<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep I Cp 1019/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CP.1019.2017
Evidenčna številka:VSL00001257
Datum odločbe:07.06.2017
Senat, sodnik posameznik:Zvone Strajnar (preds.), dr. Vesna Bergant Rakočević (poroč.), Irena Veter
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:začasna odredba - regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - težko nadomestljiva škoda - zavrnitev dokaza - pomanjkljiva trditvena podlaga - pritožbene novote

Jedro

Ker z dokazi ni mogoče nadomestiti manjkajoče trditvene podlage, sodišče prve stopnje v postopku za izdajo začasne odredbe utemeljeno ni zaslišalo tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem naj bi se tožencu naložilo, da tožnika v roku 3 dni pozove in ga ponovno v skladu z Dogovorom o izvajanju osebne asistence vključi v program Neodvisno življenje hendikepiranih ter mu omogoči osebnega asistenta, v primeru neizpolnitve te obveznosti pa bi se tožencu izrekla denarna kazen (I. točka izreka). Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se tožnik pritožuje, nominalno iz vseh predvidenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Predlaga spremembo oz. razveljavitev izpodbijanega sklepa. Meni, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Ker ni obrazložilo, zakaj ni zaslišalo tožnika, naj bi storilo bistveno kršitev določil pravdnega postopka. Tožnik pravi, da je že v predlogu za začasno odredbo opisal nujnost dveh osebnih asistentov, za svoje navedbe pa je ponudil tudi listinske dokaze ter predlagal lastno zaslišanje. Iz njegovih navedb izhaja, da se je znašel v situaciji, ko ne more več samostojno živeti in je ponovno v celoti odvisen od staršev, ki mu morata pomagati pri vsakodnevnih opravilih, ko osebni asistent od Zveze paraplegikov odide domov. Ker njegova mati ne more dvigovati več kot 10kg, nima zagotovljene celodnevne redne pomoči. Zdravstveno stanje se je mu zato v zadnjem času še poslabšalo. Šele ob dveh asistentih je samostojno zaživel in konec leta 2016 vzpostavil svoje gospodinjstvo in se tako osamosvojil od svojih staršev. Odvzem asistenta s stani toženca mu je povsem spremenilo življenje. Nima več možnosti udeležbe na vseh predavanjih dodiplomskega in podiplomskega študija. Ne more se redno udeleževati treningov boccia, prav tako so se zmanjšale njegove aktivnosti v Društvu študentov invalidov Slovenije. Zanj, pravi, je vse navedeno življenjskega pomena, ker mu študij, športna dejavnost in delo v Društvu študentov predstavljajo ogromno pomenijo. Navaja, da gre za nevzdržno situacijo in da je toženec na samovoljen in aroganten način onemogočil asistenco T. U., ki je tožniku nudil potrebno pomoč. Tožnik pravi, da je v razmerju do toženca ravnal korektno in da pogojev za razdrtje pogodbe ni bilo. Pojasnjuje, da prav toženec omogoča nekaterim invalidom več asistentov in da mu ne bo nastala nobena škoda, če tožnika vključi nazaj v program asistence. Nadalje navaja, da nima lastnih sredstev, kljub temu pa je redno plačeval za asistenco 120,00 EUR. Edino, kar mu preostane, je, da študira in si pridobi čim več možnosti, da bo lahko nekoč delal, ne more pa si privoščiti plačevanja tuje pomoči in oskrbe. Toženec naj bi mu onemogočil asistenco dodatne pomoči, ne da bi preveril, kaj to pomeni za njegovo življenje. Pritožnik navaja, da bi mu bilo z ugoditvijo predlogu za izdajo začasne odredbe omogočeno nemoteno nadaljevanje študija, udeležba na športnih treningih in tekmovanjih ter izboljšanje oskrbe in nege spremljajočih telesnih težav.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da tožnik verjetno ni izkazal vseh pogojev za izdajo začasne odredbe, ki jo predlaga, in sicer nastanka težko nadomestljive škode, kot to določa 2. al. 2. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in/oziroma da njegove trditve iz podlaga predloga za izdajo začasne odredbe glede tega pogoja niso bile dovolj konkretne. Pogoja po 3. al. 2. odst. 272. čl. ZIZ, na katero se je tožnik tudi skliceval, pa sodišče pravilno ni presojalo, sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-275/97, v skladu s katero je mogoče izdati regulacijsko začasno odredbo (torej tako, ki konzumira sam tožbeni zahtevek) zgolj v primeru, ko grozi nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda. Ker mora biti za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve izpolnjena tudi ena izmed predpostavk iz 2. odst. 272. čl. ZIZ, je sodišče prve stopnje predlog tožnika za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo, kljub temu, da je ocenilo, da je verjetnost njegove terjatve izkazana.1

6. S tožnikovo grajo ocene, da ni izpolnjen pogoj po 2. al. 2. odst. 272. čl. ZIZ, se pritožbeno sodišče ne strinja. Sploh ni dvoma, da tožnik glede na svoje trditve o hendikepiranosti pomoč potrebuje in da so dejavnosti, ki jih opisuje v pritožbi, zanj pomembne, koristne. Vsega tega se je zavedelo tudi sodišče prve stopnje, kot je to izrecno tudi zapisalo. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, iz trditev tožnika v predlogu za izdajo začasne odredbe sicer izhaja, da glede na njegovo zdravstveno stanje nujno potrebuje tujo pomoč, vendar tožnik ni povedal, da za vsakodnevno življenje nujno potrebuje dva osebna asistenta oziroma da odsotnost drugega osebnega asistenta zanj predstavlja težko nadomestljivo škodo. Tožnik je navedel, da je imel od decembra 2014 (od takrat dalje je imel osebnega asistenta od toženca) do aprila 2016, ko mu je bil dodeljen še en osebni asistent od Zveze paraplegikov Slovenije, zgolj enega osebnega asistenta, trenutno stanje pa je tudi tako, da ima enega osebnega asistenta (od Zveze). Zato je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da bi moral pojasniti, v čem so se spremenile njegove življenjske okoliščine oz. potrebe v relevantnem obdobju (od decembra 2014 do aprila 2016 ter nadalje do vložitve predloga za izdajo začasne odredbe oziroma do sedaj) v tolikšni meri, da nujno potrebuje dva osebna asistenta. Tega v predlogu za izdajo začasne odredbe tožnik ni navedel. Nekatere okoliščine tožnik prvič navaja šele v pritožbi (da je lahko ob pomoči dveh osebnih asistentov samostojno zaživel oziroma se osamosvojil od staršev ter se redno udeleževal predavanj, treningov boccie ter bil aktiven v Društvu študentov invalidov Slovenije...), s čimer pa ne more uspeti že zato, ker gre za neupoštevne pritožbene novote (tožnik ni pojasnil, zakaj okoliščin, ki jih sedaj zatrjuje v pritožbi, ni mogel brez svoje krivde zatrjevati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (337. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

7. Ker z dokazi ni mogoče nadomestiti manjkajoče trditvene podlage (7. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ), sodišče prve stopnje v postopku za izdajo začasne odredbe utemeljeno ni zaslišalo tožnika. Res je sicer, da tega ni izrecno obrazložilo, kot očita tožnik, vendar ta razlog za zavrnitev izvedbe dokaza jasno izhaja iz obrazložitve sklepa kot celote. S tem torej ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

8. Glede na navedeno in ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih napak, je pritožbo zavrnilo, izpodbijani sklep pa potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

-------------------------------
1 Ker je bila začasna odredba ex parte zavrnjena, je ta pogoj doslej sicer ostal nepreizkušen.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 15, 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 337

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.09.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEwNDAz