VSL Sklep I Cpg 746/2016

Jedro

Iz sodne prakse (III Ips 74/2015, III Ips 40/2016, III Ips 9/2015) izhaja, da dejstvo, da je naročnik glavnega izvajalca plačal, ne pomeni, da ga to odvezuje plačila po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti, če je ravnal protipravno tako, da ni spoštoval predpisov o zavarovanju obveznosti ponudnikov oziroma izvajalcev v postopku javnega naročanja. Opustitev pričakovanega ravnanja lahko pomeni toženkino protipravno ravnanje, ki nasprotuje temeljnim načelom obligacijskega prava in sicer vestnosti (prvi odstavek 5. člena OZ) ter prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ).

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka razveljavi ter se sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 206596/2013 z dne 18.12.2013 razveljavilo v prvem in tretjem odstavku izreka in postopek nadaljevalo kot po tožbi (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 202.331,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, ki tečejo od različnih datumov zapadlosti (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne in tožeči stranki naloži, da toženi stranki povrne stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine zaradi protipravnega ravnanja zavrnitve plačila po 631. členu Obligacijskega zakonika (OZ), zaradi protipravne ne unovčitve bančne (kontra) garancije in izmikanja plačilu ter neupravičene obogatitve. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke po vseh podlagah zavrnilo.

6. Tožeča stranka je bila podizvajalka družbe S. d.d. - v stečaju in sicer za suhomontažna dela pri izgradnji objekta Srednja ... šola v ... Tožena stranka je bila investitor izgradnje objekta, pri čemer je imela z glavnim izvajalcem sklenjeno gradbeno pogodbo. Navedeni posel je sklenila, ko je bila kot najugodnejši ponudnik izbrana na javnem razpisu naročnika Ministrstva za šolstvo in šport. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je tožeča stranka izstavila šest začasnih situacij v skupni višini 207.945,78 EUR. Tožeča stranka in S. sta kompenzirali medsebojne terjatve v višini 5.614,51 EUR, preostanek pa S. d.d. toženi stranki ni plačal. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo predpostavke plačila iz neposrednega zahtevka po 631. členu OZ in ugotovilo, da je podizvajalčeva terjatev dospela in je bila nesporna. Ugotovilo je tudi, da je bila v razmerju med podjemnikom in podizvajalcem terjatev tožene stranke pripoznana. Terjatev podjemnika do naročnika je prav tako dospela. Tožena stranka pa je navedla, da je vse obveznosti do S. d.d. poravnala, razen v zadržanem delu v višini 132,028,51 EUR. Ta znesek je zadržala zaradi tega, ker podjemnik S. d.d. del ni opravil oziroma jih je opravil s številnimi pomanjkljivostmi, prav tako pa ni izdal bančne garancije, za katero se je v gradbeni pogodbi zavezal in sicer za investicijsko vzdrževanje objekta. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se iz zadržanega zneska tožeča stranka ne more poplačati.

7. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožeča stranka ni upravičena do plačila, saj je tožena stranka takrat, ko je tožeča stranka podala zahtevek za neposredno plačilo izvajalca, do S. d.d. - v stečaju ni imela dospelih obveznosti. Ko je tožena stranka podala drugi zahtevek 5. 3. 2013, pa so zapadle vse terjatve tožeče stranke do S., vendar je obveznost tožene stranke s plačilom S.-ju d.d. že prenehala in sicer je bilo zadnje plačilo opravljeno 29. 12. 2010. Prvič je tožeča stranka zahtevala neposredno plačilo 6. 1. 2011. Takrat ji je tožena stranka odgovorila, da do S. d.d. nima odprtega dobroimetja in da čaka na končni obračun. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke zaradi tega, ker je tožena stranka kot naročnik že izpolnila svojo obveznost do glavnega izvajalca S. d.d. in se z vprašanjem koneksnosti terjatev ni ukvarjalo. Glede na to, da je tožena stranka dokazala, da je S. d.d. plačala pogodbeni znesek razen zadržanih sredstev, je po mnenju sodišča prve stopnje nepomembno, ali je S. d.d. toženi stranki zaračunal dela, ki jih je opravila tožeča stranka.

8. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke po drugih pravnih podlagah, saj je bančno garancijo 26. 11. 2010 izdala N. d.d.. Upravičenec iz te garancije je bilo Ministrstvo za šolstvo. Tožena stranka je ministrstvu izročila tudi garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, ki jo je 10. 9. 2010 izdala N. d.d. Upravičenec iz obeh navedenih bančnih garancij je bilo ministrstvo. Zato tožena stranka sploh ni mogla zahtevati njune vnovčitve, saj je bila naročnik garancije. Je pa tožena stranka od S. d.d. dobila bančno kontragarancijo za odpravo napak v garancijski dobi in dobro ter pravočasno izvedbo pogodbenih obveznosti. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, saj je menilo, da izdani bančni garanciji nista zavarovali rizika neplačila podizvajalcev, ker bi to moralo biti v bančni garanciji izrecno navedeno, pa ni bilo.

