<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 205/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.205.2017
Evidenčna številka:VSL00000697
Datum odločbe:31.05.2017
Senat, sodnik posameznik:Anton Panjan (preds.), Majda Lušina (poroč.), mag. Nataša Ložina
Področje:STVARNO PRAVO
Institut:zaščita pred vznemirjanjem - negatorna tožba - protipravno vznemirjanje - pridržna pravica

Jedro

Ker premoženjskopravni odnosi pravdnih strank glede spornega stanovanja v času, ko je tožnica vložila tožbo zaradi skladiščenja toženčevih stvari v njenem stanovanju, še niso bili razčiščeni, skladiščenje ni bilo protipravno. Skladiščenje stvari je postalo protipravno, ker se toženca tožnikovi lastninski oblastni pravici nista uklonila po tem, ko je bil njun vložek v stanovanje opredeljen kot obligacijska terjatev.

Pridržna pravica, na katero se toženca sklicujeta, ni stvarna pravica, res pa je, da kot sredstvo za zavarovanje zapadlih terjatev opravičuje upnikovo oblast nad stvarjo. Vendar toženca te oblasti nimata, saj je nesporno, da ključa stanovanja nimata.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se odločitev spremni tako, da se izrek sodbe glasi:

"1. Toženi stranki A. A in B. B., sta dolžni prenehati vznemirjati tožečo stranko V. V., v njegovi lastninski pravici na stanovanju v stanovanjski hiši ... - stanovanje posamezni del stavbe št. 1 v stavbi št. 1 k. o. X (ID ...), ID znak 000, in sicer tako, da iz spalnice v tem stanovanju odstranita nameščeno omaro z ogledalom, dva kovčka, škatlo in brisačo, iz dnevne sobe mizico, cvetlični lonec, hladilno skrinjo in dva kosa oblačil ter izpred vhodnih vrat v to stanovanje nameščen poštni nabiralnik in zvonec z njunimi imeni v roku 15 dni pod izvršbo, v bodoče pa sta se toženi stranki dolžni vzdržati takšnega ali podobnega vznemirjanja.

2. Pravdni stranki krijeta svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje."

II. Tožena stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna tožeči stranki plačati 194,18 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da toženca iz posameznega dela stavbe ID znak 000 odstranita omaro z ogledalom, dva kovčka, škatlo, brisačo, mizico, cvetlični lonec, hladilno skrinjo in dva kosa oblačil ter pred stanovanjem nameščen poštni nabiralnik in s tem prenehata vznemirjati tožnikovo lastninsko pravico, v bodoče pa se vzdržita takega in podobnega vznemirjanja (I. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 108,08 EUR (II. točka izreka).

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Nasprotuje stališču o prenehanju učinka ločitve zapuščine. Namen ločitve zapuščine in dedičevega premoženja je v tem, da dedič ne more razpolagati s pravicam iz zapuščine. Dedičevo premoženje se zato ni združilo z zapustničinim premoženjem, kot to navaja sodišče, ampak je ločeno od zapustničinega premoženja in samo iz tega premoženja upniki lahko zahtevajo poplačilo terjatev. To stališče za odločitev sicer ni pomembno, potrebno pa ga je navesti, ker toženca kažeta intenzivno željo, da bi posegla tudi po premoženju D. D. Sodbo označuje za neobrazloženo, ker ni razlogov o tem, do kakšnih zaključkov je sodišče prišlo na osnovi vpogledanih listin A1 do A13, B1 do B100 in C1 do C4 in na katere od listin je odločitev oprta. Sklicuje se na pravno stališče, da mora tožnik dokazati lastninsko pravico in da mora biti vznemirjanje trajno in ponavljajoče. Kljub temu, da je to izkazano, je zahtevek zavrnjen. Lastnik stanovanja je tožnik; pred njim je bila lastnica prejšnja tožnica. Zaključek, da vznemirjanje ni bilo protipravno, je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Povzema ugotovitev, da sta toženca do 29. 1. 2010 plačevala stroške (elektriko, vodo ...) in torej imela stanovanje v dobroverni posesti. Plačevanje položnic ne dokazuje dobre vere, ker ni dokazano, da so se plačila nanašala prav na to stanovanje (v objektu sta dve stanovanji). Razen tega sta toženca navajala, da v stanovanju skladiščita stvari, zato sta bila stroške dolžna plačevati. Izpovedala sta, da sta stanovanje uporabljala v letih 2008 in 2009. Toženca sta trdila, da sta lastnika stanovanja, vendar sta v pravdnem postopku P 2272/2012-II z lastninskim zahtevkom propadla. Odločitve še vedno ne sprejemata. Če sta toženca napačno štela, da je stanovanje njuno, to ne dokazuje, da njun poseg ni protipraven. Dobro jima je znano, da lastninsko pravico izkazuje zemljiškoknjižni vpis, saj se ukvarjata z gradnjo stanovanj za trg. Nedobroverno posest tožencev pa izkazuje tudi dejanje V. V., ki je 29. 1. 2010 zamenjala ključavnico vhodnih vrat in toženca nista imela vstopa v stanovanje. Očitno sta vstopila na silo in namestila svoje stvari. Namestitev stvari v stanovanje sta v svojih izpovedbah potrdila. Od 29. 1. 2010 toženca nimata ključa vhodnih vrat stanovanja. Kljub vloženi tožbi opreme nista pripravljena odstraniti. Opremo sta pripeljala samovoljno. Najkasneje takrat, ko sta prejela tožbo, sta se zavedala protipravnosti svojega ravnanja. Zaradi stvari, ki so v stanovanju, tožnik s stanovanjem ne more razpolagati in ga oddati v najem. Dejansko stanje je nepravilno ugotovljeno in 99. čl. Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) je nepravilno uporabljen.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pravna podlaga za odločanje je 99. čl. SPZ, ki določa, da lahko lastnik, ki ga tretji - kako drugače, ne z odvzemom stvari - protipravno vznemirja, zahteva, da vznemirjanje preneha in da se prepove nadaljnje vznemirjanje. Uvodoma velja pojasniti, da je tožbo zaradi vznemirjanja lastninske pravice vložila V. V. (prvotna tožnica), ki je tekom postopka umrla. Na njeno mesto v pravdi je vstopil sin in edini dedič D. D. (sedanji tožnik)1 .

5. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da v času namestitve stvari in opreme v sporno stanovanje ravnanje tožencev ni bilo protipravno. Ugotovilo je, da sta toženca svoje stvari, ki jih zaradi adaptacije svojega stanovanja nista potrebovala, namestila v stanovanje, ki sta ga zgradila in imela v posesti. Logično je, da sta stanovanje, ki sta ga zgradila, imela tudi v posesti. Prvostopenjsko sodišče je to ugotovitev prepričljivo in razumljivo argumentiralo tudi s plačevanjem obratovalnih stroškov za stanovanje. Pritožbeni pomislek, da sta toženca lahko plačevala položnice za drugo stanovanje, je navržen. V teku postopka dejstvo, da sta toženca plačevala stroške spornega stanovanja, ni bilo sporno. Bistveno je, da premoženjskopravni odnosi pravdnih strank glede spornega stanovanja v času, ko naj bi do vznemirjanja prišlo (januar 2010) in v času, ko je tožnica zahtevala pravno varstvo (februar 2010), še niso bili razčiščeni oz. urejeni. Drugačnim pritožbenim razlogom, ki kot pravno odločilno dejstvo označujejo zgolj zemljiškoknjižno stanje glede lastništva stanovanja (tožničino lastninsko pravico), ni mogoče slediti. Tožnica, ki je bila na osnovi pogodbe o razdružitvi solastnine z dne 12. 9. 2008 v zemljiški knjigi že vpisana kot lastnica stanovanja, svoje obveznosti iz pogodbenega razmerja s tožencema še ni izpolnila. Toženca sta v februarju 2010 od nje zahtevala, da nanju prenese lastninsko pravico na stanovanju ali (podredno) plačilo njunega vložka v gradnjo in finansiranje stanovanja (tožba II P 306/2010 z dne 1. 2. 2010 - dokaz B9). V takih okoliščinah skladiščenja stvari tožencev v stanovanju ni mogoče šteti za protipravno, torej za vznemirjanje lastnice - takratne tožnice. Pritožbeno sodišče torej soglaša z razlogi, navedenimi v prvostopenjski sodbi.

6. Odločitev pa ni pravilna, ker prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo in ni pravno ovrednotilo dejstva, ki ga je ugotovilo: da je bila pravdna zadeva, ki sta jo februarja 2010 sprožila toženca, v teku te pravde rešena. Na tretji strani spodaj in na četrti strani prvostopenjske sodbe zgoraj je prvostopenjsko sodišče podalo ugotovitev, da je bil spor zaključen s prvostopenjsko sodbo opr. št. P 2272/2012-II z dne 9. 4. 2014 in drugostopenjskim sklepom in sodbo VSL II Cp 2948/2014 z dne 3. 12. 2014 tako, da je toženka (v tej pravdni zadevi tožnica, pravna prednica sedanjega tožnika) tožnikoma (v tej pravdni zadevi tožencema) dolžna plačati 121.259,00 EUR. Z zaključkom navedenega pravdnega postopka je torej postalo jasno, da toženca nimata stvarno-pravnih pravic na stanovanju ID znak 000, ampak zgolj veliko denarno terjatev do tožnice.

