VSL Sodba II Cp 1116/2017

Jedro

Ker je vpliv hrupa merljiv, bi ga tožnik lahko dokazoval (le) s pomočjo strokovnjaka - izvedenca, ki je usposobljen za takšne meritve. Pavšalna trditev, da hrup presega običajne krajevne razmere, za utemeljenost predmetnega zahtevka ne zadošča. Ker tožnik dokaza z ustreznim izvedencem ni predlagal oziroma ni predložil ustreznih meritev hrupa, iz katerih bi izhajalo preseganje mejnih ravni, je zaključek sodišča, da tožniku ni uspelo dokazati zatrjevanih prekomernih emisij hrupa, pravilen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v II. točki izreka tako, da se znesek stroškov, ki jih je dolžan tožnik povrniti tožencu, zniža na 1.432,99 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva, da toženec preneha z vznemirjanjem njegove lastninske pravice s povzročanjem prekomernega hrupa in vibracij na naslovu Ulica A. 1, N., in sicer s povzročanjem zvoka udarnega kladiva, motorne žage, kladiva, avtomobilske sirene oziroma sirene tovornjaka, mopeda in podobno, s čimer tožniku onemogoča normalno uporabo njegove stanovanjske hiše na naslovu Ulica A. 2, N., ki stoji na parc. št. 1 k.o. ... - K., ter da se v bodoče vzdrži tovrstnih dejanj, s katerimi povzroča prekomeren hrup in močne vibracije (naštetih v 1. odstavku I. točke izreka). Posledično je zavrnilo zahtevek tožnika za povračilo pravdnih stroškov (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je tožencu dolžan povrniti 1.684,98 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tekom postopka vseskozi zatrjeval, da toženec njegovo lastninsko pravico moti in vznemirja s prekomernim hrupom in močnimi vibracijami, pri čemer gre za najrazličnejše zvoke, in sicer za zvok udarnega kladiva, motorne žage, kladiva, avtomobilske sirene, sirene tovornjaka, mopeda in podobno. Glede na to, da je toženec hrup povzročal skozi daljše časovno obdobje, je predvideval, da slednji ni posledica gradbenih del, temveč predvajanja zvočnih posnetkov hrupa, vendar pa bistvo njegovih zatrjevanj kljub temu ostaja v dejstvu, da toženec povzroča prekomerni hrup in močne vibracije. Ker sodišče utemeljenosti tožbenega zahtevka ni presojalo znotraj navedenega okvira, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Izvedeni dokazni postopek je namreč potrdil tožnikove navedbe o prekomernem povzročanju hrupa in močnih vibracij s strani toženca in njegovega sina. Pri tem se sklicuje na izpovedi zaslišanih prič, bližnjih sosedov pravdnih strank, iz katerih nedvoumno izhaja, da je tovrsten hrup moteč ne le za tožnika, temveč tudi za ostale prebivalce soseske. Nenazadnje pa dejstvo, da toženec povzroča prekomeren hrup, potrjujejo tudi tožnikovi posnetki na kasetah diktafona in posnetki njegovih klicev na številko 113, ki so bili predmet analize s strani angažiranega izvedenca. Izvedenec v izvedenskem mnenju sicer problematizira avtentičnost posnetkov, ki pa je smiselno potrjena z izpovedmi prič. Meni, da v konkretnem primeru zagotovo ne gre za hrup v mejah sprejemljive tolerance dovoljenih emisij oziroma za hrup, ki ne presega običajnih krajevnih razmer oziroma ne povzroča znatnejše škode. Pritožuje se tudi zoper odločitev v stroškovnem delu, in sicer opozarja, da je sodišče nagrado za trajanje naroka z dne 14. 6. 2016 zmotno priznalo v višini 550 točk. Narok, ki je bil določen za dne 14. 6. 2016, se je začel ob 13.00 uri, ko je bil določen začetek naroka, kar je razvidno iz zapisnika o naroku z dne 5. 5. 2016, trajal pa je do 14.35 ure, kar pomeni, da se nagrada za trajanje prizna v višini 100 točk. V zapisniku (z dne 14. 6. 2016) je pomotoma navedena ura začetka naroka 8.30, vendar je glede na vabilo in obseg zapisnika oziroma vsebino opravljenih dejanj jasno, da se je narok začel ob 13.00 uri.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo pravilno materialnopravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku. Gre za določbo 73. člena Stvarnopravnega zakonika¹ , po kateri morajo lastniki nepremičnin svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in si ne povzročajo škode. V skladu z določbo 75. člena SPZ pa mora lastnik nepremičnine pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzroča znatnejšo škodo (prepovedana emisija). Lastnik oziroma domnevni lastnik lahko prenehanje emisij zahteva z negatorno tožbo po prvem odstavku 99. člena SPZ.

6. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pa obrazložitev v tem delu v celoti sprejema, sodišče pri odločanju o tožbenem zahtevku presoja in preizkuša le dejansko trditveno podlago, ki jo sodišču v pravdi ponudita pravdni stranki (prvi odstavek 7. člena in 212. člen Zakona o pravdnem postopku² ) in je nanjo vezano. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje to tudi storilo in tožnikov tožbeni zahtevek presojalo v okviru trditev, ki jih je ta navajal. Tožnik je v trditveni podlagi zatrjeval in v svoji izpovedi potrdil, da toženec hrupa dejansko ne povzroča z gradbeni deli oziroma z uporabo različnega orodja, temveč s predvajanjem že posnetih zvokov. Po izpeljanem dokaznem postopku je sodišče na podlagi izvedenskega mnenja, ki je takšne trditve prepričljivo ovrglo, utemeljeno zaključilo, da temu ni bilo tako. Izpovedi zaslišanih prič so v pravdi le dokaz, s katerim stranke dokazujejo svoje (predhodno podane) trditve. Zato ne pomenijo navedb in trditev pravdnih strank samih in ne morejo nadomestiti njihovega trditvenega bremena. Tako se pritožbene navedbe, ki očitajo sodišču prve stopnje, da so izpovedi prič potrdile navedbe tožnika o povzročanju prekomernega hrupa in močnih vibracij, ki jih povzroča toženec (in tudi njegov sin) s prižiganjem motornih žag, motorjev in orodja, iz katerih pritožnik šele v pritožbi izpeljuje očitke o prekomernem hrupu, ki naj ne bi bil posledica zvočnih posnetkov, kot je to zatrjeval v postopku na prvi stopnji, pokažejo kot neutemeljene in na pritožbeni stopnji tudi neupoštevne. Sodišče je izpovedi prič pravilno ocenjevalo v okviru postavljenih trditev pravdnih strank, dokazna ocena izpovedb prič je zato v skladu z določilom 8. člena ZPP in je prepričljiva.

7. Trditvenega in dokaznega bremena, da toženec povzroča hrup in močne vibracije z dejanskimi gradbenimi deli oziroma z najrazličnejšimi zvoki, zlasti z zvokom udarnega kladiva, motorne žage in mopeda, pri čemer ne gre za predvajanje zvočnih posnetkov hrupa, ter da tovrsten hrup presega krajevno običajno mejo, tožnik ni tej pravdi ni zmogel. Na tožniku je namreč, da vse elemente, ki opredeljujejo emisije kot prepovedane, konkretno opiše (ne zadošča zgolj pavšalna navedba, da so čezmerne), nato pa še dokaže.³

8. Ne glede na dejstvo, da je tožnik zatrjeval, da toženec hrup (namerno) povzroča s predvajanjem zvočnih posnetkov, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, da je toženec v svoji hiši v spornem obdobju opravljal določena obnovitvena in vzdrževalna dela, ki nedvomno povzročajo hrup. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pa je hrup zaradi gradbenih del začasne narave in kot tak v mejah sprejemljive tolerance dovoljenih emisij.⁴ Poleg tega je, kot že povedano, na strani tožnika dokazno breme, da so vplivi iz sosednje - toženčeve parcele na parcelo tožnika prekomerni in tožniku otežujejo uporabo. Ker je vpliv hrupa merljiv, bi ga tožnik lahko dokazoval (le) s pomočjo strokovnjaka - izvedenca, ki je usposobljen za takšne meritve.⁵ Pavšalna trditev, da hrup presega običajne krajevne razmere, za utemeljenost predmetnega zahtevka ne zadošča. Ker tožnik dokaza z ustreznim izvedencem ni predlagal oziroma ni predložil ustreznih meritev hrupa, iz katerih bi izhajalo preseganje mejnih ravni, je zaključek sodišča, da tožniku ni uspelo dokazati zatrjevanih prekomernih emisij hrupa, pravilen.⁶

9. Delno pa je pritožba utemeljena v zvezi z odmero pravdnih stroškov toženca. Iz zapisnika naroka z dne 5. 5. 2016 je razvidno, da je sodišče naslednji narok razpisalo za dne 14. 6. 2016, s pričetkom ob 13.00 uri. Iz zapisnika naroka z dne 14. 6. 2016 sicer izhaja, da je sodišče narok začelo ob 8.30 uri, zaključilo pa ob 14.35 uri, vendar pritožba utemeljeno opozarja, da je glede na vabilo, obseg zapisnika in vsebino opravljenih dejanj pri zapisu ure začetka naroka v zapisniku prišlo do očitne pisne pomote in se je narok začel šele ob 13.00 uri. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožencu neutemeljeno priznalo nagrado za trajanje naroka (urnino) v višini 550 točk, saj je glede na njegovo trajanje upravičen le do nagrade v višini 100 točk. Sodišče je tako tožencu namesto 3.009 točk priznalo 2.559 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR in z vštetim 22 % DDV znaša 1.432,99 EUR.

10. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in odločitev v stroškovnem delu delno spremenilo (358. člen ZPP), kot izhaja iz izreka te sodbe, sicer pa pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom in prvim odstavkom 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, glede na to, da je tožnik s pritožbo uspel le glede stranske terjatve, odgovor na pritožbo toženca pa ni bil potreben.

-------------------------------
¹ V nadaljevanju SPZ.
² V nadaljevanju ZPP.
³ Glej sklep VSL II Cp 1916/2016.
⁴ Hrup, ki se povzroča pri obnovi stanovanja, je običajen hrup in ga ni mogoče šteti za prekomeren hrup. Za tega bi lahko šlo, če bi obnova trajala nerazumno dolgo in z nerazumno glasnimi napravami. Kot že navedeno, pa je bila trditvena podlaga v tej smeri pomanjkljiva in se sodišču do tega ni bilo treba (posebej) opredeljevati.
⁵ Tako npr. sklep in sodba VSL I Cp 2440/2013, sklep VSL II Cp 1916/2016.
⁶ S tem je odgovorjeno tudi na pritožbene navedbe, da prekomeren hrup dokazujejo tudi tožnikovi posnetki na kasetah diktafona in posnetki njegovih klicev na številko 113. Kot nerelevantne se pokažejo tudi navedbe, s katerimi pritožnik zagovarja avtentičnost posnetkov na nosilcih zvoka, ki jih je predložil sodišču, saj glede na mnenje izvedenca, ki je trditve o reprodukciji posnetih zvokov hrupa ovrgel, ter ob ugotovljenem dejstvu, da so se gradbena (in s tem hrupna) dela v hiši toženca izvajala, navedeno za presojo sodišča ni bistveno.

Datum zadnje spremembe:

14.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2871/2009
• VSL sklep II Cp 1141/2014
• VSL sklep II Cp 1634/2012