<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 573/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.573.2017
Evidenčna številka:VSL00000181
Datum odločbe:07.06.2017
Senat, sodnik posameznik:dr. Vesna Bergant Rakočević (preds.), Irena Veter (poroč.), Zvone Strajnar
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:odpoved ob neprimernem času - nezakonita odpoved - protipravno vznemirjanje lastninske pravice - varstvo lastninske pravice - prenehanje vznemirjanja lastninske pravice - negatorna tožba - uporaba tuje nepremičnine - pogodba o uporabi infrastrukture - odpoved trajnega dolžniškega razmerja - odpoved najemnega razmerja - primeren odpovedni rok - primernost roka

Jedro

Sodišče prve stopnje je kot izhodišče za presojo veljavnosti tožničine odpovedi pravilno uporabilo določbo 333. člena OZ (prej 358. člen ZOR), ki ureja odpoved trajnega dolžniškega razmerja. Ta določba stranki, ki ne želi več nadaljevati pogodbenega razmerja, omogoča, da ga prekine z odpovedjo, ki jo mora vročiti nasprotni stranki. Za odpoved mora izbrati primeren čas, za prenehanje razmerje pa mora preteči s pogodbo, zakonom ali običaji določen ali primeren odpovedni rok. Namen odpovednega roka je, da se stranke lahko pripravijo na prenehanje razmerja in prilagodijo svoje nadaljnje ravnanje.

Vrhovno sodišče RS je izrecno opozorilo, da se potek primernega roka vedno presoja za nazaj in njegove primernosti ni mogoče vezati na čas, ki je potekel med sodnim postopkom. Zakonitost odpovedi se tako presoja le glede na okoliščine, ki so obstajale v času, ko je bila dana, ne pa glede na okoliščine, ki so nastopile pozneje. Neveljavna odpoved ne more postati veljavna zgolj s pretekom daljšega časa. Glede ocene primernosti časa odpovedi pa je treba opraviti vrednotenje med položajema pravdnih strank in pretehtati, čigava pravica je bila v času odpovedi pogodbe bolj potrebna varstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v preostalem izpodbijanem delu (5. in 6. točka II. in III. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 1.004,91 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je tožena stranka dolžna z nepremičnin parc. št. 1 in 2, obe k.o. X, odstraniti kovinske zabojnike - kontejnerje ter se vzdržati vseh nadaljnjih nedopustnih posegov v lastninsko pravico tožeče stranke, razen hoje, vožnje s kakršnimikoli vozili in parkiranja vozil na navedenih nepremičninah (I. izreka). V ostalem pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna z dela nepremičnine parc. št. 1, ob objektu na parc. št. 3, odstraniti leseno lopo, z dela nepremičnine 1, med parc. št. 3 in 4, odstraniti betonski objekt, z dela nepremičnine parc. št. 5, ob objektu na parc. št. 6 in ob nadstrešku objekta na parc. št. 7, odstraniti zunanje stopnice, z nepremičnin parc. št. 1, 8 in 5 odstraniti transportni trak, ki poteka nad delom teh nepremičnin in sicer od objekta na parc. št. 4 do objekta na parc. št. 6, vse k.o. X. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se je tožena stranka dolžna vzdržati vseh nadaljnjih nedopustnih posegov v vodovodni in kanalizacijski sistem, ki poteka po nepremičninah parc. št. 1, 2, 5, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, vse k.o. X, zlasti pa se ji prepoveduje uporaba vodovodnega in kanalizacijskega sistema, ki poteka po navedenih nepremičninah ter da se je tožena stranka dolžna vzdržati tudi vseh nadaljnjih nedopustnih posegov v lastninsko pravico tožeče stranke na zgoraj navedenih nepremičninah (razen parc. št. 1 in 2), zlasti pa je dolžna opustiti hojo, vožnjo s kakršnimikoli vozili in parkiranje vozil na navedenih nepremičninah (II. izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki 1.040,34 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. izreka). S popravnim sklepom P 73/2010 z dne 23. 5. 2014 je sodišče prve stopnje na podlagi 328. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) popravilo očitno pisno napako v izreku sodbe.

