<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 1046/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.1046.2017
Evidenčna številka:VSL00000726
Datum odločbe:06.07.2017
Senat, sodnik posameznik:Metoda Orehar Ivanc
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
Institut:vračunavanje izpolnitve - materialno pobotanje - neobstoj terjatve

Jedro

Ugotovitev, da je toženec ob plačilu navedel, na kateri dolg se nanaša, in da to ni bil dolg, ki je predmet te pravde, utemeljuje zaključek sodbe.

Dolžnik ima, ob odsotnosti sporazuma med dolžnikom in upnikom o vrstnem redu vračunavanja, sklenjenega pred dolžnikovim plačilom, pravico izbrati, katera od več obveznosti je s plačilom izpolnjena, to izbiro pa mora opraviti najkasneje ob izpolnitvi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, (1) da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 42100/2015 z dne 13. 4. 2015 ostane v prvem odstavku izreka v veljavi za zakonske zamudne obresti od zneska 152,63 EUR od 23. 12. 2014 do 8. 5. 2015, od 173,50 EUR od 27. 1. 2015 do 2. 4. 2015 in od 219,26 EUR od 24. 2. 2015 do 6. 5. 2015 in v tretjem odstavku izreka glede izvršilnih stroškov 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2015, (2) da se navedeni sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka razveljavi za glavnico 56,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2014 do plačila in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne. Tožencu je naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka.

2. Tožnica v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe uveljavlja pritožbena razloga absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Sodišče se ni opredelilo do odločilnih dejstev, ki jih je podala v dopolnitvi tožbe. Ker ni upoštevalo toženčeve izjave o vračunavanju, podane 19. 11. 2014 v ugovoru zoper sklep o izvršbi VL 141997/2014, je napačno uporabilo 287. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

3. Toženec v pritožbi zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka uveljavlja pritožbena razloga absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno zavrnilo pobotni ugovor iz naslova njemu pripadajočega sorazmernega dela sredstev od zbranih najemnin iz oddajanja skupnih prostorov, na katerih ima solastniški delež. Tožnica tudi ni upravičena do priznanih stroškov fotokopiranja, ki jih je imela v tem postopku, ker kot upravnik že prejema plačilo za upravljanje (med drugim tudi nadomestilo za upravljanje in plačilo za materialne stroške upravljanja), ki vključuje tudi tovrstne stroške. Ker je ni zastopal odvetnik, tudi ni upravičena do stroškov za sestavo oz. dopolnitev tožbe.

4. Tožnica v odgovoru na toženčevo pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Pri priznanih 200 točkah za zastopanje na poravnalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo je pomotoma zapisano, da gre za strošek sestave tožbe, na vsebinsko pravilnost odločitve pa napaka ne vpliva.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Ker gre za spor majhne vrednosti, je sodbo sodišča prve stopnje dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja niti zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

7. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je toženec dne 19. 11. 2014 plačal stroške po računu oz. razdelilniku št. 1006614101011 in da je pri tem na plačilnem nalogu izrecno navedel, katero obveznost izpolnjuje. Ker ima dolžnik, ob odsotnosti sporazuma med dolžnikom in upnikom o vrstnem redu vračunavanja, sklenjenega pred dolžnikovim plačilom, pravico izbrati, katera od več obveznosti je s plačilom izpolnjena, to izbiro pa mora opraviti najkasneje ob izpolnitvi (prvi odstavek 287. člena OZ), toženec pa je to izbiro z navedbo referenčne številke obveznosti (sklica) (tj. 1006614101011) opravil, sodba zaključuje, da je vtoževani del obveznosti plačal. Ker ti razlogi omogočajo preizkus pravilnosti in zakonitosti sodbe, očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

8. Neutemeljen je tudi očitek kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker dejstva, ki jih je tožnica navedla v dopolnitvi tožbe, in dokazi, predlagani v zvezi z njimi, za pravilno odločitev v tem sporu glede na izbrano materialnopravno podlago niso bistveni, se sodišču prve stopnje do njih ni bilo treba posebej opredeljevati. Še posebej, ker v sporih majhne vrednosti zadostuje kratka obrazložitev razlogov, je v razlogih izpodbijane sodbe vsebovan dovolj izrecen odgovor na tožničina stališča, podana v pravdi. S tem, ko je sodišče ugotovilo odločilna dejstva, se je izreklo tudi o tem, da okoliščine, ki jih je navedla tožnica, ne privedejo do drugačnega zaključka.

