VSL Sodba II Cp 1506/2017

Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Odločitev o plačilu zamudnih obresti je sodišče prve stopnje oprlo na 20.a. čl. ZOZP, kar je pravilno, saj je tožena stranka odškodnino dolžna plačati na osnovi obveznega zavarovanja v prometu. Je pa to določilo napačno uporabljeno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba spremeni tako, da se njen izrek glasi:

"1. Zaradi umika tožbenega zahtevka za 1.700,00 EUR se pravdni postopek v tem delu ustavi.

2. Tožena stranka je v roku 15. dni dolžna tožeči stranki plačati:

- 1.768,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2013 dalje do plačila in

- zakonske zamudne obresti od zneska 1.700,00 EUR za čas od 3. 4. 2013 do 26. 9. 2013,

v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne."

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna tožeči stranki plačati 54,00 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

III. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka tožniku za škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku 29. 9. 2011, dolžna plačati 1.247,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 2.947,00 EUR od 18. 6. 2013 do 24. 9. 2013; od zneska 1.247,00 EUR pa od 25. 9. 2013 do plačila. Višji zahtevek je zavrnjen. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 130,21 EUR.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožniku prisodi zahtevana odškodnina v celoti (odmeri dodatno 8.000,00 EUR odškodnine za nematerialno škodo in prisodi 521,70 EUR odškodnine za premoženjsko škodo). Priglaša stroške pritožbenega postopka. Povzema poškodbe, kakor jih je diagnosticiral izvedenec in zaključuje, da je odmerjena odškodnina prenizka. Povzema izvedenčeve ugotovitve o telesnih bolečinah in nevšečnostih ter trajanju hospitalizacije. Ugotavlja, da tožena stranka ni nasprotovala navedbam o neugodnostih: primarna zdravstvena oskrba v SB ..., preiskave krvi, CT preiskave, zamavčenje palca desne roke, ramenska ortoza, MIRI preiskava, nošenje mavčne longete, razgibavanje po navodilih zdravnika, prisilno mirovanje in počitek. Ni mogoče ugotoviti, ali so te posledice pri odmeri odškodnine upoštevane ali ne. Storjena je absolutna bistvena kršitev postopka. Tožena stranka ni prerekala tožbene navedbe o mravljinčenju v roki, zato bi tudi to navedbo sodišče moralo šteti za priznano. Pritrjuje ugotovitvam o trajanju in intenzivnosti strahu. Za vse oblike škode prisojeno odškodnino označuje za prenizko. Meni, da ni dovolj upoštevana tožnikova večmesečna odvisnost od pomoči drugih v času zdravljenja. Ta odvisnost je potrjena s tožnikovo izpovedjo in mnenjem izvedenca. Začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti je upoštevano v okviru odškodnine, priznane za telesne bolečine in nevšečnosti, vendar ne v zadostnem obsegu. Povzema izvedenčeve ugotovitve o trajnih posledicah: zaradi strgane deltoidne mišice v levi rami ga pri dvigovanju rok boli in zato pri opravilih, ki zahtevajo dvigovanje rok nad glavo, ne more dosegati enakih rezultatov kot pred nesrečo; košarke ne more igrati. V času nesreče je bil tožnik star 18 let. Sklicuje se na sodno prakso (II Ips 883/2008, II Ips 50/2000, II Ips 305/2001, II Ips 155/2001, II Ips 662/2006) in ocenjuje, da bi bi morala biti odškodnina odmerjena v zahtevani višini. Graja zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine za materialno škodo. Ne soglaša s sodiščem prve stopnje, da bi moral tožnik stroške prevozov uveljavljati iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja. Graja odločitev o začetku obrestovanja, ker je uporabljen Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP). V primeru direktne pravde oškodovanca zoper zavarovalnico je treba uporabiti splošna določila obligacijskega prava o obrestovanju (299. in 378. čl. Obligacijskega zakonika). Tožena stranka je v zamudi s plačilom odškodnine od izteka petnajstdnevnega roka od dne, ko je prejela odškodninski zahtevek, torej od 2. 4. 2013 dalje. Odločitev o stroških postopka graja zaradi nepravilno ugotovljenega uspeha strank v postopku. Znesek 1.700,00 EUR je tožena stranka plačala šele v teku tega postopka. Ocenjuje, da je njen uspeh v postopku 20 %.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da pri odmeri odškodnine ni upoštevana škoda, ki naj bi bila - zato, ker naj bi tožena stranka ne nasprotovala trditvam o neugodnostih v času zdravljenja - nesporna. Tožena stranka po tožniku zatrjevanega obsega škode ni priznala. Zatrjevanih posledic škodnega dogodka ni mogla argumentirano zanikati, saj na posledice škodnega dogodka lahko sklepa le iz zdravstvene dokumentacije. Predlagala je, da - o tem, katere poškodbe je tožnik utrpel, o jakosti in trajanju bolečinskega obdobja, zdravljenju, nevšečnostih, obstoju strahu, skaženosti in morebitnem zmanjšanju življenjskih aktivnosti - mnenje poda izvedenec. Tak odgovor tožene stranke na tožbo onemogoča uporabo drugega odstavka 214. čl. ZPP, ki predvideva, da se dejstva, ki ji nasprotna stranka ne zanika, štejejo za priznana. Tožena stranka je dvomila o obsegu škode in zahtevala, da se le-ta v dokaznem postopku ugotovi. To je bilo storjeno s pomočjo izvedenca travmatološke stroke, ki je (med drugim) ugotovil tudi nevšečnosti, ki so tožnika spremljale v času zdravljenja. Nobena od strank ni ugovarjala, da ne bi bile pravilno ali popolno ugotovljene. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da bi bilo za priznane treba šteti v pritožbi naštete nevšečnosti - primarna zdravstvena oskrba v SB ..., preiskave krvi, CT preiskave, zamavčenje palca desne roke, ramenska ortoza, MIRI preiskava, nošenje mavčne longete, razgibavanje po navodilih zdravnika, prisilno mirovanje in počitek, mravljinčenje desne dlani - če presegajo oziroma kolikor presegajo v dokaznem postopku ugotovljen obseg škode.

5. Pritožnik soglaša z ugotovitvijo o poškodbah, ki jih je v škodnem dogodku utrpel: dislociran zlom v zgornjem delu leve nadlahtnice, zlom baze prve dlančnice desne roke, udarno raztrganino na desnem stegnu, udarno raztrganino na mošnji. Sprejema tudi ugotovitev o nastali škodi: trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin ter nevšečnostih, ki so ga spremljale v času zdravljenja; vrsti in intenzivnosti strahu; brazgotinah in trajnih posledicah poškodbe. Priznano odškodnino graja zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Materialno pravilo, ki je pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo uporabljeno, je 179. čl. Obligacijskega zakonika. To določilo terja upoštevanje dveh temeljnih načel: načela individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu; načela objektivne pogojenosti odškodnine, ki terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da se ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

6. Odškodnina v višini 10.000,00 EUR je ustrezna satisfakcija za tožnikovo prikrajšanje v času zdravljenja: teden dni trajajoče hude bolečine, dva do tri tedne srednje hude bolečine, ki so postopoma prešle v zmerne in trajale nadaljnje štiri tedne. Postopoma so prešle v blage in se pojavljale približno tri tedne. Nevšečnosti, ki so spremljale tožnika so: osem pregledov na travmatološki ambulanti in deset v splošni ambulanti, šestnajstdnevna hospitalizacija in kasneje rehabilitacija v zdravilišču, 25-kratna do 28-kratna izpostavljenost kratkotrajnemu ionizirajočemu sevanju, oskrba ran in odstranitev šivov, sponk ter Kirscherjevih žic, jemanje protibolečinskih tablet in zaščite proti želodčnemu ulkusu; dva operativna posega, previjanje rane, fizioterapija v zdravstvenem domu in zdravilišču, stabilizacije obeh zlomov s Kirscherjevimi žicami ter posledično enomesečna popolna odvisnost od pomoči drugih, trimesečna nesposobnost za fizična opravila ter odsotnost od šolskega pouka. Po zaključku zdravljenja tožnik telesnih bolečin nima. Dejstvo, da je omejen pri dvigovanju rok, ki mu lahko sproži bolečino, je upoštevano pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnih posledic.

7. Odškodnina v višini 1.200,00 EUR je ustrezna satisfakcija za tožnikovo neugodje na duševnem področju zaradi strahu. Ustrezno sta ovrednotena takó trajanje kot intenzivnost strahu. Tožnik je utrpel primarni strah zaradi trčenja, ki se mu ni mogel izogniti. Upravičeno se je zbal za zdravje, lahko celo za življenje. Strah za izid zdravljenja je bil hud dokler se poškodbe niso diagnosticirale (na dan škodnega dogodka 29.9.2011), potem pa srednje hud vse do 20.10.2011, ko je bilo ob prvi kontroli ugotovljeno, da zdravljenje poteka brez zapletov.

8. Odškodnina v višini 800,00 EUR je ustrezna satisfakcija za tožnikovo neugodje na duševnem področju zaradi skaženosti. Pri tožniku je najbolj vidna brazgotina na levi rami, velika 10 x 2 cm. Motijo ga tudi druge brazgotine: 4 cm dolga na hrbtni strani dlani, 5 cm dolga na notranji strani stegna in 2 cm dolga na mošnji. Ne gre za razgotine, ki bi vzbujale gnus ali izstopale na način, da bi bila zunanjost znatno okrnjena. Najbolj moteča je brazgotina na rami, ki je vidna le v poletnih mesecih, ko je tudi ta del telesa izpostavljen pogledom. Tožnik je izpovedal, da ga brazgotine motijo, posebej pa občutkov, ki ga zaradi spremenjene zunanjosti spremljajo, ni opisal.

9. Odškodnina v višini 4.000,00 EUR je ustrezna satisfakcija za tožnikovo trpljenje zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnikova gibljivost je zaradi strgane deltoidne mišice pri dvigovanju rok v levi rami omejena za 5 %. Gre za minimalno razliko v moči zunanjih rotatorjev (v primerjavi z zdravo roko). Oteženo, zvezano tudi z bolečino, je rotiranje roke navzven, kar so zelo redki gibi, ki v življenju ne pridejo veliko v poštev in po mnenju izvedenca ne vplivajo na delovno zmožnost. Kot opravilo, ki ga je zaradi te posledice moral opustiti, je tožnik navedel igranje košarke. Omejen je tudi pri drugih opravilih, ki terjajo dviganje rok nad nivo glave in njeno rotiranje, kot je zgoraj opisano. Upoštevana je tožnikova mladost, zaradi katere njegovo funkcioniranje terja popolno gibljivost roke v vseh smereh. Trditev o večjih naporih in omejitvah, ki naj bi jih tožnik imel pri delu doma in v gospodinjstvu, katero izpostavlja pritožba, v dokaznem postopku ni bila izkazana.

10. Tako določena odškodnina je ustrezno uvrščena v okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih, in predstavlja pravično zadoščenje za nastalo nepremoženjsko škodo. Merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika so upoštevana. Primeri iz sodne prakse, na katere se sklicuje pritožba so slabo primerljivi, ali celo povsem neprimerljivi. V zadevi II Ips 883/2008 je oškodovanka utrpela hujše posledice kot tožnik - poleg zloma vrtu nadlahtnice tudi zlom 7. - 9. rebra, zlom trtice, zvin vratne hrbtenice in udarnino glave. V zadevi II Ips 50/2000 je bila oškodovančeva roka oslabljena bistveno bolj kot tožnikova, razen tega je tam prognoza negativna. V zadevi II Ips 155/2001 oškodovanec zaradi izgube grobe moči desnice ni več sposoben izvajati svojega poklica. Tudi v zadevi II Ips 305/2001 so trajne posledice hujše, saj oškodovanko ovirajo pri dvigovanju bremen in ponavljajočih se gibih desnega zapestja. V zadevi II Ips 662/2006 prisojena odškodnina je višja od obravnavane zaradi hujših trajnih posledic - 11-kratnik povprečne plače je prisojen zaradi trajnih posledic, ki se v anatomskem smislu kažejo v zaraslem zlomu koželnice s tvorbo nove kostnine v pribitku, v funkcionalnem smislu pa v zavrti gibljivosti zapestja, zaradi česar je oškodovanec zmanjšano sposoben za vsa dela, ki so povezana z vibracijami, dvigovanjem bremen, težjih od 8 kg in pri rokovanju s predmeti na višjih položajih.

11. Utemeljeno pa tožnik graja zavrnitev zahtevka za plačilo materialne škode. Tožnik je v tožbi pojasnil, da je imel s prevozi zaradi zdravljenja 521,70 EUR stroškov in prikazal obračun teh stroškov. V izjavi z dne 13. 2. 2013 (listina A19) je vožnje natančno specificiral. Tožena stranka je zahtevku za materialno škodo nasprotovala zgolj s sklicevanjem na tožnikovo pravico, da te stroške uveljavi od zdravstvene zavarovalnice iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja. Da tožnik stroškov prevoza od zavarovalnice ni uveljavil, je nesporno. Ker jih ni uveljavil, jih tožena stranka zavarovalnici ni povrnila in je neutemeljen njen argument, da jih bo morala plačati dvakrat. Akontaciji, ki jo tožena stranka za tovrstne stroške plačuje zdravstveni zavarovalnici, nujno sledi obračun, v katerem stroški tožnikovih prevozov niso zajeti, ker jih od zdravstvene zavarovalnice ni uveljavil. Neutemeljen je zato ugovor tožene stranke, da bodo stroški tožnikovih prevozov v primeru ugoditve zahtevku - zaradi akontacije, ki jo plačuje zdravstveni zavarovalnici - plačani dvakrat. Ker je tožnikov zahtevek za materialno škodo zaradi napačne uporabe materialnega prava neutemeljeno zavrnjen, je odločitev spremenjena tako, da je prisojena tudi odškodnina za materialno škodo v višini 521,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2013 dalje do plačila (358. čl. ZPP).

12. Odločitev o plačilu zamudnih obresti je sodišče prve stopnje oprlo na 20.a. čl. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), kar je pravilno, saj je tožena stranka odškodnino dolžna plačati na osnovi obveznega zavarovanja v prometu. Je pa to določilo napačno uporabljeno. Vrhovno sodišče RS je v sodbi II Ips 93/2015 zavrnilo prvostopenjsko stališče, da 20.a čl. ZOZP kot lex specialis določa, da v primeru, ko je odgovornost zavarovalnice sporna ali ni bila natančno ugotovljena, zavarovalnica pride s plačilom v zamudo po preteku treh mesecev od tedaj, ko je oškodovanec pri njej vložil odškodninski zahtevek. Z interpretacijo direktive, na osnovi katere je bilo obravnavano zakonsko določilo vneseno v ZOZP, je pojasnilo, da spornega določila ni mogoče razlagati na način, da posega v že izoblikovano pravilo o zamudi zavarovalnice. Tožena stranka je odškodninski zahtevek zavarovalnice prejela 18. 3. 2013. Zaradi tožnikovega poziva, da odškodnino plača v petnajstih dneh, je od izteka petnajstdnevnega roka od prejema odškodninskega zahtevka v zamudi s plačilom (prvi odstavek 299. čl. Obligacijskega zakonika)¹ . Zaradi plačilne zamude je tožena stranka poleg glavnice dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 378. čl. Obligacijskega zakonika). V zamudi je od 3. 4. 2013, zato je od tega dne dalje, poleg odškodnine, dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti. Odškodnino v višini 12.900,00 EUR Je tožena stranka plačala pred nastopom zamude. Znesek 1.700,00 EUR je tožena stranka plačala 26. 9. 2013, zato je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 3. 4. 2013 do 26. 9. 2013.

13. Kadar pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega spremeni, odloči o stroških celotnega postopka. Uspeh tožeče stranke, ki je zahtevala plačilo 9.921,70 EUR, uspela pa z zahtevkom za plačilo 1.768,70 EUR, je 18 %. Tožena stranka se je uspela ubraniti 82 % zahtevka. Iz 33. točke prvostopenjske sodbe je razvidno, da je tožeči stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje nastalo 1.937,92 EUR, toženi pa 360,00 EUR stroškov. Upoštevajoč uspeh v postopku je tožeča stranka upravičena do povrnitve 349,00 EUR pravdnih stroškov, tožena stranka pa do povrnitve 295,00 EUR pravdnih stroškov. Po pobotu je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 54,00 EUR pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. čl. ZPP).

14. Uspeh strank je merilo za odločitev tudi o stroških pritožbenega postopka. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku izpodbijala zavrnilni del v višini 8.674,70 EUR, uspela pa prisojeno terjatev zvišati za 521,70 EUR, kar je manj kot deset odstoten uspeh, zato ga pritožbeno sodišče ocenjuje za neznaten uspeh in je tožeča stranka dolžna kriti svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. čl. v zvezi z drugim odstavkom 154. čl. ZPP).

-------------------------------
¹ Za izpolnitev obveznosti zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe je - v primerih, ko ni drugače dogovorjeno - s prvim odstavkom 943. čl. Obligacijskega zakonika predpisan štirinajstdnevni rok.

Datum zadnje spremembe:

11.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 418/2015
• VSL sodba II Cp 2949/2011
• VSC Sodba Cp 248/2018