<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba IV Cp 1199/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:IV.CP.1199.2017
Evidenčna številka:VSL00000715
Datum odločbe:01.06.2017
Senat, sodnik posameznik:dr. Vesna Bergant Rakočević (preds.), mag. Matej Čujovič (poroč.), Blanka Javorac Završek
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:določitev preživnine - materialne zmožnosti staršev - pridobitne zmožnosti staršev - življenjski standard - otroški dodatek

Jedro

Življenjski standard otrok, ki se je vzpostavil v družinskem sobivanju, se zgolj zaradi razveze staršev ne sme spremeniti, razen če bi bila to posledica znižanja življenjskega standarda (enega ali obeh) staršev ali, povedano drugače, če ohranjanje tega standarda onemogočajo preživninske zmožnosti preživljavcev.

Stroški s prevozom na stik niso strošek otroka, temveč starša, ki ga ima z izvajanjem stika, zato se ne upošteva kot del otrokovih potreb. Prav tako ni podlage za upoštevanje otroškega dodatka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Uvod - obseg izpodbijane odločitve

1. Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (I. točka izreka sodbe) in proti temu delu ni pritožbe.

2. Pravdni stranki sta glede zaupanja skupnega otroka ter stikov sklenili sodno poravnavo, ki je sestavni del odločbe (II. točka izreka sodbe). Tudi ta odločitev ni (niti ne more biti) predmet pritožbenega preizkusa.

3. V zvezi s plačevanjem preživnine za mladoletnega otroka (III. točka izreka) pritožbeno sodišče uvodoma (zaradi razumljivosti prvostopenjske odločitve) pojasnjuje, da je bil tožbeni zahtevek postavljen na znižanje preživnine, ker jo je tožnik za sina doslej plačeval po sodni poravnavi iz leta 2008. Vendar je sodišče prve stopnje tekom postopka ugotovilo, da sta pravdni stranki sodno poravnavo sklenili zato, da bi izigrali tožnikove upnike in da družinska skupnost med njima takrat ni razpadla, zato je ni upoštevalo in je preživnino določilo, kot da gre za prvo določitev preživnine. Pritožnik teh ugotovitev sploh ne polemizira, sicer pa je imelo sodišče prve stopnje za tako ravnanje ustrezno podlago v sodni praksi1.

4. Sodišče je tako razsodilo, da je toženec za mladoletnega sina (ob zaključku glavne obravnave starega dobrih 17 let, sedaj pa že skoraj 18 let) od 1. 11. 2016 dalje dolžan plačevati 200 EUR mesečne preživnine, višji oziroma drugačen tožbeni zahtevek pa je sodišče zavrnilo (III. točka izreka sodbe). Pritožbo je vložil samo tožnik, kar pomeni, da je nepravnomočen zavrnilni del tožbenega zahtevka, in sicer (glede na izrecen pritožbeni predlog), v delu med 200 in 130 EUR mesečno (tožnik želi, da se njegova preživninska obveznost določi na nižji znesek, kot je to storilo sodišče prve stopnje). Ker pritožnik soglaša s tem, da za sina plačuje mesečno 130 EUR, je ugodilni del v tem obsegu postal pravnomočen, ob odsotnosti pritožbe toženke pa je s strani sodišča prve stopnje prisojenih 200 EUR mesečno tudi največ, kar bi lahko (pritožbeno) sodišče tožniku naložilo v plačilo.

5. S IV. točko izreka je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, ki ga tožnik s pritožbo ne izpodbija.

6. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je pritožbo proti prvostopenjski sodbi sprva vložila tudi toženka, vendar ni plačala sodne takse, zato je sodišče izdalo sklep, da se njena pritožba šteje za umaknjeno. Sklep je pravnomočen (red. št. 79 v spisu). Pritožbeno sodišče pripominja, da ni spregledalo, da je toženka v odgovoru na tožnikovo pritožbo prepisala/ponovila večji del pritožbenih navedb, ki pa jih pritožbeno sodišče ne bo niti povzemalo niti se do njih ne bo opredeljevalo. V delu, s katerim je tožnik pred sodiščem prve stopnje uspel, je sodba sodišča prve stopnje pravnomočna in vanjo ni mogoče posegati. Pritožbeno sodišče je upoštevalo le tisti del njene vloge, ki dejansko predstavlja odgovor na tožnikovo pritožbo.