9. V pritožbi pritožnica navaja, da je sodišče kršilo pravila pravdnega postopka, ko ni izvedlo dokaza o tem, da bi od tožene stranke zahtevalo predložitev gradbenih situacij s specifikacijo del. Tako bi videli, ali je podana koneksnost terjatev. Pritožnica namreč meni, da je to nujno zaradi tega, da bi se lahko ugotovilo protipravno ravnanje tožene stranke, ko je plačala glavnemu izvajalcu, čeprav je tožeča stranka podala neposredni zahtevek za plačilo del. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšna argumentacija pritožnice ne drži. Dejstvo je, da je tožena stranka glavnemu izvajalcu plačala za vsa dela in je tako podana tudi koneksnost terjatev, saj tožeča stranka ni zanikala, da bi tožena stranka podizvajalcu plačala za vsa dela na tem gradbenem objektu (razen utemeljeno zadržanega dela) in so torej v ta plačila zajeta tudi dela, ki jih je izvedla tožeča stranka.

10. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje tožeči stranki v delu, ko navaja, da sodišče prve stopnje napačno ugotavlja, da plačilo po 631. členu OZ pomeni tudi, da tožena stranka ni dolžna plačati po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti. Navedba sodišča prve stopnje v 36. točki obrazložitve, da tudi, če bi tožena stranka bančno garancijo unovčila, bi bila dolžna tožeči stranki iz tega zneska plačati le v primeru, če bi bili izpolnjeni pogoji po 631. členu, ni pravilna. Iz sodne prakse (III Ips 74/2015, III Ips 40/2016, III Ips 9/2015) izhaja, da dejstvo, da je naročnik glavnega izvajalca plačal, ne pomeni, da ga to odvezuje plačila po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti, če je ravnal protipravno tako, da ni spoštoval predpisov o zavarovanju obveznosti ponudnikov oziroma izvajalcev v postopku javnega naročanja. Opustitev pričakovanega ravnanja lahko pomeni toženkino protipravno ravnanje, ki nasprotuje temeljnim načelom obligacijskega prava in sicer vestnosti (prvi odstavek 5. člena OZ) ter prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ). Pritožbeno sodišče sledi pritožbi, ko navede, da je protipravna ravnanja tožene stranke pravočasno v prvi in drugi pripravljalni vlog zatrjevala (točki VII. in XII.) in sicer, da iz razpisne dokumentacije ministrstva in javno naročniških predpisov izhaja, da je za pogodbeno obveznost javnega izvajalca potrebno šteti tudi redno poplačilo svojih podizvajalcev in da mora bančna garancija za dobro izvedbo kriti tudi to tveganje. Pritožnica utemeljeno trdi, da je tožena stranka podala ministrstvu izjavo, da mu bo izročila bančno garancijo, ki bo krila to isto tveganje (priloga A33, izjava ponudnika po odredbi o finančnem poslovanju proračunskih uporabnikov, razpisni obrazec št. 7). Sodišče prve stopnje se o teh trditvah tožnice ni izreklo, pa bi se upoštevaje citirano sodno prakso in zatrjevano kršitev 5. člena OZ glede spoštovanja načela vestnosti ter poštenja in 10. člena OZ glede prepovedi povzročanja škode moralo.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi 131. člena OZ, ko je navedlo, da tožena stranka plačila tako ali tako ni bila dolžna izvesti, saj glavnemu izvajalcu ni ničesar dolgovala (točka 36. obrazložitve). Sodišče prve stopnje je nepravilno pogojevalo eno pravno podlago z drugo. Dejstvo, da je tožena stranka plačala glavnemu izvajalcu, je ne odvezuje njene odškodninske odgovornosti, torej plačila po drugi podlagi, če je ravnala protipravno v razmerju do tožeče stranke.

12. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter vrnilo v novo sojenje, saj je bilo zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pritožbeno sodišče pa glede na naravo stvari in okoliščin samo ne more odpraviti pomanjkljivosti (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ugotavlja morebitno odškodninsko odgovornost tožene stranke upoštevaje v času sklepanja in izvajanja sporne pogodbe veljavne predpise o javnem naročanju, predvsem v smislu morebitne protipravnosti postopanja v zvezi z bančno garancijo in kontragarancijo za plačilo podizvajalcev ter upoštevaje trditve tožnice o splošni odškodninski odgovornosti in kršitvah splošnih načel OZ.

13. Ker je pritožbeno sodišče zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, o pritožbenih stroških ni razsojalo, saj bo o njih odločeno v končni odločbi (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

31.08.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba II Ips 269/2018
• VSM Sodba I Cp 852/2021
• VSL sodba I Cpg 284/2014