7. V pravdnem postopku II P 306/2010, ki se je na zaključku obravnaval pod opr. št. P 2272/2012-II, je bilo torej pravnomočno ugotovljeno, da so pravice tožencev iz razmerja v zvezi z gradnjo stanovanja zgolj obligacijske narave, stvarna pravica - lastninska pravica - na stanovanju pa pripada tožnici. Ker je uporaba stanovanja lastnikovo upravičenje, toženca po zaključku navedenega pravdnega postopka s skladiščenjem svojih stvari v stanovanju tožnika protipravno vznemirjata. Poseg, ki v času vložitve tožbe ni bil protipraven, je protipraven postal, ker se toženca po zaključku pravdnega postopka (rešitvi spornega razmerja v zvezi s finansiranjem gradnje spornega stanovanja) nista uklonila tožnikovi lastninski oblastni pravici. Lastnik ima pravico stanovanje uporabljati, tretji te pravice - pa četudi zgolj za skladiščenje stvari - nima (37. čl. SPZ). Toženca, ki kljub pravnomočnemu zaključku pravde II P 306/2010 (II P 2272/2012) stvari iz spornega stanovanja nista odstranila, lastnika stanovanja (tožnika) protipravno vznemirjata. Velika terjatev do V. V. iz naslova gradnje in finansiranja tega stanovanja, na katero se toženca sklicujeta, njunega ravnanja ne opravičuje. Pridržna pravica, na katero se toženca sklicujeta (prvi odstavek 261. čl. Obligacijskega zakonika), ni stvarna pravica, res pa je, da kot sredstvo za zavarovanje zapadlih terjatev opravičuje upnikovo oblast nad stvarjo. Vendar toženca te oblasti nimata, saj je nesporno, da ključa stanovanja nimata. Stvari v stanovanju njuno posest varujejo v omejenem obsegu. Ker ključa stanovanja nimata, neposredne oblasti nad stanovanjem nimata. S tožničino smrtjo je posest stanovanja prešla na tožnika, edinega dediča dolžnice V. V. (29. čl. SPZ). Izdan je tudi že sklep o dedovanju. Sklicevanju tožencev na pridržno pravico zato ni mogoče slediti. Kljub temu, da terjatev tožencev izvira iz gradnje stanovanja, v katerem skladiščita svoje stvari in da sta predlagala ločitev zapuščine ter sta se zato upravičena poplačati iz tega premoženja (drugi odstavek 143. čl. Zakona o dedovanju), pravice do uporabe stanovanja - skladiščenja svojih stvari v tem stanovanju - nimata. Ker stvari v stanovanju še vedno skladiščita, tožnika protipravno vznemirjata. Tožnik utemeljeno zahteva, da toženca stvari odstranita in da ga v bodoče na tak način - z nameščanjem stvari v stanovanje - ne vznemirjata več. Število in vrsta v stanovanje nameščenih stvari nista sporna. Ker je sodišče prve stopnje na osnovi pravilno ugotovljenih dejstev materialno pravo nepravilno uporabilo, je odločitev spremenjena tako, da je zahtevku ugodeno (358. čl. ZPP). Toženca, ki s skladiščenjem svojih stvari tožnika protipravno vznemirjata, sta dolžna svoje stvari iz stanovanja odstraniti, v bodoče pa se vzdržati takih in podobnih dejanj, ki tožnika vznemirjajo.

8. Kadar pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega spremeni, odloči o stroških celotnega postopka. Merilo za odločitev o stroških postopka je uspeh strank v postopku (prvi odstavek 154. čl. ZPP). Zahtevku je v celoti ugodeno. Pomembno pa je, da okoliščine, ki uspeh tožeče stranke utemeljujejo, ob vložitvi tožbe še niso obstajale. Toženca tožnika vznemirjata, ker se nista sprijaznila z v teku tega postopka ugotovljenim dejstvom, da njuna pravica iz naslova gradnje in finansiranja stanovanja ni stvarna ampak le obligacijska, ter stvari iz stanovanja po odločitvi v pravdni zadevi P 2722/2012-II nista odstranila. Ker toženca povoda za tožbo s svojim ravnanjem v letu 2010, ko je tožnica pravno varstvo zahtevala, nista dala, je primerna odločitev, da pravdni stranki krijeta svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. čl. ZPP).

9. Uspeh strank je merilo za odločitev tudi o stroških pritožbenega postopka. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku uspela. Tožena stranka ji je zato dolžna povrniti priglašene stroške pritožbenega postopka, ki so ji nastali v sledeči višini: nagrada za postopek po tar. št. 3210 Odvetniške tarife (ZOdvT ? Ur. list RS 67/08 s spremembami) 139,20 EUR, materialni stroški po tar. št. 6002 20,00 EUR, DDV 34,98 EUR, skupaj 194,18 EUR. Drugih stroškov pritožbenega postopka tožeča stranka ni priglasila.

-------------------------------
1 Ko se v nadaljevanju navaja tožnica, je s tem označena V. V., ki je bila stranka postopka do svoje smrti 4. 5. 2014; ko se navaja tožnik, je s tem označen D. D., ki je kot univerzalni dedič po materini smrti vstopil v pravdo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 37, 99
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 261, 261/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.09.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5OTU3