Pritožbene navedbe in odgovor nanje

7. Tožnik v pravočasni pritožbi proti III. točki izreka prvostopenjske sodbe kot bistveno navaja, da jo vlaga zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Uvodoma izpodbija posamezne otrokove stroške. Pritožbeno sodišče njegovih navedb tu ne bo povzemalo, temveč se bo do njih opredelilo v nadaljevanju - pri presoji ustreznosti višine vsakega od izpodbijanih stroškov. V nadaljevanju obsežno graja ugotovitve svoje preživninske zmožnosti. Navaja, da si je denar moral sposojati od očeta in sestre, da je lahko preživel, največji strošek pa so predstavljali najemnima in stroški za stanovanje. Kot neprepričljivo izpodbija dokazno oceno sodišča, ki mu ni verjelo, da si je denar sposojal, in pojasnjuje odnos z očetom in zdravstveno stanje slednjega. Dodaja, da mu dolga še vedno ni poravnal in da mu je denar nakazal le za to, da je vsaj delno poravnal dolg, ko je dobil odpoved pogodbe o zaposlitvi. Meni, da njegovo slabo finančno stanje izkazuje tudi dolg do upravnika večstanovanjske stavbe, ki ne bi nastal, če bi imel druge dohodke in tudi ne bi prosil za socialno pomoč. Sam nima možnosti za dodaten zaslužek, ker ima delovni čas razporejen prek celega dne. Opozarja, da je po zaključku glavne obravnave prišlo do nove situacije, in sicer mu najemodajalec odpovedal pogodbo in se je moral izseliti ter biva pri očetu. Najemnine ne zmore plačevati, ker mu ostane samo 400 EUR, upravnik pa je zoper njega vložil tožbo. S prihranki, ki jih je imel ob razpadu družine, je plačeval najemnino. Prereka stališče sodišča, da se z nečim še mora ukvarjati, kar je časovno nemogoče, pa tudi finančna situacija jasno kaže, da ni tako. Dodaja, da ima še enega sina, postopek za določitev te preživnine pa je še v teku. Če mu bo naložena previsoka preživnina, je ne bo zmogel plačati, saj bi mu za lastno preživljanje ostalo le 200 EUR. Toženka ga želi po razpadu zveze finančno zlomiti, saj je na podlagi sodne poravnave vložila izvršbo za 12.600 EUR. Glede toženkinih zmožnosti navaja, da ji izdatno pomagata mama in sestra, da so potovanja velik strošek in bi s sinom lahko potovala tudi drugače kot z letalom, da sodišče ni upoštevalo, da toženka s sinom biva v 200 m2 velikem stanovanju, ki predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, da prejme 500 EUR mesečno, da ima bistveno boljše finančne zmožnosti ter ima, glede na to, da trenira le občasno, boljše možnosti, da si poišče redno zaposlitev.

8. Toženka je na pritožbo pravočasno odgovorila, prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Odločitev pritožbenega sodišča

9. Pritožba ni utemeljena.

10. Ustava na načelni ravni opredeljuje pravice in obveznosti staršev, da vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo svoje otroke (54. člen URS). Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) v 123. členu konkretizira ustavno določbo in staršem nalaga, da so dolžni preživljati svoje otroke, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Življenjski standard otrok, ki se je vzpostavil v družinskem sobivanju, se zgolj zaradi razveze staršev ne sme spremeniti, razen če bi bila to posledica znižanja življenjskega standarda (enega ali obeh) staršev ali, povedano drugače, če ohranjanje tega standarda onemogočajo preživninske zmožnosti preživljavcev. Pritožbeno sodišče meni, da ta izjema pri tožniku ni prisotna, a o tem več kasneje. Najprej o A. potrebah.

Otrokove potrebe

11. Ocena otrokovih potreb ni matematično preverljiva računska operacija, temveč gre za računski približek stroškom, ki so potrebni za zagotovitev življenjskih razmer, potrebnih za otrokov razvoj. In te so pravilno ocenjene na 415 EUR mesečno.

