaljevanju Uredba). Pritožbena trditev, da je tožeča stranka zahtevek utemeljevala tudi na odškodninski podlagi, je v nasprotju s spisovnimi podatki.

6. Do plačila na podlagi 631. čl. Obligacijskega zakonika¹ je podizvajalec upravičen, če so izpolnjeni v tem določilu navedeni pogoji: podizvajalčeva terjatev do izvajalca, ki mora biti dospela in s strani izvajalca priznana; izvajalčeva terjatev do naročnika, ki mora biti dospela; obe terjatvi se morata nanašati na ista dela (koneksnost terjatev); podizvajalec mora zahtevati plačilo od naročnika. Uredba dodatnih pogojev za plačilo ne predvideva. Trditveno in dokazno breme glede vseh pogojev iz 631. čl. Obligacijskega zakonika in Uredbe je na podizvajalcu oz. sodelavcu.

7. Da je plačilo terjatve od tožene stranke zahtevala, je tožeča stranka trdila sklicujoč se na dopis z dne 18.3.2010, kateremu je priložila z glavnim izvajalcem sklenjeno pogodbo ter vse račune in njihovo rekapitulacijo (vloge z dne 30.10.2012, 29.11.2012, 27.12.2012). Pritožbena novota je, da je zahtevo na toženo stranko naslovila najkasneje s predloženo asignacijo z dne 24.11.2009. Ker pritožbene novote niso dovoljene (prvi odstavek 337. čl. ZPP), te trditve ni mogoče upoštevati. V teku postopka pred sodiščem prve stopnje je bilo zatrjevano, da je nakazilo (asignacijo) toženi stranki posredoval glavni izvajalec.

8. Da je bila tožena stranka z obstojem terjatve tožeče stranke do glavnega izvajalca seznanjena, dokazuje pisna komunikacija med pravdnima strankama; sicer pa to dejstvo ni sporno. Sporno pa je, ali je tožeča stranka toženi stranki predložila s strani glavnega izvajalca potrjene račune oz. izjavo glavnega izvajalca, da te račune oz. terjatev pripoznava. Da so bili ti računi s strani glavnega izvajalca potrjeni oz. da je bila njena terjatev s strani glavnega izvajalca pripoznana, tožeča stranka ni zatrjevala. Zakonita zastopnika tožeče stranke sta dostavitev pogodbe, računov in njihove rekapitulacije toženi stranki potrdila, nista pa izpovedala, da bi razpolagala z računi, potrjenimi s strani glavnega izvajalca oz. pripoznavo teh terjatev s strani glavnega izvajalca. V pritožbi se tožeča stranka sklicuje na seznanjenost tožene stranke, da njena terjatev do glavnega izvajalca obstaja in na izvajalčevo priznanje terjatve, podano v - s strani glavnega izvajalca - podpisani asignaciji. To ne zadošča, ker vsebina asignacije, ki jo je glavni izvajalec podpisal in dostavil toženi stranki, ni znana. Kakršnihkoli podatkov o vsebini pooblastila, ki ga je podal glavni izvajalec, ni. Zato ni ugotovljiva višina zneska, ki ga je glavni izvajalec navedel v nakazilu (asignaciji), predloženem toženi stranki; ni podatkov o tem, na katere račune naj bi se pooblastilo glavnega izvajalca nanašalo; torej, kateri računi naj bi bili z nakazilom (asignacijo) plačani. Sodišče prve stopnje je lahko ugotovilo le, da je bila ta asignacija s strani glavnega izvajalca toženi stranki (le-ta je ni akceptirala) predložena 24.11.2009 ali pred tem datumom, saj se omenja v dopisu z dne 24.11.2009 (listina A5). Iz rekapitulacije izdanih faktur (listina A8) je razvidno, da so bile pred 24.11.2009 izdane fakture št. 78/09, 89/09, 125/09, 126/09, 131/09, 136/09 in 145/09. Ali so bile v naročilu glavnega izvajalca zajete vse navedene terjatve, ni mogoče ugotoviti, saj višina naročila ni znana. Dolžnosti, da toženi stranki predloži s strani glavnega naročnika potrjene račune oz. izjavo o priznanju terjatev, bi bila tožeča stranka osvobojena zgolj v primeru, če bi bila tožena stranka že pred predložitvijo računov (pred 18.3.2010) seznanjena, da so oz. katere terjatve tožeče stranke do glavnega izvajalca so s strani glavnega izvajalca pripoznane. Torej v primeru izkazanosti, da so bili predhodno (npr. s predložitvijo nakazila) predloženi potrjeni računi oz. je bilo v pooblastilu za plačilo (nakazilu) navedeno, katera terjatev je predmet predvidenega plačila. Ker vsebina nakazila (asignacije), ki jo je podpisal glavni izvajalec, ni znana, ni dokazano, da je bila tožena stranka dne 18.3.2010 - ko je tožeča stranka od nje zahtevala plačilo in ji predložila račune - seznanjena, katere od teh računov in v kakšni višini glavni izvajalec pripoznava. Od 24.11.2009 do 18.3.2010, ko je tožeča stranka od tožene stranke plačilo zahtevala, je tožeča stranka glavnemu izvajalcu izdala še tri račune (št. 166/2009, 172/09 in 10/10).

