<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep II Cp 724/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.724.2017
Evidenčna številka:VSL00000451
Datum odločbe:11.05.2017
Senat, sodnik posameznik:Tanja Kumer (preds.), mag. Metoda Orehar Ivanc (poroč.), Tadeja Primožič
Področje:NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:ureditev meje - vrednost spornega mejnega prostora - kriteriji za ureditev meje - močnejša pravica - katastrska meja - javno dobro - meja z javnim dobrim - zadnja mirna posest - stroški postopka - upravni postopek

Jedro

Pri ureditvi meje med javnim dobrim in zemljiščem v zasebni lasti je treba upoštevati stanje v katastru.

Izrek

I. Pritožbi predlagateljice se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se v celoti glasi:

"Uredi se meja med parcelo 487/1, k.o. X., in parcelami 916/5, 913/11, 486/1 in 487/5, vse k.o. X., tako, da meja parcele 487/1, k.o. X., poteka od točke 500 (klin) do 502 (plastični mejnik), od točke 502 (plastični mejnik) do točke 504 (plastični mejnik), od točke 504 (plastični mejnik) do točke 516 (plastični mejnik), od točke 516 (plastični mejnik) do točke 514 (plastični mejnik), od točke 514 (plastični mejnik) do točke 512 (plastični mejnik), od točke 512 (plastični mejnik) do točke 510 (plastični mejnik), od točke 510 (plastični mejnik) do točke 508 (plastični mejnik), od točke 508 (plastični mejnik) do točke 506 (betonski mejnik) in od točke 506 (betonski mejnik) do točke 500 (klin).

