<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 3198/2016

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.3198.2016
Evidenčna številka:VSL00000231
Datum odločbe:12.04.2017
Senat, sodnik posameznik:Majda Urh (preds.), Karmen Ceranja (poroč.), Milan Mesojedec
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:namen pogodbenih strank - posojilna pogodba - lobiranje - sponzorska pogodba - dejanska in trditvena podlaga

Jedro

Dogovora o tem, da se posojilna pogodba sklene zato, da se računovodsko zapre plačilo storitev za lobiranje (znižanje komunalnega prispevka), tožena stranka ni uspela dokazati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo potem, ko je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke nasproti tožeči stranki v višini 1.333,53 EUR (I. točka izreka), toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati glavnico v znesku 200.333,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 29. 6. 2015 do plačila (II. točka izreka) in ji povrniti pravdne stroške v znesku 3.575,00 EUR (III. točka izreka).

2. V pravočasni pritožbi tožena stranka opozarja, da tožeča stranka razpolaga le z listino, naslovljeno kot posojilna pogodba. Priče tožeče stranke o poslovnem dogodku niso vedele izpovedati ničesar, vse osebe, ki so prisostvovale sklepanju pogodbe so bodisi umrle, bodisi gre za zastopnika tožene stranke. Tožeča stranka ni uspela predložiti niti enega pojasnila, umaknila je kar dva dokazna predloga za zaslišanje, zato je tožena stranka izjemno začudena, da je sodišče presodilo, da je terjatev tožeče stranke povsem utemeljena. Tožena stranka je izkazala, da sta bila dejanska narava in dejanski nagib drugačna. Priča A. A. je potrdil, da se je v dotičnem času pogovarjalo o komunalnem prispevku in o tem, da je tožeča stranka v času sklenitve te pogodbe privarčevala znaten obseg denarja. Zakoniti zastopnik tožene stranke je povedal, da je zadržal 2 milijona tolarjev. Izpodbijana sodba se do te trditve nekoherentno opredeljuje, ko enkrat pravi, da verjame izpovedbi, po drugi strani pa terjatve ne zmanjša za ta znesek iz naslova sponzorskih protidajatev. Jasno je, da je bil gonilna sila celotnega projekta oziroma posojilne pogodbe in nakazila in izročitve denarja dejansko gospod B., ki je bil zaposlen pri tožeči stranki in je pri toženi stranki pokasiral denar za lobiranje. Tožena stranka priznava, da je šel denarni tok preko nje, oporeka le pravni naravi posla. Ni bilo nobenega ekonomskega motiva, da bi tožeča stranka posodila toženi stranki tako vsoto, saj gre za športno društvo z omejenimi prihodki, ki se ukvarja le s sponzorskimi dejavnostmi, oglaševanjem in izvajanjem teniških opravil. Denar je šel za lobiranje, v tej luči je tudi tožena stranka razumela predmetno pogodbo in je tudi zato denar izročila B. in direktorju tožeče stranke. Terjatev ni izkazovala dejanskega namena, ki je izhajal iz pogodbe in je šlo za nično pogodbo. Tožena stranka zneska ni obdržala oziroma z njim razpolagala. Pridobitev posojila ni bil pravi pogodbeni namen, pogodba je bila nična. V 2 milijonih SIT je šlo za sponzorsko pogodbo, v preostalem delu pa le za finančno transakcijo, s katero je tožeča stranka pridobila gotovino za plačilo storitev, tožena stranka pa ni želela spraševati, zakaj pokojni C. in B. potrebujeta gotovino v takšnem znesku. Glede dokazovanja storitev lobiranja tožena stranka poudarja, da je pravna oseba združenja več oseb in da vsaka izmed teh oseb lahko deluje v njeno korist. Tudi v primeru lobiranja lahko vsaka izmed teh oseb opravlja določeno storitev v njeno korist oziroma za njen račun. Dokazni postopek je potrdil, da je za poslom stalo nekaj drugega, kot je napisano na papirju. Sodba ni kritično ovrednotila trditvene podlage ugovora zoper tožbeni zahtevek iz naslova sponzorstva in bi moralo v tem delu za 4 milijone tolarjev tožbeni zahtevek zavrniti.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta 27. 6. 2000 sklenili posojilni pogodbo, na podlagi katere je tožena stranka prejela znesek višini 129.285,60 EUR (oziroma takrat 30.982.000,00 SIT) kot posojilo, ki naj bi bilo uporabljeno za financiranje razvoja teniške in badminton dejavnosti, lahko pa tudi za druge namene (člen 2.2.). Dogovorili sta se še, da se posojilo skupaj z obrestmi najkasneje do 28. 6. 2015 (člen 5.1.), kadarkoli pred skrajnim rokom za vrnitev s pobota z obveznostmi I. proti posojilojemalcu iz naslova najema teniških in badminton igrišč, sponzorskih in drugih pogodb (člen 5.1.1.).