9. Pogojev za priznanje uveljavljene terjatve na temelju 631. čl. Obligacijskega zakonika torej tožeča stranka ni izkazala. Res pa je, kar se navaja v V. točki pritožbe: da se sodišče prve stopnje ni izreklo do vprašanja, kdaj je tožeča stranka toženi stranki sploh podala zahtevo za plačilo terjatve. To ni bistveno, ker, kakor je navedeno zgoraj, tožeča stranka ni zatrjevala, da bi toženi stranki predložila potrjene račune oz. ji izkazala, da je njena terjatev s strani glavnega izvajalca pripoznana. Šele v pritožbi se tožeča stranka sklicuje, da je bilo toženi stranki to znano na osnovi nakazila (asignacije) glavnega izvajalca, kar pa ni ugotovljivo. Zgoraj je pojasnjeno, da vsebine nakazila (asignacije) ne zatrjuje nobena od strank.

10. O nedokazanosti dejstva, da je toženi stranki predložila s strani glavnega izvajalca potrjene račune oz. izjavo glavnega izvajalca, da terjatev priznava, se je sodišče prve stopnje izreklo v 30. točki obrazložitve. To zadošča za zavrnitev zahtevka, temelječega na 631. čl. Obligacijskega zakonika in Uredbe. V 6. točki te sodbe navedeni pogoji za plačilo morajo biti podani kumulativno. Že če manjka eden od njih, podizvajalec plačila ne more uveljaviti. Pritožbeno sodišče se zato ne spušča v presojo pritožbenih razlogov, ki se nanašajo na izostanek tudi tudi drugih pogojev za plačilo na osnovi 631. čl. Obligacijskega zakonika: obstoj dospele in neplačane terjatve glavnega izvajalca do tožene stranke v trenutku, ko je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo; zamudni penali; zadrževanje dela plačila glavnemu izvajalcu; stečajni postopek zoper glavnega izvajalca; prenehanje terjatev glavnega izvajalca in tožene stranke zaradi pobota; neizkazanost dejstva, da je tožena stranka glavnemu naročniku plačala blago, ki je predmet te tožbe in kdaj naj bi ga plačala ter s tem v zvezi dokazno breme glede terjatve tožene stranke do glavnega izvajalca; začasne situacije, ki se hranijo na D.

