VSL Sodba II Cp 485/2017

Jedro

Tožnik je poznal storilca domnevnega kaznivega dejanja poslovne goljufije in je lahko uveljavljal civilnopravno varstvo svojih pravic. Zoper B. B. je (že od leta 2009) razpolagal s pravnomočnim sklepom o izvršbi. Zaradi opustitve preiskave domnevnega kaznivega dejanja ni bil kršen postopkovni vidik človekovih pravic iz 34. in 35. člena Ustave RS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, po katerem mu je dolžna tožena stranka plačati znesek 6.057,51 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2015 in tožniku naložilo plačilo stroškov postopka tožene stranke.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ne opredeli se do ključnega dokaza, to je dopisa PP L. z dne 6. 3. 2014, iz katerega nedvomno izhaja, da je tožnik kot oškodovanec podal pisno prijavo kaznivega dejanja v letu 2009 in tudi ne do dejstva, da je bila kazenska ovadba zavržena zaradi zastaranja kazenskega pregona, ker policija ni izvajala predkazenskega postopka. Zmotno je naziranje sodbe glede premoženjske škode zaradi nemožnosti uveljavljanja premoženjsko-pravnega zahtevka v kazenskem postopku. Do prejema sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani II Kr 8405/14 z dne 25. 5. 2015 tožnik ni vedel, kje A. A. in B. B. prebivata. Te podatke bi lahko dobil z vpogledom v kazenski spis, v kolikor bi se izvajal predkazenski postopek. Na naroku 7. 7. 2016 je tožnik spremenil tožbo in uveljavljal le nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do osebnega dostojanstva, pravne varnosti iz 34. člena Ustave RS ter varstva osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave RS zaradi nedopustnega ravnanja policista PP L. Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča Up-1082/12 z dne 29. 5. 2014 (Marino Poropat), v kateri je Ustavno sodišče ugotovilo, da preiskovalna dejanja, ki bi jih bilo nedvomno treba opraviti, niso bila izvedena. Tudi v predmetnem postopku preiskovalna dejanja niso bila opravljena. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče pojasnilo, da žrtev lahko upravičeno pričakuje, da bo država zaradi zaščite njene varnosti in osebnega dostojanstva skrbno uresničila svoje dolžnosti glede preiskave kaznivega dejanja. Tudi v odločbi VS RS II Ips 500/2008 z dne 12. 9. 2008 je bila ugotovljena odgovornost države, ker je vedela za konkretno ogroženost posameznika, vendar ni sprejela ustreznih ukrepov, ki so bili na voljo in bi preprečili škodo. V številnih zadevah je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da je ravnanje nosilca oblasti protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službenih dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Tožnik je utrpel nematerialno škodo zaradi kršitve človekovega dostojanstva, ker ga kriminalisti PP L. niso povabili niti na razgovor, mu niso pojasnili, kateri kriminalist obravnava njegovo zadevo in mu niso povedali številke te zadeve. Štiri leta je po nepotrebnem izgubljal čas z obiskovanjem PP L. in bil v negotovosti, kar se je odražalo v njegovem psihičnem, čustvenem in telesnem počutju. Zaradi predolgega trajanja postopka je bilo porušeno njegovo notranje ravnovesje, občutil je notranje nelagodje spričo dejstva, da je bil njegov pravno zavarovan interes živeti v pravno urejeni družbeni skupnosti okrnjen. Zaslišan je jasno povedal, da je od državnih organov pričakoval, da bo obravnavan kot normalen državljan in ne kot azilant. Poseg v njegove osebnostne pravice nedvomno predstavlja pravno relevanten vzrok duševnih bolečin.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v predmetnem postopku s tožbo zahteva plačilo odškodnine v višini 6.057,51 EUR za škodo (premoženjsko in nepremoženjsko), zaradi nevestnega dela policista. Odgovornost tožene stranke gradi na trditvah, da mu je nastala škoda zaradi opustitve vodenja predkazenskega postopka. Po prejemu kazenske ovadbe je namreč prišlo do zastaranja kazenskega pregona zoper osumljena A. A. in B. B. že v fazi obravnavanja kazenske ovadbe na Okrožnem državnem tožilstvu, ker policist PP L. ni obravnaval prijave suma kaznivega dejanja.

6. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot uveljavlja pritožba. Zatrjevana opustitev preiskave prijavljenega kaznivega dejanja tožniku, kot pravilno zaključi sodba, ni preprečevala uveljavljanja njegovih pravic. Vprašanje, ali je do zastaranja kazenskega pregona prišlo zaradi nevestnega dela policista zato ni odločilno in očitana neopredelitev sodbe do tega vprašanja ne predstavlja uveljavljane procesne kršitve. Drugih procesnih kršitev pritožba konkretizirano ne uveljavlja, procesne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pa tudi niso podane.

7. Sodba ugotavlja naslednja pravnoodločilna dejstva:

- da je tožnik dne 1. 9. 2008 prejel ponudbo v višini 11.850,00 EUR A. A., s.p., za instalacijska dela na hiši na naslovu C., ki jo je nameraval obnoviti,

- da je tožnik navedeni znesek dne 2. 9. 2008, to je še pred začetkom izvajanja del plačal v celoti in sicer na predlog A. A. na račun B. B., s.p.,

- da je po nakazilu zgoraj navedenega zneska A. A. s svojimi delavci pričel z izvajanji pogodbeno dogovorjenih del na objektu, vendar teh del ni dokončal,

- da je tožnik A. A. pozval, da mu vrne del denarja, s čimer pa se A. A. ni strinjal, ker je denar prejel B. B., s.p.,

- da se je B. B., s.p. z izvensodno poravnavo dne 28. 10. 2008 zavezal, da bo tožniku vrnil znesek 5.000,00 EUR v poplačilo terjatve tožnika v višini 6.057,21 EUR,

- da je na podlagi tožnikovega predloga za izvršbo zoper B. B., s.p. Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo sklep VL 117050/2008 z dne 7. 1. 2009, ki je postal pravnomočen in izvršljiv dne 24. 3. 2009, vendar izvršba ni bila uspešna,

- da je dne 30. 6. 2009 D. D. v dopisu, naslovljenem na PP L. navajala, da so jo upniki A. A., s.p., Ljubljana, E., F. F., in G., d.o.o., zaprosili, da poda zoper B. B., s.p., predlog za vložitev kazenske ovadbe zaradi suma kaznivega dejanja poslovne goljufije,

- da je PP L. dne 16. 1. 2014 vložila kazensko ovadbo zoper A. A. in B. B. zaradi storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije, ki jo je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani s sklepom Kt 2021/2014 z dne 6. 2. 2014 zavrglo zaradi zastaranja kazenskega pregona,

- da je bila zahteva tožnika (oškodovanca) kot tožilca zoper osumljena A. A. in B. B. s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani dne 25. 5. 2015 zavrnjena zaradi zastaranja kazenskega pregona.

8. Sodba ima v ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga pritožba ne izpodbija, zadostno podlago za ugotovitev, da niso podani vsi pogoji odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podani kumulativno (131. člen OZ). Pritožba ne ponudi tehtnih trditev za dvom v pravilnost odločitve. Sodba pravilno ovrednoti vse relevantne okoliščine primera, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča ne nudijo podlage za zaključek o odgovornosti tožene stranke, kot se zavzema pritožba.

9. Pravilno je stališče sodbe o neupravičenosti tožnika do plačila odškodnine za premoženjsko škodo zaradi nemožnosti uveljavljanja premoženjsko-pravnega zahtevka v kazenskem postopku. Pritožbeno sodišče soglaša s pravilnimi, popolnimi, jasnimi in prepričljivimi razlogi sodbe, ki jih ni treba dopolnjevati ali spreminjati. Varstvo civilnih pravic, kamor sodi tudi pravica do povračila škode, je v prvi vrsti zagotovljeno v pravdnem postopku in temu ni namenjeno uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku. Sicer pa pritožba konkretizirano razlogom sodbe niti ne nasprotuje. Tožnik, ki je s storilcema (domnevnega kaznivega dejanja) poslovno sodeloval, je, kot pravilno ugotavlja sodba, vedel za (domnevna) povzročitelja škode. Še več, zoper B. B. je tožnik že v letu 2009 razpolagal s pravnomočnim sklepom o izvršbi. Tožnik je, kot pravilno obrazloži že sodba, imel možnost uveljavljanja civilnopravnega varstva svojih pravic. S trditvami, da bi šele z vpogledom v kazenski spis, v kolikor bi se predkazenski postopek izvajal, zvedel za prebivališče B. in A., pa pravilnosti navedene ugotovitve ne more uspešno izpodbiti.