6. Da je bil znesek v tej višini res nakazan na račun tožene stranke ni sporno, sporno pa je, ali je šlo res za posojilno pogodbo. Tožena stranka je namreč trdila, da je šlo za način plačila1 njenih storitev. Predstavniki tožene stranke naj bi pri občini ... uspešno lobirali za znižanje izračun komunalnega prispevka2 tožeči stranki, ki je na ta račun prihranila bistveno večji znesek kot znaša posojilo. V zvezi s tem naj bi bil sklenjen dogovor, da se bo posojilo pobotalo s plačilom za lobiranje. Tožena stranka je še trdila, da sredstev dejansko ni nikoli dobila in da pridobitev posojila ni bil pravi pogodbeni namen strank.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožena stranka ni dokazala: da na njeni strani ni bilo namena za sklenitev posojilne pogodbe; da bi šlo za plačilo storitev lobiranja in da bi imela do tožeče stranke kakršnekoli druge terjatve iz naslova sponzorskih obveznosti (ki bi jih lahko uveljavljala v pobot).

8. Glede na zelo skromno in deloma tudi nasprotujočo si trditveno podlago tožene stranke je taka odločitev pravilna. Dogovora o tem, da se posojilna pogodba sklene zato, da se računovodsko zapre plačilo storitev za lobiranje (znižanje komunalnega prispevka), tožena stranka ni uspela dokazati in tega dokaznega zaključka pritožbene navedbe s sklicevanjem na izpovedbo priče A. (ki ni vedel povedati ničesar o zatrjevanem dogovoru) ne morejo omajati.

9. Sodišče prve stopnje je prepričljivo zavrnilo tudi (podrejeni) ugovor tožene stranke, da se je tožeča stranka v letu 2000 zavezala izpolniti svoje sponzorske obveznosti. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno poudarilo, da dokaz ne more nadomestiti trditvene podlage in zato ni moglo (smelo) upoštevati izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, da je bil pretežen del nakazanega zneska vrnjen tako, da je ga je v 10 - 14 dneh postopno dvigoval in ga po dogovoru direktorjem tožeče stranke3 v gotovini izročal B. B., 2.000.000,00 SIT pa zadržal kot sponzorska sredstva. Pritožbeni očitek, da ni koherentno, da sodišče zastopniku tožene stranke po eni strani verjame, hkrati pa dolgovanega zneska ne zmanjša za sponzorska sredstva, ni utemeljen. Sodišče se je na ta del izpovedbe oprlo le glede zaključka, da je bil denar res nakazan na račun tožene stranke, glede zadržanega zneska 2.000.000,00 SIT pa velja, kot je bilo že povedano in sicer, da dokaz ne more zadostiti manjkajoče trditvene podlage.

10. Ker tožena stranka pravočasno zatrjevanih dejstev ni dokazala, dejstev, ki so bila v postopek uvedena skozi izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke (in bi lahko vzbudila dvom v to, da je šlo za posojilno pogodbo), pa sodišče ni smelo upoštevati4 , pritožnik ni uspel dokazati drugačnega skupnega namena pogodbenih strank. Glede na to in ob odsotnosti kakršnihkoli pisnih dokazov ter dejstvu, da je večina oseb, ki naj bi sklepale zatrjevane dogovore mrtva, je sodišče prve stopnje utemeljeno izhajalo iz določb sklenjene posojilne pogodbe in tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

11. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

-------------------------------
1 Trdila je, da je bila posojilna pogodba sklenjena izključno z namenom, da se "zapre" plačilo za lobiranje.
2 V odgovoru na tožbo je zatrjevano, da naj bi občina ... od tožeče stranke najprej poskušala izterjati večji komunalni prispevek in šele nato po posredovanju tožene stranke zaračunala bistveno manjši komunalni prispevek .
3 Iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke: "In je bila prošnja enostavno, če bi lahko na športno društvo nakazali 250.000,00 EUR sponzorstva"..."Mi bi nakazali, ti pa bi nam to počasi vrnil."
4 Sodišče prve stopnje bi lahko dejstva, ki jih stranke niso navajale, ugotavljalo le, če bi bil izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 7. člena ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča kljub izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke (da je denar prejeti denar dvigal in ga v gotovini izročal tožeči stranki, sam pa si zadržal 2.000.000,00 SIT) ne gre za razpolaganje z zahtevkom v smislu tretjega odstavka 3. člena ZPP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 569

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.09.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEwMzc0