VSL Sodba I Cp 1146/2017

Jedro

Upravičenje za zastopanje lahko z lastno izjavo volje podeli zgolj poslovno sposobna (fizična) oseba, v imenu poslovno nesposobne fizične osebe pa lahko pooblastilo podeli samo njen zakoniti zastopnik (skrbnik).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici izročiti v posest prazno stanovanje št. 5, v stavbi ..., k. o. X, v roku 15 dni (I. točka izreka). Toženki je naložilo povračilo 1.054,65 EUR tožničinih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačen je zaključek sodišča, da J. Š., tožničin mož, po 1. 6. 2015 ni imel tožničinega veljavnega ustnega pooblastila za podaljšanje najemne pogodbe ter ga glede na zdravstveno stanje tožnice ni mogel pridobiti, kar naj bi sam tudi vedel, prav tako pa toženka in K. Toženki se očita, da bi ob srečanju s tožnico 10. 4. 2015 lahko zaznala, da slednja ni več sposobna razumeti pomena kakršnihkoli pravnih dejanj. Glede na to, da tožnica ni podala navedb o neobstoju pooblastilnega razmerja oz. glede odobritve pravnega posla, predstavlja odločitev sodišča za toženko sodbo presenečenja. Iz zaključkov sodišča ne izhaja natančno, kdaj je bila pri tožnici ugotovljena nesposobnost skrbeti za svoje pravice in koristi oz. kdaj je bilo izdelano izvedensko mnenje, ki takšno dejstvo potrjuje. Po oceni sodišča sklep o odvzemu poslovne sposobnosti predstavlja oblikovalno odločbo, ki ne more veljati za nazaj. Tudi če bi bilo dokazano, da je bila tožnica že 18. 5. 2015 nesposobna (pa to ni izkazano), ni nobene podlage za sklepanje, da naj bi isto stanje obstajalo tudi na dan 10. 4. 2015, ko se je tožnica skupaj z J. Š. srečala s toženko. Toženka opozarja, da je tožnico ves čas zastopal njen mož in se v njenem imenu dogovarjal za podaljšanje najemne pogodbe; poleg tega je za tožnico sprejemal tudi najemnino. Do toženke nikoli ni prišla informacija, da tožnica ni opravilno sposobna glede podaljšanja najemnega razmerja. Toženka je ves čas zaupala v poštenost tožnice in njenega pooblaščenca, zato najemno razmerje ne more biti neveljavno, če je na strani tožnice ali njenega pooblaščenca obstajala kakšna hiba. Toženka se je namreč že pred iztekom pisne pogodbe, kot tudi ves čas v nadaljevanju, dogovarjala in dogovorila za podaljšanje najemnega razmerja in upoštevanje najemnin pri kupnini za stanovanje. Eventualno prenehanje tožničine opravilne sposobnosti ne pomeni avtomatskega prenehanja pooblastil njenemu pooblaščencu, ki s strani CSD ... J. Š. dejansko nikoli niso bila preklicana.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je najemno razmerje med strankama začelo 1. 12. 2013. Zadnja najemna pogodba, ki jo je pripravil tožničin mož, J. Š., je bila sklenjena za določen čas od 1. 12. 2014 do 1. 6. 2015. Ker je vse v zvezi s predhodnimi pogodbami urejal tožničin mož, je prvo sodišče sledilo toženki, da je verjela, da ima J. Š. pooblastilo za zastopanje tožnice. Z odločbo CSD ... z dne 18. 5. 2015 je bila tožnica postavljena pod začasno skrbništvo CSD ..., s sklepom Okrajnega sodišča v Radovljici N 11/2015 z dne 17. 8. 2015, pravnomočnim 10. 9. 2015, pa je bila tožnici poslovna sposobnost v celoti odvzeta. Tožnica je po svojem takratnem pooblaščencu, odvetniku¹, 17. 4. 2015 toženki poslala dopis (slednja ga je prejela 5. 5. 2015), v katerem je toženko seznanila, da najemnega razmerja za stanovanje ne bo več podaljšala. Toženka je bila opozorjena, da se pogodba izteče 1. 6. 2015, zato mora 2. 6. 2015 vrniti stanovanje tožnici v posest.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je po 1. 6. 2015 med toženko (preko K.) in J. Š. prišlo do ustnega dogovora o podaljšanju najemne pogodbe, vendar pa J. Š. ni imel veljavnega tožničinega pooblastila za ustno podaljšanje najemne pogodbe, saj ga tožnica zaradi svojega zdravstvenega stanja ni bila sposobna dati.

7. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago v zvezi z neobstojem pooblastila J. Š. za podaljšanje najemne pogodbe oz. naknadno neodobritvijo ustne pogodbe o podaljšanju najemne pogodbe (7. člen ZPP), ni utemeljen. Tožnica je na prvem naroku za glavno obravnavo zatrdila, da se toženka od prejema dopisa, s katerim ji je bilo sporočeno, da najemno razmerje ne bo podaljšano in da pričakuje primopredajo 2. 6. 2015, na zaupanje v dejanja J. Š. kot pooblaščenca tožnice ne more sklicevati, saj tožnica za "opravila" J. Š. ni vedela. Zato očitek o pomanjkljivi trditveni podlagi tožnice v zvezi z neobstojem veljavnega pooblastila J. Š. in naknadni odobritvi posla ni utemeljen, posledično tudi ne zatrjevani očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi izpodbijana sodba za toženko predstavlja sodbo presenečenja.

8. Pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da J. Š. ni imel veljavnega pooblastila za zastopanje tožnice v zvezi s podaljšanjem najemne pogodbe po 1. 6. 2015. Prvo sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica zaradi demence od 18. 5. 2015 dalje pod začasnim skrbništvom CSD ..., zato je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila sposobna veljavno pooblastiti J. Š. za podaljšanje najemne pogodbe po 1. 6. 2015, pravilen. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Upravičenje za zastopanje lahko namreč z lastno izjavo volje podeli zgolj poslovno sposobna (fizična) oseba, v imenu poslovno nesposobne fizične osebe pa lahko pooblastilo podeli samo njen zakoniti zastopnik (skrbnik). Začasni skrbnik tožnice CSD ... pa pooblastila J. Š. za podaljšanje najemne pogodbe ni podelil.

9. Glede na to, da J. Š. ni imel tožničinega pooblastila za podaljšanje najemne pogodbe, tožnica pa ustno sklenjene pogodbe o podaljšanju najemnega razmerja, ki jo je s toženko sklenil J. Š. po 1. 6. 2015, ko je pogodba prenehala, ni naknadno odobrila (tretji odstavek 73. člena Obligacijskega zakonika - OZ), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju pogodbe o podaljšanju najemnega razmerja.

10. S pritožbenimi navedbami, da toženka ni bila obveščena o tožničini opravilni nesposobnosti, se toženka sklicuje na svojo dobrovernost pri sklenitvi pogodbe s pooblaščencem brez pooblastila. Vendar pa navedene pritožbene trditve na pravilnost sodbe ne vplivajo, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do sklenitve dogovora o podaljšanju najemne pogodbe med toženko in pooblaščencem brez pooblastila prišlo po poteku roka, ki ga Stanovanjski zakonik (SZ-1) v 95. členu določa za podaljšanje najema za določen čas. Za veljavno podaljšanje najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, bi namreč morala toženka odobritev podaljšanja najemne pogodbe pridobiti v 30 dnevnem roku pred iztekom najemne pogodbe 1. 6. 2015, trdila pa je, da je do podaljšanja prišlo šele po 1. 6. 2015, torej prepozno. Četudi toženka ob sklenitvi pogodbe o podaljšanju najemnega razmerja ne bi vedela, da J. Š. nima veljavnega tožničinega pooblastila za podaljšanje najemnega razmerja, do veljavnega podaljšanja najemnega razmerja ni prišlo že zaradi poteka prej citiranega zakonsko določenega roka. Zato pritožbene navedbe, ki jih toženka navaja v zvezi z zaupanjem v veljavnost pooblastila J. Š. za odobritev podaljšanja najemne pogodbe, za odločitev v zadevi niso relevantne. Poleg tega pa morebitna toženkina dobrovernost pri sklepanju pogodbe s pooblaščencem brez pooblastila, ki ni bila naknadno odobrena s strani neupravičeno zastopanega, na veljavnost sklenjene pogodbe ne vpliva (četrti odstavek 73. člena OZ).

11. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, stroški odgovora na pritožbo pa niso prispevali k hitrejši rešitvi zadeve (155. člen ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 155. in 165. členom ZPP).

-------------------------------
¹ CSD ... je vsa dejanja tožničinega pooblaščenca (pooblastilo je tožnica dala že 11. 11. 2014) odobrilo.

Datum zadnje spremembe:

14.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSM sodba I Cp 1319/2011
• VSRS Sodba in sklep II Ips 54/2019
• VSL sodba I Cpg 714/2009