<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep II Cp 1134/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.1134.2017
Evidenčna številka:VSL00000717
Datum odločbe:21.06.2017
Senat, sodnik posameznik:Mojca Hribernik (preds.), Peter Rudolf (poroč.), Majda Irt
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:civilno pravno razmerje - upravno razmerje - pristojnost civilnega sodišča - obstoj pogodbenega razmerja

Jedro

V konkretnem primeru je namreč upravnemu delu sledil pogodbeni del oziroma sklenitev pogodbe o sofinanciranju, ki ni sodila več v sfero javnega prava, saj je temeljila na soglasju pogodbenih volj pravdnih strank in s sklenitvijo katere je njuno razmerje dobilo civilno-pravno razsežnost. Zato premoženjskih zahtevkov, ki iz njega izvirajo oziroma katerih obstoj (in reševanje) je bil pogodbeno urejen (predviden), ni moč razreševati v okviru upravne sfere, ampak je za odločanje o njih pristojno civilno sodišče.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana odločba se razveljavi ter zadeva v ugodilnem delu in odločitvi o stroških vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 1. 12. 2016 odločilo:

- da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 13224/2014 z dne 6. 2. 2014 v veljavi v prvem odstavku izreka tako, da je dolžna toženka v roku 15-ih dni tožnici plačati 153.866,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2014 dalje do plačila; v preostalem delu prvega odstavka pa je tega zaradi delnega umika tožbe glede glavnice v višini 261,83 EUR razveljavilo in postopek v tem obsegu ustavilo (I. točka izreka),

- da ostane omenjeni sklep o izvršbi v četrtem odstavku izreka v veljavi tako, da je dolžna toženka v roku 15-ih dni tožnici plačati izvršilne stroške v višini 400,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2014 dalje do plačila; v preostalem delu četrtega odstavka (za 0,68 EUR) pa je tega razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka),

- da je dolžna toženka tožnici v roku 15-ih dni povrniti pravdne stroške v znesku 4.113,49 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper odločbo se zaradi bistvenih kršitev pravil postopka po ZUP, ZPP in ZKme-1, zaradi neuporabe predpisov Unije, kršitve ustavnih načel, napačne uporabe materialnega prava ter neupoštevanja navodil višjega sodišča pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v celoti razveljavi (s stroškovno posledico). V primeru vrnitve zadeve v prvotni postopek naj se vrne pred drugega sodnika, saj naj bi bilo iz sodbe jasno razvidno, da je sodnik v zadevi že zavzel svoje stališče. Izpodbijana sodba napačno zaključuje, da je CURS podal odgovor na pripombe na zapisnik. Poudarja, da je bilo v tem primeru sofinanciranje dodeljeno na podlagi predpisov Unije. CURS pri pregledu transakcij pri upravičencu ni izvajal pregleda na način, da bi preveril, ali je slednji ravnal v skladu s predpisi Unije, temveč je svoj pregled izvajal na način, da je preverjal, ali je upravičenec ravnal v skladu z 82. členom ZDDV-1 ter Slovenskim računovodskim standardom 21 in 22. Zapisnik CURS naj bi bil nezakonit, saj naj bi omenjeni organ pregled opravil za leta, za katera ga sploh ni bil pristojen storiti. Zapisnik in njegove ugotovitve so v celoti nezakonite. Pojasnjuje, do katerih trditev se sodišče ni opredelilo. Sodišče prve stopnje naj bi predloženo pravno mnenje Inštituta za javno upravo in predložene sodbe II U 391/2014, IV U 238/2014 in III U 350/2014 zavrnilo kot neustrezen dokaz, ker se nanašajo na procesne kršitve v upravnem postopku in s predmetnim postopkom niso v relevantni zvezi. Tudi s tem naj bi ignoriralo napotilo višjega sodišča, da je potrebno presojati zakonitost dokazov, ki jih je predložila tožnica, in, ker so bili dokazi, na katere se tožnica sklicuje, pridobljeni v upravnem postopku, upoštevati pravila upravnega postopka. Pritožba se sklicuje na 17. in 42. člen (tedaj veljavnega) ZKmet. Poudarja, da pogodba med pravdnima strankama vsebuje elemente instituta upravne pogodbe. Sodišče se ni opredelilo do tega, kaj je dejanska podlaga temu sporu. Toženka nato omenja, kaj naj bi sodišče prve stopnje zaključilo v 13. točki. Jasno je, da sodišče nobenega njenega ugovora, in sicer od napačno speljanega postopka v upravnem smislu (ki se sploh ni izvajal) do ugovora o nezakonitosti pridobljenih dokazov sploh ni upoštevalo. Ker je pregled opravljal nepristojen organ, to pomeni, da je tak dokaz nezakonit. Popolnoma zgrešeno je tudi naziranje, da se v tem postopku zahteva vračilo na podlagi pogodbe o sofinanciranju. Problem tega postopka naj bi bil v tem, da sodišče očitno smatra zapisnik CURS za trditveno podlago tožnice, zoper katero se toženka ne more ustrezno boriti, saj bi edino v upravnem postopku lahko dosegla presojo zakonitosti postopanja upravnega organa. Sodišče naj bi bilo nepristojno, da sodi v zadevi, ki bi se morala voditi pred upravnim sodiščem, saj bi šele tam bile obema strankama zagotovljene enake pravice in pošteno obravnavanje. V tem postopku naj bi šlo za to, da je bila toženki sicer zagotovljena formalna kontradiktornost, ne pa tudi vsebinska, saj je sodišče samo povedalo, da bi se vsi njeni ugovori lahko upoštevali le v upravnem postopku. To pa pomeni, da ima toženka prav, ko meni, da je za zadevo pristojno upravno sodišče in ne naslovno. Šlo naj bi za kršitve določb ZPP in ustave v smeri sodne pristojnosti. V kolikor bi izpodbijana odločitev obstala, bi tako diskriminirala stranke, kot je toženka, ker je to edini postopek, ki se vodi pred rednim sodiščem, medtem, ko se vsi ostali postopki, kot izhaja iz obeh predloženih upravnih odločb, vodijo pred upravnim sodiščem ali upravnimi organi. Sklicuje se na 14. člen in 22. člen Ustave ter na tretji odstavek 4. člena Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja. Sodišče ni upoštevalo navodil in ugotavljalo kršitve predpisov Unije. V nadaljevanju se sklicuje na sodbo III U 350/2014. Ker pogodba ni bila odpovedana, to pomeni, da se je toženka držala vseh pogodbenih obveznosti. Zgolj zapisnik CURS ne predstavlja dokaza, saj bi bila dokaz šele pravnomočna odločba, ki sploh ni bila izdana. Omenja uredbo 501/2008, v kateri je določen samo postopek vrnitve. Iz zapisnika CURS ne izhaja nobena pravna podlaga domnevnih kršitev toženke. Pritožnica očita kršitev načela razumnega pričakovanja. Agencija v ponovnem odločanju v enaki zadevi ni upoštevala sodbe Sodišča Evropske unije v združenih zadevah od C 181/04 do C 183/04. Ob upoštevanju načela, da nihče ne sme biti pametnejši od zakonov, bi morala Agencija v ponovnem odločanju postopati in odločati enako, kot je postopala in odločila v predhodnih identičnih primerih (sklicuje se na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Halford proti Združeno kraljestvo z dne 25. 6. 