11. V VI. točki pritožbe je grajana ocena dokazov, na osnovi katerih je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da naročilo glavnega izvajalca toženi stranki (naročniku), da plačilo izvede, s strani tožene stranke ni bilo sprejeto (akceptirano). Res sta B.B. (priča) in A.A. (zakoniti zastopnik tožene stranke) različno izpovedala o tem, ali je bilo A.A. predloženo naročilo (asignacija), ki ga je podal glavni izvajalec. To dejstvo ni bistveno; bistveno je, ali je A.A. nakazilo (asignacijo) sprejel. Kljub zgoraj navedenim različnim izpovedim dvoma v A.A. izpoved, da asingacije ni akceptiral, torej za toženo stranko sprejel nakazila, ni. S strani tožene stranke akceptirane (podpisane) asignacije namreč ni videl nihče; niti B.B. niti C.C., ki je prevzel B.B. posle in po B.B. odhodu imel dostop do poslovne dokumentacije tožene stranke. A.A. je bil prepričljiv v svoji izpovedi, da je nekatere od predloženih mu asignacij podpisal, nekatere pa ne in da obravnavane asignacije ni podpisal. Glede svojega takratnega odločanja je izpovedal, da je pogodbo podpisal, če so bila dela navedena v začasni situaciji in potrjena s strani V. ter s strani nadzora, ki ga je izvajalo podjetje K. Upoštevajoč ugotovitev, da tožeča stranka toženi stranki ni predložila s strani V. potrjenih računov, ni nenavadno, da asignacije ni akceptiral. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s prvostopenjsko oceno B.B. izpovedi. Izpovedal je, da je bil odgovoren za izpolnjevanje pogodbe s strani naročnika, kar je skladno z zapisom v 3. čl. gradbene pogodbe (listina B 2). Skladno s A.A. je izpovedal, da so bile njegove pristojnosti glede asignacij zgolj v tem, da je vse pripravil in prinesel predsedniku tožene stranke, ki je bil pooblaščen za njihovo akceptiranje. B.B. parafa na dokumentaciji je pomenila, da so pogoji za sprejem asignacije preverjeni, podpisati pa je asignacijo moral predsednik tožene stranke. V nasprotju s spisovnimi podatki je pritožbeno povzemanje B.B. izpovedi: da je konkretno asignacijo podpisal po izrecnem dogovoru s A.A. Sprejem - akceptiranje asignacije - je bil v pristojnosti predsednika tožene stranke, le-ta pa niti ustno niti pisno akcepta ni podal; B.B. tovrstnih pooblastil ni imel. Nesprejemljiva je pritožbena interpretacija vsebine dopisa tožene stranke z dne 25.8.2010. Tožena stranka se v tem dopisu sklicuje na obvestilo iz novembra 2009 in ne na asignacijo. Zato je nesprejemljiv pritožbeni zaključek, da vsebina dopisa potrjuje sprejem asignacije. Pravilen je zato zaključek, da tožena stranka asignacije ni sprejela. Na njeni osnovi zato tožeča stranka plačila ni upravičena zahtevati. Samó v primeru, da bi tožena stranka v asignacijo privolila, nakazilo sprejela in šele takrat, ko bi ga sprejela, bi nastalo med tožečo in toženo stranko dolžniško razmerje (prvi odstavek 1036. čl. Obligacijskega zakonika).

12. Ker je asignacija dvojno pooblastilo² in ne pogodba, pri kateri bi prejemnik nakazila (tožeča stranka) sodeloval, je nepomembna pritožbena trditev, da je bila tožeča stranka tedaj prepričana, da je B.B. pooblaščen za sprejem asignacije, da je v B.B. status dejansko in objektivno zaupala. Imena oseb, ki so za toženo stranko upravičene izražati pravno poslovno voljo, so razvidna iz registra. Iz gradbene pogodbe, na katero se pritožba sklicuje, to ni ugotovljivo.

13. Vprašanje zastaranja obveznosti iz asignacije ni relevantno, ker nakazila (asignacije) tožena stranka ni sprejela in do razmerja med pravdnima strankama na osnovi asignacije ni prišlo.

14. Elementov odškodninske odgovornosti tožeča stranka ni zatrjevala in so drugačne pritožbene trditve v nasprotju s spisovnimi podatki. Niti iz pritožbe ni jasno, na kakšno odškodninsko odgovornost se tožena stranka sklicuje - poslovno ali neposlovno. Ni trditev o dejstvih, ki morajo biti izkazana, da je odškodninska odgovornost podana: nedopustno oz. protipravno ravnanje, škoda, vzorčna zveza in odgovornost, pri čemer nosi trditveno in dokazno breme za prve tri predpostavke tožeča stranka; odgovornost se domneva, povzročitelj škode pa lahko dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

15. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

-------------------------------
¹ 631. čl. Obligacijskega zakonika, ki ima naslov Neposredna zahteva podjemnikovih sodelavcev do naročnika se glasi: Sodelavci se za svoje terjatve do podjemnika lahko obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjate izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane.
² S 1035. čl. Obligacijskega zakonika je določeno: Z nakazilom (asignacijo) pooblašča ena oseba, nakazovalec (asignant), drugo osebo, nakazanca (asignata), da na njen račun izpolni nekaj določeni tretji osebi, prejemniku nakazala (asignatarju), tega pa pooblašča, da v svojem imenu sprejme to izpolnitev. S prvim odstavkom 1036. čl. Obligacijskega zakonika je določeno: Prejemnik nakazila ima pravico zahtevati od nakazanca izpolnitev šele takrat, ko mu ta izjavi, da sprejema nakazilo.

Datum zadnje spremembe:

20.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep II Cp 1910/2013
• VSRS Sodba III Ips 143/2015
• VSRS sodba II Ips 131/2014