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter predlaga spremembo sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev ter ustrezno spremembo odločitve o stroških postopka. Poudarja, da tožena stranka na zemljiščih, ki so predmet tega postopka, nima nobenih stvarnih pravic, niti nujne poti ali pravic po določilih ZVEtL. Zgolj zato, ker je tožena stranka sprožila več nepravdnih postopkov, varstvo lastninske pravice tožeče stranke ni z ničemer omejeno. Tudi stališče o nepopravljivi škodi, ki naj bi nastala toženi stranki, ni okoliščina, ki bi ji omogočala ali dopuščala vznemirjanje lastninske pravice tožeče stranke. Noben zakon toženi stranki ne podeljuje pravice, da neomejeno uporablja nepremičnine tožeče stranke zgolj zato, ker sicer ne bi mogla opravljati svoje dejavnosti. S stvarnopravnega vidika tožena stranka nima nikakršnih upravičenj na nepremičninah tožeče stranke in bi bilo na tej pravni podlagi zahtevku tožeče stranke potrebno ugoditi. V preteklosti je tožeča stranka toženi stranki podelila pogodbeno pravico do uporabe posameznih delov njenih nepremičnin v Industrijski coni, vendar so bile te pravice zagotovljene v okviru drugih medsebojnih dogovorov in sicer zlasti v pričakovanju odkupa t.im. funkcionalnih zemljišč po zaključku postopka denacionalizacije, kar je določala oziroma predvidevala že osnovna prodajna pogodba. Nesporno do odkupa teh zemljišč s strani tožene stranke ni prišlo, tožeča stranka pa je posledično odstopila od pogodbe o uporabi infrastrukture in zahtevala bodisi prenehanje uporabe, bodisi sklenitev nove pogodbe o uporabi z ekonomsko (stroškovno) utemeljenim nadomestilom oziroma uporabnino. Glede odstopa tožeče stranke od pogodbe o uporabi infrastrukture (gre za pogodbo iz leta 2002) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne določa načina odpovedi razmerja. Tožeča stranka se je v pisnem odstopu sklicevala na določilo 333. člena OZ, ki omogoča odstop od vsakega trajnega dolžniškega razmerja, smiselno enako izhaja iz 616. člena OZ. Tožeča stranka je v odstopu opredelila 10-dnevni odpovedni rok, kar je po njeni oceni povsem primeren rok, glede na vse okoliščine, ki se niti v primeru daljšega odpovednega roka zanesljivo ne bi spremenile. Napačna je nadaljnja presoja sodišča glede primernosti časa, v katerem je bila podana odpoved. Sodišče očitno napačno ugotavlja, da tožnica praktično ne more dati odpovedi, ne da bi toženi stranki s tem nastala nepopravljiva škoda. Če gre za premoženjsko škodo, na primer zaradi prenehanja poslovanja, je ta vselej nadomestljiva, druge oblike škode pa si pri gospodarski družbi ni mogoče predstavljati, niti je tožena stranka ne zatrjuje. Niti v primeru daljšega odpovednega roka, niti v primeru kasnejše (ali poprejšnje) odpovedi se bistvene dejanske okoliščine zanesljivo ne bi spremenile, saj tožena stranka drugega načina za uporabo oziroma dostop do svojih nepremičnin preprosto nima. Tožeča stranka je zato prepričana, da je podala odpoved v povsem primernem času in s povsem primernim odpovednim rokom. Pravica do uporabnine ne more kakorkoli omejevati stvarnopravnih upravičenj tožeče stranke, prav tako sodišče očitno neutemeljeno podeljuje toženi stranki pravico do odplačne uporabe infrastrukture do trenutka, ko se stranki dogovorita o odkupu funkcionalnega zemljišča oziroma dokler sodišče v sproženih postopkih nujne poti oziroma po ZVEtL ne bo odločilo drugače.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožbeno sodišče je o pritožbi tožeče stranke že odločalo s sodbo II Cp 2316/2014 z dne 26. 11. 2014, in sicer je tedaj delno ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v 5. in 6. točki II. izreka spremenilo tako, da je v tem delu ugodilo tožbenemu zahtevku ter posledično spremenilo odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov.