9. Neutemeljen je tudi očitek kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Ti. protispisnost je podana le, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri prevzemanju oziroma prenosu vsebine listin oziroma zapisnikov, to je tedaj, ko jih je sodišče v razloge sodbe povzelo (prepisalo) z drugačno vsebino, od tiste, ki jo imajo v resnici oz. kakršno ima na izvirnem papirju (nepravilen prenos podatka), česar pa sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni storilo. Iz listinskega dokaza A21 jasno izhaja, da je toženec dne 19. 11. 2014 plačal stroške po računu oz. razdelilniku št. 1006614101011, kar je sodišče prve stopnje tudi povzelo v sodbi.

10. Neutemeljen je tudi tožničin očitek zmotne uporabe materialnega prava. Ugotovitev, da je toženec ob plačilu navedel, na kateri dolg se nanaša, in da to ni bil dolg, ki je predmet te pravde, utemeljuje zaključek sodbe.

11. Neutemeljen je toženčev očitek o zmotnosti odločitve o obstoju v pobot uveljavljene terjatve. Kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi, iz 25. člena pogodbe o urejanju medsebojnih razmerij v zvezi z upravljanjem stanovanjske hiše izhaja, da so se lastniki sporazumeli, da se oddajo skupni prostori (citirani v tem členu) v najem, najemnine iz teh najemnih razmerij pa se porabijo za pokrivanje stroškov investicijskega vzdrževanja skupnih delov in naprav objektov. Pobrana najemnina zmanjša plačila lastnikov za pokrivanje v tem členu navedenih stroškov. Upoštevajoč navedeno določbo pogodbe tako ne obstaja podlaga, ki bi upravnika zavezovala k neposrednemu izplačilu pobrane najemnine iz predmetnih najemnih razmerij posameznim lastnikom stanovanj zadevne večstanovanjske stavbe v skladu z njihovimi solastniškimi deleži na skupnih prostorih večstanovanjske stavbe. Toženčeva v pobot uveljavljena terjatev iz naslova najemnin za skupne prostore v višini 164,59 EUR torej ne obstaja, pobotanje pa ni mogoče, če terjatev ne obstaja (311. člen OZ).

12. Neutemeljeni so tudi toženčevi očitki zoper odločitev o stroških postopka. Ker so stroški fotokopiranja listin za pravdo materialni stroški, povezani s pravdnim postopkom (1. odst. 151. čl. ZPP), in ne stroški, za katere bi tožnica dobila plačilo na podlagi pogodbe o upravljanju, je priznanje teh stroškov pravilno. Pri navedbi, da se prizna strošek za sestavo tožbe oz. dopolnitev tožbe z dne 25. 11. 2015 po tar. št. 19/1 v višini 200 točk oz. 91,80 EUR, namesto strošek zastopanja na poravnalnem in prvem naroku za glavno obravnavo po tar. št. 20/1 OT v enaki višini, gre za očitno pomoto. V obrazložitvi izpodbijane sodbe so posebej navedeni stroški, ki jih sodišče tožnici ni priznalo, med njimi pa niso navedeni stroški zastopanja na poravnalnem in prvem naroku za glavno obravnavo. Poleg tega tožnica stroška za sestavo tožbe oziroma njeno dopolnitev niti ni priglasila. Navedena pomota ni vplivala na pravilnost odločitve.

13. Ker uveljavljeni in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Ker tožnica s pritožbo ni uspela, strošek za odgovor na toženčevo pritožbo pa glede na vsebino ni bil potreben strošek postopka, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 287, 287/1, 311

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.09.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEwMTE4