VSL Sodba I Cp 419/2017

Jedro

Tožnica je dokazala, da je toženec dejansko in dobesedno (fizično) prejel denar v roke sam kot družbenik oziroma preko zaposlenega v družbi, prejeti zneski pa se nato niso izkazali kot prihodek družbe. Toženec bi lahko izkazal, da je prejeti denar "usmeril" v družbo, torej da denar ni ostal dejansko in fizično v njegovi sferi in posledično bi izkazal, da premoženja družbe, katerega družbenik je bil, ni štel kot svoje lastno premoženje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan v roku 15 dni tožnici plačati 219.080,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2014 do plačila (I. točka izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžan tožnici v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške, odmerjene na 7.939,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema pisnega odpravka sodbe dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje predlagal, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da prvo sodišče neargumentirano ne sprejema toženčevih trditev in izpovedbe, da družba M., d. o. o., ravno zaradi uvrstitve na seznam davčnih dolžnikov, posledično znižane bonitete in blokad na poslovnem računu, ni mogla več normalno opravljati svoje poslovne dejavnosti, zaradi česar tudi dolga do tožnice ni mogla odplačevati. Sodišče tožencu očita, da bi dolg lahko odplačeval obročno, pri čemer pa je bil ravno ta dolg za toženca oziroma družbo M., d. o. o., sporen vse do pravnomočnosti sodbe Upravnega sodišča z dne 17. 2. 2015, torej še dolgo po tistem, ko je bilo poslovanje družbe M., d. o. o., praktično uničeno iz razlogov na strani tožnice. Sodišče se ni opredelilo do izpovedbe D. S., ki je izpovedal, da "odkar so se začele inšpekcije, razne davčne izvršbe, ko so začeli hoditi okrog rubežniki, ko se je o firmi pisalo na netu, je promet strmo padel". Pri presoji, ali je toženec s prenosom poslovanja na novoustanovljeno družbo M., d. o. o., sam povzročil nezmožnost odplačila dolga s strani družbe M., d. o. o., je prvo sodišče ostalo na ravni pavšalnih stališč. Iz obrazložitve je razvidno, da se je sodišče, še preden je tehtalo dokaze in navedbe ene in druge strani, odločilo, na katero stran se bo nagnilo. Sodišče se ni opredelilo do delov S. izpovedbe, ko je ta govoril o tem, da gre za drugačne poslovne prostore, da v novih prostorih blago ni več razstavljeno, da družba M. T. posluje zgolj še s pravnimi osebami, struktura dobaviteljev pa je podobna zato, ker ni mogoče nastopati neodvisno od ekskluzivnih dobaviteljev. Enako je izpovedal tudi toženec. Sodišče se ni opredelilo do navedb pod točko 4. c. prve pripravljalne vloge z dne 3. 7. 2015. V zvezi z očitkom po pravni podlagi iz tretje alineje prvega odstavka 8. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) sodišče zmotno meni, da je dokazno breme v zvezi s trditvijo, za katere namene je bil porabljen denar, ki ga je izročila družba G., na strani toženca. Tožnik bi moral z zelo podrobnimi informacijami o davčnih rezidentih dokazati, za kakšne namene je A. H. porabljal denar, ki mu ga je izročil G., oziroma se opredeliti do navedb toženca, da v tej zadevi ni dokazano, iz katerega vira sredstev je bilo nabavljeno blago, za katerega je bila kupnina prejeta preko G. Sodišče je prezrlo, da iz poslovnih izkazov in bilanc družbe M., d. o. o., ne izhaja, da bi ta družba sama nabavila blago, za katero je bila prejeta kupnina, kar pomeni, da s prejemom kupnine, ki jo je vložil v nadaljnje poslovanje družbe M., d. o. o., toženec ni ravnal kot z lastnim premoženjem. Prejete kupnine niso plod sredstev družbe M., d. o. o. Sodišče se do teh navedb ni opredelilo. V pravdnem postopku, za razliko od davčnega, ne velja obrnjeno dokazno breme. Morda toženec res ni posloval po različnih standardih računovodske, finančne in ekonomske stroke, morda je celo kršil katerega izmed veljavnih predpisov, a nič od tega ne pomeni, da mu je dokazano, da je s premoženjem družbe M., d. o. o., ravnal kot z lastnim premoženjem. Sodišče tožencu očita, da ni postavil trditev, da so bile kupnine, prejete prek G., položene na poslovni račun družbe M., d. o. o., kar drži. Ampak toženec je postavil drugačno trditev, in sicer, da je bila prejeta kupnina porabljena izključno za nabavo novega blaga, ki je bilo nato prodano in zanj ponovno prejeta kupnina. Navedbe tožnice v zvezi z namenom, za katerega naj bi toženec porabil prejete kupnine, so v nasprotju z ugotovitvami tožnice iz odločbe Davčnega urada z dne 4. 4. 2014, kjer je navedeno, da tožnica ne verjame, da bi toženec kot fizična oseba razpolagal s kakršnimikoli denarnimi sredstvi iz naslova poslovanja družbe M., d. o. o., do česar se sodišče ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da tožnica nima in ne more imeti popolnega pregleda nad pretokom sredstev toženca in njegove rodbine, zato naj bi bilo pričakovanje, da bo navedla, kam je toženec investiral denarna sredstva, neupravičeno. Tožnica je po nastopu prekluzije obširno navajala, kaj vse naj bi toženec v kritičnem obdobju kupil in kam naj bi investiral, vse z namenom, da bi dokazala, da je toženec te investicije lahko izvršil le iz sredstev družbe M., d. o. o., s čimer naj bi zlorabil omenjeno družbo. Toženec je na te navedbe odgovoril z drugo pripravljalno vlogo, predlagal je pribavo in branje upravnega spisa DT 0610-1062/2013, a je prvo sodišče ta dokazni predlog zavrnilo, pri čemer ni podalo razlogov za tako odločitev. V zvezi z izpolnjenostjo zakonske biti iz 4. alineje 8. člena ZGD-1 se postavlja vprašanje, kako bi mogel toženec zmanjšati premoženje družbe M., d. o. o., če prejete kupnine niso bile posledica investicije družbe M., d. o. o., pač pa toženca za družbo M., d. o. o. Posledično je jasno, da z dokumentacijo ne razpolaga družba M., d. o. o. Tožnica ni podala dovolj navedb glede obstoja vzročne zveze. Sodišče se do navedb toženca glede neobstoja vzročne zveze ni opredelilo. Vzročna zveza je vsaj pretrgana z ravnanji tožnice, ki je z davčnimi postopki blokirala in praktično preprečila nadaljnje poslovanje družbe M., d. o. o. Vzročna zveza je ena izmed predpostavk za spregled pravne osebnosti. Glede plačila zneskov 3.161,03 EUR in 462,00 EUR za standard prepričanja ne zadošča argument sodišča, da toženec ni natančno prerekal navedb tožnice v zvezi s plačilom teh zneskov.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da so v konkretnem primeru izpolnjeni zakonski pogoji po tretji alineji prvega odstavka 8. člena ZGD-1 za spregled pravne osebnosti. Toženec (družbenik) je v nasprotju z zakonom ravnal s premoženjem družbe kot pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je terjatev upnice do družbe M., d. o. o., dokazana in dospela in da družba M., d. o. o., dolga ne bo plačala.

7. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo:

- tožencu, ali njegovemu zaposlenemu D. S., je družba G. v več primerih izročila gotovino, skupaj v dveh obravnavanih letih 482.453,47 EUR;

- toženec tega denarja ni položil na TRR družbe M., d. o. o.¹

8. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je s tem, ko je zaposleni družbe G. oddal denar, pri tem pa si je pridobil potrdilo (gre za dokaze pod prilogo A 43 do A 211), da je denar prejel toženec kot družbenik, ali pa zaposleni družbe M., d. o. o. (kar je v potrdilih izrecno zapisano), ob prejemu pa je odtisnjen njen žig, potem dokazno breme, da ta denar ni bil namenjen družbi M., d. o. o., na strani toženca.

9. Nadalje je pravilno sodišče prve stopnje pojasnilo, da bi toženec lahko dokazal, da je denar porabil za potrebe družbe M., d. o. o., lahko bi prikazal tudi posamezne namene porabe, na primer koliko je porabil za plače zaposlenih, koliko za svojo plačo, koliko za nabavo materiala, koliko za stroške, koliko za plačilo davkov, pa tega ni storil.

10. Tožnica je torej dokazala, da je toženec dejansko in dobesedno (fizično) prejel denar v roke sam kot družbenik oziroma preko zaposlenega v družbi, prejeti zneski pa se nato niso izkazali kot prihodek družbe M., d. o. o. Toženec bi lahko izkazal, da je prejeti denar "usmeril", kot to slikovito opiše sodišče prve stopnje, v družbo M., d. o. o., torej da denar ni ostal dejansko in fizično v njegovi sferi in posledično bi izkazal, da premoženja družbe, katerega družbenik je bil, ni štel kot svoje lastno premoženje.

11. Res je tožnica navajala in predložila dokaze, kaj vse je toženec (po njenem mnenju) v spornem obdobju kupil oziroma kam je investiral denar. Vendar je sodišče prve stopnje že na 18. strani obrazložitve sodbe navedlo, da na te okoliščine odločitve ni oprlo, kar je odločilno. Odločilni so zaključki postopka, ki jim višje sodišče pritrjuje v 7. - 10. točki te obrazložitve. V kontekstu, kot izhaja iz 8. točke obrazložitve, je treba razumeti obrazložitev sodišča prve stopnje, ki jo izpostavlja 5. točka pritožbe in je navedena v drugem odstavku na 24. strani sodbe sodišča prve stopnje, torej da ni mogoče od tožnice pričakovati točnih navedb, kam je toženec plasiral svoj denar. Sodišče prve stopnje iz tega razloga tudi ni vpogledalo v celotni davčni spis, kar je izrecno navedlo in ne drži pritožbeni očitek o nasprotnem. Posledično posebno opredeljevanje višjega sodišča do pritožbenih navedb o prekluziji navedb tožnice glede tožnikovih investicij ni potrebno. Pritožnica se pavšalno sklicuje tudi na navedbe iz njene druge pripravljalne vloge, kar pa ne zadošča za konkretizacijo pritožbenih navedb, v meri, da bi bile sposobne za pritožbeno obravnavo.

12. Posledično ni pravilno pritožbeno naziranje, izčrpno opisano v 3. točki pritožbe, da je tožnica tista, ki bi morala dokazati, za kakšne namene je toženec (ki je dokazano prejel denar "v roke") nadalje porabljal denar.

13. Tudi ni utemeljen očitek, da "se sodišče ni opredelilo do toženčevih navedb, da v tej zadevi ni dokazano, iz katerega vira sredstev je bilo nabavljeno blago, za katerega je bila kupnina prejeta prek G.". Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da so toženčeve trditve s tem v zvezi ostale na pavšalni ravni, sicer pa toženčevi trditvi, da je šlo pri prejetih kupninah za toženčev denar, ki ga je ta predhodno posodil družbi M., d. o. o., ni sledilo (stran 24 sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče prve stopnje se je v tem kontekstu opredelilo tudi do toženčeve izpovedbe, da dokumentacije (o nakupih več sto nakupov in prodaj) nima, ker je blago za prodajo kupoval preko spleta ("Bolhe") od neznanih prodajalcev, ki so mu kupljene aparate pripeljali ali je pa šel on ponje. Njegovi izpovedbi prepričljivo ni verjelo z obrazložitvijo, da gre, glede na količino prejetega denarja, za zelo veliko število aparatov in da ni mogoče verjeti, da je v dveh obravnavanih letih toženec preko Bolhe kupil nekaj sto za prodajo zanimivih, popolnoma novih, še zapakiranih aparatov, od nekaj sto posameznih oseb, pri čemer ni navedel niti enega imena dobavitelja (denar, ki ga je prejel "na roke", pa naj bi izviral ravno iz prodaje na ta način kupljenih aparatov).

14. Toženec se sklicuje na trditve tožnice, ki jih je postavila v davčnem postopku, in jim očita nasprotje s trditvami, postavljenimi v konkretnem, pravdnem postopku. Odgovoriti velja, da so konkretno relevantne zgolj trditve, postavljene v predmetnem postopku, kar je odločilno, ob tem, da se je sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo do trditev toženca v zvezi z davčnimi postopki.²

15. Toženec v pritožbi navaja, da družba M., d. o. o., zaradi uvrstitve na seznam davčnih dolžnikov, posledično znižane bonitete in blokade poslovnega računa, ni mogla več normalno opravljati svoje poslovne dejavnosti. Višje sodišče v odgovor pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje na 20. in 21. strani in zaključku, da je družba M., d. o. o., s tožencem na njeni strani, sama povzročila nezmožnost plačevanja in da odgovornosti za neplačevanje ni mogoče naprtiti tožnici, pri čemer vztraja pritožba.