5. Po uspešni reviziji tožene stranke se pritožbeni postopek ponavlja. Vrhovno sodišče RS je s sklepom II Ips 241/2015 z dne 16. 2. 2017 ugodilo reviziji tožene stranke in sodbo sodišča druge stopnje v I. in III. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. V ponovljenem postopku pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče tudi v preostalem (še spornem) delu odločitve v zadostni meri in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, ob tem pa ni zagrešilo v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ostalih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Obrazložitev sodbe ima razloge o odločilnih dejstvih, zato pritožbeni očitek, da v odločilnem delu ni obrazložena ter da je zato ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ni utemeljen.

8. Tožnica zahteva varstvo pred vznemirjanjem lastninske oziroma solastninske pravice na zemljiščih s parcelnimi številkami, kot izhajajo iz izreka sodbe. Sporno je dvorišče in dovozna pot do objektov tožene stranke v Industrijski coni ter uporaba komunalne infrastrukture (vodovodni in kanalizacijski sistem, ki poteka po nepremičninah tožeče stranke). Vznemirjanje lastninske pravice je po trditvah tožnice v tem, da tožena stranka brez pravne podlage uporablja njena zemljišča (cestišča, parkirišča, zelenice) za dostop do svojih objektov in za parkiranje ter njeno komunalno infrastrukturo. Tožena stranka pa trdi, da ima za uporabo zemljišč in vodovodnega ter kanalizacijskega omrežja podlago v veljavni pogodbi o uporabi infrastrukture, po kateri plačuje tožeči stranki dogovorjeno nadomestilo.

9. Tožbo zaradi vznemirjanja lastninske pravice ima na voljo lastnik oziroma domnevni lastnik zoper tistega, ki ga protipravno vznemirja kako drugače, ne pa z odvzemom stvari (prvi odstavek 99. člena Stvarnopravnega zakonika ? SPZ). Predpostavka utemeljenosti lastnikovega zahtevka je, da je toženčevo vznemirjanje ne zgolj izkazano, ampak tudi protipravno; da do tega torej nima stvarne ali obligacijske pravice.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi zemljiškoknjižnih podatkov ugotovilo, da je tožnica lastnica oziroma solastnica spornih zemljišč v k.o. X, tožena stranka pa lastnica parc. št. 3, 4, 6, in dela parc. št. 5, vse k.o. X, ki jih je od tožeče stranke kupila njena pravna prednica s prodajno pogodbo z dne 31. 1. 2000. S to pogodbo sta se stranki zavezali, da bosta po končanem denacionalizacijskem postopku odmerili funkcionalno zemljišče tem nepremičninam ter sklenili pogodbo o njegovem odkupu. Tožnica je v tej pogodbi do odkupa dovolila kupcu tudi uporabo skupne poti za namene hoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi preko takratne parc. št. 16, k.o. X (dvorišče) ter parkiranje in sicer na tistem delu, ki je predviden kot funkcionalno zemljišče. Do odkupa funkcionalnega zemljišča ni prišlo. V letu 2000 in 2002 sta pravdni stranki sklenili še pogodbi o uporabi infrastrukture, s prvo je tožeča stranka omogočila toženi stranki uporabo gradbenega dela infrastrukture, kot sta tovarniško dvorišče in kanalizacija ter vodovodno omrežje, z drugo pa je bila toženi stranki dovoljena odplačna uporaba cestišča, zelenice in parkirišča. Tožeča stranka je enostransko z dopisom 5. 2. 2010 odstopila od dogovora o uporabi infrastrukture, pri tem pa ni določno navedla odpovednega roka. Prvostopenjsko sodišče je še ugotovilo, da sta pogodbi o uporabi infrastrukture toženi stranki omogočali dostop do njenih prostorov in samo poslovanje (parkirišča, vodovod, kanalizacija), da tožena stranka drugega dostopa nima in si ga ne more urediti, da se ne more priključiti na drugo vodovodno in kanalizacijsko omrežje ter da je za uporabo zemljišč okoli svojih prostorov že v letu 2009 sprožila ustrezne nepravdne postopke za določitev nujne poti in za določitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL, ki še niso končani.

