VSL Sodba I Cp 715/2017

Jedro

Merilo za določitev koristi okoriščene stranke je povprečna tržna najemnina za uporabljeno stvar.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (točka III., IV. in V) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo objektivno spremembo tožbe (točka I izreka). Postopek za izpraznitev stanovanja in izročitev tožeči stranki je zaradi delnega umika tožbe ustavilo (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 3.033,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov (točka III izreka) in pravdne stroške tožeče stranke v višini 910,41 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka). Ugotovilo je, da v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do tožeče stranke (500,00 EUR za varščino in 544,00 EUR za stroške vodenja rezervnega sklada) ne obstoji (točka IV izreka).

2. Pritožbo vlaga tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP.¹ Izpodbija jo v obsodilnem delu in zaradi zavrnitve pobotnega ugovora. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in plačilom pravdnih in pritožbenih stroškov. Navaja, da tožnik neutemeljeno terja plačilo najemnine za čas od 30. 11. 2015 do 8. 4. 2016, ker je toženec tedaj v stanovanju bival neupravičeno - brez pogodbe. Sodišče ne bi smelo verjeti tožniku. Priznal je, da je goljufal davčno upravo. Zato bi moralo njegove izjave preveriti bolj kritično. Vztraja, da mu je ves čas plačeval po 400,00 EUR najemnine mesečno in stroške. Nastalo je preplačilo v znesku 16.800,00 EUR, torej dolguje kvečjemu tožnik tožencu in ne obratno. Tožnik ima tudi toženčevo varščino (500,00 EUR). Za december 2015 (325,00 EUR) mu je plačal preko bančnega računa. Rezervni sklad je plačal za december 2012 ter november in december 2012.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka priznava, da je v stanovanju tožeče stranke v vtoževanem obdobju od 30. 11. 2015 do izselitve 8. 4. 2016 bivala brez pravnega naslova. Med strankama ni bilo sporno, da najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, nista podaljšali. Tožeča stranka je zato od tožene stranke v tej pravdi za vtoževano obdobje terjala plačilo uporabnine, in sicer v višini najemnine, kot jo je sicer tožena stranka prej plačevala na podlagi sklenjene najemne pogodbe. Zahtevala je še povračilo neplačanih obratovalnih stroškov v času najemnega razmerja in uporabe stanovanja.

6. Že sodišče prve stopnje je tožencu pojasnilo, da narava zahtevka ni plačilo najemnine, kot zmotno vztraja v pritožbi, pač pa nadomestilo za korist, ki jo je imel toženec od uporabe tožnikove nepremičnine (198. člen OZ).² Po ustaljenih stališčih sodne prakse je merilo za določitev koristi okoriščene stranke povprečna tržna najemnina za uporabljeno stvar. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz višine najemnine, za katero sta se za konkretno stanovanje dogovorili pravdni stranki in jo je tožena stranka pred prenehanjem plačevala tožeči stranki po medsebojno sklenjeni najemni pogodbi.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec v vtoževanem obdobju za uporabo stanovanja niti za obratovalne stroške ni plačal ničesar. Za znesek 325,00 EUR, ki ga omenja v pritožbi, je bilo ugotovljeno, da se ne nanaša na vtoževano obdobje, pač pa na oktober 2015, česar tožnik ni uveljavljal. Drugih morebitnih plačil toženec ni dokazal. Dokazna ocena, obrazložena v točkah 19 ter 21 do 28 sodbe, je pravilna, prepričljiva in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Tožbenemu zahtevku je ugodeno ob pravilni uporabi materialnopravnih določil 192. člena OZ, za neplačane obratovalne stroške v času najemnega razmerja pa tudi na podlagi najemne pogodbe.

8. Tudi ostali pritožbeni ugovori so bili prepričljivo in pravilno ovrženi že na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je v zvezi z višino odmene ugotovilo, da sta pravdni stranki sicer podpisali dve najemni pogodbi, a se dejansko dogovorili za najemnino po 400,00 EUR in jo tako tudi izvajali. Da ni bila dogovorjena višina 50,00 EUR, kot vztraja pritožba, se je zanesljivo prepričalo z zaslišanjem toženca samega. Pritožbeni pomisleki o tožnikovi neverodostojnost so torej odveč.

9. Neutemeljeno je pritožbeno ponavljanje navedb o toženčevem preplačilu v znesku 16.800,00 EUR. Toženec pobotnega ugovora za preplačilo ni določno postavil, čeprav ga je sodišče v okviru pravilno opravljenega materialno procesnega vodstva na to opozorilo. Ker tudi ni vložil nasprotne tožbe (znesek zatrjevanega preplačila presega vtoževani tožbeni znesek), sodišče o njem ni moglo odločati.

10. O pobotnem ugovoru je pravilno odločalo v mejah postavljenega ugovora (glede varščine 500,00 EUR; in glede stroškov rezervnega sklada 544,00 EUR). Ugotovilo je, da je tožnik tožencu vrnil varščino in da je stroške vodenja rezervnega sklada plačeval tožnik in ne toženec. Prepričljive dokazne ocene (o varščini v točki 30 sodbe in o stroških rezervnega sklada v točki 31 sodbe) pritožnik z ničemer ne omaje. Pritožbeno sodišče jo sprejema tudi v tem delu, ker ima oporo v pravilno ocenjenem dokaznem gradivu. Ob ugotovitvi, da toženec ni dokazal v pobot uveljavljenih svojih terjatev, je pobotni ugovor pravilno zavrnjen.

11. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju ni zagrešilo uradno upoštevnih procesnih kršitev, drugih pa pritožnik konkretizirano ne uveljavlja. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanih delih potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

28.08.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cpg 168/2010
• VSL sklep I Cpg 1318/2011
• VSK sklep I Cp 263/2005