II. V preostalem delu se pritožba predlagateljice in v celoti pritožba nasprotnega udeleženca zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Predlagateljica, prva nasprotna udeleženka in drugi nasprotni udeleženec sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje uredilo mejo med parcelo 487/1 in parcelo 916/5 tako, da poteka od točke 500 (klin), ki predstavlja tromejo parcel 487/1, 916/5 in 487/5, do točke 502 (plastični mejnik), ki predstavlja tromejo parcel 487/1, 916/5, 913/11, vse k.o. X. (I.1. točka izreka); uredilo mejo med parcelo 487/1 in parcelo 913/11 tako, da poteka od točke 502 (plastični mejnik), ki predstavlja tromejo parcelo 487/1, 916/5 in 913/11 do točke 504 (plastični mejnik), ki predstavlja tromejo parcel 487/1, 913/11 in 486/1, vse k.o. X. (I.2. točka izreka); uredilo mejo med parcelo 487/1 in 487/5 tako, da poteka od točke 500 (klin), tromeja parcel 487/1, 916/5, 487/5, do točke 500 (betonski mejnik), ki predstavlja štirimejo parcel 487/1, 99/3, 486/1, 487/5, vse k. o. X. (I.3. točka izreka); uredilo mejo med parcelo 487/1 in 486/1 tako, da poteka od točke 506 (betonski mejnik), ki predstavlja štirimejo parcel 487/1, 487/5, 99/3, 486/1 preko točk 508, 510, 512, 514 (vsi plastični mejniki), vse na meji med parcelama 487/1 in 486/1 in se zaključi v točki 516 (plastični mejnik), tromeja parcel 913/11, 487/1 in 486/1, vse k. o. X. (I.4. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo, da je skica z izmeritvenimi podatki z dne 5. 7. 2016 sestavni del sklepa. Glede stroškov je odločilo, da skupni stroški postopka znašajo 3.093,68 EUR in da so nasprotni udeleženci dolžni povrniti predlagateljici skupne stroške v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, in sicer prva in drugi nasprotni udeleženec vsak znesek 742,48 EUR, tretji nasprotni udeleženec pa znesek 61,88 EUR (III. točka izreka) ter da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper I. in II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje se pritožuje predlagateljica. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da v izreku sklepa ni navedena vrednost spornega mejnega prostora, kar zahteva drugi odstavek 138. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Navedena opustitev vpliva na zakonitost sklepa, saj ni mogoče preizkusiti njegove pravilnosti. Vrednost spornega mejnega prostora je podlaga za način odločanja in vpliva na pravice strank v postopku. Izhajati mora iz izreka, saj sicer pritožba ni mogoča. Okoliščine, na podlagi katerih sodišče prve stopnje sklepa, da vrednost spornih mejnih prostorov ne presega 4.000,00 EUR, sicer niso razvidne niti iz obrazložitve. V izreku sklepa prav tako niso opisane razdalje med točkami. Ker je odločeno o meji med parcelama 487/1 in 487/5, ki sploh ni bila sporna, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Sodišče pa ni uredilo meje med parcelama 487/1 in 99/3, čeprav je njeno ureditev predlagateljica predlagala in bi jo glede na potek postopka moralo urediti znotraj spornega prostora. Tretji nasprotni udeleženec je pokazal mejo s predlagateljico, zato ne more iti za mejo z drugim nasprotnim udeležencem, ki se v tem postopku ne ureja. Izhodišče sodišča prve stopnje, da bi morala predlagateljica dokazati močnejšo pravico in zadnjo mirno posest, je napačno, ker ne gre za pravdo. Zato je podana kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 8. členom ZPP. Močnejše pravice in zadnje mirne posesti ni dokazal nihče. Prav tako ni za vsak del meje jasno, po kakšnem kriteriju je določena, očitno pa je, da ni določena po pravični oceni. Nerazumljiva je navedba sodnega izvedenca, da je tako meja, ki je na skici z dne 5. 7. 2016 označena z modro, kot tudi tista, ki je označena z zeleno, znotraj koridorja natančnosti katastrske meje. Zunanje meje koridorja niso znane. Sodni izvedenec bi jih moral pokazati, saj morda tudi meja, ki jo je pokazala predlagateljica, sodi v ta koridor. Če je razpoložljiv podatek tako nedoločljiv, ni mogoče potrditi določene mejne črte. Glede na skico z dne 5. 7. 2016, ki je sestavni del sklepa, ne drži navedba v I.2. točki izreka, da točka 504 predstavlja tromejo parcel 487/1, 913/11 in 486/1, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni jasno, na kateri podlagi je urejena meja med parcelama 487/1 in 913/11. Najverjetnejša katastrska meja ni način urejanja meje. Pojasnilo, da je javno dobro vedno močnejša pravica, ni razumljivo. Izpodbijani sklep je nezakonit zaradi protispisnega ugibanja o navedbah prve nasprotne udeleženke glede poteka meje v spodnjem delu, ki je v korist prve nasprotne udeleženke in v škodo predlagateljice. Ker sporni prostor ni ocenjen, ni mogoče ugotoviti uspeha predlagateljice. Pri urejanju meje med parcelama 487/1 in 486/1 je bilo sodišče prve stopnje pristransko. Na eni strani je na podlagi dokazne ocene predlagateljičinih prič zaključilo, da predlagateljica ni uspela dokazati ničesar (ne močnejše pravice ne mirne posesti), na drugi strani pa ni dokazno ocenilo izpovedi prič drugega nasprotnega udeleženca, ki se ne morejo šteti za nepristranske priče, in ni pojasnilo njegovega uspeha pri dokazovanju. S takšnim postopanjem je dokazno breme neutemeljeno naložilo le predlagateljici. Očitno je, da so se drugi nasprotni udeleženec in njegovi starši ter sestri predhodno dogovorili glede kolov. Priča A. A. starejši je bil v glavnem prisoten pri zaslišanju predhodnikov. Ker je obrabljene kole menjaval sam, priče niso mogle iz lastnega izpovedati o tem, da se lega kolov ni spreminjala. Ob menjavi kolov ni nikoli poklical lastnika sosednje parcele, zato je bilo njegovo ravnanje nekorektno. Izpostavljenih okoliščin sodišče prve stopnje ni kritično ovrednotilo, zato je podana kršitev 8. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa. Ni jasno, po katerem načinu je določena meja med parcelama 487/1 in 486/1, urejena bi morala biti po pravični oceni. Glede točk 512, 514 in 516 je sodni izvedenec potrdil, da ne obstajajo predhodne meritve, sodišče je v tem delu določilo mejo po kolih, glede katerih pa so prav vse priče potrdile, da so se premikali. Predlagateljica je vztrajala, da je bil dovoz na parcelo 913/11 ves čas njihov in da je treba upoštevati nadaljevanje linije na drugi strani ceste, ki gre po parceli 913/11, vendar sodni izvedenec tega ni upošteval in se do najverjetnejše meje ni opredelil. Ne drži, da se predlagateljica ni opredelila glede oblike njene parcele, saj je v spis vložila listinske dokaze (IDPOS 232 in IDPOS 159), iz katerih je razvidno, da je bila oblika njene parcele na meji s parcelo 486/1 ravna, nato pa je potekala malo nižje od točk 512, 514 in 516. Navedeno pomeni, da se na vzhodnem delu mejna črta ne lomi navzgor, temveč navzdol. V sklepu sicer niso navedeni izvedeni dokazi. Predlagateljica ni želela vpletati B. zaradi ohranitve korektnih odnosov, zato ji ne bi smelo škodovati, če ga ni predlagala za pričo. Nenazadnje ga tudi drugi nasprotni udeleženec ni predlagal za pričo. V 16. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je zaradi različnega prikaza meje le predlagateljica ocenjena kot nezanesljiva, čeprav je pokazano mejo popravil tudi tretji nasprotni udeleženec, prvo nasprotno udeleženko pa je sodišče prve stopnje celo spodbudilo k spremembi zatrjevane meje. Neutemeljeni so očitki predlagateljici, da njene navedbe o tem, kako je včasih tekel potok, niso zanesljive, saj tega ni mogel ugotoviti niti sodni izvedenec, tretji nasprotni udeleženec pa je pokazano mejo na tistem delu spreminjal, kar vse kaže na to, da je na tistem terenu nemogoče ugotoviti, kje je prej tekel potok. Ni obrazloženo, kako je točka G iz nekdanje tromeje postala štirimeja.