11. Sodišče prve stopnje je kot izhodišče za presojo veljavnosti tožničine odpovedi pravilno uporabilo določbo 333. člena OZ (prej 358. člen ZOR), ki ureja odpoved trajnega dolžniškega razmerja. Ta določba stranki, ki ne želi več nadaljevati pogodbenega razmerja, omogoča, da ga prekine z odpovedjo, ki jo mora vročiti nasprotni stranki. Za odpoved mora izbrati primeren čas, za prenehanje razmerje pa mora preteči s pogodbo, zakonom ali običaji določen ali primeren odpovedni rok. Namen odpovednega roka je, da se stranke lahko pripravijo na prenehanje razmerja in prilagodijo svoje nadaljnje ravnanje.1 Tudi v primeru zakonskega odpovednega roka osmih dni iz drugega odstavka 616. člena OZ (597. člen ZOR), ki velja za odpoved zakupne pogodbe, je odpoved nedopustna ob neprimernem času.

12. Tožeča stranka je v odstopu od pogodbe o uporabi infrastrukture z dne 5. 2. 2010 (priloga A9) sporočila toženi stranki, da odstopa od obstoječe pogodbe oziroma dogovora o uporabi infrastrukture z dnem 15. 2. 2010. To bi lahko pomenilo, da je toženi stranki omogočila le 10-dnevni oziroma še krajši odpovedni rok, ker je ta rok lahko tekel le od vročitve odpovedi toženi stranki. Pritožbeno sodišče se je že opredelilo, da tako kratek odpovedni rok glede na obseg in naravo v uporabo danih stvari ni primeren, saj ni dvoma, da bi toženi stranki povsem onemogočil poslovanje. Na to oceno ne morejo vplivati pritožbene trditve, da se tudi v primeru daljšega odpovednega roka bistvene dejanske okoliščine ne bi spremenile, niti dejstvo, da je od dneva odstopa od pogodbe oziroma prejema obvestila, do izdaje sodbe prvostopenjskega sodišča, preteklo že več let. Vrhovno sodišče RS je glede tega izrecno opozorilo, da se potek primernega roka vedno presoja za nazaj in njegove primernosti ni mogoče vezati na čas, ki je potekel med sodnim postopkom. Zakonitost odpovedi se tako presoja le glede na okoliščine, ki so obstajale v času, ko je bila dana, ne pa glede na okoliščine, ki so nastopile pozneje. Neveljavna odpoved, torej odpoved, ki v trenutku, ko je bila dana, ni bila v skladu z določbo četrtega odstavka 333. člena OZ oziroma 358. člena ZOR, ne more postati veljavna zgolj s pretekom daljšega časa. Pritožbeno sklicevanje na potek 8-dnevnega odpovednega roka iz drugega odstavka 616. člena OZ (597. člen ZOR), ki velja za odpoved zakupne pogodbe, sklenjene za nedoločen čas, ne more biti uspešno. Četudi gre pri sporni pogodbi o uporabi infrastrukture z dne 11. 2. 2002 za pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, ki ima naravo najemnega razmerja (pravna prednica tožene stranke se je zavezala plačevati tožeči stranki med ostalim uporabnino za uporabo cestišča, parkirišča, zelenice), se odpoved po tej določbi z odpovednim rokom 8 dni od prejema odpovedi, ne sme dati ob neprimernem času. Ugotavljanje, kdaj je tožena stranka odpoved prejela in ali je ta čas potekel do tedaj, ko naj bi razmerje prenehalo, glede na nadaljnje razloge te sodbe zato ni odločilno.2

13. Glede ocene primernosti časa odpovedi (tako po tretjem odstavku 333. člena OZ, kot po drugem odstavku 616. člena OZ oziroma vsebinsko enakih določbah po ZOR) je treba glede na napotke revizijskega sodišča (16. in 17. točka izreka sklepa VS RS) opraviti vrednotenje med položajema pravdnih strank in pretehtati, čigava pravica je bila v času odpovedi pogodbe bolj potrebna varstva. Kot pravilno opozarja pritožba, je šlo pri dogovoru o uporabi infrastrukture za takšno obligacijsko razmerje med strankama, ki ga je mogoče odpovedati skladno z določbo 333. člena OZ, kot tudi po določbi 616. člena OZ. Res je tudi, da poslovna škoda, ki jo zatrjuje tožena stranka, ne more upravičiti njenega poseganja v lastnino oziroma solastnino tožeče stranke in ne prepreči negatornega varstva. Vendar je treba na drugi strani upoštevati ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka v času odstopa od pogodbe druge možnosti dostopa do svojih nepremičnin in infrastrukture ni imela, ob tem, da sta bila takrat še odprta nepravdna postopka zaradi določitve nujne poti oziroma določitve pripadajočega zemljišča po ZVEtL, ki bi ji morebiti omogočila dostop in svojo infrastrukturo in ji s tem morebiti zatrjevana premoženjska škoda zaradi prenehanja poslovanja ne bi nastala. Primernost časa odpovedi je zato vezana na tek obeh navedenih sodnih postopkov in na neupravičeno škodo, ki bi toženi stranki v tem času nastala. Pri tehtanju ima določeno težo tudi okoliščina, ki jo je izpostavilo prvostopenjsko sodišče, da je tožeča stranka od tožene želela predvsem višje nadomestilo oziroma uporabnino za uporabo infrastrukture, ne pa takojšnjega prenehanja uporabe, kot izhaja iz drugega in tretjega odstavka odstopa od pogodbe z dne 5. 2. 2010. Glede na kratek odpovedni rok bi morala tožeča stranka toliko bolj skrbno izbrati čas odpovedi. Okoliščine, zakaj med pravdnima strankama ni prišlo do v prodajni pogodbi dogovorjenega odkupa funkcionalnega zemljišča, za odločanje v zadevi niso relevantne, zato se prvostopenjsko sodišče do njih ni bilo dolžno opredeljevati in ugotavljati, ali je v tej smeri prišlo do zlorabe pravic katere od pravdnih strank. Dogovor, ki sta ga sklenili v devetem odstavku 4. člena prodajne pogodbe iz leta 2000, po oceni pritožbenega sodišča glede na izrecen dogovor in zavezo pogodbenih strank o sklenitvi aneksa o nakupu funkcionalnega zemljišča (točka 3.4 pogodbe) ne omogoča zaključka, da gre za trajno razmerje uporabe nepremičnin tožene stranke za hojo in vožnjo ter parkiranje, ki ga ni moč odpovedati. Glede na trditve tožnice v pritožbi pa je tudi očitno, da se odpoved z dne 5. 2. 2010 nanaša zgolj na pogodbo iz leta 2002 in ne na tisto iz leta 2000 (ki je določala plačilo za vodovodno in kanalizacijsko omrežje), kar lahko pomeni, da ta pogodba še velja, četudi naj tožena stranka svojih obveznosti po njej ne bi več izpolnjevala.

14. Po tehtanju vseh zgoraj izpostavljenih okoliščin je ob ponovnem odločanju tudi pritožbeno sodišče prišlo do zaključka, da je tožeča stranka odpovedala pogodbo o uporabi infrastrukture ob neprimernem času in že zato nezakonito. Ker s tem tožeča stranka ni dokazala protipravnega vznemirjanja njene lastninske pravice, se neutemeljena pritožba zavrne in sodba prvostopenjskega sodišča v preostalem nepravnomočnem delu potrdi (353. člen ZPP).

15. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica sama krije svoje stroške neuspele pritožbe. Toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške revizijskega postopka, odmerjene po tarifi, ki je sestavni del ZOdvT (nagrada za postopek za revizijo 786,00 EUR, pavšalni znesek za izdelavo in izročitev dokumentov 17,70 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, skupaj z DDV 1.004,91 EUR).

-------------------------------
1 Več o tem Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, komentar dr. M. Juharta k 333. členu.
2 Tožeča stranka ni navedla, kdaj je tožena stranka odpoved prejela, prav tako ne tožena stranka. Slednja pa v dopisu tožeči stranki z dne 11. 2. 2010 (priloga B11) navaja, da je obvestilo o odstopu od pogodbe prejela 9. 2. 2010. Prvostopenjsko sodišče tega dejstva ni ugotavljalo, ker je štelo, da odpovedni rok v samem odstopu od pogodbe ni določen.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o obligacijskih razmerjih (1978) - ZOR - člen 358, 597
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 99, 99/1
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 333, 333/3, 333/4, 616, 616/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
25.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5MzI1