VSL Sodba II Cp 197/2017

Jedro

Ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila lestev postavljena pod pravilnim kotom, ki je pritožba ni uspela izpodbiti, nepoučenost o tem, da mora biti prislonjena pod kotom 75° in segati 1 meter nad robom, na katerega je prislonjena, ni v vzročni zvezi s padcem. Enako velja za pritožbene trditve o tem, da je bilo ugotovljeno, da je se je na ploščo material in delovna oprema lahko prenašala le po lestvi, saj je bilo ugotovljeno, da je tožnik ob padcu s seboj ni prenašal ničesar.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 9.906,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2012 do plačila in odločilo, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej očita absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo je sodišče zagrešilo s tem, ko je vpogledalo v izjavo o varnosti z oceno tveganja. To listino je tožena stranka vložila v spis šele po opozorilu izvedenca in je bila s tem dokaznim predlogom prekludirana. Ker je šlo delo na višini, je podana objektivna odgovornost. Sam izvedenec je napisal, da bi bila za sestopanje potrebna ustrezna lestev, ki bi morala biti stabilno postavljena in zavarovana proti zdrsu. Ker je lestev padla, je evidentno, da ni bila stabilno postavljena, niti ni bila ustrezno zavarovana proti zdrsu. Problematično je tudi, da je bil edini dostop na ploščo zagotovljen preko lestve. Ker na noben drug način ni bilo poskrbljeno, da bi se na ploščo prenašal potreben material in oprema, ponujeni dostop ni bil primeren. V postopku ni bilo dokazano, da bi zavarovanec tožene stranke tožniku zagotovil primerne delovne čevlje. Zahtevek je sodišče zavrnilo brez prepričljivega razloga in v nasprotju z dokumentacijo v spisu, predvsem pa v nasprotju z ugotovitvami izvedenca za varstvo pri delu. Nedvomno gre za delo na višini in da gre za nevarno dejavnost. Takšno je tudi splošno sprejeto stališče sodne prakse. Podana je tudi krivdna odgovornost, zagotovljena bi morala biti varovalna ograja ali oder, krivdna odgovornost je povezana tudi z neustrezno delovno obutvijo. Ker je šlo za padec z lestve, je tudi neustrezna obutev v vzročni zvezi s samim padcem. Če bi bila obutev ustrezna, ne bi prišlo do zdrsa. Tudi sama lestev je bila neprimerna. Tožnik ni bil opremljen za varno opravljanje dela, ni imel opravljenih testov za varnost in zdravje pri delu, izpiti so se opravljali skupinsko, tožnik ne govori tekoče slovensko ipd. Sodišče je povsem spregledalo razmere, v katerih se je delalo, pomen pravilnega prislanjanja na lestve, pomen pravilnega nastopanja in sestopanja po lestvi in tako zagrešilo več bistvenih kršitev določb postopka. Kljub velikemu številu ugotovljenih nepravilnosti s strani zavarovanca tožene stranke je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ne gre za objektivno odgovornost, je pravilno, nasprotne pritožbene navedbe pa neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo izhodišča za opredelitev, katera dejavnost je nevarna, v podkrepitev svojih stališč pa še skrbno povzelo relevantno sodno prakso Vrhovnega sodišča. Pravilna je tudi ugotovitev, da tudi če je šlo za delo na višini (izvedenec je pojasnil, da se vsako delo, ki se izvaja na višini več kot en meter od tal, šteje za delo na višini), spuščanje po lestvi ne predstavlja dela s povečano nevarnostjo. Pravilno je v sodbi kot pravno pomembno izpostavljeno, da tožnik ni opravljal dela v smislu pričvrščevanja ali nameščanja česa, pleskanja, betoniranja ali podobnega, zaradi česar bi se moral na primer iztegovati, ampak je le sestopal po lestvi, pri čemer ni s sabo nosil ničesar. Sodišče je po povedanem pravilno opredelilo pravno podlago zahtevka, to pa so določbe 184. člena Zakona o delovnih razmerjih in 131. člena Obligacijskega zakonika (prvi odstavek).

6. Očitki kršitve pravil postopka so neutemeljeni. Glede sporne izjave o varnosti za oceno tveganja, ki je bila vložena v spis po prvem naroku, je sodišče prve stopnje že samo ustrezno obrazložilo (točka 6), zakaj je treba šteti, da je bil ta dokaz pravočasno predlagan. Pritožbeno sodišče le dodaja, da se na zahtevo izvedenca lahko izvedejo tudi dodatni dokazi, da se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne, da bi si mogel izvedenec ustvariti mnenje (drugi odstavek 252. člena ZPP). Ker je tožena stranka zahtevano listino predložila na poziv izvedenca, s tem dokazom (tudi zato) ni bila prepozna.

7. Z ostalimi pritožbenimi navedbami pritožnik bolj ali manj pavšalno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje in neutemeljeno trdi, da so v nasprotju z dokumentacijo v spisu. Na vse tovrstne pritožbene očitke je odgovorjeno že v razlogih sodišča prve stopnje, v katerih je izčrpno in pregledno obravnavan (in zavrnjen) vsak očitek opustitev dolžnih skrbnosti zavarovanca tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo da je bila lestev ustrezna, da v času škodnega dogodka res ni imela odprtega podpornega dela, da pa je bila lestev prislonjena na steno. Ugotovljeno je še, da je bila lestev pravilno nameščena (pod kotom 75°) in da ni verjetno, da bi bila postavljena le 10 do 30 cm nad ploščo, ker bi sicer po padcu delavca tudi sama padla na tla. Ni res, da je bila lestev po padcu na tleh, saj je nasprotno prepričljivo ugotovljeno v 21. točki obrazložitve.

8. Neutemeljen je tudi očitek, da ni bilo dokazano, da bi zavarovanec tožene stranke tožniku zagotovil primerne delovne čevlje, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo (22. točka obrazložitve), da je dobil podobne čevlje, kot so prikazani na fotografijah v spisu, za katere je izvedenec pojasnil, da so ustrezni. Nenazadnje še sam tožnik na primer ni vedel povedati, ali je imel ob padcu obute nizke ali visoke čevlje.

9. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kljub več ugotovljenim nepravilnostim pri organizaciji dela tožbeni zahtevek zavrnilo in to celo v nasprotju z ugotovitvami izvedenca. Glede opravljanja testov iz varnosti pri delu je sodišče prve stopnje sicer res ugotovilo, da delodajalec opravljanja testov ni imel organiziranega tako kot je treba (tožnik je na primer test reševal s pomočjo sodelavcev), vendar pritožbeno sodišče pritrjuje njegovemu nadaljnjemu zaključku, da to še ne pomeni, da je delodajalec krivdno odgovoren za tožnikov padec z lestve. Ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila lestev postavljena pod pravilnim kotom, ki je pritožba ni uspela izpodbiti, nepoučenost o tem, da mora biti prislonjena pod kotom 75° in segati 1 meter nad robom, na katerega je prislonjena, ni v vzročni zvezi s padcem. Enako velja za pritožbene trditve o tem, da je bilo ugotovljeno, da je se je na ploščo material in delovna oprema lahko prenašala le po lestvi, saj je bilo ugotovljeno, da je tožnik ob padcu s seboj ni prenašal ničesar.

10. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

25.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1011/2015
• VDSS sklep Pdp 348/2016
• VSL sodba II Cp 1587/2014