3. Zoper stroškovno odločitev se pritožuje drugi nasprotni udeleženec. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da vse skupne stroške in stroške drugega nasprotnega udeleženca naloži v plačilo predlagateljici. Navaja, da bi vse stroške postopka morala nositi predlagateljica po krivdnem principu, za kar obstaja podlaga v petem odstavku 35. člena ZNP in tudi v 139. členu ZNP. S predlogom za sodno določitev meje je predlagateljica v celoti propadla, sodišče prve stopnje je ugotovilo, da meja poteka tako, kot je ves čas trdil drugi nasprotni udeleženec (po kolih). Koli stojijo v točkah, ki so označene v IDPOS 159 in v skici z dne 5. 7. 2016, ki je sestavni del sklepa. Glede na navedeno in ob upoštevanju obrazložitve izpodbijanega sklepa je bil sodni postopek nepotreben, saj z njim predlagateljica ni dosegla nobene spremembe, je pa povzročila stroške nasprotnim udeležencem, ki so se glede na izid upravičeno upirali sodnemu postopku in so bili pripravljeni urediti mejo v upravnem postopku. Vsi skupni stroški in stroški zastopanja so tako nastali izključno po krivdi predlagateljice (primerjaj VSL sklep II Cp 632/2011 in I Cp 4153/2009). Ta je na naroku sama izjavila, da ne ve, kje poteka meja, hkrati pa bi kot poslovno sposobna oseba morala vedeti, da nosi dokazno breme za določitev meje, kar pomeni, da je mejni spor sprožila kljub vednosti, da zatrjevane meje ne more dokazati. Navedeno pomeni, da ne gre le za primer, ko nekdo ne more dokazati svojih trditev v sodnem postopku.

4. Prva nasprotna udeleženka in drugi nasprotni udeleženec v odgovorih na pritožbo predlagata zavrnitev predlagateljičine pritožbe.

5. Predlagateljica v odgovoru na pritožbo drugega nasprotnega udeleženca predlaga njeno zavrnitev. Prva nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo drugega nasprotnega udeleženca predlaga, naj ji pritožbeno sodišče in predlagateljici naloži plačilo vseh stroškov postopka.

6. Pritožba predlagateljice je delno utemeljena. Pritožba drugega nasprotnega udeleženca ni utemeljena.

Glede odločitve o glavni stvari (I. in II. točka izreka)

7. V izreku izpodbijanega sklepa so določene meje dovolj natančno opisane, v skici z izmeritvenimi podatki z dne 5. 7. 2016, ki je sestavni del sklepa, pa so tudi grafično označene. Iz navedene skice so razvidne tudi izmere med posameznimi točkami, ki jih izpostavlja pritožnica.

8. Drži, da v izpodbijanem sklepu ni navedena vrednost spornega mejnega prostora, vendar kršitev prvega odstavka 137. člena ZNP1 ni vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa. Vrednost spornega mejnega prostora je pomembna z vidika dopustnosti odločanja po močnejši pravici v nepravdnem postopku. Ob podanem soglasju predlagatelja in osebe, proti kateri je bil vložen predlog, lahko sodišče odloča po močnejši pravici v nepravdnem postopku, čeprav vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti kot mejno vrednost (primerjaj tretji odstavek 77. člena Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ). V obravnavanem primeru je bilo takšno soglasje podano (predlagateljica je predlagala tudi ureditev meje po močnejši pravici, nasprotni udeleženci pa so s tem soglašali), zato je ugotovitev vrednosti spornega prostora nepomembna za presojo dopustnosti odločanja po močnejši pravici.2 Sicer pa je po močnejši pravici urejena le meja med predlagateljičino parcelo in parcelama prve nasprotne udeleženke, ki sta javno dobro.

9. Izpodbijani sklep vsebuje zadostne razloge o pravno odločilnih dejstvih. Iz izpodbijanega sklepa so razvidni tudi kriteriji, po katerih je sodišče prve stopnje uredilo mejo med predlagateljičino parcelo in sosednjimi parcelami.

10. Kriteriji za ugotavljanje meje v sodnem postopku so močnejša pravica, zadnja mirna posest in pravična ocena. Ob izpolnjenih predpostavkah, ki morajo biti podane za odločanje na podlagi močnejše pravice v nepravdnem postopku, sodišče v skladu s 77. členom SPZ najprej preizkusi, ali je mogoče urediti mejo na podlagi močnejše pravice. Če močnejša pravica ni dokazana, uredi mejo po zadnji mirni posesti. Šele če se ta ne da ugotoviti, razdeli prostor po pravični oceni.

11. Sodišče prve stopnje je urejalo mejo med predlagateljičino parcelo 487/1 in parcelo 487/5, ki je v lasti tretjega nasprotnega udeleženca, na izrecen predlog predlagateljice. Predlagateljica zato ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da meje med navedenima parcelama ne bi smelo urejati, ker ta ni bila sporna.