1997). Zatrjuje, da naj bi šlo za poseg v pravnomočne odločbe in se sklicuje na 158., 15., 31., 33. in 74. člen Ustave RS, prav tako na 56. člen ZKmet in 28. člen Zakona o javnih agencijah. Omenjena člena naj bi določala, da mora Agencija o zahtevku, ki ga, kot v obravnavanem primeru, dobi, odločiti z odločbo (sklicuje se na sodbo II U 21/2010). Zahtevati nazaj nekaj, kar je bilo dodeljeno na podlagi pravnomočne upravne odločbe v času, ko ta še obstoji, je nezakonito in neustavno (sklicuje se na 26. točko sodbe IV U 238/2014 oziroma na 33. in 120. člen Ustave). Ker se odločbe zaradi neuporabe predpisov Unije ne da preizkusiti, naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka. V nadaljevanju pritožba pojasnjuje, zakaj je bil sprejet 42. člen ZKmet-1, in poudarja, da naj bi bil uporabljiv tudi v obravnavanem primeru. Navaja, kaj naj bi bilo določeno v prvem odstavku 14. člen Ustave. V konkretni zadevi naj bi šlo za neobrazložen odstop od sodne prakse. Sklicuje se na sodbe Upravnega sodišča in odločbo RS, Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano 33041-35/2012. Poudarja, da mora Agencija kot prvostopenjski organ v svojem upravnem aktu primarno ugotoviti, da so bila sredstva dodeljena v nasprotju s predpisi Unije. V kolikor takšnega določila ni, potem tudi kršitve s strani upravičenca ni. Omenja, kaj naj bi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano kot organ druge stopnje navedlo v odločbah z dne 21. 2. 2013 in 25. 2. 2013. Evidentno naj bi bilo, da Agencija z neizdajo novih odločb o povrnitvi sredstev brez izvedbe obnove postopka, hkrati pa je v enaki zadevi že bilo odločeno drugače, krši ustavno načelo zajeto v 14. členu Ustave. Pritožnica nadalje očita poseganje v formalno in materialno pravnomočne odločbe (ki so v upravnem postopku dokončne) brez ustrezne uporabe izrednega pravnega sredstva (to je obnove postopka). V predmetni zadevi niso podani pogoji za poseg v dokončne in pravnomočne odločbe, na katero se je lahko glede pridobljenih pravic upravičenec povsem upravičeno zanesel. Več kot očitno naj bi bilo, da Agencija (dejansko pa tudi CURS) s tem, ko sploh ni izdala novih odločb, sedaj pa v tem postopku vtožuje nekaj na podlagi pogodbe, krši 14. člen Ustave, in očitno pozablja, da so bila sredstva toženki izplačana na podlagi odločb. Zato bi morala najprej razveljaviti prvotne odločbe. Ne more namreč v sodnem postopku zahtevati nekaj, za kar obstajajo pravnomočne upravne odločbe, ki odkazujejo, da ima toženec pravico do dodeljenih sredstev. Sodišče svoje odločitev naslanja na nezakonit postopek nadzora, ki ga je pri upravičencu izvedel CURS. Glavna nezakonitost naj bi bila v tem, da je carinski organ po opravljenem postopku izdal sklep o njegovi ustavitvi. Pravne podlage za izdajo sklepa o ustavitvi postopka v primeru, da je carinski organ ugotovil nepravilnosti, nima niti v Uredbi o izvajanju uredbe (ES) o pregledu transakcij, ki so del sistema financiranja Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada s strani držav članic, pa tudi ne v sami Uredbi sveta št. 485/2008 z dne 26. 5. 2008 o pregledu transakcij, ki so del sistema financiranja Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada s strani držav članic, katero izvršuje. Sodišče daje ugotovitvam CURS bistveno večjo dokazno vrednost kot dokazom upravičenca in vzpostavlja (izpodbojno) domnevo o pravilnosti ugotovitev CURS. Navkljub načelu proste presoje dokazov neupravičeno daje formalno moč dokumentom, ki je po zakonu ne bi smeli imeti. Agencija ni izvedla lastnega ugotovitvenega postopka, kot bi ga morala v skladu z zahtevo upravnega sodišča. Pripomba sodišča, da bi se upravičenec lahko zoper sklep o ustavitvi postopka pritožil, ni na mestu, saj glede na naravo odločitve za to ne bi imel priznanega pravnega interesa. Sodišče se napačno opredeli do dokazne moči zapisnika. V nadaljevanju pritožba pojasnjuje, zakaj naj bi prišlo do napačne uporabe materialnih predpisov. Agencija bi morala na osnovi zapisnika CURS opraviti ugotovitveni postopek na način, da bi sama primerjala dokumentacijo po odločbah in računih ter preverila, ali je CURS pridobil kakšne nove dokumente, dokaze in dejstva, ki bi vplivali na odločitev v tej upravni zadevi, ter o takšnih novih dokazih in dejstvih, v kolikor bi tako presodila, šele nato pozvati upravičenca, da se do le-teh opredeli. Ob ustreznem upoštevanju vseh predpisov Agencija zapisnika CURS ne more in ne sme jemati kot novo dejstvo. V nadaljevanju pritožba pojasnjuje, zakaj CURS upravičenih stroškov ni ustrezno presodil oziroma zakaj naj bi bilo nepopolno (napačno) ugotovljeno dejansko stanje. V postopku inšpekcijskega nadzora naj bi bil dejansko izveden nadzor dela Agencije, in sicer iz razloga nezaupanja med različnimi upravnimi in nadzornimi organi. Kot dober gospodar se je upravičenec prvenstveno ukvarjal z nadzorom porabe proračuna. Agencija pri izdaji izpodbijane odločbe ni upoštevala neizpodbitnih materialnih dokazov, ki jih je predložil upravičenec in ki jih je imela na vpogled pred izdajo prvotnih obravnavanih odločb. S strani upravičenca so ji bili predloženi vsi računi, ki se zdaj neupravičeno problematizirajo. Čeprav meni, da ni razlogov za odpravo, razveljavitev ali spremembo odločbe o dodelitvi podpore, pritožnica opozarja na roke za obnovo postopka.

3. Tožnica je v odgovoru predlagala zavrženje oziroma zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba1 je utemeljena.

5. To sodišče je že v svoji predhodno v tej zadevi izdani odločbi (sklepu z dne 20. 1. 2016) pojasnilo, zakaj imamo v konkretnem primeru opravka s civilno-pravnim razmerjem, za odločanje o katerem je pristojno civilno sodišče. Temelj zahtevka predstavljajo tožničine trditve o toženkini dolžnosti povrnitve neupravičeno pridobljenih sredstev (in plačilu kazni), kot naj bi bilo to predvideno v petem odstavku 5. člena pogodbe o sofinanciranju z dne 1. 9. 2008 (priloga A11; v nadaljevanju pogodba) v zvezi s 26. in 27. členom Uredbe Komisije (ES) št. 501/2008 (v nadaljevanju Uredba št. 501/2008).2 3 Omenjena pogodba oziroma Uredba št. 501/20084 vsebujeta materialno-pravne določbe glede prejemnikove dolžnosti vračila (neupravičeno) prejetih izplačil.5 Okoliščine, da v predmetni zadevi v vlogi tožnika nastopa država,6 da obstajajo (predhodno izdane) upravne odločbe,7 kot tudi navajanje, da naj bi imela med pravdnima strankama sklenjena pogodba elemente upravne pogodbe, nima nobenega vpliva na dejstvo, da imamo (v konkretnem primeru) opravka s civilno-pravnim zahtevkom, za odločanje o katerem je pristojno civilno oziroma sodišče splošne pristojnosti. Tudi v konkretnem primeru je namreč upravnemu (oblastvenemu) delu, sledil pogodbeni del oziroma sklenitev pogodbe o sofinanciranju dne 1. 9. 2008, ki ni sodila več v sfero javnega prava, saj je temeljila na soglasju pogodbenih volj pravdnih strank8 in s sklenitvijo katere je njuno razmerje dobilo civilno-pravno razsežnost.9 Zato premoženjskih zahtevkov, ki iz njega izvirajo oziroma katerih obstoj (in reševanje) je bil pogodbeno urejen (predviden), ni moč razreševati v okviru upravne sfere, ampak je za odločanje o njih pristojno civilno sodišče. Prav obstoj omenjene pogodbe10 namreč predstavlja tisto bistveno razliko napram primerom (sodbam/odločbam/mnenju), na katere se sklicuje toženka. Ne iz njenih v pritožbi podanih trditev, ne iz samih odločb (sodb), na katere se sklicuje (oziroma jih je predložila), ni razvidno, da bi stranki (tako kot je bilo to storjeno v obravnavani zadevi) vprašanje morebitnega vračanja11 (neupravičeno) prejetih sredstev uredili s civilno-pravno pogodbo (torej dogovorno). Zato obširno pritožničino pojasnjevanje,12 kako bi morala tožnica pravilno postopati, ne prepriča.

6. Utemeljeni pa so pritožbeni očitki zoper naziranje sodišča prve stopnje, da toženkini ugovori, ki se nanašajo na (ne)zakonitost v inšpekcijskem (upravnem) postopku pridobljenih dokazov, na katere se tožnica v tem postopku sklicuje,13 zadevajo le upravni postopek in da za predmetno pravdo niso relevantni. Že v predhodnem sklepu tega sodišča (z dne 20. 1. 2016) je bilo poudarjeno, da (pravilna) ugotovitev sodišča prve stopnje, da je za odločanje v predmetni zadevi pristojno, hkrati pomeni tudi dolžnost opredelitve do vseh ugovorov, ki so jih stranke (konkretno toženka) glede predloženih dokazov podale. Tožnica je dokaze, ki izvirajo iz upravnega (inšpekcijskega) postopka, predložila glede svojega civilno-pravnega zahtevka, ki ga uveljavlja v tem (civilnem) postopku. Okoliščina, da izvirajo iz drugačnega (to je upravnega) postopka, je v tem oziru nerelevantna. Tako kot za katerikoli drug dokaz, predlagan v civilnem postopku, je predpostavka tudi za uporabo predmetnih dokazov ta, da so bili pridobljeni zakonito.14 To še toliko bolj, ker toženka (kot to sama upravičeno poudarja) tovrstnih ugovorov v upravnem postopku ne more uveljavljati. Ta se je (kot v 17. točki obrazložitve izpodbijane odločbe ugotavlja samo sodišče prve stopnje) namreč končal s sklepom o ustavitvi, ki ga je CURS (Carinski urad Murska Sobota) izdal dne 24. 6. 2013 in v katerem naj bi bilo odgovorjeno tudi na njene v postopku podane ugovore. Sodišče prve stopnje v tem oziru sicer izpostavlja, da se je imela toženka možnost zoper omenjeni sklep pritožiti, a slednja upravičeno navaja, da pravnega interesa za izpodbijanje odločbe, s katero je bil zoper njo ustavljen postopek inšpekcijskega nadzora (torej odločitve, ki ji je bila (kot taka) v korist), ni imela. Sodišče prve stopnje je zato neutemeljeno opustilo dolžnost opredelitve do toženkinih ugovorov v zvezi z (ne)zakonitostjo izvedenih dokazov. Ta opustitev pa ne pomeni le kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP,15 ampak predvsem, da je bila toženki (v tem civilnem postopku) kršena pravica do izjave in posledično do enakega (oziroma poštenega) obravnavanja (sojenja).16

7. Iz razlogov navedenih v predhodni točki je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijano odločbo razveljaviti ter zadevo v ugodilnem (obsodilnem) delu in odločitvi o stroških vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika (354. in 356. člen ZPP17). Kot izpostavlja pritožba, je razpravljajoči sodnik glede omenjenega (pomembnega) vprašanja zavzel stališče, ki je očitno dokončno.

8. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva oziroma se opredeli do ugovorov (tako glede njihove zakonitosti kot18 tudi dokazne vrednosti), ki jih je toženka pravočasno in dovolj opredeljeno podala glede dokazov, s katerimi tožnica utemeljuje svoje (za odločitev) bistvene navedbe.

9. Ker je bilo na drugi strani glede zahtevka na plačilo zneska 0,68 EUR, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločbo zavrnilo (sklep o izvršbi pa razveljavilo), oziroma zneska 261,83 EUR, glede katerega je zaradi umika tožbe postopek ustavilo (sklep o izvršbi pa razveljavilo), pravnomočno odločeno že v prvotnem postopku (oziroma z odločbo z dne 4. 5. 201519 ), je bilo potrebno v tem delu po uradni dolžnosti (12. točka drugega odstavka 339. člena v zvezi drugim odstavkom 350. člena in v zvezi z drugim odstavkom 354. člena ZPP) odločbo sodišča prve stopnje (zgolj) razveljaviti.

10. Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločitev (3. odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
1 Tožnica je v odgovoru izpostavila, da iz pritožbe ni razvidno, zoper katero sodbo naj bi bila vložena, in da jo je zato potrebno zavreči. Res je, da v pritožbi "formalno" (to je z opravilno številko in datumom) ta ni opredeljena, vendar pa spričo celotne pritožbene vsebine ni dvoma, da je vložena zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 162/2016 z dne 1. 12. 2016.
2 Ker naj bi šlo v konkretnem primeru (glede na tožničino trditveno podlago) za pogodbeno in hkrati z uredbo predvideno vračanje neupravičeno prejetih sredstev (zakaj naj bi šlo v konkretnem primeru za takšna sredstva, pa je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 24. 10. 2014 natančno/konkretno pojasnila), pritožbeni očitek, da se izpodbijane odločbe zaradi neuporabe predpisov Unije ne da preizkusiti, ni prepričljiv.
3 Pritožbeno navajanje, da naj bi sodišče prve stopnje zapisnik z dne 17. 4. 2013 štelo za trditveno podlago, ni utemeljeno. Kot je to jasno razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe (glej predvsem 14. točko), tudi sodišče prve stopnje kot (pravno) podlago za vračilo sredstev izpostavlja omenjene določbe pogodbe in Uredbe št. 501/2008.
4 Na katero se pogodba sklicuje.
5 Pritožničinemu navajanju, da naj bi okoliščina, da pogodba ni bila odpovedana, pomenila, da se je sama držala vseh pogodbenih obveznosti, ni moč slediti. V obravnavani zadevi ne gre za prenehanje pogodbenega razmerja, ampak (v skladu z določbami same pogodbe in Uredbe št. 501/2008) "zgolj" za vračanje tistih sredstev, ki naj bi jih toženka neupravičeno pridobila. Za kaj takega pa odpoved pogodbe (ki prav sama ureja tudi takšen primer) ni predpostavka.
6 Tudi država (kot osebe javnega prava) namreč lahko vstopa v civilno-pravna razmerja.
7 S katerimi je Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja sredstva toženki (prvotno) odobrila.
8 Kot v tem oziru dveh prirejenih (pogodbenih) strank. Njuno medsebojno razmerje (pravice in dolžnosti) torej v končni fazi ni bilo urejeno z oblastnim aktom ene od njiju, ampak njunim (pogodbenim) soglasjem.
9 Kakor je v svojih odločbah (II Ips 19/2013 z dne 5. 2. 2015 in III Ips 31/2012 z dne 15. 10. 2013) poudarilo Vrhovno sodišče RS, se tudi za t.i. upravne pogodbe (kamor glede na svoje lastnosti sodi tudi med pravdnima strankama sklenjena pogodba o sofinanciranju z dne 1. 9. 2008), ki jih slovensko pravo sicer posebej ne ureja, v celoti uporabljajo določbe OZ, ki urejajo pogodbena razmerja.
10 V kateri sta se tožnica in toženka dogovorili (ob sklicevanju na člen 26 (1) Uredbe št. 501/2008) tudi glede prejemnikovega (toženkinega) vračanja (morebitnih) neupravičeno prejetih izplačil.
11 Sklicevanje na sodbo Upravnega sodišča II U 21/2010 pa ni prepričljivo tudi iz razloga, ker gre v konkretnem primeru za vprašanje vračanja in ne odobritve sredstev.
12 Vključno s sklicevanjem na določbe ZKmet, ZKmet-1, Zakona o javnih agencijah, Ustave RS, odločbe Ustavnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice.
13 Gre predvsem za zapisnik o opravljenem inšpekcijskem nadzoru z dne 17. 4. 2013 (priloga A13), na katerega se skupaj s poročilom o inšpekcijskem nadzoru z dne 21. 6. 2013 (priloga A14), kot na ključna dokaza za svoje zaključke v 15. točki obrazložitve izpodbijane odločbe sklicuje sodišče prve stopnje.
14 Saj tudi v civilnem postopku praviloma ne smejo biti uporabljeni dokazi, ki so bili pridobljeni nezakonito (glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 55/2008 z dne 22. 2. 2011).
15 In posledično pravice do pritožbe.
16 Glej 22. člen Ustave RS oziroma 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP
17 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
18 Če bo ugotovilo, da jih lahko upošteva.
19 Kot je bilo (smiselno) razvidno iz toženkine zoper omenjeno odločbo vložene pritožbe, se je ta nanašala samo na njen obsodilni (ugodilni) del. V skladu s tem je to sodišče s sklepom z dne 20. 1. 2016 odločbo (sodbo) z dne 4. 5. 2015 razveljavilo ("zgolj") v obsodilnem delu in odločitvi o stroških ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 17, 17/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.09.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5OTQ3