16. Povsem prepriča zaključek sodišča, da je družba M., d. o. o., sama povzročila nemožnost plačevanja tudi s tem, da je vse posle prenesla na novoustanovljeno družbo M. T., d. o. o., ki je prevzela njeno dejavnost, dobavitelje in klientelo, po ustanovitvi nove družbe pa je družba ostala brez poslovnih prostorov, brez zalog, brez strank in brez zaposlenih in je logično in pričakovano, da tudi sredstev za plačevanje zapadlih obveznosti ne bo več imela. O predmetnih okoliščinah sta izpovedovala tudi toženec in priča D. S. Očitek, da bi se sodišče prve stopnje moralo dodatneje opredeliti do njunih izpovedb v delih, ki jih posebej izpostavlja pritožba, ni utemeljen. Z izpovedbama je toženec zgolj ponovil oziroma potrdil svoje trditve v tej smeri, do njih pa se je sodišče, upoštevajoč vse okoliščine primera in uspeha celotnega dokaznega postopka, opredelilo (in tožencu argumentirano in prepričljivo ni sledilo).

17. Sodišče prve stopnje je res glede očitka, da je tožnica tista, ki je povzročila nezmožnost plačevanja, obrazložilo tudi, da bi davčni zavezanec lahko prosil za obročno odplačevanje dolga, česar pa ni niti poskusil storiti. Vendar pa gre zgolj za enega izmed argumentov sodišča prve stopnje, ki tudi ni odločilen, zato tudi nimajo posebne teže pritožbene navedbe v tem kontekstu o tem, kdaj je sodba Upravnega sodišča glede spornega dolga postala pravnomočna.

18. Ne drži, da se sodišče ni opredelilo do obstoja vzročne zveze med uresničitvijo dejanskega stanu spregleda in neplačilom upnikove terjatve, saj se je do teh navedb opredelilo na 25. strani sodbe in ne držijo pritožbeni očitki o nasprotnem. Tudi ne drži, da je bila vzročna zveza pretrgana z ravnanji tožnice, o čemer se je višje sodišče že opredelilo v 15. in 16. točki te obrazložitve.

19. Ker so po presoji višjega sodišča podani pogoji za spregled pravne osebnosti po tretji alineji prvega odstavka 8. člena ZGD-1, se dodatno ne opredeljuje do pritožbenih navedb glede četrte alineje prvega odstavka 8. člena ZGD-1, podanih v 6. točki pritožbe.

20. V odgovor pritožbenim navedbam v 8. točki pritožbe višje sodišče pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje na 27. strani sodbe sodišča prve stopnje. Pritrjuje, da zgolj posplošena navedba toženca, da zneska (sicer odmerjena z odločbami) nista dovolj izkazana, ne polni standarda substanciranega prerekanja.

21. Drugačno odmero stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje pritožnik utemeljuje zgolj kot zatrjevano posledico zmotne odločitve o glavni stvari, kar pa ni utemeljeno. Konkretnih navedb o pravilnosti izračuna stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje pritožba ne poda.

22. Višje sodišče je pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), ker tudi ni zasledilo nepravilnosti na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

23. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Sodišče prve stopnje je še posebej poudarilo, da so družbeniki, ki ustanavljajo gospodarske družbe z namenom, da na ta način pridobivajo premoženjsko korist, pri načinu pridobivanja te koristi vezani na zakonska določila. Sredstva bi morala biti položena na TRR družbe, ta sredstva bi morala biti obravnavana v okviru prihodkov družbe, od njih bi bilo treba odvesti davke. Utemeljen je tudi očitek iz tožbe (list. št. 5), da bi morala biti zavedena v poslovnih knjigah (ob upoštevanju zakonskih zahtev iz 54. člena ZGD-1). Tudi sam toženec v pritožbi se zaveda, da "morda res ni posloval, kot bi se od njega pričakovalo po različnih standardih računovodske, finančne in ekonomske stroke".
² Predvsem pa iz odločbe z dne 14. 4. 2014 (priloga B 9, postopek proti davčnemu zavezancu, tožencu kot fizični osebi) ne izhaja zgolj, kar navede pritožba, "da tožnica ne verjame, da bi toženec kot fizična oseba razpolagal s kakršnimikoli sredstvi iz naslova poslovanja družbe M., d. o. o.", saj se ta poved obrazložitve davčnega urada, kot to ugotavlja sodišče druge stopnje, nadaljuje "saj (toženec) ne predloži nobenih konkretnih dokazil in pojasnil, temveč vse navaja le pavšalno". Gre za potrditev, da gre zgolj za obravnavanje trditev v konkretnem (davčnem) postopku, ki ne vpliva na predmetni (pravdni) postopek.

Datum zadnje spremembe:

14.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 965/2001
• VSL sodba I Cpg 767/2000
• VSL sodba in sklep I Cpg 296/2000