10. Materialnopravno pravila je tudi odločitev sodbe, da tožnik ni upravičen do odškodnine za nematerialno škodo in sicer zaradi kršitve pravice do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave RS in pravice do nedotakljivosti človekove in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS). Opustitev dolžnosti države na področju preiskave kaznivih dejanj lahko pomeni kršitev postopkovnega vidika človekovih pravic iz 34. in 35. člena Ustave, vendar, kot pravilno obrazloži že sodba, v obravnavanem primeru do takih kršitev ni prišlo. O neprimerljivosti primerov obravnavanih v odločbi Ustavnega sodišča Up 1082/12 z dne 29. 5. 2014 in Vrhovnim sodiščem II Ips 500/2008 z dne 12. 9. 2008) s predmetno zadevo, na kateri se pritožba ponovno sklicuje, se je pravilno in popolno izrekla že sodba (31., 37. točka obrazložitve). Tožnik je, drugače kot v primeru, obravnavanim pred Ustavnim sodiščem, vedel za storilca (domnevnega) kaznivega dejanja poslovne goljufije in tudi ni bil žrtev kaznivega dejanja zoper življenje in telo. V odločbi Ustavnega sodišča zavzetega stališča si ni mogoče razlagati, kot poskuša prikazati pritožba, da je v vsakem primeru, ko država opusti preiskavo kaznivega dejanja (ne glede na okoliščine primera) oškodovanec upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tudi v primeru, obravnavanem pred Vrhovnim sodiščem so bile okoliščine povsem drugačne. Odgovornost državi je bila pripisana zato, ker bi lahko prišlo do preprečitve nastale škode.

11. Temeljni namen kazenskega postopka je odkriti storilce kaznivega dejanja in jih v primeru, da je bila ugotovljena njihova kazenska odgovornost oziroma krivda, kaznovati v skladu z določili kazenskega zakonika. Gre za postopek, ki je, kot pravilno obrazloži že sodba, urejen in voden v javnem interesu. Četudi so pooblastila in dolžnosti države v zvezi z zatiranjem kaznivih dejanj v javnem interesu, javni interes kot tak ne izključuje pomena dolžnosti države v razmerju do žrtve zaradi njenega (osebnega) občutka varnosti in osebnega dostojanstva. Sodba navedeno pri presoji ustrezno upošteva. Pritožbeno sodišče se pridružuje njenim pravilnim in prepričljivim razlogom, da okoliščine primera v obravnavanem primeru niso take, da bi tožnika opravičevale do odškodnine za nepremoženjsko škodo. Odločilno je, kot izpostavlja že sodba, da je bila kazenska ovadba podana za (domnevno) kaznivo dejanje poslovne goljufije, da je tožnik storilca poznal, da je lahko uveljavljal civilnopravno varstvo in nenazadnje, da je (že v letu 2009) razpolagal s pravnomočnim sklepom o izvršbi (zoper B. B.). Nezadovoljstvo s potekom predkazenskega postopka in nezmožnostjo pridobiti informacije o njem in v zvezi s tem povezane duševne bolečine, tožnika, kot pravilno obrazloži (35. točka obrazložitve) sodba ne nudi podlage za prisojo denarne odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Izpostavljanje pritožbe, da je, ker ga kriminalisti PP L. niso povabili niti na razgovor in mu je bilo onemogočeno, da bi se seznanil s potekom zadeve, spričo česar je bilo porušeno njegovo notranje ravnovesje (občutil je notranje nelagodje spričo dejstva, da je bil njegov pravno zavarovan interes živeti v pravno urejeni družbeni skupnosti okrnjen), ne narekuje drugačne odločitve. Nenazadnje je pritrditi sodbi, da za uveljavljano nepremoženjsko škodo tožnik niti ni ponudil ustrezne trditvene podlage, čemur pritožba konkretizirano ne nasprotuje.

12. Po navedenem uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišče prve stopnje (353. člen ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel in ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Odločitev o njihovi zavrnitvi je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

25.08.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep II Cp 2806/2015
• VSL Sodba I Cpg 448/2018
• VSL Sodba II Cp 1856/2017