12. Bistvo pritožbenih navedb glede stroška bivanja je, da je določen previsoko, saj toženka za stanovanje ne plačuje najemnine. Pritožnik tu spregleda, da sodišče najemnine ni štelo med stroške - upoštevalo je le elektriko, internet, telefonijo, televizijo in komunalo ter na podlagi izvedenih dokazov (listine v spisu in zaslišanja) ugotovilo, da je strošek, ki odpade na A, 104 EUR mesečno. Ker pritožnik posamezne upoštevane stroškovne postavke sploh ne izpodbija, v to dejansko ugotovitev pritožbeno sodišče niti ne more poseči.

13. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je 21 EUR mesečno za šolske potrebščine primerna ocena teh stroškov. Pritožnik spregleda (ali pa noče videti), da je sodišče pod "potrebščine" upoštevalo tudi stroške za delovne zvezke in knjige, letni znesek 250 EUR pa razdelilo na mesece, kar ne pomeni, da fantu vsak mesec nastane strošek v tej višini; jasno je, da je ta določen povprečno in da večina stroškov nastane, logično, pred začetkom novega šolskega leta.

14. Sodišče je fantu za plačljive šolske obveznosti (ekskurzije in delovno prakso v tujini) priznalo 25 EUR mesečno, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča ni pretirano. Ekskurzije morda, kot pravi pritožnik, res niso obvezne, a če se jih je A. udeleževal, dokler sta starša še živela skupaj, ni razloga, da se jih ne bi tudi odtlej, ker mu jih starša lahko privoščita. Pritožbene navedbe glede gledališča so nepomembne, ker pritožnik (tudi tu) spregleda, da sodišče tega stroška izrecno ni priznalo. Že zgolj iz naslova ekskurzije (2015 v London) in delovne prakse (2016 v Berlinu) pritožbeno sodišče ocenjuje, da je strošek (letno 300 oziroma mesečno 25 EUR) primeren.

15. Pritožnik meni, da bi za fantove potrebe za prehrano zadostovalo 150 EUR mesečno, 200 EUR pa je preveč. To bi morda držalo, a sodišče prve stopnje 200 EUR ni določilo zgolj za prehrano, temveč tudi za higienske pripomočke, čistila, pralna sredstva in morebitna generična zdravila. Glede na fantovo starost je skupni strošek 200 EUR mesečno vsekakor primeren.

16. Tudi strošek 50 EUR mesečno za obleko in obutev za fanta te starosti ni pretiran. Zakaj bi morala toženka kupovati oblačila po zelo ugodni ceni, na akcijah in razprodajah ni jasno, če so prihodki staršev omogočali in še vedno omogočajo višji standard. Sodišče prve stopnje je tudi ocenilo, da toženka nekatera oblačila kupi ceneje, ko potuje v tujino, torej pri nakupu oblek ne ravna nesmotrno.

17. Stroški za A. prosti čas (15 EUR) za pritožnika izrecno niso sporni, tako da vsi stroški skupaj znašajo 415 EUR. Pritožnik se neutemeljeno zavzema, da bi se od preživnine odšteli stroški, ki jih ima s prevozom na stik. Ti (prevozni stroški) niso strošek otroka, temveč starša, ki ga ima z izvajanjem stika, zato se po sodni praksi praviloma ne upošteva kot del otrokovih potreb2, zato ni nobene podlage, da bi se ti (pritožnikovi) stroški odštevali od (A.) preživnine. Prav tako ni podlage za upoštevanje otroškega dodatka , kar je pritožniku korektno že pojasnilo sodišče prve stopnje, zato je pritožbeno vztrajanje pri tem brezpredmetno.

Očetove preživninske zmožnosti

18. Pritožnik ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o svojih prejemkih v letu 2015 in delu leta 2016 (702,59 EUR). Pritožbi prilaga dokazila o osebnih dohodkih za september in november 2016 (600,95 EUR). Najmanj toliko tožnik torej prejema, a osebni dohodek ni edini oziroma temelji kriterij za določitev preživnine. Zanjo (in posledično porazdelitev med več zavezanci) preživninskega bremena je ključna preživninska zmožnost zavezanca in ali jo lahko realizira. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje4, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje, je tožnikova preživninska zmožnost višja in tudi realno (kljub pritožbenim navedbam o razporeditvi delovnega časa prek celega dneva) izvedljiva. Dokazna ocena, zakaj prvostopenjsko sodišču pritožniku ni verjelo, da si je denar sposojal pri očetu, je prepričljiva ter ob vseh ugotovljenih tožnikovih finančnih mahinacijah (sodna poravnava glede plačevanja preživnine kljub skupnemu življenju s toženko, nakazila tožnikove plače na očetov račun5) povsem sprejemljiva. Zato tudi povsem prepriča zaključek sodišča prve stopnje, da ima tožnik dodatna sredstva za preživljanje, kljub temu da ti prihodki uradno niso prikazani.

