VSL Sklep II Kp 48487/2015

Jedro

V opisu dejanja je v zadostni meri in dovolj jasno konkretiziran očitek, da je obdolženi ravnal z namenom, da bi drugemu povzročil premoženjsko škodo. Zato je (ob ugotovitvi, da je opisan eden od izvršitvenih načinov, kot jih v smislu alternativne izbire ponuja določba 240. člena KZ-1) neupoštevno razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da v ničemer niso konkretizirane okoliščine "o pridobitvi premoženjske koristi sebi ali drugemu".

Pri konkretizaciji zakonskega znaka zlorabe obdolženčevega položaja in/ali opustitve njegovih dolžnosti je vloga obdolženca v zadostni meri opredeljena kot vloga direktorja družbe z omejeno odgovornostjo, ki naj bi zlorabil svoj položaj glede razpolaganja s tujim premoženjem in glede upravljanja podjetja s konkretno opisanimi dejanji. Nadaljnja konkretizacija pravnih norm in predpisov gospodarskega prava, ki naj bi jih obdolženec s svojim (protipravnim) ravnanjem kršil, glede na to, da v primeru 240. člena KZ-1 ne gre za (pravo) blanketno normo, pri opisu konkretnega dejanja ni potrebna.

Izrek

Pritožbi državne tožilke se delno ugodi in se izpodbijani sklep glede kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1, zoper obdolženega A. A. (točka I/1 izreka) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom, po nestrinjanju preiskovalne sodnice z zahtevo za preiskavo Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani Kt (1) 5135/13 z dne 11. 12. 2016, zavrnilo zahtevo za preiskavo zoper osumljenega A. A. - zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1 in kaznivega dejanja pranja denarja po drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1 (tč. I/1 in I/2), zoper osumljene B. B., C. C. in D. D. - zaradi kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1 (tč. I/3), zoper osumljene B. B., C. C. in D. D. - zaradi kaznivih dejanj pranja denarja po drugem in prvem odstavku 245. člena KZ-1 oziroma po drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1 (tč. I/4) in zoper osumljenega E. E. - zaradi kaznivega dejanja pranja denarja po drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1 (tč. I/5). Odločilo je, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in nagrada in potrebni izdatki zagovornikov osumljenih A. A. in D. D. bremenijo proračun.

2. Zoper sklep se je iz razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi s prvo točko 372. člena ZKP, v zvezi z določbo 240. člena KZ-1 pritožila državna tožilka. Višjemu sodišču (ki je zadevo prejelo v reševanje 25. 1. 2017) je predlagala, da pritožbi ugodi in zoper A. A., B. B., C. C. , D. D. in E. E. uvede preiskavo zaradi utemeljenega suma storitve očitanih kaznivih dejanj, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev. Na pritožbo sta odgovorila zagovornika osumljenih A. A. in D. D. in predlagala njeno zavrnitev.

3. Pritožba je utemeljena glede kaznivega dejanja opisanega pod točko I/1 izreka izpodbijanega sklepa, v ostalem pa pritožba državne tožilke ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo za preiskavo, ki obdolženemu A. A. očita storitev kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1 (točka I/1 izreka). In sicer z obrazložitvijo (tč. 6), da opis kaznivega dejanja kot ga ponuja tožilstvo, ni jasen in sklepčen. V abstraktnem delu se namreč navaja, da je osumljeni pri vodenju gospodarske dejavnosti, zato, da bi sebi in drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, zlorabil svoj položaj in (hkrati) opustil dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona glede razpolaganja s premoženjem družbe in je bila z dejanjem pridobljena velika premoženjska korist oziroma povzročena velika premoženjska škoda in je hotel sebi oziroma drugemu pridobiti tako premoženjsko korist in drugemu povzročiti tako premoženjsko škodo.

5. Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da abstraktni opis, v katerem je bolj ali manj povzeta celotna vsebina zakonske dikcije, ne ponuja jasnega odgovora glede obdolženemu A. A. očitanega izvršitvenega načina. Vendar pa navedena pomanjkljivost za zadevo ni ključna in tudi ni bistvena, saj je pri presoji, ali je dejanje, ki ga je obdolženec osumljen, kaznivo, sodišče vezano (zgolj) na konkretni dejstveni opis in ne na abstraktni del, ki niti ni nujno, da je v tožilskem aktu sploh naveden. Je pa pomembno, da abstraktni zakonski znaki (ki jih izpodbijani sklep v tč. 5 obrazložitve natančno razdela) izhajajo iz konkretnega opisa dejanja. In če navedeno (v pravni teoriji in sodni praksi uveljavljeno) stališče "prenesemo" na obravnavano zadevo, se je moč strinjati s pritožnico, da je opis dejanja pod točko I/1 sklepčen, oziroma da iz opisa izhajajo (vsi) zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Iz ("splošnega") dejstvenega opisa namreč izhaja očitek, da je bilo ravnanje obdolženca (ki je bil kot zakoniti zastopnik, direktor družbe T. d.o.o. Ljubljana pooblaščen in odgovoren za zakonitost poslovanja družbe) motivirano s tem, da je omenjeni družbi povzročil veliko premoženjsko škodo v znesku najmanj 157.000,00 EUR. Le-ta je skupaj z orisom okoliščin glede vsebine sklenjenih kreditnih poslov natančneje specificirana tudi v tč. 1.1, 1.2 in 1.3 izreka. Po oceni pritožbenega sodišča je torej v opisu dejanja v zadostni meri in dovolj jasno konkretiziran očitek, da je obdolženi ravnal z namenom, da bi drugemu povzročil škodo. Zato je (ob ugotovitvi, da je opisan eden od izvršitvenih načinov, kot jih v smislu alternativne izbire ponuja določba 240. člena KZ-1) neupoštevno razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da v ničemer niso konkretizirane okoliščine "o pridobitvi premoženjske koristi sebi ali drugemu".

