VSL Sodba I Cpg 907/2016

Jedro

Iz navedene, zelo natančne in obširne obrazložitve izpodbijane sodbe v točki 22 in 23 je povsem jasno in dovolj obrazloženo, v katerem delu je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo glede plačila vtoževane glavnice v znesku 1.362,14 EUR. Razen tega je v točki 33 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje izrecno navedlo, da je upoštevaje vse navedeno, zahtevku tožeče stranke ugodilo v obsegu iz točke III izreka, v ostalem delu pa tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožeča stranka s posplošenimi navedbami ni podala zadostne trditvene podlage in glede na pojasnjeno ni dokazano, da naj bi bila upravičena do višjega zneska vtoževanih terjatev (točka IV izreka).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani IV. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano odločbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Jesenicah opr. št. Ig 462/03-3 z dne 17. 2. 2004 v 1. in 3. točki izreka (točka I izreka). Zaradi delnega umika tožbe je postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice 196,90 EUR ter pripadajočih zakonskih zamudnih obresti in glavnice v znesku 423,16 EUR (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh plačati glavnico v znesku 2.996,40 EUR in zakonske zamudne obresti od posameznih vtoževanih zneskov in navedenih datumov (točka III izreka). V ostalem delu in sicer za glavnico v znesku 1.362,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od zneskov navedenih v prvih štirih točkah 2. alineje III. točke izreka, za daljše obdobje oziroma v višjem znesku od zgoraj navedenega ter zakonskih zamudnih obresti od v tej točki izrecno določenih zneskov in datumov, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka IV izreka). Tožencu je še naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.010,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega izpolnitvenega roka dalje do izpolnitve obveznosti (točka V izreka).

2. Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper IV. točko izreka uvodoma navedene sodbe iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožnica navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja le pojasnilo glede zavrnitve plačila zakonskih zamudnih obresti za posamezne zneske. Nikjer pa sodišče ne obrazloži, kaj predstavlja zavrnjeni znesek glavnice v višini 1.362,14 EUR. Na podlagi zneskov navedenih v obrazložitvi izpodbijane sodbe, tožeča stranka ne more ugotoviti, čemu od vtoževanih zneskov in zamudnih obresti je sodišče ugodilo in kaj je zavrnilo. V skladu s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP gre za pomanjkljivost, zaradi katere se sodba ne more preizkusiti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je imela tožena stranka v obdobju, na katerega se nanašajo sporni računi, v najemu poslovne prostore v objektu na Jesenicah. Tožena stranka ni zanikala, da je bila dolžna plačevati tekoče obratovalne stroške v zvezi z najetimi poslovnimi prostori. Na podlagi neprerekanih navedb tožeče stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ta od tožene stranke utemeljeno terja plačilo neporavnanih obveznosti iz naslova opravljenih komunalnih storitev za obdobje od avgusta do oktobra 2003. Obstoju obveznosti iz tega naslova tožena stranka ni ugovarjala, niti ni zatrjevala in ne izkazala, da bi storitve tožeči stranki že plačala (točka 16 obrazložitve odločbe). Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da tožeča stranka od tožene stranke (deloma) utemeljeno terja plačilo neporavnanih obveznosti iz naslova dobav toplotne energije, na katere se nanaša pretežni del vtoževanih računov. Tožena stranka je ugovarjala višini izstavljenih računov. Tožbenemu zahtevku se je upirala s trditvami, da ji je tožeča stranka izstavljala račune v previsokem znesku, saj ni pravilno upoštevala kvadrature prostorov, ki jih je imela tožena stranka v najemu.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ob upoštevanju kvadrature prostorov po pogodbi, odstotek za delitev stroškov ogrevanja, ki pripade na toženo stranko, znaša 17,08 %. Nadalje je ugotovilo, da so se na izstavljenih spornih računih uporabljali korekcijski faktorji, zaradi katerih je tožena stranka namesto 17,08 % plačevala okrog 24 % porabljene moči. S temi korekcijskimi faktorji pa se tožena stranka ni strinjala (19. točka obrazložitve odločbe).

7. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zavzelo stališče, da iz pogodbe o dobavi toplotne energije ne izhaja, da bi se pravdni stranki dogovorili za uporabo korekcijskih faktorjev, ampak je v pogodbi upoštevana izključno površina, ki jo je imela tožeča stranka v uporabi. Presodilo je, da je zato tožeča stranka toženi stranki utemeljeno zaračunava porabljeno toplotno energijo sorazmerno ogrevani površini najetih prostorov in torej, da v razmerju do tožene stranke uporaba korekcijskih faktorjev ni utemeljena (točka 21 obrazložitve). Tožeča stranka je bila v okviru pogodbenega razmerja s toženo stranko po pogodbi o dobavi toplotne energije upravičena le do zaračunavanja toplotne energije glede na najeto površino 178,38 m² oziroma 17,08 %. Tožeča stranka zato ni upravičena do plačila izstavljenih računov celotnem znesku (izstavljenih ob upoštevanju korekcijskih faktorjev), pač pa le do plačila računov v znižanem znesku v skladu s pogodbo o dobavi toplotne energije med pravdnima strankama, upoštevaje dogovorjeno kvadraturo najetih prostorov brez korekcijskih faktorjev.

8. Tožeči stranki je sodišče prve stopnje zato prisodilo zneske po izračunu v izvedenskem mnenju, ki kvadraturo prostorov ustrezno upošteva (deveti stolpec tabele na list. št. 84 spisa). Višina posameznih dolgovanih zneskov je natančno navedena v točki 22 in točki 23 obrazložitve izpodbijane sodbe. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu v celoti sklicuje. Iz navedene, zelo natančne in obširne obrazložitve izpodbijane sodbe v točki 22 in 23 je povsem jasno in dovolj obrazloženo, v katerem delu je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo glede plačila vtoževane glavnice v znesku 1.362,14 EUR. Razen tega je v točki 33 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje izrecno navedlo, da je upoštevaje vse navedeno, zahtevku tožeče stranke ugodilo v obsegu iz točke III izreka, v ostalem delu pa tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožeča stranka s posplošenimi navedbami ni podala zadostne trditvene podlage in glede na pojasnjeno ni dokazano, da naj bi bila upravičena do višjega zneska vtoževanih terjatev (točka IV izreka). Kateri del tožbenega zahtevka je bil zavrnjen pa je v IV. točki izreka natančno določeno. Navedbe tožeče stranke, da se sodba ne more preizkusiti, so zato neutemeljene.

9. Pritožbeni razlogi so glede na povedano neutemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani IV. točki izreka (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

11.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep Cpg 229/2017
• VSC Sklep Cpg 82/2018
• VSK Sodba II Kp 2218/2009