19. Tožnikovo likvidnostno stanje in njegovi dolgovi niso pravno odločilni, ker ima plačevanje preživnine prednost pred vsem ostalim. Sicer pa tožnik v pritožbi navaja, da je največji strošek predstavljalo plačevanje najemnine in stroškov v zvezi z najemom. Ker obenem navaja, da tega ne plačuje več (zaradi odpovedi najemne pogodbe) in sedaj biva pri očetu, mu ti stroški ne nastajajo več, kar pomeni, da mu mesečno sedaj ostane najmanj 250 EUR več, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na pritožbeno navedbo, da za lastno preživljanje potrebuje 300 EUR mesečno, je torej več kot očitno, da mu bo ta znesek ostal tudi po plačilu z izpodbijano sodbo naložene preživnine za A., in to ob upoštevanju pritožnikovega izračuna v pritožbi, ki upošteva tudi (še ne prisojeno) preživnino za drugega sina. Pritožbeno sodišče zato, upoštevaje tudi v pritožbi navedena nova dejstva, zaključuje, da bo tožnik naloženo preživninsko obveznost glede na svoje pridobitne zmožnosti zmogel plačevati, in to brez škode za lastno preživljanje.

20. Toženkine preživninske zmožnosti pritožnik najprej izpodbija posredno, prek navajanja dejstev, ki ne ugotovitve sodišča ne morejo vplivati (o pomoči mame in sestre in o bivanju v 200 velikem stanovanju, ki predstavlja skupno premoženje pravdnih strank). Očitek, da bi lahko toženka s sinom potovala tudi drugače, ni povezan z njenimi pridobitnimi zmožnostmi, temveč z otrokovimi potrebami, pri čemer A. stroški za prosti čas v pritožbenem postopku izrecno niso bili sporni6. Zgrešeno je razumevanje pritožbe glede ocene toženkinih pridobitnih zmožnosti. Prvostopenjsko sodišče je namreč kljub njenemu zatrjevanju, da prejema okoli 500 EUR iz naslova treningov ugotovilo, da so njene dohodkovne zmožnosti 1.133,45 EUR7. Vendar je za porazdelitev preživninskega bremena med pravdni stranki ključna ugotovitev sodišča prve stopnje (s katero pritožbeno sodišče, kot je bilo že poudarjeno, soglaša), da tožnikovi finančni prihodki niso realen odraz njegovih zmožnosti, zato je lahko prvostopenjsko sodišče izpeljalo povsem korekten zaključek, da je "preživninska zmožnost toženke nekoliko boljša od tožnikove". Ob zgolj taki razliki v zmožnostih preživljavcev ter dejstvu, da je fant v vzgoji in varstvu pri mami, oče pa ima z njim le stike po predhodnem dogovoru, je porazdelitev preživninskega bremena 48 % (oče) / 52 % (mama) na mestu.

21. Pritožba je torej neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo v skladu s 353. členom ZPP v izpodbijanem delu potrdilo.

22. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor toženke nanjo pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča - nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
1 Tako izrecno Vrhovno sodišče RS v sodbi 79/2016 s 14. 7. 2016.
2 Glej sodbo VSL IV Cp 552/2017 s 30. marca 2017 in tam navedeno sodno prakso.
3 Tako je izrecno stališče Vrhovnega sodišča RS. Glej sodbo II Ips 186/2014 s 25. septembra 2014. Primerjaj tudi sodba in sklep II Ips 264/2016 s 30. januarja 2017.
4 Glej utemeljitev v 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.
5 Glej ugotovitev sodišča prve stopnje v sklepnem delu 23. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.
6 Glej 3. stran pritožbe, pod postavko "Stroški prostega časa 15,00 EUR:"
7 Sklepni stavek 24. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 123

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.09.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5OTM3