6. Neutemeljeno je naziranje prvostopenjskega sodišča, da ni jasno konkretiziran zakonski znak, v čem je zloraba obdolženčevega položaja in /ali v čem je opustitev njegovih dolžnosti glede na določbe ZGD-1 o pooblastilih in odgovornosti za zakonitost poslovanja in razpolaganja s sredstvi družbe. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnico, da je vloga obdolženega A. A. v zadostni meri opredeljena kot vloga direktorja družbe z omenjeno odgovornostjo, ki naj bi zlorabil svoj položaj glede razpolaganja s tujim premoženjem in glede upravljanja podjetja s konkretno opisanimi dejanji. Zloraba položaja pomeni zlorabo pooblastil, ki izhajajo iz njegovega položaja pri gospodarskem subjektu in ki imajo podlago v predpisih, splošnih aktih ali v odločitvah upravljaljskih organov, storilec pa zlorabi svoj položaj tako, da dejanj, za katera je sicer pooblaščen, ne opravi v skladu z njihovim namenom oziroma v skladu z interesi gospodarske družbe.

7. V opisu dejanja specificirane kreditne pogodbe je obdolženi A. A. kot direktor družbe T. d.o.o. sicer smel sklepati, pri čemer pa - glede na očitek, da je vedel, da posojeni zneski kreditodajalcu ne bodo vrnjeni - posojilne pogodbe, ki jih je po zatrjevanju tožilstva sklepal brez potrebnih oziroma primernih zavarovanj in jih tudi ni imel namena izterjati, niso bile v korist družbe oziroma so bile za družbo škodljive. S takim ravnanjem naj bi obdolženec zlorabil direktorski položaj in ni ravnal v korist gospodarske družbe. Prav nasprotno, gospodarski družbi katere zakoniti zastopnik je bil, naj bi povzročil precejšnjo premoženjsko škodo. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnico, da nadaljnja konkretizacija pravnih norm in predpisov iz gospodarskega prava, ki naj bi jih obdolženec s svojim (protipravnim) ravnanjem prekršil, glede na to, da v primeru 240. člena KZ-1 ne gre za (pravo) blanketno normo, pri opisu konkretnega dejanja ni potrebna. V inkriminiranem opisu se kot rečeno obdolžencu očita, da je kot direktor gospodarske družbe, ki je bil pooblaščen in odgovoren za zakonitost poslovanja in razpolaganja s sredstvi družbe, odobril posojilne pogodbe. In to navkljub vedenju, da posojeni zneski kreditodajalcu ne bodo vrnjeni in da bo vsled tega gospodarski družbi nastala premoženjska škoda. S temi okoliščinami je po oceni pritožbenega sodišča protipravnost kot splošna sestavina kaznivega dejanja v zadostni meri opredeljena (primerjaj sodbo I Ips 444/2007).

8. Sodišče druge stopnje se, upoštevajoč zgoraj navedeno strinja s pritožnico, da je prvostopenjsko sodišče napačno zaključilo, da zakonski znaki kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 niso konkretizirani oziroma, da opis dejanja pod točko I/1 izreka izpodbijanega sklepa, ki se očita obdolženemu A. A., ni sklepčen. S tem je podana kršitev iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZKP. Ker pa sodišče prve stopnje zaradi napačnega stališča obstoj zahtevanega dokaznega standarda (utemeljenost suma) ni ugotavljalo in v tem delu pritožbena presoja ni mogoča, je sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke (delno) ugodilo in izpodbijani sklep glede dejanja pod točko I/1 razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

9. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pritožnica pritožbeni razlog "kršitve kazenskega zakona" izrecno in tudi po vsebini uveljavljala zgolj v zvezi z določbo 240. člena KZ-1. Ne pa tudi v zvezi s 245. členom KZ-1, ki determinira kaznivo dejanje pranje denarja. Tovrstnih kaznivih dejanj državna tožilka v pritožbi ni problematizirala in tudi razlogov izpodbijanega sklepa glede dejanj opisanih pod tč. I/2, I/4 in I/5 v ničemer ni izpodbijala. Smiselno enako velja tudi glede dejanja opisanega pod točko I/3, ko se osumljenim B. B., C. C. in D. D. očita kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1. Resda se navedeno kaznivo dejanje "veže" na dejanje, ki se pod točko I/1 očita obdolženemu A. A. Vendar pa je sodišče prve stopnje, ko je presojalo sklepčnost opisa pod točko I/3, med drugim tudi navedlo, da v ničemer ni opredeljen namen osumljencev in v čem je njihovo vedenje, da denarnih sredstev ni bilo potrebno vrniti. Te ugotovitve, s katero se strinja tudi pritožbeno sodišče, pritožnica ne izpodbija, zato s pritožbo, čeravno gre za očitek akcesornega kaznivega dejanja, ne more uspeti. V tem delu je torej sodišče druge stopnje pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno, na način in v obsegu kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Datum zadnje spremembe:

30.08.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 46082/2015
• VSL Sklep II Kp 37568/2016
• VSL sklep II Kp 43276/2014