12. Parceli 916/5 in 913/11, ki sta v lasti prve nasprotne udeleženke, sta javno dobro. Mejo med zemljiščem, ki je javno dobro, in zemljiščem, ki je v zasebni lasti, je mogoče določiti le po kriteriju močnejše pravice. Ker je javno dobro stvar, ki jo lahko uporablja vsakdo, je praviloma izven pravnega prometa in na njem ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Sodna praksa je enotna, da je iz navedenih razlogov treba pri ureditvi meje med javnim dobrim in zemljiščem v zasebni lasti upoštevati stanje v katastru.3 Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je povzetemu stališču sodne prakse pri določitvi meje med parcelo predlagateljice in parcelama prve nasprotne udeleženke, ki sta javno dobro, sledilo tudi sodišče prve stopnje. Mejo med parcelo 487/1 in parcelo 916/5 ter mejo med parcelo 487/1 in 913/11 je pravilno uredilo na podlagi ugotovitev sodnega izvedenca o najverjetnejši katastrski meji. Iz strokovnih pojasnil sodnega izvedenca izhaja, da je ugotavljanje najverjetnejše katastrske meje posledica okoliščine, da geodetski podatki (gre za grafične katastrske vire) niso natančni. V takšni situaciji sodni izvedenec sprejema za ustrezno določitev najverjetnejše katastrske meje. Pritožnica posebej izpodbija določitev meje v liniji med točkama 502 in 504, vendar pritožbeno sodišče nima pomisleka o pravilnosti zaključka, da najverjetnejšo katastrsko mejo predstavlja prav ta linija. Sodni izvedenec je strokovno obrazložil okoliščine, ki v obravnavanemu primeru narekujejo določitev najverjetnejše katastrske meje, slednjo pa je določil tudi ob upoštevanju stanja v naravi ter ob seznanjenosti z zatrjevanim potekom meje ne le s strani prve nasprotne udeleženke, temveč tudi s strani predlagateljice. V primerjavi z zatrjevanim potekom meje s strani prve nasprotne udeleženke, ki je po pojasnilih sodnega izvedenca prav tako znotraj koridorja natančnosti katastrske meje, je linija, ki jo je sodni izvedenec označil kot najverjetnejšo katastrsko mejo, v korist predlagateljici. Nasprotno pa iz pojasnil sodnega izvedenca ne izhaja, da bi bila tudi s strani predlagateljice zatrjevana meja znotraj tega koridorja. V postopku pred sodiščem prve stopnje pritožnica ni zahtevala, da se sodni izvedenec izrecno opredeli do tega vprašanja. Prav tako ni podala pripomb, da zunanje meje koridorja niso znane. Pritožbenih navedb, s katerimi pritožnica uveljavlja pomanjkljivosti izvedenskega mnenja, zato ni mogoče upoštevati. Pojasnila sodišča prve stopnje o tem, da je prva nasprotna udeleženka najverjetneje spremenila zatrjevani potek meje tako, da jo je v celoti izenačila z najverjetnejšo katastrsko mejo (ki sicer nimajo podlage v podatkih spisa), niso vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, saj jih sodišče prve stopnje v nadaljevanju ni uporabilo kot podlago svoje odločitve.

13. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je meja med predlagateljičino parcelo in parcelo drugega nasprotnega udeleženca urejena po zadnji mirni posesti tako, da teče v liniji od točke G do točke 516 (od točke G proti vzhodu po kolih). Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da predlagateljica ni dokazala močnejše pravice in da prav tako ni dokazala mirne posesti spornega dela zemljišča. Pritožbeni očitki, ki se tičejo nepravilne razporeditve dokaznega bremena, niso utemeljeni. Dokazna ocena je celovita in popolna, poleg tega je tudi vsebinsko prepričljiva. Pritožbeno sodišče jo zato v celoti sprejema in v odgovor na pritožbene očitke še dodaja, da je poleg okoliščine, da predlagateljica ni predlagala zaslišanja osebe, ki je kosila travnik na njenem zemljišču, sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi to, da je predlagateljica spreminjala zatrjevani potek meje, in to ne le na tistem delu zemljišča, kjer je včasih tekel potok, temveč po celotni dolžini. Res je, da je tudi tretji nasprotni udeleženec v letu 2014 zatrdil drugačen potek meje kot v letu 2016, vendar je šlo za bistveno manjšo spremembo. Točko G oziroma 506 (betonski mejnik) je sodišče prve stopnje pravilno štelo za štirimejo in ne zgolj za tromejo. Oče drugega nasprotnega udeleženca ( A. A. starejši) namreč ni sodeloval v postopku, v katerem je bil v tej točki postavljen betonski mejnik, je pa od tega betonskega mejnika naprej nato zabil lesene kole na meji s svojo parcelo in jih nato tudi vzdrževal, kar ob dejstvu, da zatrjevanega uživanja zemljišča čez linijo, ki jo določajo betonski mejnik in koli, predlagateljica ni uspela dokazati, povsem zadošča za zaključek o mirni posesti drugega nasprotnega udeleženca do te linije oziroma do zgoraj navedenih kolov. Posledično tudi ne drži, da bi bilo to mejo treba urediti po pravični oceni. Glede zgoraj navedenih kolov je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da so bili vedno na istem mestu oziroma da se njihova pozicija ni spreminjala, kot je zatrjevala predlagateljica. O tem se je prepričalo tudi na podlagi izpovedbe nepristranske priče F. F. Okoliščina, da se njegova izpovedba ni skladala z izpovedbami predlagateljice in prič C. C., D. D. in E. E., je bila še dodaten razlog, da je izpovedbe predlagateljice in naštetih prič ocenilo za neverodostojne. Okoliščino, da predlagateljica (ki je zatrjevala, da meja njene parcele sega čez linijo, ki jo označujejo betonski mejnik in koli) ni znala pojasniti, kako se je spreminjala oblika njene parcele, je sodišče prve stopnje upoštevalo (le) kot eno izmed okoliščin, ki utemeljujejo zaključek, da predlagateljica ni dokazala močnejše pravice in zadnje mirne posesti na delu zemljišča, ki sega čez linijo, ki jo označujejo betonski mejnik in koli. Glede na navedeno in ob upoštevanju, da je za sodišče prve stopnje relevantno spreminjanje parcele v naravi (ki ga predlagateljica ni uspela dokazati), pritožnica ne more uspeti z navedbami, da je spreminjanje oblike parcele razvidno iz listinskih dokazov.

14. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da predlagateljica ni uspela dokazati ne močnejše pravice ne zadnje mirne posesti tistega dela zemljišča, ki se nahaja naprej od betonskega mejnika v točki 506 oziroma G do potoka. Predlagateljica, ki je v letu 2016 mejo pokazala bistveno drugače kot v letu 2014, na tem delu ni znala pokazati prave meje in tudi ni znala pojasniti, kako so se pri zatrjevanem uživanju tega dela zemljišča orientirali glede meje. Navedeno je indic, da tega dela zemljišča ni imela v posesti. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo drugemu in tretjemu nasprotnemu udeležencu, ki sta oba potrdila potek meje od točke G navzdol v ravni liniji do U, kar je smiselno tudi glede na stanje v naravi. Pri tem je jasno, da sta govorila o meji med njunima parcelama (parcelo 99/3 v lasti tretjega nasprotnega udeleženca in parcelo 486/1 v lasti drugega nasprotnega udeleženca). Iz podatkov v spisu (zapisnikov) ne izhaja, da bi ob tem, ko je pokazal svojo mejo, tretji nasprotni udeleženec (izrecno) navedel, da gre za mejo s predlagateljičino parcelo. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da se predlagateljičina parcela in parcela 99/3 v lasti tretjega nasprotnega udeleženca le stikata v točki G (in ne mejita druga na drugo). Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage za predlagano urejanje meje med parcelama 487/1 in 99/3.

15. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da točki 504 in 516, ki sta v izreku opredeljeni kot tromeji parcel 487/1, 913/11 in 486/1, nista identični, ampak gre za dve točki. Da predlagateljičino parcelo na tem delu zamejuje ravna črta, katere krajišči predstavljata točki 504 in 516 (pri čemer je razdalja med navedenima točkama manj kot meter), izhaja iz skice z izmeritvenimi podatki z dne 5. 7. 2016, ki je sestavni del sklepa. Neutemeljen pa je predlagateljičin očitek, da njena parcela sega čez navedeno črto, ki jo omejujeta točki 504 in 516. Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo predlagateljici, ki je zatrjevala linijo po spodnjem delu poti čez javno cesto oziroma do točke D. Na podlagi izpovedb drugega nasprotnega udeleženca in njegovih prič ter tudi na podlagi izpovedbe priče F. F. (ki ni v sorodstvenem razmerju z nikomer) je namreč zaključilo, da dostop na javno cesto ni bil nikoli v lasti predlagateljice in njenih prednikov, temveč so ga v preteklosti uporabljali zgolj na podlagi dogovora zaradi lažje obdelave. Tako je po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki imajo dokazno podlago v izpovedi G. G., prišel B. njenega očeta ( A. A. starejšega) dvakrat prosit, če lahko vozijo. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožnica ne uspe izpodbiti, je pravilna ureditev meje, po kateri predlagateljičina parcela ne sega čez daljico, katere krajišča predstavljata točki 504 in 516. Pomeni namreč, da se dostop na javno cesto ne nahaja na njeni parceli, temveč že na sosednjih parcelah. Ker v tem delu ureditev meje ne temelji na katastrski meji, pritožnica tudi ne more uspeti z navedbami, da bi se sodni izvedenec moral opredeliti do njenih navedb glede poteka meje v tem delu.

16. Ker predlagateljičino parcelo zamejuje ravna črta med točkama 504 in 516, ki je razvidna tudi iz skice, ki je sestavni del sklepa, je lahko pritožbeno sodišče samo spremenilo odločitev. Obrazložitev sklepa ne daje podlage za zaključek, ali predlagateljičina parcela v teh dveh točkah meji na parcelo 913/11 v lasti prve nasprotne udeleženke ali na parcelo 486/1 v lasti drugega nasprotnega udeleženca, vendar pa na pravilnost odločitve o mejah predlagateljičine parcele, kar je bilo predmet odločanja v tem postopku, navedeno ne vpliva. Za odločitev v obravnavanem primeru namreč zadostuje, da izpodbijani sklep vsebuje razloge, na podlagi katerih je mogoče v tem delu (med točkama 516 in 504) razmejiti predlagateljičino parcelo od parcel nasprotnih udeležencev oziroma urediti meje predlagateljičine parcele v razmerju do ostalih nasprotnih udeležencev.

17. Ob upoštevanju vsega navedenega je pritožbeno sodišče odpravilo pomanjkljivost opisa meje, vsebovanega v I. točki izreka izpodbijanega sklepa tako, da je v izreku opredelilo (le) mejo predlagateljičine parcele,4 pri čemer je upoštevalo, da je sodišče prve stopnje v I.3. točki izreka očitno po pomoti dvakrat navedlo isto točko (500).5

Glede odločitve o stroških

18. Drugi nasprotni udeleženec neutemeljeno navaja, da bi morala vse stroške (skupne stroške in stroške drugega nasprotnega udeleženca) nositi predlagateljica po krivdnem načelu na podlagi 139. člena ZNP in petega odstavka 35. člena ZNP.6 Meja med predlagateljičino parcelo in parcelo drugega nasprotnega udeleženca je bila sporna.7 Podatki v spisu ne dajejo podlage za zaključek, da gre v obravnavani zadevi za primer, ko predlagatelj ni dosegel spremembe meje, pokazane že v geodetskem upravnem postopku. V postopku IDPOS 159 se ni urejala sporna meja med predlagateljičino parcelo in parcelo nasprotnega udeleženca, temveč so bile v okviru tega postopka le izmerjene točke 500, 508 in 510. Točke 512, 514 in 516, v katerih prav tako stojijo koli, niso bile izmerjene (zato tudi ne drži, da koli, po katerih poteka meja, položajno povsem ustrezajo predhodnim meritvam v IDPOS 159). Ta postopek je bil torej potreben za dokončno ureditev meje predlagateljičine parcele s parcelo drugega nasprotnega udeleženca (sicer pa tudi z ostalimi sosednjimi parcelami). Med postopkom pred sodiščem prve stopnje je predlagateljica zatrjevala in dokazovala močnejšo pravico in zadnjo mirno posest na spornem delu zemljišča, pri čemer kot dokaz ni predlagala le svojega zaslišanja, temveč tudi zaslišanje prič (ter druge dokaze). Zato ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da je predlagateljica že ob vložitvi predloga vedela, da je obsojena na neuspeh (in da je šlo zgolj za nagajanje). Dejstvo, da predlagateljica ni uspela dokazati svojih trditev, pa samo po sebi ne daje podlage za naložitev vseh stroškov postopka v breme predlagateljici. To bi pomenilo odločanje po kriteriju uspeha, ki se v nepravdnem postopku ne uporablja.

19. Delna sprememba izpodbijanega sklepa ne narekuje drugačne stroškovne odločitve, kot jo je na podlagi 139. člena ZNP (glede skupnih stroškov) in prvega odstavka 35. člena ZNP (glede stroškov udeležencev nepravdnega postopka) sprejelo sodišče prve stopnje. S strani sodišča prve stopnje urejena meja predlagateljičine parcele se spreminja v zanemarljivem obsegu glede na celotno mejo predlagateljičine parcele. Ta sprememba tudi ni takšne narave, da bi lahko v stroškovnem pogledu koristila drugemu nasprotnemu udeležencu.

Odločitev pritožbenega sodišča

20. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi predlagateljice delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka predmetne odločbe (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). V preostalem delu je pritožbo predlagateljice in v celoti pritožbo drugega nasprotnega udeleženca kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točke 365. člena ZNP v zvezi s 37. členom ZNP).

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 35. člena ZNP.

-------------------------------
1 V skladu s to določbo sodišče v sklepu navede ugotovljeno vrednost spornega mejnega prostora.
2 Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sicer izhaja, da velikost spornega prostora po vseh dolžinah sporne meje, na meji z vsako posamezno parcelo ne preseže vrednosti nad 4.000,00 EUR.
3 Prim. sklepe VSL I Cp 2560/2015 z dne 2. 12. 2015, I Cp 451/2012 z dne 5. 12. 2012, II Cp 12/2011 z dne 20. 4. 2011 in II Cp 4091/2010 z dne 30. 3. 2011.
4 Pri tem je upoštevalo, da je v skladu s prvim odstavkom 19. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) meja parcele več daljic, ki so med seboj povezane v zaključen poligon, krajišča daljic pa so zemljiškokatastrske točke, in da meja razmejuje zemljišče parcele od zemljišča ene ali več sosednjih parcel.
5 Pravilno bi bilo, da bi sodišče prve stopnje navedlo, da meja poteka od točke 500 do točke 506.
6 V skladu s to določbo mora udeleženec ne glede na izid postopka povrniti drugemu udeležencu stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi ali naključju, ki se je njemu primerilo.
7 Prav tako je bila sporna meja med predlagateljičino parcelo in parcelami prve nasprotne udeleženke. Sporna ni bila le meja med parcelo predlagateljice in parcelo tretjega nasprotnega udeleženca 487/5, ki pa ni vložil pritožbe.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 77, 77/3
Zakon o nepravdnem postopku (1986) - ZNP - člen 35, 35/1, 35/5, 137, 137/1, 139
Zakon o evidentiranju nepremičnin (2006) - ZEN - člen 19

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.09.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEwNDE1